Predvsem v predvolilnem času smo veliko slišali o vplivu Katoliške cerkve na slovensko politiko. Ker živimo v moderni dobi, si lahko pri oceni teh trditev pomagamo s priljubljenimi orodji moderne – številkami in definicijami. Začnimo s slednjimi.

Katoliška cerkev je definirana kot občestvo verujočih. Verjetno se strinjamo, da smemo k temu občestvu prištevati tiste, ki se sami pripoznavajo kot njegovi člani.

Ko govorimo o slovenski politiki, mislimo predvsem na inštitucije predstavniške demokracije v Republiki Sloveniji. Torej v prvi vrsti Državni zbor, po ustavi najvišji politični organ v državi in nosilec ljudske suverenosti, nato predsednik republike, ki predstavlja državo navznoter in navzven, in seveda Vlada Republike Slovenije, ki načeluje izvršni oblasti in je de facto inštitucija z največjo politično močjo v državi.

Prav danes se konstituira novoizvoljeni sklic Državnega zbora – sedmi v zgodovini. Izvolil je svojega enajstega predsednika. Od teh enajstih predsednikov sta bila dva javno priznana pripadnika Katoliške cerkve. Torej ok. 18,2 % oziroma manj kot petina. Če izračunamo trajanje njunih mandatov, ugotovimo, da sta parlamentu predsedovala 8 od 22-ih let njegovega obstoja. To se pravi približno 36 %. Če bo novoizvoljeni predsednik dokončal svoj mandat, se bo ta odstotek znižal na 30,8 %.

Od štirih predsednikov republike še nobeden ni bil kristjan; eden od njih je sicer priznaval določeno ukoreninjenost v protestantski dediščini, čeprav se je legitimno vprašati, ali smemo to deklarativno identifikacijo z evangeličanskim izročilom vzeti resno, glede na to, da je gospod pred tem vrsto let predsedoval politični organizaciji, ki je eksplicitno izpovedovala znanstveni ateizem. No, h katoliškemu izročilu se do sedaj ni prišteval, niti ohlapno ali deklarativno, še noben predsednik republike. Še več: do sedaj se je le enemu katoliškemu kandidatu uspelo prebiti v drugi krog volitev, kjer pa ni presegel tretjine glasov. V ostalih dveh primerih – leta 2002 in 2012 – smo lahko v drugem krogu izbirali med dvema nereligioznima oz. nekonfesionalnima kandidatoma. Enako tudi ob volitvah za predsednika predsedstva l. 1990.

Če bi torej prisotnost Katoliške cerkve na najvišjem položaju v državi hoteli izraziti s številkami, znaša ta – 0 %.

Pojdimo dalje. Odkar imamo demokratično ureditev, smo imeli osem predsednikov vlad; od tega so bili trije pripadniki katoliškega občestva. Kar znaša 37,5%. Če pogledamo število let na oblasti, vidimo, da so katoliški premierji vladali približno sedem let in pol (torej manj kot dva polna mandata). Preračunano na 24 let demokracije, to znaša 31 % celotnega obdobja.

Stranke, ki eksplicitno priznavajo krščanstvo kot enega izmed temeljev svoje nazorske usmeritve, niso še nikoli v teh 24. letih dosegle absolutne večine v Državnem zboru. Danes imajo te stranke 26 poslancev od 90 (28,9 %), v prejšnjem mandatu so imele 35 poslancev (38,9 %), še v prejšnjem 33 (natanko tretjina) itd.

Ko gremo na nižje nivoje vplivnih političnih funkcij, postane izračun težji. Prav gotovo, recimo, je dejanski delež katoliških (in nasploh krščanskih) poslancev nižji od zgoraj navedenih odstotkov, saj je zlasti v Slovenski demokratski stranki mnogo takih, ki niso konfesionalni kristjani oziroma ne dejavno sodelujejo v krščanskem občestvu, med strankami, ki se izrecno ne sklicujejo na krščansko dediščino, pa je delež dejavnih katoličanov povsem zanemarljiv.

Podobno težko je oceniti delež kristjanov v vladah. Pri visoko izpostavljenih javnih osebnosti, kakršni so predsedniki republike, pride vprašanje verskega prepričanja prej ali slej v javnost, pri ministrih pa je težko ocenjevati, saj gre pogosto za osebno vprašanje.

A poskusimo, vsaj na nekaj primerih. V zadnji vladi Janeza Janše je bilo od 12. ministrov 4 takih, ki jih lahko brez težav imamo za del katoliškega občestva. Torej natanko tretjina. Enako število je bilo takih, za katere smemo upravičeno domnevati, da niso kristjani. Za ostale štiri je težko reči, saj njihove religiozne prakse javnosti niso bile vselej znane – in tudi ni nobene potrebe, da bi bile. Vendar mislim, da lahko ne glede na to vse štiri mirne duše označimo za agnostike.

Torej: v desnosredinski vladi, ki naj bi bila mnogo bolj kot levosredinska naklonjena Katoliški cerkvi, je bila vsega tretjina javno pripoznanih katoličanov.

Pri levosredinskih vladah je bil odstotek, razumljivo, še mnogo nižji. Za Pahorjevo vlado lahko (predvsem po odstopu ministra Karla Erjavca) mirno rečemo, da ni imela niti enega samega katoličana. Tedaj jih je celo med poslanci vladajoče koalicije bilo komaj kaj – širši javnosti je bil znan le eden.

Vprašanje vpliva Katoliške cerkve na slovensko politiko s tem seveda še zdaleč ni izčrpano. Prav je, da se o njem razpravlja brez predsodkov; in samo po sebi ni nič narobe, če se pri tem izpostavlja tudi problematične vidike. Vendar je prav, da smo pri tem skrajno jasni, saj v nasprotnem primeru ustvarjamo lažno predstavo, ki služi napajanju predsodkov: resnica je, da je vpliv Katoliške cerkve na slovensko politiko majhen. Brez zadržkov lahko rečemo, da je daleč najmanjši med vsemi evropskimi državami s katoliško večino (morda z izjemo Francije). Tu se ne ukvarjam z vprašanjem, ali je to nekaj dobrega ali slabega Gre mi za dejstva. In dejstvo je, da so katoličani so na vodstvenih položajih v naši državi vse od demokratizacije in osamosvojitve v znatni manjšini. Pred tem pa jih slabih štirideset let (torej od Kocbekove odstavitve v »aferi« Strah in pogum) sploh ni bilo. Kar z drugimi besedami pomeni, da so v tej državi kristjani že 70 let v izrazito manjšinski poziciji, kar se tiče soudeleženosti pri političnem soodločanju.

Morda je prišel čas, da to dejstvo uzavestimo in iz njega izpeljemo ugotovitev, da kdor udriha po katolicizmu, udriha po (politični) manjšini. Kot rečeno, mi gre izključno za ugotavljanje dejstev: odgovor na vprašanje, ali iz tega dejstva izhajajo tudi določene (etične, normativne in druge) posledice, prepuščam varuhom in zaščitnikom manjšin, ki jih v naši družbi, hvala Bogu!, ne manjka.

Kritika konservativna