Včerajšnji pretresljiv članek Vrnite nam Elizabeto, je spodbudil ganljiv odziv dveh bralk. Bralkama se zahvaljujemo za pogumni pričevanji. 

Moja bolečina

Moj sin Simon je bil mrtvo-rojen septembra 2001 v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec.

Leto dni sem trpela samo zaradi nepokopanosti otroka. Še to, da so mi ga pokazali v posodici - ledvički, sem si morala izboriti. Nato sem napravila napis na prazen grob. Ob porodu (2 dni, 22 ur, vmes sama vso noč v sobi z mrtvim otrokom v trebuhu, moji klinični psihologinji sta bili čistilka in strežnica ...) sem poznala zakon in ginekologa kljub temu vprašala, če bom otroka lahko pokopala, vendar sem dobila odgovor, da to ni mogoče, bolnišnica pa ga bo upepeljila. Zadnja informacija je bila, da so mojega Simona (24 t nosečnosti, velik za 18 t, težek 100g, mrtvorojen) dali v formalin. Še zdaj razmišljam, če je morda še v kakšni steklenički.

Moja bolezen - ena od vrst levkemije: (ne morem sicer dokazati) je posledica hude žalosti (12 let), ki sem je bila odrešena šele v Medžugorju. Žalost ustvarja v telesu oksidativen stres in hitro pride do mutacije kakega od gena, to ni nujno prirojeno.
Leta 2001, ko se je to zgodilo, bi na novonastalem pokopališču Dobrava v MB lahko pokopala svojega psa, ali pa kanarčka, ki tehta manj kot je moj otrok, ne bi pa mogla pokopati otroka, popolnoma oblikovanega telesca, manjkali so mu samo lasje, trepalnice in obrvi. Je to razlog, da nisi človek?!

Država mi je vzela moje meso in kri, ne more pa mi vzeti angela v nebesih, kajti vem, da je moj Simon prav to in prosi za vse nas.

Vesna Sever

-------------------------------

Pričevanje

Februarja 2008 je v 8.tednu nosečnosti umrl moj otrok Marko.  Takrat sem bila precej boječa do oblasti in strokovnjakov na posameznih področjih, v svoji bolečini sem bila sama in nesposobna razmišljati. Šla sem v bolnico na poseg, vendar je že  pred anestezijo telo v ordinaciji izločilo mrtvega otroka in ostalo tkivo v modro vedro, enako kot ga doma uporabljam za brisanje tal. Zdravnik je bil tiho, jaz sem se tresla in nisem mogla niti pogledati v vedro, kaj šele, da bi zdravnika kaj vprašala. Moji možgani so takrat razmišljali na naslednji način: »Če stroka tako obravnava mrtvega nerojenega otroka, potem je tako zagotovo prav. Oni vedo bolje kot ti.«

Ko sem prišla domov in otrokoma razložila, da je umrl njun bratec ali sestrica, me je šestletna hčerka vprašala: »Ga boš prinesla pokazat?«
Njeno vprašanje me je pretreslo. Kar otrok vidi kot povsem normalen potek dogodkov, sem jaz mirno sprejela kot nemogoče. Vem, da nisem gospodar življenja in vem, da mi je Marko odpustil moje ravnanje, vendar ostaja krivično. Žal mi je, da nisem bila pogumna in žal mi je, da ni bil pogreb mojega otroka razumljen kot nekaj samoumevnega. Naj se moje zgodbe ne dogajajo več.

Valentina Pikelj