Objavljamo odličen vpogled v delovanje Centrov za socialno delo in na napake, ki so bile storjene ob odvzemu "velenjskih dečkov" starim staršem. Avtorica želi ostati neimenovana.

"Začela bom s svetopisemsko priliko o Salomonu, da boste lažje v celoti razumeli moj pravni point ...

Zgodba govori o dveh ženskah, ki sta rodili približno sočasno. Po žalostnem spletu okoliščin se je zgodilo, da je ena od mater svojega otroka med spanjem poležala in zadušila. Ta mati je v svoji prikrajšanosti ukradla otroka drugi ženski. Nastal je spor o "lastništvu" otroka, ki ga je modri Salomon razrešil s tem, ko je obe ženski postavil pred preizkušnjo oziroma je predlagal (v modernem oziroma LGBT pravnem žargonu) "enakopravno" obravnavo obeh žensk (dejansko bi obe obravnaval enako, čeprav je ena od njuju mati, druga pa ne - skratka bi bila različna konteksta obravnavana enako - oblika obratne diskriminacije) s tem, da bi otroka razpolovili in ga vsaki dal pol. Nad tako obliko enakopravne obravnave je bila neprava mati izredno navdušena, prava mati pa nanjo ni hotela pristati, zato je (spet v pravnem žargonu največje koristi za otroka) v pristnem materinskem čutu odreagirala tako, da se je raje odpovedala svojemu starševstvu in odnosu z otrokom, kot da bi tvegala smrt otroka. Po tem pristnem materinskem altruizmu je Salomon prepoznal pravo otrokovo mater in ji modro (in v imenu največje koristi za otroka) dodelil otroka.

Klasičen veroučni nauk in šolski sistem priliko o modrem kralju Salomonu uporablja kot zgled modrosti in razsvetljenosti oblasti, ob tem žal ostaja prezrto, da je sporočilnost prilike večplastna ter da ima v sebi močno sporočilno noto tudi danes v poblaznelem feministično LGBTQ – jevskem prizadevanju za enakost.  Namreč ... zagrenjena ženska, ki ji življenje ni prizaneslo, tako da je izgubila otroka, je lahko tudi sinonim za moderni feminizem tretjega vala (in LGBTQ gibanje). Zagrenjena ženska ni sposobna empatije do otroka in je tako pripravljena na žrtvovanje koristi otroka v imenu lastne "enake obravnave s strani države". Skratka, kar tej ženski ni bilo dano po naravni poti, ji bo dala država. Danes nam ne vlada več modri kralj Salomon, ampak "kritična masa ljudi" na nekem prostoru. Ko se to "kritično maso ljudi" prepriča, da je enaka obravnava matere in nematere (enaka obravnava različne situacije) največja družbena vrednota - takrat življenje otroka ne šteje več ... zato feminizem tretjega vala, ki je gibanje zagrenjenih žensk, terja v imenu enake obravnave lastne zagrenjenosti, pravico na otrocih drugih ... In s to ideologijo je prežeta slovenska t. i. stroka socialnega dela, tako močno, da na Fakulteti za socialno delo ni ene profesorice ali profesorja, ki ne bi bil njen aktivist. To je treba razumeti, če hočemo celostno razumeti t. i. primer »velenjskih dečkov«.

Ključni problemi primera "velenjskih dečkov":

- ne Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ne Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti ne predvidevata procesnih pravic širših družinskih članov v primeru, ko so starši mrtvi ali na tak ali drugačen način izgubita roditeljsko pravico, oziroma jima je omejena v izvajanju opravičenja, ki izhaja iz nje, to je do upravičenja do "varstva in vzgoje";

- ker sistem pri vprašanjih namestitve mladoletnih otrok, ki ostanejo na tak ali drugačen način brez staršev, nedopustno - to je diskriminatorno - enači dve neenaki situaciji: ožji sorodniki, ki po pravu ESČP sodijo pod pojem "družina", s katerim imajo mladoletni otroci ozko čustveno povezavo, so po pomenu za otroka izenačeni z rejniki, ki jih otrok prvič vidi (o tovrstni diskriminaciji je pred kratkim Boštjan M. Zupančič pisal v svoji kolumni.

Situacija je pravno precej banalna, vendar zaradi slovenske normativne ureditve, predvsem pa zaradi slovenske mentalitete, ki se je razvila pri "dodelitvah otrok," že zdavnaj peljana čez točko norosti.

Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic v 8. členu varuje družinsko življenje in zasebnost posameznikov pred arbitriranimi posegi države. Poseg države je arbitriran takrat, ko:
- ni izveden v skladu z zakonom/pravom,
- ne zasleduje legitimnega cilja,
- pri uporabljenem sredstvu posega dejansko ni možno doseči zasledovanega legitimnega cilja,
- ni sorazmeren oziroma ni tisto, ki najmanj invazivno vpliva na družinske odnose.

Država tako npr. ne sme jemati otrok staršem, čeprav je njihovo starševanje suboptimalno, ker so (npr.)  bolni, revni, ločeni, imajo premajhno stanovanje, nasprotujejo obveznemu cepljenju, prakticirajo kakšno »čudno« versko ločino, jim ne postavljajo dosledno vzgojnih meja, jim popuščajo pri sladkarijah ... skratka, načelo največje koristi za otroka ni absolutno in načelo per se, ampak kontekstualno načelo. Država sme staršem otroke odvzeti in jih namestiti v rejništvo samo, kadar starši počnejo nekaj, kar otroka ogroža; skratka nekaj, kar presega neko civilizacijsko mejo še dopustne starševske malomarnosti, nedoslednosti, nasilja ipd.

Pod pojem družinsko življenje ESČP razume razmerja med zakoncema, med starši in otroci, med istospolnima partnerjema, pa tudi vsa druga sorodstvena razmerja, ki so podobna družinskemu življenju ..., vendar pa mora biti v teh primerih podan ključen element, in sicer da obstaja močna osebna navezanost med posamezniki. Tako obstaja družinsko življenje med starimi starši in vnuki, strici in nečaki, kadar so ti med seboj čustveno navezani ... V konkretnem »velenjskem primeru« je poznano, da sta otroka navezana na dedka in babico s Koroške, skratka, da je podan element družinskega življenja po razumevanju Evropskega sodišča za človekove pravice. Tega, kolikor razumem, ne zanika niti center za socialno delo.
Družinsko življenje obstaja celo med nekdanjimi mladoletnimi rejenci in rejniki (čeprav družinsko življenje med rejenci in rejniki ne obstaja nikoli ex ante (vnaprej) in se ne domneva) Skratka, pojem družinsko življenje po 8. členu EKČP je torej širše, kot po definiciji ZZZDR, ki pravi, da družino sestavljajo otroci in starši. Zgoraj opisan problem, da se pojma družinsko življenje (8. člen EKČP) in družina po definiciji ZZZDR ne pokrivata, je dejansko srž problema v tej zadevi, saj slovenski pravni sistem stare starše in druge bližnje sorodnike otrok, na katere so ti otroci čustveno navezani, ki so ostali brez staršev, procesno in vsebinsko razume in obravnava enako, kot katerekoli rejnike, ki jih otrok prvič vidi. Skratka, slovenski sistem pri presoji nameščanja otrok v rejništvo enako obravnava družinsko situacijo v smislu določbe 8. člena EKČP (vnuke in stare starše, ki so medsebojno navezani) in nedružinsko situacijo (otroci in neznani rejniki), kar seveda vodi do povsem norih in diskriminatornih rezultatov.

Zakaj do tega pride? Roditeljska pravica po ZZZDR je po svoji tipični naravi t.i. kolektivna pravica, ki v idealnih (da ne rečem "normalnih") razmerah pripada dvema staršema, očetu in mami. Ta pravica vsebuje konglomerat upravičenj:
- pravico imeti osebni stik/odnos z otrokom,
- pravica vzgoje otroka
- pravno zastopstvo otroka v sodnih, upravnih postopkih
- dostopa do informacij v zvezi z otrokom (recimo vpogled v šolske ocene, zdravstveni karton)
- pravica odločati o vprašanjih povezanih z otrokom (vpis v šole, izbira zdravnika, prostočasne dejavnosti ipd.)
- tudi pravica, preprečiti otroku imeti stike z nekom, ki ga starša jemljeta kot slabega za otroka (pri čemer je to povsem subjektivna - včasih celo povsem napačna ocena) - recimo prepoved zahajanja v slabo družbo - pa tudi prepovedi stikov s kakšnim bližnjim sorodnikom.

