Zakon za utišanje kritično mislečih. Hočejo nas utišati, da bodo lahko z našimi otroci, našim denarjem in našo državo delali, kar bodo hoteli.

Vlada RS je 17. 2. 2016 na dopisni seji določila besedilo Predloga zakona o varstvu pred diskriminacijo in ga poslala Državnemu zboru Republike Slovenije v obravnavo in sprejetje po rednem postopku.

Predlagatelj zakona, Vlada RS, zatrjuje, da je Zakon o varstvu pred diskriminacijo pripravljen z namenom ureditve statusa Zagovornika načela enakosti, uskladitve slovenskega pravnega reda s pravnim redom Evropske unije ter zagotovitve ustrezne samostojnosti organa za spodbujanje enakega obravnavanja. Ko sem bežno preletel navedene direktive Evropske skupnosti, mi je bilo kot pravnemu laiku kmalu jasno, da gre za splošne okvire priporočil, ki jih je republika Slovenija že zdavnaj implementirala v svojo zakonodajo ter se izvajajo v posameznih področnih zakonih.

Po predlogu zakona se Zagovornik načela enakosti preoblikuje v samostojen državni organ po zgledu Informacijskega pooblaščenca. Statusno bo imel zagovornik položaj državnega funkcionarja, ki ga imenuje Državni zbor RS na predlog predsednika RS. Zagovornik bo imel po novi ureditvi inšpekcijska pooblastila in bo na podlagi pobude lahko obravnaval primere diskriminacije ter izdajal ureditvene odločbe v primeru ugotovljenih nepravilnosti.

Kot glavni namen predloga zakona Vlada RS navaja zagotavljanje varstva oseb pred diskriminacijo. In tukaj se pojavi vprašanje, kako Vlada RS kot predlagatelj razume diskriminacijo.  Glede na dosedanjo prakso Cerarjeve koalicije se nam v obliki Zakona o varstvu pred diskriminacijo obeta še en trojanski konj. Predlog zakona o varstvu pred diskriminacijo postaja v navezi z uvajanjem »sovražnega govora«, resna grožnja svobodi vesti, govora in združevanja, direktna grožnja naši demokraciji torej. Tako je pričakovati, da bo zakon služil v glavnem za politična in ideološka obračunavanja z demokratičnimi posamezniki in skupinami. Postopke bo začel fantomski Zagovornik, dokončalo pa skorumpirano sodstvo. Tak je očitno načrt.

Iz samih členov zakona o varstvu pred diskriminacijo izhaja, da gre za ciljno usmerjen zakon, ki omogoča poljubno interpretacijo diskriminacije. V kombinaciji z neverjetno visokimi kaznimi gre za vzpostavljanje ideološke policije, ki bo bedela nad mislimi, besedami in dejanji državljanov. V tretjem členu namreč pravi takole: »Ta zakon se nanaša na ravnanje vseh državnih organov, organov samoupravnih lokalnih skupnosti, nosilcev javnih pooblastil ter pravnih in fizičnih oseb, ki morajo na vseh področjih družbenega življenja pri svojem delovanju zagotavljati enako obravnavanje vseh oseb, ne glede na spol, narodnost, raso ali etnično poreklo, vero ali prepričanje, invalidnost, starost, spolno usmerjenost, spolno identiteto, spolni izraz ali katero koli drugo osebno okoliščino…«  Uporabljal se bo v celotnem spektru družbenega življenja, od zaposlovanja, sociale, vzgoje in izobraževanja ter zajemal  vse družbene dobrine.

Za navedeno bo skrbel Zagovornik načela enakosti, državni funkcionar s  širokimi pooblastili, ki bo  odgovoren delovni skupini za izvajanje nediskriminatorne politike, ki jo bodo sestavljali predstavniki različnih ministrstev. Množica inšpektorjev posameznih področij bo tako lahko kršitelje kaznovala z globami vse tja do 40.000 evrov, kolikor je zagrožena najvišja kazen za pravno osebo, ki bi kršila  predlagani Zakon o varstvu pred diskriminacijo. Svoj lonček zaščite ideološke pravovernosti bo pristavila še znana elita nevladnih organizacij,  financiranih iz proračuna.

V navezi omenjenih zakonov gre torej za načrten napad in poskus vpeljave omejevanja  temeljnih človekovih pravic in svoboščin vsem nam, ki se kritično opredeljujemo do aktualne deviacije levičarske politike v zvezi s spreminjanjem družinske zakonodaje, njihovega reševanja migracijske problematike, in  izražamo drugačna stališča od njihovih. Nedavni migracijski protesti v Ljubljani so pokazali pravi obraz njihove strpnosti.

Smer, v katero nas pelje deviacija levičarske avantgarde se tako vse bolj jasno izrisuje. Pojav torej ni nov. Cerarjeva opravilno nesposobna in idejno medla koalicija si ga ni izmislila. Njegovi zametki segajo v vojni čas, k zloglasni 4. točki Dolomitske izjave, ki  je napovedovala spremembo slovenskega narodnega značaja. Podpisana je bila pred 73. leti prav  v teh dneh.

»Vse, kar je slovensko in katoliško, je dolžnost sovražiti«, pravi kulturnica Svetlana Makarovič. Njena beseda je postala meso prejšnji teden, ko so zagovorniki migracijske politike na Kotnikovi ulici v Ljubljani demonstrirali ateistični multikulturalizem, anarhizem, nestrpnost in sovraštvo do slovenstva in slovenskega jezika. Prapor jim je simbolno držal Milan Kučan.

Če bo potrebno, bomo državljani Zakon o varstvu pred diskriminacijo, pardon - demokracijo, zavrnili na referendumu. Ponovno. In spet in spet, če bo treba.
Dokler ne bo narod  na poštenih volitvah dokončno odslovil deviacije levice, ki ji ni mar za delavce, ampak nas s svojo nenasitnostjo izčrpava in na naš račun dobro živi, hkrati pa nam  v opisanih zakonih pridiga, kakšni moramo biti, če nočemo biti kaznovani. Pri tem »preoblikovanju narodovega značaja« se brezsramno poslužuje vseh sredstev.