"Če bi imel možnost spremeniti samo eno stvar na svetu bi »zakonodajo vseh držav sveta uglasil z naravnimi zakonitostmi", pravi Anej Sam in nadaljuje, da bi se s tem avtomatično sprožili procesi neženja sveta in odpravile vse žalostinke.

Samouki ustvarjalec Anej Sam je bil rojen v odročni bosanski vasici Bošnjaci, v siromašni kmečki družini. Iz rodne vasi ga je življenjska pot vodila skozi Banja Luko do Zagreba. Prva spokojno prebrana knjiga, ki jo je prebral v tistem obdobju je bil Krležev roman Na robu pameti.  Tej je sledilo mnogo drugih; najprej je prebral jugoslovanske klasike, potem je bral svetovno klasično literaturo in filozofijo, ves čas pa se je vračal h Krleži. S posebno pozornostjo prebral Karla Krausa, Nietzscheja, Hölderlina in Cankarja, ki so ga dokončno utrdili kot strastnega borca za večne vrednote in vztrajnega nasprotnika človeški grdobiji. Po petnajstih burnih zagrebških letih je zamenjal metropolo kulture za neko zapuščeno kmetijo na prekmurskem Goričkem. Po petih letih samote – času, v katerem je postal najplodovitejši slovenski publicist – je med nadaljevanjem poti za deželo Utopija pristal v Ljubljani. Ustanovil je nevladno organizacijo Jasa in si zamislil originalno knjižno zbirko Onežimo svet, ki je zaživela kot resnično založniško presenečenje. Anej Sam je samouki ustvarjalec, ploden pisatelj in kritični mislec. Napisal je množico knjig različnih žanrov za otroke in odrasle. Od leta 2008 vodi ljubljansko-zagrebško nevladno organizacijo Plamenica, ki si drzne … Plamenica izroča bralcem tisto, kar človek po njegovem mnenju mora izvedeti, a si nihče ne upa povedati. Anej Sam je kritik družbe in si upa reči bobu bob, tudi zločincu, da je zločinec. 

Anej Sam, si ploden pisatelj in strasten bralec. Med drugim si napisal tudi knjigi Oblačenje in moda ter Otroci in moda. Imaš precej svojstven slog oblačenja. Kaj ti pomeni moda?
Seštevek pravil, ki mu rečemo moda, je formula za umetelno zastarevanje še uporabnih oblačil in pospeševanje porabe. Moda je učinkovit dejavnik deestetizacije in razosebljanja človeka. S knjigami in načinom oblačenja, ponujam alternativo modnemu konceptu oblačenja, ki človeka razčloveči, to je funkcionalno in estetsko oblačenje. Takšno oblačenje je lahko dejavnik estetizacije in učlovečevanja človeka.

Večkrat govoriš o »pravi knjigi« – katera izmed tvojih knjig ti največ pomeni?
Vsaka prava knjiga je pisana s krvjo – »kri je duh« (Nietzsche). Ne glede na umetniško in estetsko vrednost – avtor o tem ne sodi – lahko rečem, da so moje knjige pisane s krvjo; pomembnejših delov krvi pa ni.

Katere knjige bi po tvojem mnenju moral prebrati vsak človek?
Prvi vzgib: Sokratov zagovor, Izpovedi Svetega Avguština, Nietzschejev Zaratustra. Drugi refleks: Ajshilov Vklenjeni Prometej, Dantejev Pekel, Hölderlinov Hiperion. Tretji preblisk: … ne, napačno. Ne tri, ne triintrideset, ne tristotriintrideset – branje (pravih) knjig mora biti stalnica. Res pa je, da bi bila neka smernica koristna; naredil bom seznam 100 knjig in ga objavil na spletni strani moje utopistične Plamenice.

Predvidevam, da je ena izmed tistih knjig, ki je ne bi nikoli priporočil zloglasna knjiga z naslovom [psi]. Kaj vse prikriva ta skrivnostna knjiga, ki nam zamolči celo založnika?
Ta rapsodija ogabnosti, ki jo poznamo kot knjigo [psi], je vredna intelektualne pozornosti (žal, pozornosti ni, ker intelektualcev ni). Ta knjiga ni samo zloglasna, kot praviš, je tudi čaščena. Zakaj je čaščena? Ponuja bližnjico do življenjskega smisla. Življenjski smisel – to je največ. A množice potrebujejo bližnjice. Ne vedo pa, da do življenjskih višin pelje le strma, dolga in naporna steza. Kobacajoč se v okuženem ozračju nizkotnih denarnih izračunov, so avtorji teh parfumiranih smeti (med njimi je tudi Manca Košir) zamolčali smrtonosni prepad na obetavni bližnjici. Že dejstvo, da je knjiga izdana na črno – kdo je avtor, založnik, odgovorna oseba, ne vemo – bi moralo sprožiti alarm. Pa ga ni – pravna država ne deluje, intelektualci so se sprostituirali in veliko proračunskega denarja je šlo preko splošnih knjižnic za to luknjo v duši, številni častilci bližnjic pa so končali v prepadu (razen tega pravnega vidika, je knjiga kazalec capinske strukture »avtorjev«: kakšen hlod je človek, ki »zamaskiran« vstopa v tvojo intimo?).

