Razvojna psihologija prepoznava nepogrešljivo vlogo dovolj dobrega očeta in dovolj dobre mame za razvojni potencial otroka.  Pomen očeta in mame v otrokovem življenju se kaže tudi v procesu identifikacije in prevzemanja moške in ženske vloge. Proces se lahko dovolj dobro odvije pod pogojem, da ima otrok dostop do obeh staršev, in da so njihovi odnosi intenzivni ter dovolj pogosti. To pa otrokom prikrito omejuje tudi država, saj razvezanim očetom, ki praviloma zapustijo družinsko gnezdo, ne omogoča kvalitetnega izvajanja starševske skrbi z dovolj pogostimi stiki in soodločanjem o otrokovi vzgoji in osnovnih potrebah.

Pogosto se zgodi, da eden od staršev , oče ali mama, ob razvezi  otroka  uporabita kot čustvenega partnerja, nekak nadomestek  izgubljenega partnerskega odnosa. Vpletanje otrok v medsebojna obračunavanja, je še vedno prepogosta praksa poskusa razreševanja konfliktnega partnerskega odnosa. Veliko  energije izgubita v takšni igri merjenja moči  nekdanja zakonca, partnerja,  posebej škodljive so pa tovrstne igre za otroke. Poglejmo zakaj.

Preprosto dejstvo je, da imajo otroci  radi oba starša. Glede na starost in spol otroka je pričakovano, da  je v določenem starostnem obdobju bolj navezan na mamo, v določenem pa na očeta. Pri dojenčkih in zelo majhnih otrocih so strokovnjaki enotnega mnenja, da ima v tem obdobju mama prvenstveno mesto v otrokovem življenju, očetova  ljubeča prisotnost in skrb za mamo in otroka, pa je prav tako nepogrešljiva.

Moževa  bližina se kaže predvsem v ljubeči pozornosti, ki opazi mnogokrat preutrujeno mamico, in ji ponudi tistih nekaj nujnih trenutkov, ki jih potrebuje,  da ostane v stiku s svojim telesom in čutenji. Dojenčki in malčki v skladu s svojimi biološkimi in čustvenimi potrebami ustvarijo sebi ustrezen  urnik, v katerem združujejo biološke in čustvene potrebe v kroge zadovoljitev. Tako  igraje prehajajo med spanjem, potrebo po nežnosti, zlivanju z mamo in družinskimi člani, hranjenjem  in igrivostjo.  Starši, ki v izpolnjenost dogajanja vnesejo veliko igre in humorja, otroka spodbujajo h kognitivni aktivnosti, saj preko igre otroci postopom razrešujejo zapletene življenjske situacije,  hkrati  pa s telesno aktivnostjo vzdržujejo potrebno hormonsko ravnovesje.

Malčka, ki prekipeva od energije, zmore oče s svojim zakladom iger in zabave  prijetno utruditi,  in  je njegov spanec mirnejši ter traja dlje. Medtem pa tudi mami in oči dobita dovolj potrebne energije za naslednji krog zadovoljite otrokovih potreb.

Razvojna psihologija prepoznava nepogrešljivo vlogo dovolj dobrega očeta in dovolj dobre mame za razvojni potencial otroka.  Pomen očeta in mame v otrokovem življenju se kaže tudi v procesu identifikacije in prevzemanja moške in ženske vloge. Proces se lahko dovolj dobro odvije pod pogojem, da ima otrok dostop do obeh staršev, in da so njihovi odnosi intenzivni ter dovolj pogosti.  Deček v procesu identifikacije s pozitivnim  očetovskim likom  ponotranji spoznanje, da je dobro biti moški in oče; ob ljubeči in nežni materi pa spozna da bo v času odraščanja praske in rane, pridobljene med premikanjem meja,  najbolje oskrbela ženska.  Podoben proces se odvija tudi pri deklici. Prikupen zunanji znak identifikacije z materjo, je pomerjanje visokih petk. V notranjem doživljanju pa se v dekličini domišljiji odvijajo razburljivi dogodki življenja  odrasle ženske, kakršna bo nekoč tudi sama. Ob trdnem, odgovornem in ljubečem očetu pa bo deklica razvila potrebno samospoštovanje in doživljanje lastne vrednosti,  s čimer bo kot odrasla ženska vstopala v kvalitetne odnose.

Odgovornost staršev , ki se znajdejo v procesu razpada in zatem rekonstrukcije družine, je predvsem v tem, da otrokom omogočijo čimmanj boleč prehod, ki njihove občutljive narave ne bi  nepovratno zaznamoval z vzorci, ki jih v odraslosti  le majhno število takšnih žrtev, ustrezno razreši.

Psihoterapija je skozi pristope različnih modalitet razvila ustrezna orodja, s katerimi je mogoče  poškodovane duševne strukture zadovoljivo spremeniti. Zaželen rezultat tovrstnih terapij je sposobnost  navezovanja kvalitetnih medčloveških odnosov, prevzemanja ustreznih vlog v socialnem okolju in  odgovornosti za življenjske odločitve.

Kako pomembna je pri tem primarna socializacija znotraj biološke družine očeta, matere in otrok , nas opozarjajo  vedno številčnejše sociološke in psihološke znanstvene raziskave.  Te le potrjujejo  zdav materinski in očetovski instinkt, ki v izvajanju starševske skrbi  vedno sledi  dobrobiti otrok. Tudi  v primeru usodnih razhajanj na partnerski ravni, odgovorni starši poskušajo  čimprej postaviti jasno ločnico med obema  vlogama.  Žalovanja, prebolevanja in sprejemanja neuspelega partnerskega odnosa se ob razhodu partnerja običajno lotita vsak zase, hkrati sta zavezana k izvajanju dovolj dobrega  starševskega odnosa.  Tukaj svetujem vsem staršem , ki se znajdejo v takšni situaciji: ne bojte s sprejeti strokovne pomoči  strokovnjakov znotraj centrov za socialno delo, in izven.

Kvalitetna strokovna pomoč je ob tem dobrodošla, saj pomaga  oblikovati nove vsebine starševskega odnosa, ki  prvenstveno sledi pravicam in koristim otrok,  osebna čutenja pa uravnava skozi dobrobit otrok.

Marsikdaj te pripravljenosti med staršema iz različnih razlogov zmanjka.  Običajno zaradi neustrezno nagovorjenih osebnih čutenj.  Občutjem izdaje in sramu se pogosto pridružita še samosovraštvo in samoprezir . Tovrstna čutenja  ponižanih mater in užaljenih očetov pogosto najbolj škodujejo prav otrokom.  Ob tem je prav, da prizadeti poiščejo osebno pomoč v obliki psihoterapije ali vsaj osebne pomoči,  urejanja, znotraj katerih  se naučijo sprejeti, kar  ni mogoče spremeniti,  v procesu pomoči pa zadovoljivo urediti svoje osebno stanje.  Trud, vložen v osebnostno rast, se pozitivno pokaže tudi na starševski ravni.  Taka mama ali oče bolje komunicira z drugim staršem, pogosto  različna vzgojna izhodišča  pa presoja  skozi odzive drugega starša in otrok.
S tem so vzpostavljeni minimalni pogoji za otrokovo zdravo rast in razvoj.  Otroci potrebujejo  trdne, odločne  in čuteče  starše.  Ob njih bodo lažje odrasli v  samostojne in odgovorne ljudi,  odločne in empatične, prav takšne, kakršne naš čas najbolj potrebuje.