7. 8. 2016, na čudovito avgustovsko nedeljo se je zvrstilo že 27. romanje izseljenske, zamejske in matične domovine na Svete Višarje, starodavno slovensko narodno svetišče.

Uvodno predavanje je imela publicistka Zlata Krašovec, ki je preko občutene osebne zgodbe delila skrb in upanje za domovino. Izpostavila je ključno vlogo dr. Jožeta Pučnika za osamosvojitev, Milana Kučana in njegove somišljenike, takratne in sedanje politične akterje, ki so bili proti samostojnosti Slovenije, pa je označila kot nasprotnike in zaviralce osamosvojitve.

Zlata Krašovec: "Priprošnjiki in zavetniki slovenstva so četrta Slovenija!"

”Ko danes tu, na Svetih Višarjah praznujemo 25. obletnico samostojnosti, ko se veselimo naše mlade države in ko nas žalosti tisto, kar smo upali, da se bo zgodilo, pa se ni, ne smemo pozabiti, da z nami – Slovenci iz matične države, iz zamejstva in izseljenstva – praznuje tudi četrta Slovenija, Slovenija mučencev in naših priprošnjikov,” je povedala Krašovčeva.

Mediji ovirajo svobodo

Izpostavila je vlogo Nove Revije pri rahljanju totalitarnih okov, sam nastanek samostojne Slovenije pa je označila za “milosten čas”. Opozorila je na vlogo režimskih medijev, ki so z vzdrževanjem lažne mitske podobe zločinske Jugoslavije in pomoči pri prikrivanju komunističnih zločinov sokrivi, da smo Slovenci skorajda že pozabili “da so vse naše sanje na dosegu roke in da je meja nebo”.

Decembrski referendum daje upanje, da  Slovenci še premoremo zdrav odnos do temeljnih civilizacijskih vrednot

Ob koncu je predavateljica izrazila zaskrbljenost nad nizko narodno zavestjo, ki se kaže tudi v premajhni rodnosti, katere povprečje dvigujejo neslovenske matere! Kljub temu še ni vse izgubljeno. Omenila je dvoje pomemebnih prizadevanj slovenske civilne družbe, ki zbujata upanje. Opogumlja jo množična podpora referendumu za ohranitev zakonske zveze kot skupnosti moža in žene. Lani decembra smo jo, ne prvič, ubranili. Po njenem mnenju to kaže, da v času vsesplošne zrahljanosti še premoremo vzpostaviti zdrav odnos do temeljnih civilizacijskih vrednot.

Upanje, da nekoč – najbolje čim prej – Slovenci le zapojemo veselejšo pesem, ji zbujajo tudi romanja in srečevanja, na katerih kažemo, da nas ne globalizacija ne digitalizacija nista do kraja posrkali vase, temveč se želimo srečati tudi v živo, da bi delili duhovni in telesni kruh pri mizi slovenstva.