Po osnovni šoli sem se vpisala na Srednjo zdravstveno šolo Jesenice. Rada sem imela prakso na pediatriji in v porodnišnici. Veselje mi je bilo gledati novorojenčke in malčke, ki so bili odvisni od nas in naše ljubeče pozornosti.

V tretjem letniku smo si ogledali film Nemi krik, ki mi je ostal globoko v spominu. Nerojeni otrok se v maternici krčevito bori, ker mu zdravnik, ki izvaja splav, streže po življenju. Ker izgubi bitko, mora to bitjece umreti brez osnovne človekove pravice in dostojanstva. Ne spomnim se, da bi se o tem filmu pogovarjali in izražali občutke groze.

Otroku naj bi bila maternica zibelka, a je zanj v trenutku postala morišče. Človek česa takega ne bi smel nikoli storiti.

Na Jesenicah je takrat deloval tudi dr. Vladiković, ki je opravljal splave. Vse je bilo skrivnostno, ozračje je bilo težko. Čutila sem jezo, ker nam niso nič povedali o končanju človeškega življenja. »Saj se boš navadila,« so rekli. O splavu se javno ni govorilo. Ko se sedaj oziram na tisto obdobje, vem, da je bilo premalo (po)govora, kako pomagati v stiski v zvezi z nosečnostjo. Tudi danes, se mi zdi, ženska dobi premalo opore. Pri zdravniku moraš začutiti, da ti želi pomagati. Tako pa ženski le rečejo, da otrok ni zdrav, da ima anomalije, in ji predlagajo splav.

Mladim želim, da bi začutili odgovornost za dar življenja, starejšim, da bi jih zmogli poslušati, razumeti in podpreti. Veliko podpore pa potrebujejo tudi zdravstveni delavci, da bodo zmogli negovati življenje.

Marija Kozmus