Bil je julijski petek, leta Gospodovega 2010. Še dan prej sva s prijateljico ponosni nastavljali svoja trebuščka sončnim žarkom.  Njeno dete naj bi prijokalo na svet okoli Miklavža, moj otrok za Božič. Kako bo to lepo, kako lep advent nas čaka. Starejši sin je star 5 let, drugi tri leta in pol. Z možem sva večkrat rekla, da želiva tri otroke in bila sva žalostna, ker sem po rojstvu drugega otroka zbolela in zaradi zdravil nisem smela zanositi. Razumsko sva se sprijaznila z  dejstvom, da  ne bova mogla imeti več otrok, a srce mi ni dalo miru. Takoj , ko je šla bolezen minila in zdravila niso bila več potrebna, se je v meni ponovno prebudila  želja, da sprejmemo v dar še življenje enega otroka. Mož se je strinjal in tako sva bila kot že dvakrat prej takoj blagoslovljena.

Detece je raslo. Hodila sem na preglede in vse je bilo v najlepšem redu. Otrok se je razvijal, celo nuhalna svetlina in vsi ostali testi so bili dobri. Star je bil skoraj 17 tednov. Bila sem napotena v ambulanto za patološko nosečnost, tako, za vsak primer, da ne bi bilo ob porodu z menoj kaj narobe. Po dolgem čakanju me je sprejela ena tamkajšnjih  ginekologinj. Zatopila se je v vse moje izvide in si na koncu vzela čas še za mojega otroka. Bila sem vesela, da bom spet slišala njegov utrip, videla njegove obrise na monitorju… A tokrat ni bilo tako. Zdravnica je ugotovila, da  nekaj ni v redu. Prestrašeno sem jo vprašala, kaj ni v redu in onemela, ko je hladno odgovorila: »Mrtev je!« Brez sočutja me je poslala v čakalnico in naročila, naj tam počakam. Čez čas me je poklical k sebi drugi ginekolog. Tudi on je z enako hladnostjo potrdil, da je otrok mrtev. Še več, mrtev bi naj bil že tri tedne.  Zdelo se mi je nemogoče, kajti  dobrih 14 dni je bilo na pregledu pri moji ginekologinji vse ok.

Solze so mi lile po obrazu. Ginekologinja je prišla do mene in me z obsojanjem vprašala, zakaj jočem. Zakaj jočem? Otroka sem izgubila… »To sploh še ni otrok, ne delajte panike, to je le skupek celic.« Seveda je otrok, videla sem ga na ultrazvoku, videla sem njegovo glavo, noge, roko, s katero je pomahal… A vse to v ginekologinji ni vzbudilo sočutja. Vztrajala je pri svojem, ob tem pa me še nadrla, kako sem upala zanositi kljub svoji bolezni in dodala, da bodo sedaj imeli še težavo, da ta odmrli skupek celic spravijo iz mojega  telesa. 

Jaz pa sem si takrat želela le, da bi bil nekdo ob meni, ki bi skupaj z mano čutil to žalost, to bolečino.  Poslali so me domov, z mrtvim otrokom in naročili, da pridem na ginekološko kliniko v ponedeljek.  Mož je prišel pome. Sedela sem v avtu in nisem mogla dojeti, da sem samo še živa krsta svojemu otroku. Gal in Jon sta se že zelo veselila svojega bratca oz. sestrice. Kako naj  jima povem, da je mrtev, da ga ni več. Življenje se je ustavilo. Sledila je dolga sobota, še daljša nedelja. Hoditi naokoli z mrtvim otrokom v sebi je nekaj groznega. Na srečo je bilo veliko prijateljev, ki so znali biti sočutni, največkrat sicer niso vedeli, kaj naj rečejo v tolažbo. A nič hudega, kajti že to, da so mi dovolili, da lahko jočem za svojim 17 tednom starim otrokom je bilo dovolj.

V ponedeljek sem bila hospitalizirana z namenom, da se pripravim na porod. Zaradi moje bolezni so bili malce bolj previdni in vse se je odvijalo malo počasneje kot sicer.  Rekla sem, da bi želela, da je ob porodu poleg mene tudi mož, kot je bil ob porodu prvih dveh otrok. Pa mi je zdravnik  jasno povedal,  da to ni mogoče, da to sploh ni otrok, da je le skupek celic. Ustavila sem ga in mu v solzah rekla, da lahko sprejem to, da mož ne more biti poleg, tega da moj otrok ni otrok, pa ne morem sprejeti. Začel se je opravičevati. Rekel, da ima doma več otrok, da je tudi on veren, da ni mislil tako in da je sistem takšen, da do 24 tedna otroka ne razume za otroka.

