Kot državljan in davkoplačevalec hočem imeti vpliv na tovrstne etične odločitve in menim, da ga imamo volivke in volivci pravico izraziti prek referenduma. Argument proti referendumu o noveli ZZZDR-ja, češ da večina ne more odločati o pravicah manjšine, je v tem primeru zgrešen, saj je očitno edino z zavrnitvijo spornega zakona na referendumu mogoče zaščititi največjo in najšibkejšo manjšino, tj. otroke.

Tako kot v ZDA bo moralo v prihodnjih tednih tudi v Sloveniji najvišje sodišče v državi odločiti, ali imajo istospolni pari pravico do sklenitve zakonske zveze, pri čemer bo pri nas o tem morda končno odločilo ljudstvo na referendumu. V obeh državah se pri tem vprašanju pojavlja precej nasprotujočih stališč. Zdi se, da bolj kot širok pogovor o tem, kakšne so potrebe oseb v ozadju tega družbenega konflikta in kako jih zadovoljiti, v javnem prostoru prevladuje diskurz, ki ga narekujejo najglasnejši zagovorniki in nasprotniki istospolnih porok. Svoje razmišljanje o tej problematiki bom predstavil v dveh delih. V prvem bom opisal, v kakšnem kontekstu potekajo razprave o tej tematiki v Sloveniji, kakšne značilnosti teh razprav opažam in kako gledam na opisano situacijo. V drugem delu se bom osredotočil na potrebe oseb v tem konfliktu ter kako jih po mojem mnenju lahko z zakonodajo primerno zadovoljimo in razrešimo konfliktno situacijo.

Prevzetnost nekaterih vplivnih krogov

Spremembe ZZZDR-ja so odprle človekova najbolj temeljna vprašanja: kdo sem, zakaj sem, od kod sem, kam grem. Znanost nam kljub vsem odkritjem še vedno ne more celovito odgovoriti na ta vprašanja, saj obstajajo bele lise, vrzeli, neraziskana področja, v raziskovanju prihaja do napak in zmot … Že v tem pogledu so nekateri sila oholi ter pod avreolo znanosti in strokovnosti o zelo kompleksnih vprašanjih, kot je vzgoja in psihosocialni razvoj otrok, širijo stališča, oprta na nekaj raziskovalnih izsledkov, kot ultimativna dejstva. Čeprav Društvo psihologov Slovenije in nekatere druga strokovna združenja svoja stališča utemeljujejo z znanstvenimi raziskavami, je treba povedati, da raziskav, ki bi z dovolj visoko mero gotovosti pojasnile razlike oz. podobnosti med otroki v razno- in istospolnih zvezah, skorajda ni. Edini meni do sedaj znani raziskavi na tem področju, ki izpolnjujeta pogoj glede velikosti in naključnosti raziskovalnega vzorca, sta Rosenfeldova iz leta 2010 ter Allenova in drugih iz leta 2013. Da bi bile namreč raziskave zanesljive, naj bi vzorec štel vsaj od 400 do 500 naključno izbranih primerov; precej raziskav, ki jih navaja Društvo psihologov Slovenije, pa ima vzorec manjši od 100 primerov, pri čemer dodatno težavo za zanesljivost raziskave predstavlja nenaključni vzorec.

Prevzetnost določenih ljudi na pomembnih družbenih položajih se v tem primeru kaže kot zelo velika ovira za odprt dialog in ustvarja vtis, da so znanstvenice in znanstveniki le zlorabljene figure na polju politično-ideološkega boja. A dobre in nepristranske raziskovalke in raziskovalce odlikuje, da v Sokratovem duhu »vem, da nič ne vem« ponižno stopajo v raziskovanje stvarstva in dajejo svoj prispevek k védenju o njem.

Nedopustno eksperimentiranje z otroki

Človekova želja po védenju je ogromna, saj to človeku daje gotovost in predvidljivost. Pri tako zapletenih procesih, kot je npr. nastanek in razvoj vesolja ali vzgoja in psihosocialni razvoj otrok, menim, da se je skoraj nemogoče dokopati do celotnega védenja. Pri psihosocialnih vprašanjih smo še dodatno omejeni z raziskovalno etiko, ki ne dovoljuje poskusov z ljudmi, če o tem sami ne morejo svobodno odločati. S tega vidika morajo za otroke veljati najvišja merila zaščite. Ker nikakor ne moremo trditi, da so dosedanje študije onkraj razumnega dvoma potrdile, da spolna sestava staršev oz. skrbnikov nima pomembnega vpliva na razvoj otrok, pomeni uzakonitev pravice istospolnih parov do posvajanja otrok, ki niso njihovi biološki potomci, državno podprto socialno eksperimentiranje z otroki. Mislim, da moralni čut velike večine ljudi, tudi LGBT-oseb, tega ne prenese. Gre za pravice ljudi, ki so še bolj v manjšini in so še šibkejši kot polnoletne LGBT-osebe.

Kot državljan in davkoplačevalec hočem imeti vpliv na tovrstne etične odločitve in menim, da ga imamo volivke in volivci pravico izraziti prek referenduma. Argument proti referendumu o noveli ZZZDR-ja, češ da večina ne more odločati o pravicah manjšine, je v tem primeru zgrešen, saj je očitno edino z zavrnitvijo spornega zakona na referendumu mogoče zaščititi največjo in najšibkejšo manjšino, tj. otroke. Pravica do enakosti pred zakonom, na katero se v prvi vrsti sklicujejo predlagatelji novele, pač ni edina in absolutna človekova pravica.

Celoten članek je dostopen na Časnik.si