V ponedeljek, 20. aprila 2015, je bilo v Kinu Šiška predavanje »Moškosti«. O različnih oblikah moškosti, predvsem pa o konceptu spola so razpravljali Milica Antić Gaber, Rajko Muršič in Eva Matjašič. Izhodišče za razpravo je bila knjiga Moškosti, avtorice Raewyn Connel, avstralske sociologinje, ki se je rodila kot moški, sedaj pa živi in deluje kot ženska. Opredeljuje se kot »transgender ženska«.

Kot odziv na predavanje smo prejeli pismo mlajšega heteroseksualnega moškega, ki se je udeležil predavanja. Prilagamo vsebino pisma.

Ambivalenca občutkov po moje ostane, tudi če te družba v celoti sprejme

Z vsem spoštovanjem do predavateljev, so okroglo mizo vodili lezbijka, feministka in zmedeni profesor, moderiral pa je homoseksualec. Prav. Jaz nimam problemov s tem, če nekdo čuti privlačnost do istega spola, prav tako me ne moti, če tako živi. Večji odpor imam do novega, tretjega vala feminizma, ki tako radikalizira misli nekoč  cenjenih in pogumnih sufražetk, da je to že skrajno moteče in zadnje čase tudi vedno bolj vsiljivo, celo nasilno.
Kar me je na tem predavanju resnično zmotilo, pa ni spolna usmerjenost katerega koli  v omizju, temveč  sovraštvo do moških, ki sem ga čutil v »zraku«.  Ves čas sem imel ta neprijetni občutek, da je Gabrova na zelo subtilen način sovražno nastrojena do moških in na splošno moškega sveta. Zbodel me je stavek o pravilniku na Filozofski fakulteti, da naj se obvestila pišejo samo v ženskem spolu, pod obvestilo pa naj bi se pripisalo, da vse napisano velja tudi za moški spol. Skozi to se ne izraža želja po enakopravnosti spolov, ampak želja po revanšizmu, maščevanju moškim za vse, kar so ženskam določeni moški naredili v preteklosti. Če bi šlo za enakopravnost, bi v izražanju in pisni obliki uporabljali oba spola, kar počnemo že zdaj, in tako je tudi prav. V vseh seminarskih nalogah, člankih in drugem gradivu uporabljam oba spola, pa čeprav je zato toliko več znakov v besedilu.

Druga stvar pa je bilo jokanje o tem, kako določene segmente družbe obvladujejo moški in kako ženske težko prodrejo v ta polja. Da so depriviligirane, da obvladujejo vse vojaške in politične sisteme, pri tem pa Gabrova gladko spregleda  vsaj drugo najmočnejšo figuro v politiki, Angelo Merkl.  Pa tudi če pogledamo v slovenski parlament se ženske tam zelo pomembno množijo. Ampak Gabrova ne ostane pri tem, temveč kasneje samo sebe demantira, razlaga o ženskih kvotah v politiki in zaključi, da ta preobrat moške boli in skozi ciničen nasmeh izreče: kar naj trpijo!

Gabrova je bila tudi skrajno nepoštena  in pristranska v svojih kritikah, ko razlaga, da v hegemonih sistemih vladajo moški, ki so veliki, lepi, visoki, bogati, hkrati pa vsi moški, ki to niso, tiho pristajajo na to delitev in jo s tem podpirajo, ker imajo oni od tega korist. Korist naj bi bila v tem, da lahko potem »doma vladajo«. Ne problematizira pa tega, da očitno ženske pristajajo na takšen hegemon sistem, ker ženske, razen feministk, ne »skačejo v zrak« zaradi tega pojava. Vprašam se, zakaj ne?

Hegemon moški, bo na primer šel v vojsko, zastavil svoje življenje, delal v rudniku, ker je pač močnejši in fizično bolj vzdržljiv. Težko pa si predstavljam, kako bi  15 žensk prekrivalo streho, moški pa bi jim prinesel malico in pivo. Mislim, da tudi ženske pristajajo na vse to, ker imajo od tega korist. Ker jim je všeč, da jim tega ni treba delati. Kar se meni osebno zdi zdravo, normalno in naravno. No, če pa katera hoče na streho ali v vojsko ali v politiko, pa naj seveda gre. Ne razumem pa, zakaj bi moralo to biti zaukazano in z zakoni opredeljeno.

Meni se zdi pomembno, da se ženska v svoji koži dobro počuti. Če ji je všeč, da je gospodinja, naj bo. Če je raje doma in nima nič proti, če hegemon moški želi poskrbeti zanjo, zakaj pa ne? Tiste druge, ki želijo delati naj gredo v službo, če zmorejo biti ob tem še mame in vzgajati svoje otroke, toliko bolje. Vsekakor pa se lahko moški (na nek način) počutimo depriviligirane pri vzgoji otrok, saj nikoli ne bomo mogli na ta »ženski način« vzgajat otrok, seveda pa jih lahko in moramo  na »moškega«. Samo moški je lahko oče in samo ženska je lahko mati. 

Problem tega predavanja in tovrstnega razmišljanja vidim tudi v tem, da se daje prevelik poudarek družbeni konstrukciji spola z nekim premislekom, da se spol družbeno ne bi izoblikoval sam po sebi, če bi ga kar ukinili. Tudi če ljudi ne bi imenovali moški ali ženska, bi se družbeno razvili v dva spola tudi zato, ker deček drugače ravna s spolnim organom kot ženska, še posebno pri uriniranju. Gotovo je drugačen občutek, če držiš penis v rokah in uriniraš ali pa samo spustiš urin, tako kot ženska. Moško in žensko telo je drugačno in tudi na podlagi tega se porajajo drugačna čustva. Ko se primerjamo doživljamo občutke sem boljši, sem slabši ali sem enak. Fantek se najbrž ravno zato, tudi zaradi telesa, lažje identificira  z očetom kot pa z mamo. Tisti otrok, ki se bo počutil drugače že od rojstva, pa se bo počutil tako ne glede na poimenovanje. Zakaj bi zaradi majhnega števila ljudi, ki se v življenju morda ne bodo nikoli počutili kot tipičen moški ali ženska (tipičen moški ali ženska sta prav tako samo konstrukt družbe – v resnici pa ju ni) morali vsem drugim vsiljevati nenaravne ideje in nesmiselne zakone?

Pojav moških in žensk se bo dogajal ne glede na to, kako bomo ljudi poimenovali. Dvomim, da jim bo to pomagalo da bodo razrešili svojo stisko, ker bodo ne glede na poimenovanje še vedno drugačni in tudi čutili bodo drugače. To se ne bo spremenilo. Ambivalenca občutkov po moje ostane, tudi če te družba v celoti sprejme.

R. V.