Psihologinja Lisa Diamond je profesorice iz Utaha. Najbrž je povsem odveč omemba, da je tudi ta raziskovalka lezbijka in lezbična aktivistka … Kakorkoli, Diamond je pred nekaj leti objavila tudi knjigo z naslovom Seksualna fluidnost oziroma Kako razumeti žensko ljubezen in želje. Knjiga opisuje izsledke študije življenjskega cikla seksualne preference pri ženskah, ki so se sprva identificirale z istospolno orientacijo. Poudarjam, istospolno orientacijo oziroma kakor bo razvidno iz nadaljevanja, vsaj ne-heterospolno orientacijo. Gre za vzorec 100 oziroma po nekaterih navedbah 80 žensk, ki so bile ob prvem intervjuju stare okoli 20 let. Raziskava je potekala tako, da je Diamond vsakič ocenila  njihovo umestitev na Kinseyevi lestvici. (Mimogrede, ko sem reševala enega od testov na spletu, sem padla v kategorijo, ki jo avtor označi za »neobičajnega človeka«. Bolj kot moja neobičajnost me skrbi neobičajnost tega testa, ki vsebuje sama sugestibilna vprašanja kot je na primer: Ali bi spolna sestava oseb v orgiji odločilno vplivala na vašo odločitev za sodelovanje. Kaj pa če me orgije ne zanimajo? Možnosti za ta odgovor ni.)

Torej, v raziskavi gre za ženske, ki so se v obdobju adolescence opredelile za lezbijke (43%), biseksualke (30%) in »neheteroseksualke« (karkoli že to pomeni?), slednjih je bilo 27%. V skupnem seštevku 100%. In kje so heteroseksulke? V tej raziskavi očitno niso bile zajete. Kar ne bi bil problem, če ne bi Diamond iz tega vzorca izpeljala »posplošene ugotovitve«, da so vse ženske seksualno fluidne. V nadaljevanju raziskave je Diamond namreč vsaki dve leti po prvem razgovoru preverjala, kako te iste ženske ocenjujejo/opisujejo svojo spolno identiteto. Približno tretjina žensk je spremenila svojo identiteto. »Nekatere so se namesto neopredeljeno videle kot lezbijke ali biseksualke; tretja skupina se je namesto za lezbijke opredelila za heteroseksualke. V obdobju naslednjih 10 let je Diamond še vedno vsaki dve leti »preverila izbranke«. Ženske so spet oziroma še vedno spreminjale svoj odnos do lastne spolne identitete in širile razpon privlačnosti in odnosov. Kot zapiše ugotovitev Diamondove Anne Fausto-Sterling v svoji knjigi Biološki/družbeni spol (str. 112): »Osupljivo je to, da jih je v zadnjih desetih letih dve tretjini vsaj enkrat spremenilo svojo seksualno identiteto in opis.« Še bolj osupljivo pa je, kakšni so zaključki avtorice te raziskave. Da je seksualna fluidnost bolj ali manj lastna vsem ženskam. 

Lisi Diamond smo v resnici lahko hvaležni za navedeno raziskavo, saj dokazuje ravno to, česar najbrž nikoli ni želela dokazati. Da ženske brez jasne spolne identitete v zgodnji mladosti, tudi kasneje tavajo od ene do druge oblike ter se iščejo še v pozna zrela leta. V reviji Evolucijska psihologija zapišejo možne razloge, zakaj pri nekaterih ženskah, ki jih označujejo za seksualno bolj fluidne, do tega sploh pride. Ena od njih je, da je biseksulanost pogojena s privlačnostjo ženske; ženske, ki so moškim manj privlačne in imajo kot potenicalne partnerke v njihovih očeh manjšo vrednost, so pogosteje biseksualne.  Lahko pa gre tudi za "ženske, ki so bile posiljene, katerih partnerji so odsotni ali so ovdovele. Te ženske intuitivno hrepenijo po skupnosti z drugo žensko zato, da lahko z njo vzgajajo svoje otroke", špekulira profesor iz univerze Scranton v Pennsylvaniji Barry X. Kuhle. Morda bi to lahko razložilo težnjo po istospolni skupnosti v primerih, ko so ženske prej živele z moškim, potem pa "postale" lezbijke.  Žal pa njegova teza ne razloži, zakaj je seksualna fluidnost prisotna že pri zelo mladih ženskah, ki sploh še niso imele družine? Raziskava, ki bi jo bilo resnično vredno narediti je: Kolikšen odstotek žensk, ki se odločajo za življenjsko skupnost z žensko, je bilo v otroštvu posiljenih ali so živele samo z mamo, v odsotnosti očeta?

Razen tega pa raziskava Diamondove opozarja še na nekaj. Dve ženski, ki sodita v domeno tako imenovane »seksualne fluidnosti« sta že a priori manj primerni za vzgojo otrok. Otroci potrebujejo stabilno okolje in stabilne starše z jasno spolno identiteto, kar pa jim dve »seksualno fluidni« ženski, ki vsaki dve leti čutita svojo spolno identiteto drugače, ne moreta omogočiti. V najboljšem primeru bi morala takšna ženska živeti z moškim partnerjem, ki ima jasno (moško) spolno identiteto.

V.V.