Knjiga je med drugim promocija zavajajočega sporočila, ki pravi, da »smo vsi popolni enaki«. Od kod po tvoje ideja popularizacije te tako imenovane enakosti?
»Vsi drugačni, vsi enakopravni«, »vsi ljudje so dobri« in drugi nesmisli evropskega linearnega humanizma so negacija človeške logike in duhovnega ustroja človeštva. Vsi pripadniki človeške vrste bi ob rojstvu morali imeti iste pravice (enake možnosti) – te pa so do neznosnosti različne – v odraslosti pa istih pravic ne bi smelo biti: »količino« pravic bi moral zagotavljati posameznik s svojim načinom življenja. Samouničevalna Evropa pa ravna prav nasprotno. In se višje nenehno bliža nižjemu – svet se unificira na čedalje nižji ravni učlovečenja (v polni jasnosti sem to osvetlil v knjigi Kam greš, Evropa).

Od leta 2008 vodiš ljubljansko-zagrebško nevladno organizacijo Plamenica, ki govori, kar si drugi ne upajo, spregledajo ali zamolčijo. Kako ocenjuješ današnjo evropsko družbo?
Analizirajoč Evropsko družbo sem napisal knjigi Kam greš, Evropa in Poklic človek (je tudi v hrvaščini kot Poziv čovjek). Ker nihče ni niti poskusil zanikati mojih ugotovitev, si lahko dovolim »luksuz«, da tukaj brez celovitejše razlage povem: razosebljeni, zarukani in skorumpirani evropski politiki izvajajo projekt izročanja Evrope neevropskim ljudstvom. Projekt je bil oblikovan znotraj arabskega združenja OPEC, pri njem pa sodelujejo vsi vidnejši evropski (in še kako tudi slovenski) intelektualci. S poživljanjem dejavnikov razčlovečenja, zaradi katerih odmirajo ljudstva na višji ravni učlovečenosti, predvsem evropska – lažna umetnost, navidezna dobrota, spolno izrojevanje … – zagotavljajo skorumpirani evropski intelektualci »znanstveno«, »intelektualno« in »humanistično« kritje temu hudičevemu projektu. In – Evropa umira.

Kako ocenjuješ slovenski politični prostor?
Vse, kar sem rekel o evropskih politikih in intelektualcih, velja za slovenske: razosebljeni, zarukani, skorumpirani.

Kako vidiš »fenomen« Združene levice, ki si lasti pravico do vladanja in diktiranja slovenskemu narodu? Poslanka ZL Violeta Tomič je v zvezi z ZZZDR v nekem svojem govoru zlorabila pojem »umetnost«. Kaj je umetnost zate?
Vsi politiki bi, če bi lahko, vladali, diktirali – kar se tega tiče Združena levica ni izjema. So pa najbolj tragični – to se bo kmalu pokazalo. Oni bi se namreč po izvirnem razumevanju levice morali bojevati za idejo pravičnosti in etični ustroj človeštva – brezkompromisno, ne glede na posledice. Zato jih obupano prebivalstvo doživlja kot upanje. Prav zaradi tega bo ugotovitev, da so tipični politiki, za prebivalstvo bolj boleča. Že večkrat so pokazali, da za njih, tako kot za druge politike, ne obstajajo svetosti. Mene je posebno prizadela »uporaba« umetnosti za vabljivo »pakiranje« izrojene spolne prakse (Violeta Tomič, poslanka DZ). Dopovedovala je, da so umetniki, ki jih pozna (vsi ali večina) istospolno usmerjeni. Ko pomislimo, koliko je bilo vzvišenih stvaritev duha – od Homerjeve Odiseje do Prešernovega Sonetnega venca, isto je na vseh področjih umetnosti) – porojenih v žareči lepoti prežemanja moške in ženske biti (kaj je bilo porojeno iz homoseksualnosti?), ko vemo, da je umetnost najmočnejši dejavnik učlovečenja človeka; ko ozavestimo, da je umetnost poslednja svetost (vse druge so že odmrle), ki učlovečenega posameznika še drži pri življenju; ko vse to ozavestimo, postaja »akcija« Violete Tomič in njene stranke ogabna do neznosnosti.

