V petek, 12. junija, se je po večletnem boju s težko boleznijo ustavilo zemeljsko srce Antona Maroše, duhovnika salezijanca, prijatelja mladih in vztrajnega priprošnjika družin. Njegov blagi značaj, življenski optimizem in neuklonljiva prijaznost so bogatili in spodbujali vse, ki so se srečevali z njim.

(So)borci za pravice otrok, staršev in starih staršev smo mu hvaležni za vse molitve in spodbude, s katerimi nas je neutrudno obdarjal. Verjamemo, da imamo sedaj v njem novega nebeškega priprošnjika.

Objavljamo nagovor škofa dr. Petra Štumpfa SDB, soboškega škofa, na pogrebu 16. junija na Trsteniku, v katerem je lepo predstavil življenjsko pot svojega prekmurskega rojaka.

"Dragi inšpektor Janez, sobratje salezijanci, hčere Marije Pomočnice, duhovniki, dragi sorodniki pokojnega sobrata, duhovnika Antona Maroša!

Z velikim spoštovanjem in hvaležnostjo za redovno pričevanje smo prišli na Trstenik, da se poslovimo od pokojnega sobrata salezijanca, duhovnika Antona Maroša. Salezijanske konstitucije tolažijo: »Za salezijanca je smrt ožarjena z upanjem, da bo vstopil v veselje svojega Gospoda. In ko se zgodi, da salezijanec umre pri delu za duše, doseže Družba veliko zmagoslavje« (K 54).

Sobrat Anton je bil pripravljen na to uro srečanja z Gospodom. Bog sam ga je pripravil kot zlato, ki se čisti v topilnici, da sedaj vstopa v svetišče, ki ni narejeno z rokami in je večno, da svojemu Bogu prikaže življenjsko daritev.

Pred 46 leti je sobrat Anton prejel duhovniško posvečenje. V domačih Beltincih je skupaj z rojakoma in prav tako salezijancema, Jožetom Pozdercom  in Jožetom Srako, imel novo mašo, na tako ljubljenih Melincih pa premicijo. Čeprav še nisem hodil v šolo, sem skupaj s staršema bil na tej premiciji in se spominjam blage matere novomašnika Antona, ki je v duhovnem veselju spremljala k oltarju svojega sina. Od takrat je bil sobrat Anton kot romar. Mnogo krajev je prehodil, da kot salezijanec mnogim  oznani veselje evangelija. Pri tem mu je bil velik vzgled in opora njegov stric, svetniški salezijanec Martin Maroša.

Sobrat Anton mi je sam večkrat pripovedoval o začetkih in razvoju njegovega duhovnega poklica, in se spomnim nekaterih spodbud, ki so tudi meni osebno v pomoč.

Apostol Pavel izpove vero v pismu Filipljanom, ko pravi, da je naša domovina v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa (prim. Flp 3, 20).

Da lahko upaš v nebesa, moraš okusiti domovino. Brez domovine si izkoreninjen. Moraš se zavedati svojih korenin, ki ti povedo, od kje si, kdo si in zakaj si. Sobrat Anton je dobro vedel tole: Da si lahko dober salezijanec, moraš biti ljubiti dom in moraš ljubiti vse tiste, ki so doma. Če duhovni poklic prihaja od doma in če je poklic izmoljen doma, toliko več zveličavnih sadov lahko pozneje rodi ta poklic. Poklic izmoljen doma, navkljub občasnim preizkušnjam, počiva na miru, ki prihaja od doma.  Zato je sobrat Anton tako močno ljubil Melince. Ponosen je bil na svoje Prekmurje. Tam ob Muri ga je vse spominjalo na velika slovanska blagovestnika, sveta brata Cirila in Metoda. Po smrti staršev mu je stric Andrej z ženo Micko in sestro Micko odprl vrata svojega doma na Melincih. Sobratu Antonu je mnogo pomenilo, da je ob obiskih doma lahko bival pri njih.

Ker pa je veroval obljubam evangelija, da bo deležen Kristusovega vstajenja, je pogumno zapustil Prekmurje in vstopil v vrste salezijancev. Tako je postal eden od biserov krone duhovnih poklicev iz Melinec in beltinske župnije. Ves čas svojega salezijanskega življenja je ohranil prijetno vedrino, nasmeh in nadvse spoštljiv pristop do vsakega človeka. Blagost svojega očeta in mame je nosil v duši in na obrazu. To ni bila nikakršna naivnost, temveč izpričevanje žlahtnosti duše. Sobrat Anton nam je dal čutiti, da živi v Kristusu in da Kristus živi v njem. To pa rodi veselje, ki se ne ustavlja pred tegobami tega sveta, ampak že gleda v nebesa in zato toliko bolj upa v nebesa.

Kristus nam v evangeliju predstavi nebesa kot izjemno dragocen biser, za katerega se splača vse zastaviti, da bi ta biser lahko pridobili (prim. Mt 13, 44-46). Ker je sobrat Anton čutil, da si je pridobil ta biser, je bil vesel salezijanec. Ni hrepenel po visokih stvareh. Želel je samo, da bi dosegel nebesa in k temu je z zavzetim duhovniškim delovanjem hotel pomagati tudi drugim.

Dragi sobrat Anton, hvala, da si nas učil ene same, edine in prave modrosti Križa. S trpljenjem in molitvijo si orosil moč Božjega blagoslova in varstva Marije Snežne ter naše Pomočnice na vso salezijansko družino, na tvoje Prekmurje, Melince, beltinsko župnijo, na tvoje nekdanje župnije, kjer si deloval in vso Cerkev na Slovenskem.  Ob tvojem dragem očetu in dragi mami, stricu Martinu, teti Micki ter redovnih sobratih in sestrah salezijankah se spočij pri Mariji Pomočnici in don Bosku! 

Moje sožalje ob smrti sobrata Antona vsem sorodnikom, predvsem stricu Andreju z družino, inšpektorju Janezu, trsteniški skupnosti in celotni salezijanski družini.

Dragi sobrat Anton!

Iz srca ti hvala, da smo lahko skupaj s teboj živeli vero in salezijanski poklic. Dober boj si dobojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej ti je pripravljena krona pravice v nebesih. Pri nebeškem Očetu se nas spomni v molitvi, da ne bi zaostajali za teboj. S salezijanskim veseljem napolnjuj nebesa in vprašaj dobrega Boga, če ima v načrtih še kakšne nove duhovne poklice za salezijansko družino in Cerkev na Slovenskem. V tej veliki skrbi Cerkve, ki je pomanjkanje duhovnih poklicev, si ne daj miru, dragi sobrat Anton. Prosi, prosi, prosi dobrega Boga naj se nas umili! Hvala ti! Naj bo blažena tvoja večnost!"

+ msgr. dr. Peter Štumpf
     murskosoboški škof