Mariborski Pohod za življenje je pod streho. Hvaležni smo, da nam ga kljub deževnim dnem ni bilo treba prehoditi pod dežniki. 

Bolj kot vreme, četudi prispeva k boljšemu razpoloženju, pa so nas razveselili obrazi ljudi, ki so se na Pohod za življenje odpravili prvič. Teh je bilo kar veliko, pravzaprav je večina udeležencev bila na takem dogodku prvič, kar nas je zelo razveselilo. S tem da smo se odpravili ven iz Ljubljane, smo si želeli prav tega, da bi prišli naproti ljudem tam, kjer živijo, da lahko na svojem območju pričujejo za življenje. In to so res storili z veseljem. Kajti v zraku je bilo čutiti sproščenost, mir, veselje in hvaležnost, da smo lahko skupaj, da lahko delamo nekaj dobrega za druge, da smo lahko sol in luč.

Po zvočnikih je večkrat odmevala pesem Življenje je zakon, ki je bila napisana za letošnji Pohod. Kakšen bi bil svet brez tebe? Si se, dragi bralec, tega kdaj zares vprašal? V teh dneh priprave na sam Pohod v Mariboru sva s hčerko večkrat gledali video naše himne, ki so ga pripravili v mariborski ekipi. Obrazi otrok, ki se igrajo in skačejo po travi. Hčerka je to seveda želela gledati znova in znova. Meni pa so se rosile oči, ko sem gledala njen lepi obrazek in razmišljala, kakšen bi bil svet brez nje, ki je bila nenačrtovani otroček. Prišla je na svet 15 mesecev za svojim starejšim bratcem in nam prinesla ogromno veselja. Je edina vnukinja starih staršev po moževi strani in torej prava princeska, od vseh oboževana. Kako hvaležna sem v srcu zanjo. Za dar njenega življenja. Ob tem sem pomislila, kako lepo bi bilo, če bi bili lahko vsi otroci sprejeti s tako ljubeznijo, občudovanjem, hvaležnostjo zanje. Priznam, da me tudi to žene v tem misijonu za nerojene, za te male, nedolžne dušice, ki niso same nikogar prosile, da bi obstajale, nimajo nobenih zaslug za to, da so. So pa. In zgolj zato, ker so, so vredne, da živijo, da jih ne poškodujemo, da jim ne storimo nič žalega, da jih pustimo živeti.

Do srca je tudi mene ganilo, ko nam je gospa Danica Centrih prebrala zgodbo svoje izkušnje splava. Ko zaslišiš bolečino, ki jo povzroči to dejanje, dobiš moč, da vztrajaš naprej v tem boju za življenje. Ko vidiš kako konkretno je trpljenje matere, kakšno travmo pusti, kakšne katastrofalne posledice za zdravje ženske, te to pretrese. Z gospo Danico sva se dolgo pogovarjali o njeni poti notranjega ozdravljenja. Kakšen dar je, da je prišla do miru, da je sama sebi odpustila, da je našla srečo po celih trinajstih letih bolečine, depresije in bolezni. Sedaj je srečna babica, ki čaka svojega tretjega vnučka, kar jo seveda zelo osrečuje.

Ob tem se zavem, koliko mam in očetov še vedno ni našlo tega miru. Zato me tudi ne presenečajo ostri odzivi mnogih, ki jim ni všeč, da pripravljamo Pohod za življenje, kajti če je splavljen vsak peti otrok, trpi torej vsak peti par. Ko svoja sporočila prinesemo v javni prostor, se ta njihova boleča rana, ki nikoli ni bila ozdravljena, odpre in zakrvavi. Boli. In to je težko prenesti. Ni pa to razlog, da bi o tem ne govorili. Prepričana sem, da če ne bomo o tem govorili, bodo ti ljudje imeli še manj možnosti, da pridejo do ozdravljenja, odpuščanja, sprave z Bogom in z otrokom ter do notranjega miru. Torej je Pohod za življenje tudi Pohod miru. Pohod sočutja in kraj, kjer lahko ti starši najdejo ljudi, ki njihovim otrokom dajejo dostojanstvo človeka, ki ima vrednost – kot vi in jaz. In to si za svojega otroka želi vsak starš.

Vse naše prizadevanje pa je znanstveno osnovano, kar je tudi naš glavni argument. Biti za življenje, je biti za znanost. Zdravnica Marta Globočnik Kukavica nam je lepo povedala, da se o začetku človeškega življenja vsi bodoči zdravniki učijo na fakulteti. Vsi vedo, in to je neizpodbitno dejstvo, da se življenje začne ob spočetju. In kot zdravnica specialistka za pljučne bolezni se gospa Marta srečuje prav s to željo po živeti. Podaljšati življenje vsaj še za kakšno leto, mesec, včasih celo dan. Jasno je spregovorila proti evtanaziji in nam navrgla vprašanje, koliko bolj naj bi potem šele čuvali življenje v njegovih začetkih? Če ob koncu zemeljskega življenja vidimo to željo po živeti, kaj ni v začetku ta želja še toliko bolj očitna? Morda se otroček v maternici še ne zaveda te svoje želje, pa ves njegov razvoj to govori. Če tako hitro raste, da iz meseca v mesec lahko samo strmimo nad rastjo, kaj to ne govori samo po sebi, da želi živeti? Kaj mora povedati? Ali mora bolnik na intenzivnem oddelku povedati, da si želi živeti, da ga zdravijo? To je jasno samo po sebi. Hvaležna sem gospe Marti, da je imela pogum, da je odprla ta pomembna vprašanja.

Prepričana sem, da bo Pohod za življenje v Mariboru obrodil veliko vidnih in nevidnih sadov, zato se s hvaležnostjo v srcu podajamo na pot priprave ljubljanskega Pohoda, ki bo potekal 7. oktobra 2023. 

Več informacij: Pohod za življenje v Mariboru