»Imel sem operacijo spremembe spola in osem let živel kot ženska. Operacija ni rešila nič, samo poglobila in poslabšala je moje psihološke težave«, je povedal Walt Heyer, ki javno govori o svojem obžalovanju spremembe spola. Na to temo je napisal tudi več romanov in avtobiografijo.

Če bi se več ljudi zavedalo temne zgodovine za operacij spremembo spola, si ne bi tako goreče prizadevali, da bi le-te bile tako zelo dostopne.

Prve operacije spremembe spola (večinoma iz moškega v žensko) so se dogajale na univerzitetnih klinikah. Začele so se okoli leta 1950 in se nadaljevale v šestdesetih in sedemdesetih. Ko so raziskovalci na podlagi rezultatov raziskav ugotovili, da ni objektivnih dokazov, da so tovrstne operacije uspešne – v resnici je bilo več dokazov, da so škodljive – so univerzitetne klinike prenehale ponujate operacije spremembe spola. Ti posegi so se preselili na področje zasebnega »zdravstva«. Brez kakršnegakoli nadzora ali odgovornosti za rezultate je njihova praksa rasla, za seboj pa so puščali osebnostno razdejanje: obžalovanje, sram,  samomore.

Kdo so »očetje« trasseksualnega gibanja?

Transseksualno gibanje so začeli trije moški, ki jih druži skupen interes: vsi so bili pedofilski aktivisti! Zgodba se začne z zloglasnim dr. Alfredom Kinseyem, biologom in seksologom, katerega zapuščino še danes čutimo na vsakem koraku. Kinsey je verjel, da so vsa spolna dejanja legitimna; vključno s pedofilijo, zoofilijo, sadomazohizmom, incestom, prešuštvom, prostitucijo in skupinskim seksom. Kinsey je delal poskuse na dojenčkih in malčkih, da bi zbral dovolj informacij za utemeljitev svoje teze, da otroci vseh starosti uživajo v spolnosti. Zavzemal se je za normalizacijo pedofilije in lobiral proti zakonodaji, ki je želela zaščititi otroke in kaznovati »spolne plenilce«. Transseksualnost je stopila v njegovo področje zanimanja, ko je spoznal ženstvenega dečka, ki je želel postati deklica. Kinsey se je o tem primeru posvetoval s svojim znancem, endokrinologom  dr. Harryjem Benjaminom. Transvestiti – moški, oblečeni v ženske – so bili svetu že tedaj dobro znani. Kinsey in Benjamin pa sta v primeru tega dečka videla priložnost, da naredita bolj drastično spremembo; ne samo v videzu (oblačenju in ličenju), temveč na povsem fizični ravni. Postala sta strokovna sodelavca prvega primera, ki ga je Benjamin kasneje imenoval »transseksualnost«. Pred operacijo se je Benjamin posvetoval z mnogimi psihiatri, ki v tem primeru niso bili soglasni. To ambicioznega zdravnika ni ustavilo. Samovoljno je začel dečku dajati hormonsko terapijo. Kasneje je šel deček v Nemčijo na delno operacijo, Benjamin pa je za njim izgubil vse stike.

Tragična zgodba dvojčkov Reimer

Tretji soustanovitelj današnjega transseksualnega gibanja je bil sociolog Dr. John Money, posvečen učenec Kinseyja in član transseksualne raziskovalne skupine z Benjaminom na čelu. Prvi primer, kjer je Money opravil operacijo spola je dobil leta 1967. K njemu sta se zatekla zaskrbljena kanadska starša Janet in Ron Reimer, ki sta želela, da popravi slabo opravljeno obrezovanje na udu enega od njunih dvojčkov (eden od dečkov je imel težave z uriniranjem, žal pa so kirurgi slabo opravili svoje delo in poškodovali dečkov organ). Njun sin Bruce je bil takrat star dve leti. Brez kakršnekoli medicinske utemeljitve je Money nič hudega sluteča starša nagovoril v dečkovo spremembo spola. Povsem zaslepljen od prihajajoče slave, ki naj bi jo požel s takšno operacijo, je starša prepričal, da je za njunega sina najboljša možnost sprememba spola iz dečka v deklico. Dokazati je želel, da se bo deček povsem prelevil v deklico, če bo imel spolovilo deklice in ga bodo vzgajali kot deklico. Starša sta sledila navodilom zdravnika, privolila v operacijo in po njej preimenovala dečka v Brendo. Money je bil prepričan, da se bo Brenda povsem prilagodila novemu spolu in da razlike ne bo opaziti. Svetoval jim je tudi, naj operacija vsaj za nekaj časa ostane skrivnost.