Starša imata celo pravico iz otrokovega življenja izločiti dedke in babice, pa je to povsem njuna legitimna odločitev, ki jo dedek in babica ne moreta postaviti pod vprašaj pred sodiščem (razen če lahko dokažeta, da imata z otrokom vzpostavljen čustven odnos). Starševska moč nad otrokom je na nek način absolutna v teh mehkih medčloveških razmerjih ...

Kadar se starša ločita jima roditeljska pravica sicer ostane, vendar upravičenja iz nje "razpadejo" na "varstvo in vzgojo" ter "stike". Definicija iz ZZZDR je na tem mestu taka, da varstvo in vzgoja pomeni pravico odločati o dnevnih vprašanjih otrokovega življenja, medtem ko naj bi o bistvenih vprašanjih iz otrokovega življenja, ki imajo dolgoročen vpliv nanj - odločala še vedno starša skupaj. Posebni zakoni recimo določajo, da se za spremembo otrokovega osebnega imena ali državljanstva morata strinjati oba starša. Vprašanje pravice do dostopa, recimo do računov pri dobaviteljih šolskih knjig, do računov, ki jih izdaja šola za recimo malico, je včasih lahko že kar problem ... za starša s stiki, se pravi za tistega, ki mu otrok v ločitvenem postopku ni "dodeljen". Dejansko se sistem (zaradi ženske kvazi solidarnosti) marsikdaj potrudi, da do starša s stiki (očeta) informacija pride tako počasi, da je v času prispelosti povsem neuporabna in nerelevantna.

Problem v Sloveniji je, da se vsem tak razpad roditeljskih upravičenj kot posledice ločitve zdi povsem normalen. Pa dejansko ni! V marsikateri državi ločena starša navkljub ločitvi obdržita enaka pravna in dejanska upravičenja do otroka, sistem pa zgolj postavi starševski urnik, po katerem otrok prehaja iz družine v družino in pa določijo modus kritja stroškov življenjskih potreb otroka, kar pa ni vezano na "varstvo in vzgojo". To bo nujno potrebno uvesti tudi pri nas.

V Sloveniji pa se je žal vzpostavil naravnost fašističen sistem "dodeljevanja" otrok, v katerem glavno vlogo igrajo "sodni izvedenci" in delavci CSD ala "stroka," ki so si uzurpirali pravico presojanja, kateri vzgojni model oziroma pristop od obeh staršev je boljši, čeprav sta oba družebno sprejemljiva in dopustna ali celo zelo dobra. Ob tem, da kaj je v nekem dobrem življenjskem kontekstu bolje (vrednostna presoja), je stvar bolj kot ne subjektivnih pogledov posameznika in za to ne obstaja noben objektiven kriterij (kar naj bi bil sinonim za stroko!). Sodni izvedenci tako svoje početje komuflirajo v vprašalnike, za katere pa noben v tej državi ne zna odgovoriti, od kod so se vzeli, kdo jih je pripravil, na kakšni populaciji so bili umerjeni, kdaj in kako so bili lokalizirani kot produkt za slovenski trg (če so prinešeni iz tujih sistemov ), kaj merijo in ugotavljajo in v kakšni smiselni povezavi so z vprašanjem dodeljevanja otrok v varstvo in vzgojo. T. i. "odpadniški psihologi" so edini v tej državi, ki si upajo ob kakšni kavi (povsem zasebno) to početje slovenskih sodnih izvedencev klinične psihologije označiti s pravo besedo - mazaštvo, ki grobo (invazivno) posega v najgloblje človekovo dostojanstvo, njegovo psiho in osebnostne odnose. Ker pa se v sodnem izvedenstvu vrti veliko denarja in vpliva, si nihče ne upa postaviti njihovega "čarovništva" pod vprašaj. Pravno zastopništvo v postopkih imata v primeru ločitve formalno še vedno oba starša, dejansko pa ... kakor presodi konkretna uradnica, moških je namreč v tem sistemu zgolj za vzorec.

