Zakaj v Sloveniji ne pokopljemo mrtvih? Zakaj se namesto, da bi pokopali mrtve prepiramo, kdo je kriv? Zakaj namesto, da bi pokopali mrtve besedičimo o spravi in odpuščanju? Še tako lepa gesla o spravi in odpuščanju ne morejo nadomestiti naše civilizacijske dolžnosti. Kdaj bo prišel čas, ko politikov in drugih voditeljev ne bomo presojali po tem kaj rečejo, temveč po tem kaj delajo? Kdaj bomo prenehali verjeti, da je, tako kot je, prav in da je obstoječe stanje dobo?

Nas je še vedno strah zavzeti se za pokop nasilno umorjenih v Socerbski jami za vrhom in drugih breznih po Sloveniji?

Tudi brezbrižnost in podcenjevanje tega vprašanja nista pravi izbiri.

Prav tako ni prava izbira nasilno reševanje vprašanja in sovraštvo do izvajalcev pobojev. Če ne gre za zaigrano in infiltrirano sovraštvo do komunizma, kar je še neskončno bolj perfidno! Vsekakor sovraštvo, zaigrano ali pristno, ni prava pot! Nasilje rojeva nasilje! Nismo poklicani, da obsojamo. Prav je, da se opredelimo proti sovraštvu.

V Sloveniji še nismo pokopali mrtvih, ki so bili zaradi komunističnega nasilja brez sodbe umorjeni med in po 2. sv. vojni. Pogosto slišimo: »pozabimo preteklost« in »nehajte premetavati kosti«. Ne gre le za preteklost in kosti. Gre za naš odnos do preteklosti, ki je »sedanjost«. Ne gre le za kosti, temveč za duše nasilno umorjenih, ki nam ne bodo dale miru, dokler jih ne bomo pokopali. Dokler ne bomo pokopali mrtvih, ne more biti v naši deželi blagoslova. Ne le duše nasilno umorjenih,  miru ne dajo niti duše izvajalcev umorov in duše odgovornih za poboje, ki so »onkraj« skupaj s svojimi žrtvami. Res ne premoremo toliko spoštovanja do človeškega dostojanstva umorjenih, da bi jih pokopali in sočutja do odgovornih za poboje, ki jim na ta način lahko pomagamo iz vic proti  nebeškemu Jeruzalemu?

Če nimamo sočutja do mrtvih, pomeni, da ga nimamo niti do živih, zato ni čudno, da nekateri na račun delavcev in podjetij neupravičeno bogatijo in jih ne prizadenejo množice brezposelnih. Kdo bo presekal ta začaran krog zla? Kdor pravi: »pozabimo preteklost, prenehajmo brskati po kosteh in pozabimo na smrt«, ta sporoča: »Pozabimo na sedanjost, opustimo idejo o smislu življenja. Naj se morija in brezpravje dogaja še naprej!«

Romarski pohod do Socerbske jame za vrhom je namenjen molitvi za to, da bi zmogli toliko ekološke ozaveščenosti, da brezno očistimo smeti in molitvi za človeško sočutje, da posmrtne ostanke nasilno umorjenih rešimo izpod »salamjega jezera«, dvignemo iz brezna, identificiramo ter krščansko pokopljemo na pokopališču ali v kostnici. Ponovno poudarjam, da moj namen ni obsojati in žaliti nikogar, temveč moliti za vse duše v vicah.

Pristojnim inštitucijam pa zastavljam naslednja vprašanja:
1.      Inšpektorata RS za okolje in prostor je Vladi RS že pred leti predlagal ukrepanje. Je vlada RS izdelala načrt za sanacijo Socerbske jame za vrhom? Zakaj jama do danes ni očiščena? Kdo je odgovoren za to?
2.      Ob raziskavi umora duhovnikov Filipa Terčelja in France Krašne sem naletel na veliko indicev, ki kažejo, da v času samostojne Slovenije, torej po letu 1991, poteka prikrivanje povojnih pobojev in uničevanje njihovih sledi. Tako jamarji, kot bivši policisti, tudi, ko gre za okolico Socerba, povedo, da so se jame čistile in javnost o tem ni bila obveščena. Policijski dokumenti, ki so imeli le datum brez letnice, so se po dveh letih uničevali. V dokumentih je bilo zapisano; »ODT striktno naroča, da informacijo ne damo v javnost«. Po pripovedovanju prič so bili posmrtni ostanki tudi v Jami sv. Socerba. Te posmrtne ostanke naj bi odpeljali na Inštitut za sodno medicino v Ljubljano. Zdenka Cerar, ministrica za pravosodje pa naj bi po nekaj mesecih ukazala uničenje teh posmrtnih obstankov? Je to res? Obstaja o tem dokument?  Kaj to pomeni?
3.      Zakaj sploh odkrivamo prikrita grobišča. Bivši policisti, ki so ob 1. novembru patruljirali in  popisovali svojce, ki so k breznom nosili sveče in cvetje, povedo, da so dobili v roke sezname, kje morajo patruljirati. Udba je torej imela sezname vseh grobišč. Ti seznami gotovo še vedno obstajajo. Zakaj jih ne damo na mizo in se pogovorimo o krščanskem pokopu nasilno umorjenih? Sveto leto usmiljenja je priložnost za to.
4.      Kako pravno zagotoviti, da se tudi Socerbska jama za vrhom ne bo očistila na skrivaj, brez vednosti svojcev in javnosti, posmrtni ostanki pa uničili, kot se je to menda zgodilo s posmrtnimi ostanki, ki so bili najdeni v Jami sv. Socerba,  med katerimi so bili morda tudi posmrtni ostanki blaženega Francesca Bonifacia, za katerega se do danes ne ve, kje je njegov grob.

Socerb, sobota, 6. avgust, 2016                                                 

Bogdan Vidmar