Takšni zdravniki aktivisti sprva v očeh javnosti vedno delujejo kot briljantni posamezniki, še posebno če nadzorujejo medije (informacije) v katerih se pojavljajo. Na ta način je Money kar nekaj let uspešno gradil svojo kariero in ugled v medicinskih in znanstvenih krogih kot »priznan strokovnjak na področju spremembe spola«. Več kot deset let je trajalo, preden je prišla resnica na dan. Resnica je bila, da je bilo Brucevo »prilagajanje« v deklico Brendo povsem drugačno od tistega kar so govorili v medijih. Sprva se je sicer uspešno naučil/a družbene vloge deklice, mama je celo poročala o tem, da je veliko raje čista kot pa njen brat dvojček Brian. Kasneje, v najstniških letih pa je Brenda postala uporniška. Ni se znala socializirati, vrstniki so jo zmerjali z »jamsko deklico«; bila je možača. Ki je nihče ni razumel, nesrečna in osamljena. Pri dvanajstih letih je bila Brenda že zelo depresivna. Starši so se zlomili pod pritiskom in Brendi povedali, da se je rodila kot deček. Dve leti kasneje se je Brenda odločila za ponovno operacijo in spremenila spol nazaj v moškega in postala David (več o tej zgodbi tukaj).

Leta 2000, ko je bil David star 35 let sta on in njegov brat dvojček Bruce razkrila spolne zlorabe, ki so se dogajale v zaprtih prostorih dr. Moneyja. Povedala sta, da ju je dr. Money pri sedmih letih fotografiral gola in ju silil v incestne igrice drug z drugim. Posledice Moneyjevega blaznega ravnanja so bile tragične za oba dečka. Tri leta po tistem, ko sta kruto resnico razkrila javnosti, je Bruce storil samomor;  vbrizgal si je smrtno dozo mamila. Kmalu za tem je storil samomor tudi David. Money je bil končno razkrinkan, njegova prevara je prišla na dan. Tragedijo pa sta s smrtno grozo morala nositi starša svojih mrtvih sinov (njeno izpoved si lahko ogledate v presunljivem video posnetku ZGORAJ).

Razkritje je žal prišlo prepozno tudi za vse tiste, ki so se že začeli navduševati nad operacijo spola. Tovrstni kirurški posegi so do takrat že postali uveljavljena praksa in nikogar ni skrbelo, da je bil v tej zadevi eden od ustanoviteljev tega posega popolnoma diskreditiran.

Univerza Johnsa Hopkinsa: Operacija ne nudi pozitivnih rezultatov!

Dr. Money je postal eden od soustanoviteljev »gender klinike« v okviru raziskovalne univerze  s sedežem v mestu Baltimore, Maryland (ZDA). Na kliniki so več let izvajali operacije spola, dokler ni Dr. Paul McHugh, direktor psihiatrije in vedenjskih znanosti na Johns Hopkins zahteval, da raziščejo kakšni so konkretni rezultati po operaciji. Zanimivo je, da je geslo oziroma moto danes zelo slavne in cenjene univerze, s katero je povezanih kar 36 prejemnikov Nobelovih nagrad,  »Veritas vos Liberabit« oziroma »Resnica te bo osvobodila«. Očitno je prišel čas, da pride resnica na dan. Dr. Paul McHugh je želel vedeti, če se pacienti po operaciji počutijo bolje?

