Vatikanu je 10. maja 2014 potekalo srečanje italijanskih šol. Na Trgu sv. Petra in Ulici sprave se je zbralo okoli 300 tisoč učencev, dijakov, njihovih družin in učiteljev. Srečanje je bilo sicer pripravljeno v okviru pobude Italijanske škofovske konference, ki se odvija pod geslom Cerkev za šolo, vključevalo pa je tako katoliške kot vse ostale šole v Italiji.

Program, sestavljen predvsem iz glasbenih točk, se je začel že ob 15. uri. Kasneje je na trg prišel papež Frančišek in najprej s papamobilom zakrožil med zbranimi ter več udeležencev srečanja, bolnih, otrok in drugih, osebno pozdravil. Ob 17. uri se je srečanje italijanskih šol s svetim očetom začelo tudi uradno. Poleg več pričevanj, ki so povzela spomine na šolske dni, premišljevanj in molitve, je med drugim papež zbrane tudi nagovoril.

Tukaj smo, ker imamo radi šolo

»Da, to srečanje je zelo dobro,« s temi besedami je papež Frančišek pozdravil in takoj poudaril, da je prisotna »cela šola«: majhni in veliki; učitelji in osebje, ki ne poučuje; učenci in starši; državne in nedržavne šole. Zatem se je papež zahvalil za vsa pričevanja, ki so pokazala, da je današnja prireditev »za« in ne »proti«, da je »praznovanje« in ne »pritoževanje«: »Dobro vemo, da so problemi in stvari, ki niso v redu, to vemo. Toda vi ste tukaj, mi smo tukaj, ker imamo radi šolo. Pravim 'mi', ker imam jaz rad šolo, rad sem jo imel kot učenec, študent in kot učitelj. In kasneje kot škof.« Papež je pojasnil, da se je v škofiji Buenos Aires pogosto srečeval s svetom šole.

Papež: Zakaj imam rad šolo?

V nadaljevanju pa je razložil, zakaj ima šolo rad. »Šolo imam rad, ker je sinonim odprtosti za resničnost. Tako bi vsaj moralo biti!« Kadar ni tako, je potrebno »nekoliko spremeniti nastavitve«. Nimamo pravice, da bi se bali resničnosti. Hoditi v šolo namreč pomeni odpreti razum in srce za resničnost v vsem bogastvu njenih vidikov in razsežnosti. Če se je nekdo v šoli »naučil učiti« – to je tista skrivnost – mu bo to ostalo za vedno in bil bo »oseba, ki je odprta za resničnost«. Tisti, ki morajo kot prvi ostati odprti za resničnost, so učitelji. Imeti morajo razum, vedno odprt za učenje. Papež se je spomnil svoje učiteljice iz prvih razredov šole in povedal, da ima šolo rad tudi zaradi nje. »Da, kajti če učitelj ni odprt, da bi se učil, ni dober učitelj in niti ni zanimiv; učenci razumejo, 'zavohajo', in pritegnejo jih profesorji, ki imajo odprto mišljenje, 'nedokončano', ki iščejo 'nekaj več'; ti s tako držo okužijo tudi učence.«

Drugi razlog, zakaj ima papež Frančišek šolo rad, je po njegovih besedah ta, da je šola »kraj srečanja«. In sicer srečanja na poti, ne na parkirišču. To je v letih odraščanja bistvenega pomena, saj je kot »dopolnilo družine«. Ta je prvo jedro odnosov. »Toda v šoli se 'socializiramo': srečujemo osebe, ki so drugačne od nas, drugačne po starosti, kulturi, izvoru, sposobnosti … Šola je prva družba, ki dopolnjuje družino.« Zato je pomembno, da si nikoli ne nasprotujeta, ampak v medsebojnem spoštovanju sodelujeta. Kot pravi neki zelo lep afriški pregovor, je »za vzgojo enega otroka potrebna cela vas«.

Papež je nato omenil še tretji razlog, zakaj ima šolo rad: ker nas »vzgaja za resnično, dobro in lepo«. »Vzgoja ne more biti nevtralna. Ali je pozitivna ali je negativna; ali obogati ali osiromaši; ali omogoči rast osebe ali pa jo potlači, lahko jo celo pokvari.« Na tem mestu je papež Frančišek poudaril, da je lepši poraz, ki je čist, kot pa umazana zmaga. »Poslanstvo šole je, da razvije občutek za resnično, občutek za dobro in občutek za lepo.« To se zgodi preko bogate poti z veliko sestavinami. Razvoj je namreč sad različnih elementov, ki delujejo skupaj. Tako kot se ob preučevanju Trga sv. Petra hkrati nauči stvari o arhitekturi, zgodovini, religiji in tudi astronomiji, je pojasnil papež Frančišek. Na ta način se naučimo, da razsežnosti resničnega, dobrega in lepega niso nikoli ločene, temveč vedno medsebojno prepletene: »Če je nekaj resnično, je dobro in je lepo; če je lepo, je dobro in je resnično; če je dobro, je resnično in je lepo. In ti elementi skupaj nam omogočajo rasti in nam pomagajo ljubiti življenje tudi, kadar se počutimo slabo, tudi sredi problemov.«

Prava vzgoja, kot je papež dodal, nas namreč »odpira za polnost življenja«. Poleg same vsebine se v šoli naučimo določenih navad in vrednot. V šoli naj bi prehodili pot, na kateri rastemo, rastemo v poznavanju treh jezikov, ki jih mora zrela oseba znati govoriti: jezika razuma, jezika srca in jezika rok. Mišljenje, čutenje in ravnanje se morajo ujemati. Zatorej, tako je papež Frančišek sklenil, si »ne pustimo ukrasti ljubezni do šole«.

Besedilo je s spletne strani Radia Vatikan