Velika umetnost je tudi vzgoja otrok. Meniš, da otroci za zdrav razvoj potrebujejo ljubečega očeta in mamo? Zakaj?
Elementarni pogoj za zdrav razvoj otroka je, da ga obdajata ženska in moška duhovna substanca. O tem se ne razpravlja – tako je konstituiran Univerzum. S tem, da je svoj čas pomehkužena Evropa pristala na razpravo o (ne)naravnosti homoseksualnosti, je bil sprožen proces tragičnih relativizacij vseobstoječega, aktivirana spirala izrojevanja in pospešeno izginjanje zahodne civilizacije. Naša stvarnost – že nekaj let registrirana pedofilska stranka na Nizozemskem, na mizi evropskih parlamentarcev zahteva, da se »družbeno sprejme spolnost med odraslimi in otroci«, legalizirani bordeli z živalmi (v več članicah EU), zahteva slavnega Karla Lagerfelda, da ga država poroči z mačko … – je le izliv nečesa, kar se je zgodilo pred nekaj desetletji: legitimizacija razprave o homoseksualnosti kot naravnem stanju. In jutrišnja resničnost – legalizirana pedofilija, zoofilija in nekrofilija, poroke med ljudmi in živalmi, legalizirane danes neslutene spolne iztirjenosti, vpisovanje v knjigo rojenih otrok iz človeško živalskih zakonov …  – bo le izliv danes sprejete argumentacije za uveljavitev pravic homoseksualcev: »Ljubezen je ljubezen«. Družba, ki se odpove pra-spoznanju in večni resnici o človeški biti – vsak gon naše vrste ima dva predznaka: poduhovljeni, plemeniti in surovi, razkrojevalni – je lastno ljudstvo obsodila na razčlovečenje in dokončno izginotje. Država, ki oblikuje in potrdi en sam zakonski predpis, ki ni v skladu z naravnimi zakonitostmi in duhovnim ustrojem človeštva, sproži procese razkrajanja človeške izvirnosti in ideje pravičnosti.

Ampak levičarske stranke v Sloveniji, marsikje pa tudi deklarirane desničarske, uzakonjajo posvojitve otrok v homoseksualne skupnosti.  Zakaj?
S prvim zakonskim predpisom, ki je legitimiziral razpravo o tem, ali je opoldan dan (ali je homoseksualnost naravna oblika spolnosti) – o tem se ne razpravlja – je država legalizirala zločinska dejanja. Izkoreniniti bodočega odraslega iz človeške biti, oropati ga za številne življenjske vsebine, je najhujša oblika zločina. Poglejmo zgodovino civilizacije. Najvišje življenjske intenzitete, ki so bile izročene večnosti skozi umetnost, je porodilo prežemanje moške in ženske duhovne substance. Predstavljajmo si, kaj bi ostalo od duhovnega ustroja človeštva, če bi izbrisali – na tem pa se strastno in temeljito dela – duhovne stvaritve, ki jih je porodila naravna spolnost. Zato vsi, ki smo priče strašnosti poučevanja otrok, da: »Ljubezen je ljubezen«, imamo pravico in dolžnost, da ministrici Anji Kopač Mrak in predsedniku vlade Miru Cerarju zabrusimo: Zločinci ste! (to so seveda bili tudi njihovi predhodniki, tudi ministri za šolstvo). Tako kot so zločinci resorni ministri in predsednik vlade zaradi dejstva, da umira od lakote ali podhranjenosti državljan, ki želi pošteno delati.

Zveni tragično; kaj nam torej preostane?
Ker se uresničuje Orwellova napoved o brisanju duhovnih odtisov, nam kot zanesljiv življenjski kažipot ostajajo naravne zakonitosti. Duhovne odtise namreč danes očividno briše Islamska država – danes v Siriji in Iraku, jutri v Atenah in Firencah – bolj subtilno isto počnejo evropski medijsko izpostavljeni komentatorji in intelektualci. Tudi slovenski, seveda. Poglejmo bolj pozorno razprave o umetnosti, multikulturalnosti, istospolnosti Aleša Debeljaka, Vlada Miheljaka, Primoža Šterbenca, Ljubice Marjanovič Umek, Milice Gaber Antić, Tanje Lesničar Pučko, Ranke Ivelja, Mojce Dobnikar, Suzane Tratnik, Romana Kuharja … To je brisanje »odtisov« Homerja, Heraklita, Ajshila, Sokrata, Seneke, Danteja, Shakespeara, Cervantesa, Nietzscheja, Hölderlina, Prešerna, Goetheja, Baudelaire, Cankarja … Bolj učinkovito in bolj tragično od tistega, kar počnejo islamski fanatiki. Zato Evropa odmira.

Če bi imel možnost spremeniti eno samo stvar na svetu, kaj bi izbral?
Zakonodajo vseh držav sveta bi uglasil z naravnimi zakonitostmi. S tem bi se avtomatično sprožili procesi neženja sveta in odprava vseh žalostink. Imamo dokaz in kažipot: Atene v času modreca Solona.

Vesna Vilčnik