Kadar otroci izgubijo starše (oziroma ti, iz kakršnega koli razloga ne morejo izvrševati roditeljske pravica, ali jim je le ta odvzeta) prevzame "varstvo in vzgojo" država, ki jo potem preko pogodbe prenese na rejnika, dobijo pa ti otroci (oz. vsaj morali bi dobiti)  tudi skrbnika za mladoletne, ki je njihov pravni zastopnik v sodnih, upravnih, premoženjskih in drugih pravnih razmerjih. Kadar sistem deluje pravilno, "varstvo in vzgojo" ala rejništvo in skrbništvo mladoletnika dobijo bližnji sorodniki, skratka otrok ostane v "družini" v smislu 8. člena EKČP ne pa tudi v smislu definicije družine po ZZZDR. Če takih sorodnikov ni, gre otrok v posvojitev tretjim ljudem. Bližnji sorodniki teh otrok ne morejo posvojiti zaradi zmed v rodoslovnem deblu, ki bi posledično nastale in tako to velja tudi v drugih državah (in vsaj meni to ni nič spornega). Skratka, ti ukrepi so trajne narave, četudi gre za rejništvo ... vendar v okviru družine. Ne posvojiteljska ne taka rejniška družina ni dolžna trpeti ukrepov oziroma vmešavanja države v obliki "vzgojnega sodelovanja" oziroma spodbujanja vzgajanja otrok in upoštevanje njihovih dolgoročnih koristi, kot bi jih morebiti videla država, v svoje družinsko življenje in življenje teh otrok, ki se jih neposrečeno imenuje rejenci.

V Sloveniji je "stroka" seveda mojster konceptualne zmede ... oziroma z drugimi besedami: stroka ni strokovna.

Rejništvo po tretjih osebah, ki pomeni izvajanje "varstva in vzgoje", ne pa tudi skrbništva mladoletnega ala pravnega zastopstva, je tudi ukrep, ki se uporablja, kadar je potrebno otroka začasno odvzeti iz neprimerne družine (zaradi nasilja, hude oblike zanemarjan ja itn.) ali kadar so starši začasno onesposobljeni za izvajanje roditeljske pravice – recimo, da so v bolnici ali zaporu (pa ne zaradi družinskega ampak, recimo klasičnega, kriminala brez elementov družinskega nasilja – npr. goljufija ...). Tovrstni ukrep rejništva naj bi bil začasen, bodisi do vrnitve staršev - iz zapora bodisi do vzpostavitve razmer v družini, ki omogoča vrnitev otroka v matično družino.

Kadar je rejništvo začasne narave, naj bi bilo namenjeno temu, da se odvzeta otroka in starša opolnomoči s prevzgojo in/ali psihoterapijo za to, da bi se družina ponovno združila. Seveda so v tem primeru rejniki otrok, četudi so to stari starši ali drug sorodnik, dolžni sodelovati s CSD in starši, ker so del tega procesa opolnomočenja.

V tem »velenjskem primeru«, pa je bila situacija v družini tako skrajna (umor matere), da država ni odvzela otrok iz družine (z upravno odločbo CSD), ampak je iz družine odvzela očeta (z odločbo o priporu). Otroci so se znašli pred izvršenim dejstvom (podobno kot ob smrti obeh staršev), da nimajo nikogar, ki bi dejansko izvajal varstvo in vzgojo za njih. To, kar CSD v zadevnem primeru trdi, da so otroci nameščeni v rejništvu pri tretjih osebah s soglasjem očeta, je pravni kretenizem - kajti, če oče umakne "soglasje" bo pa – kaj... jih bo CSD namestil v celico pri očetu? Poleg tega, in kar je posebej potrebno poudariti, mama ali oče lahko dasta soglasje za namestitev otroka v rejništvo (kar je en upravni postopek), vendar nimata besede pri tem, h kateremu rejniku bo otrok nameščen (drugi upravni postopek).

V zadevnem primeru so CSD-ji pri presoji največjih koristi za otroka pri dodelitvi v "varstvo in vzgojo" uporabili test, ki se "uporablja" pri dodeljevanju v ločitvenih postopkih, ko za otroka konkurirata človeka, ki sta "istega ranga," ker gre za starša, kar pa je v tem primeru pravni absurd. Stara starša bi lahko izključili samo v primeru, kadar bi obstajali razlogi pri njima, ki bi lahko pripeljali v odvzem roditeljske pravice  oziroma odvzem otroka iz družine staršev ... ne pa očitek, da sta manj primerna kot neka povsem tuja rejnika. Test, ki se uporablja pri ločitvenih postopkih, pa bi lahko uporabili, če bi za rejništvo konkurirala oba para starih staršev oziroma stara starša in kakšna teta, na katero bi bila otroka tudi navezana.

