Ko sem pred leti na nacionalni televiziji ponovil svojo tezo, da je očetovski porodniški dopust norost na kvadrat, je nič hudega sluteča voditeljica skoraj izgubila službo. Ko pa je gejevski aktivist vodil oddajo nacionalnega radia o porodniškem dopustu za očeta oziroma o novem očetovstvu brez opozicijskega mnenja v studiu so bili sami feministi in feministke), je bil kovan v zvezde, feministke so si ploskale in mele roke z noro aluzijo: Narod smo končno ozavestile, da mora biti porodniški dopust razdeljen med očeta in mater. Potem se je zgodil Družinski zakonik. In referendum in - v SD se sedaj obnašajo, kot da ne morejo preboleti poraza.

"Vojna zvezd", torej ideologij - (anarho)liberalne in konzervativne - se nadaljuje. Imperij vrača udarec, tako se je glasil drugi del kultne filmske sage Vojna zvezd. Mene pa sedanji "porodniški zakon" bolj spominja na film Izgubljeni v vesolju. Ministrica za delo, družino, socialne zadeve (in enake možnosti!) Anja Kopač Mrak je na politično bojišče lansirala predlog zakona o starševskem varstvu, po katerem naj bi materam skrajšali porodniški dopust za en mesec, očetje pa bi morali vsaj za en mesec na starševski oziroma očetovski dopust. Intervencija feministične ideologije je očitna v še nekaterih členih. Na primer: diskriminatoren je odvzem dodatka za otroke, ki so v varstvu v družinskem miljeju in ne v vrtcu. Ko sem v nekem političnoanalitičnem kontekstu pred zadnjimi državnozborskimi volitvami izjavil, da bi si želel, da se stranka Nova Slovenija vrne v parlament, so me - ker se deklariram za levičarja - mnogi debelo gledali. Moj argument pa je bil, da je dobro za Slovenijo, da se malce konzervativizira, ker če bo feministična ideologija, diktirana s FDV in z ljubljanske FF (oddelek za sociologijo kulture), še kar tako nora in permanentno prisotna na levici, bo vse hudič vzel. Torej: ne gre za to, da mora EU-direktiva veljati tudi v Sloveniji. Gre bolj za to, da je tudi EU kontaminirana s feminizmom, ki ga diktirajo prokarieristične ženske. In ni čudno, da ministrica Kopač Mrak izjavi, da gre pri novem zakonu "za demografijo, družinsko dinamiko; treba je usklajevati poklicno in družinsko življenje na daljši rok", pozabi pa dodati, da naj bi zakonodaja v resnici poskrbela za na kariero mahnjene mlade ženske, ki svoj karierni uspeh dajejo pred materinstvo.

Psihoanalitični vidik je seveda v tem kontekstu neizprosen - in v tem delu se (mi) ni treba sklicevati na Freuda, pač pa kvečjemu na njegovo hčerko Anno pa na njeno "tekmico" Melanie Klein in na morda še najpomembnejšega otroškega psihoanalitika oziroma pediatra Donalda Winnicotta. Branku Gradišniku se imamo Slovenci zahvaliti, da je prevedel kultno knjigo Otrok, družina in svet zunaj in že uvodoma izluščil tole Winnicottovo misel: "Otročička sploh ni - je samo par, ki ga povezuje dojka!". V teh norih časih naj dodamo, da je Winnicott mislil na mamino dojko in ne očetovo. In adekvatna zamenjava za materino dojko ni steklenička, pač pa kvečjemu steklenička, ki jo drži materina roka in onstran katere se smehlja materin obraz. Noben "kosmati stric", torej oče, ne more in ne sme nadomeščati mamice, tako kot noben moški ne more adekvatno zamenjati ojdipskega očeta - še manj ženska. "Otrokov prototip je materin obraz. Trudim se, da bi opozoril na neznanski prispevek, ki ga na tem začetku daje posamezniku in družbi do običajne mere dobra mati ob moževi opori kratkomalo s tem, da je predana svojemu otročičku. Mar ni res, da ta prispevek predane matere ostaja neopažen prav zato, ker je neznanski? Če ji ga priznamo, bi sledilo, da je vsak duševno zdrav človek, vsakdo, ki se v svetu počuti kot oseba in ki mu svet tudi kaj pomeni, vsak človek, ki občuti srečo, neskončen dolžnik ene same ženske," je modroval Winnicott. In če se suflerke z doktorati z oddelka za psihologijo FF niso naučile, da mora dojenček, ko pije mleko, vedno znova uzreti znani obraz, en in isti obraz, torej obraz matere in ne očeta, varuške, stare mame, potem ... Potem Sloveniji ni pomoči. Da ne bo pomote: otroci, ki se jim s pomočjo državne zakonodaje odvzame en mesec mame, v odraslosti ne bodo bolni, ne bodo psihotični. Toda določena kronična nesrečnost, da ne rečem depresija, pa se vendarle lahko napaja iz kronično odsotne (karieristične) matere. In ni problem, da otroci, ki se kot dojenčki niso nasitili vselej prisotne matere, v odraslosti postanejo vandrovci oziroma kronični popotniki, turisti, ki na simbolno nezavedni ravni mamo iščejo v Himalaji, Andih, na potovanjih po Afriki ali Grenlandiji.Problem je, če ti kronični iskalci matere niso samozavestni, če niso samoprepričani, če si ne zaupajo - če nimajo življenjskega optimizma. Ker: človekov življenjski optimizem se v odraslosti napaja iz oralne faze, ko otrok vedno znova uzre mamo in ve, da bo mama vedno znova prišla.

Otrok mora biti deležen (vedno ene in iste) matere oziroma obraza, ki ga neguje in ljubkuje. Noben še tako dober, ljubkovalen in ne vem, kakšen še oče ne more in ne sme nadomeščati matere. Mama je dojenčkova last, njegov inventar. Mama je, in na neki način mora biti, dojenčkova sužnja. Feministični ukrep v obliki ponesrečenega "porodniškega zakona", ki bi kariere željnim ženskam dal možnost napredovanja v službi, bi v resnici pomenil subverzivni državni kriminal nad otroki. Takšnega prikritega atentata na otroka si zdravorazumska družba ne sme privoščiti. Razsežnosti takšnih oralnih anomalij so lahko fatalne - in redkokdo se jih sploh zaveda. Krut, a legitimen psihoanalitični dispozitiv se pač glasi takole: odtegovanje matere otroku v obliki enomesečnega prikrajšanja za porodniški dopust in hkratno vsiljevanje porodniškega dopusta (očetu) je simptom feministične ideologije enačenja spolov. Feministke imajo fiksno idejo, da jih materinstvo in porodniški dopust onemogočata, da bi se karierno kosale z moškim petelini. Ne gre za to, da kure (pač) nosijo jajca, petelini pa kikirikajo in (se) kljuvajo (med seboj). Gre za to, da sta spola različna in da imata različno vlogo v starševanju. Očetovanja (v obliki famoznega "novega očetovstva") ni mogoče spremeniti v materinstvo - to je absurd, paradoks, error. Ker: če bi otroci to še nekako prenesli, družba ne bi. In družba se nam (že) sesuva. Vzgoja mora biti različna, dvotirna. Ojdipov in/oziroma kastracijski kompleks sta po spolu različna. In vloga očeta in matere v falični, ojdipalno-kastracijski fazi je različna.

Roman Vodeb, teoretski pshioanalitik

Vir:

Vecer.com