Ležala sem na postelji in čakala. V sobo so vsak dan prihajala nove  mamice… Vse so imele v sebi mrtvega otročička.  Prišle so na oddelek in še preden je do njih prišel kakšen zdravnik, so jih odpeljali v operacijsko in naredili abrazijo. Vse se je dogajalo tako hitro, da ni bilo časa, da bi se od otroka poslovile, se dogovorile za pokop. Dogajalo se je hitreje, kot se pulijo zobje.  Moja bolezen je bila pri tem velik plus, saj je zaradi nje vse skupaj trajalo dlje. Lahko sem se pripravila, prejela sem bolniško maziljenje. Dogovorila sem se, da  želim otroka vzeti v roke, se od njega posloviti in ga kasneje tudi pokopati. 

V sredo dopoldan so se začeli popadki, bili so močni, kot pri porodih prvih dveh otrok, a dosti bolj boleči, ker sem vedela, da bom rodila mrtvega otroka. Rodil se je.  Pretrgala sem posteljico, vzela iz nje za dlan velikega otroka, ga umila, obrisala in pestovala.  Podelila sem mu krst želja, mu dala ime Pij  in ga imela ob sebi skoraj dve uri.

Pet dni kasneje smo imeli pogreb. Pija so v žari prinesli v cerkev, ki je bila polna prijateljev. Mašo je vodil p. Christian, ki mi je v teh težkih trenutkih stal ob strani in sem mu zato zelo hvaležna, pridružil se je p. Pavle, ki je ob tej priložnosti napisal pesem, ki na najlepši možni način pojasni prehitro vrnitev najmlajšega člana naše družine v  Nebeško kraljestvo.  Na Domžalskem pokopališču je dobil svoj prostor, kamor  sem se v naslednjih dveh mesecih znova in znova vračala in od njega poslavljala.  Včasih sem tudi jokala, ne samo zato, ker nam je Bog tako hitro vzel Pija, ampak tudi zato, ker sem občutila, kako malo je danes vredno življenje.

Takrat sem mislila, da na mojem obrazu ne bo nikoli več nasmeha, da ne bo nobena stvar tako lepa, da bi prekrila bolečino izgube. A na srečo ni tako.  Bilo je dovolj solza, da so izprale grenkobo bolečine, ki spremlja izgubo otroka. Vesela pa sem tudi tega, da smo  našemu Piju lahko dali dostojanstvo, ki ga zasluži vsak človek, ne glede na starost. Tudi njegovo ime je vklesano v kamen. Gal in Jon vesta, da imata bratca v nebesih, na katerega se obračamo pri vsakodnevni molitvi, tako kot se obračamo na svoje zavetnike. »Življenje vsakega je dar« je zapisano na njegovem spomeniku, kjer mu občasno prižgemo svečko, pustimo kakšnega angelčka za družbo.

O tem, da bi imeli še kakšnega otroka, sva z možem nehala sanjati, kajti meseci, ki so sledili izgubi Pija, so bili težki, pretežki… Ker imava tako na skrbi le dva otroka, imava nekaj več časa, ki ga lahko podarjava v skupno dobro. Nikoli ne bova zares razumela Božje odločitve, a verjameva, da ima tudi ta preizkušnja svoj smisel.

Natalija Podjavoršek
      

PIJEVO SLOVO/26.7.2010/

Draga mamica Natalija in očka Matjaž,
draga bratca Gal in Jon!
Prišel sem kakor žarek iz večnosti.
Od vekomaj sem čakal v božji luči,
da mi Stvarnik izbere družino
in ko je našel najbolj ljubeče,
me je poslal k vam le za kratek hip.
Moje srce je zmoglo le začasno biti,
zato sem hitel piti vašo ljubezen
in vam kljub krhkosti darovati svojo.
Obdarovali smo se le nekaj trenutkov,
a v njih dopolnili mnoga leta,
srečevali smo se le nekaj dni,
a se osrečili za vse življenje,
saj ljubezen in sreča ne potrebujeta let!
Nikoli, nikoli se ne bomo pozabili,
nikoli ne bomo nehali misliti drug na drugega,
nikoli ne bomo prenehali hrepeneti drug po drugem;
za večno smo se uzrli in začutili,
za večno smo se osvojili in vzljubili,
zato vas čakam in se vas veselim v večnosti.
Tu, pri Očetu se lahko srečujemo:
ko boste jokali pred Očetom,
vam bom brisal solze,
ko se boste veselili z Očetom,
se bom smejal z vami
in kadarkoli boste molili k Očetu,
bom molil z vami!
Oče naš…

                                         pj