Ko sem gledala novinarsko konferenco MDDSZEM se mi je postavilo vprašanje, kaj dela tam Gabi Čačinovič Vogrinčič in kdo je dovolil razkritje osebnih podatkov starih staršev in otrok, ki so vpleteni v Velenjski primer. GČV ni ne nosilka javnih pooblastil ne zaposlena na MDDSZEM ... skratka, gre za flagrantno kršenje pravic do varstva osebnih podatkov vpletenih članov družine. To, da je medijsko šteta kot "stroka" še ne pomeni, da je stroka in da ima pravico do vpogleda v občutljive osebne podatke. Kakšna prijava Informacijskemu pooblaščencu bi bila verjetno na mestu ... sploh zato, ker iz naslova varstva osebnih podatkov ne sme imeti pravice do vpogleda v rejniški spis.

Pa še en hakeljc je v tej zgodbi... če poznate primer Scozzari and Giunta v. Italy [GC] - 39221/98 and 41963/98 (preberite si pritrdilno ločeno mnenje slovenskega sodnika BMZ). Stari starši kot rejniki so zavračali sodelovanje s CSD tako, da so zavračali stike otrok z morilcem. Vprašanje stikov med rejniki in staršem pa ne sodi v pristojnost CSD, ampak sodišča. Tako bi moral ali oče vložiti tožbo na sodišče za določitev stikov ali skrbnik (kar bi bila lahko tudi stara starša) tožbo za odvzem stikov. To bi bil sorazmeren mehanizem, ki bi rešil problem nesodelovanja starih staršev s CSD.

CSD pa je s prekoračitvijo pristojnosti in sorazmernosti in uporabo oblastniške samovolje (po principu Scozzari and Giunta) rezrešil spor o stikih, ki ni sodil v njihovo pristojnost. Da morajo bližnji sorodniki dobiti državno dovoljenje za umestitev (afiliacijo) otrok, ki so v družino več kot očitno že umeščeni, saj so povsem samoumevno tri mesece po umoru mame živeli pri starih starših, pri katerih sta bila pogosto tudi prej, pa je popoln fašizem in odpoved stroke ter nezakonito ravnanje Centrov za socialno delo, sedaj ob drugostopenjski odločbi ministrstva, pa ta očitek nestrokovnosti in nezakonitosti povsem upravičeno pade tudi na ministrstvo in ministrico Anjo Kopač Mrak. Odklonitev izdaje tega dovoljenja na argumentu "nezadostne primernosti" je popolna moralna korupcija, ki se je kot virus razpaslo v ločitvenih postopkih in se je s tem povezano mazaštvo klinično psihološke stroke očitno zažrlo tudi v druge postopke dodeljevanja otrok v varstvo in vzgojo.

Predstavljajte si, da bi v tej državi zapirali ljudi, ker je policaj – "stroka" – izdelal tako mnenje. Po svoji naravi je policaj seveda prvi strokovnjak za odkrivanje kriminalitete, vendar njegova beseda in mnenje nista dovolj za odvzem svobode. Potrebna je seveda zakonska podlaga in pravnomočna sodba sodišča. Zakaj bi to potemtakem moralo biti dovoljeno "psihologom" in "socialnim delavcem" prav tako brez zakonske podlage, na podlagi njihovega mnenja odločati o življenju otrok, brez možnosti učinkovitega sodnega varstva.

Še ena stvar... Če ste opazili eno zanimivo malenkost. Kadar poči zaradi nezakonitega dela CSD, se zmeraj zraven pojavi Varuh ČP. Vzrok za to leži v njihovem nezakonitem projektu "zagovorništvo otroka v sodnih postopkih". Kot veste, je funkcija varuha nadzor nad delom državnih organov in nosilcev javnih pooblastil, ter da se v privat razmerja ne sme vmešavati. Ta "projekt" zagovorništva otrok je popolna in nezakonita prekoračitev pristojnosti varuhinje človekovih pravic in je po svoji definiciji mešanje države oziroma varuha v najintimnejša privat razmerja, pri čemer seveda varuh, kadar pride do težav v postopku, v katerem je vpleten "njihov" zastopnik, ne more »neodvisno« izvajati svoje ustavne nadzorstvene funkcije ... Da ne rečem, da nihče ne ve, kako in po kakšnih kriterijih so se ti "zastopniki otrokovih koristi" znašli na seznamu projekta Varuha in kaj je zakonska podlaga za financiranje tega projekta, ki ni nič drugega kot sistem deljenja davkoplačevalskega denarja oziroma "piškotkov" "našim".