McHugh je nalogo, ocenjevanje rezultatov prepustil dr. Jonu Meyerju, predsedniku kliniki spolov na Hopkins. Meyer je izbral petdeset pacientov, ki so se zdravili na kliniki. Tako tistih, ki so prestali operacijo spremembe spola kot tudi tiste, ki niso imeli operacije. Rezultati te študije v celoti zavračajo trditve dr. Moneyja. Cilj objektivnega poročila je, da za izboljšanje počutja sprememba spola ni potrebna. Avgusta 1979 je dr. Meyer objavil rezultate raziskave: »"Trditev, da tovrstne operacije zdravijo psihične motnje,  je nepravilna. Imamo objektivne dokaze, da ni prave razlike v prilagoditvah transseksualca v kasnejšem življenju v smislu zaposlitve, izobrazbe, zakonskem prilagajanju in socialni stabilnosti, "je povedal za The New York Times. Dodal je še: " Moj osebni občutek je, da je operacija ni ustrezno zdravljenja za psihiatrične motnje, in jasno je, da imajo ti bolniki vrsto hudih psihičnih težav, ki po operaciji ne izginejo.« Prepričan je bil, da je potrebno te osebe zdraviti ozdraviti »nesrečnosti«, ne pa jim spreminjati spol. 
Manj kot šest mesecev kasneje, so zaprli kliniko spola na Johns Hopkins. Druge univerzitetne klinike spola po vsej državi so sledile njihovemu vzoru in povsem prenehale opravljati kirurško spremembo spola (več o tej raziskavi si lahko preberete tukaj).

Samomor, (pre)pogosta posledica spremembe spola

Nekje v istem času so o podobnih rezultatih kot na kliniki Hopkins poročali tudi na drugih klinikah.  O resnem pomanjkanju pozitivnih rezultatov spremembe spola je poročal tudi partner Dr. Harryja Benjamina, endokrinolog Charles Ihlenfeld. Ihlenfeld je šest let delal z Benjaminom in v tem času dajal spolne hormone kar 500 transseksualcem. Ihlenfeld je pretresel svet z objavo, da kar  80 odstotkov ljudi, ki želijo spremeniti svoj spol, tega ne bi smeli storiti. "Preveč nezadovoljstva je med ljudmi, ki so imeli operacijo. Preveč se jih konča s samomorom." Ihlenfeld se je takrat odločil, da teh oseb ne bo več zdravil s hormoni kot endokrinolog, temveč tako kot je menil, da jim resnično lahko pomagal – kot psihiater.

V luči Hopkinsove študije in novih spoznanj o neučinkovitosti operacij spremembe spola so zagovorniki teh dejanj potrebovali novo strategijo. Benjamin in Money sta se obrnila na svojega prijatelja Paula Walkerja, ki je bil goreč LGBT aktivist. (Bil je tudi doktor socialne psihologije, po spolni usmerjenosti homoseksualec. Imel je svojo zasebno oridnacijo, večino svojih pacientov je označil za »tesnobne«. Umrl je za posledicami virusa HIV/AIDS. Več o njem tukaj). S Paulom Walkerjem na čelu  sta Benjamin in Money začela pripravljati standarde za zdravljenje transseksualnih oseb. V odbor so bili vključeni psihiater, pedofilski aktivist, dva plastična kirurga in urolog. Vsi so si od bodočih operacij spremembe spola obetali predvsem bajen finančni zaslužek. Ustanovili so Mednarodne standarde oskrbe Harryja Benjamina (Harry Benjamin International Standards of Care), ki so bili objavljeni leta 1979 in so pomenili nov začetek za operacijo spola. Iz te je izšla danes svetovno znana organizacija WPATH (www.wpath.org).

Moja izkušnja z dr. Walkerjem

Zelo sem trpel, ker se nisem mogel sprijazniti s svojim spolom. Leta 1981 sem poiskal dr. Walkerja, človeka, ki je napisal standarde za oskrbo transseksualnih oseb, in ga prosil za pomoč. Walker mi je razložil, da trpim zaradi motnje spolne identitete (disforija spola). Čeprav so takrat že opozarjali na povečano tveganje samomora pri osebah, ki so se odločile za operacijo, so mi odobrili spremembo spola.

Pod vodstvom dr. Walkerja sem prestal operacijo spola in osem let živel kot ženska, Laura Jensen. Sčasoma sem zbral pogum in priznal, da je operacija ni spremenila ničesar, da je samo prikrila in poslabšala moje  globlje psihološke težave. Prevare in pomanjkanje transparentnosti sem sam doživel leta 1980, le-te pa še vedno ostajajo del našega vsakdana. Zaradi vseh, ki se borijo z motnjo spolne identitete (disforijo spola), ne morem ostati tiho.

Neiskreno in nerazumno je prezreti dejstvo, da kirurgija nikoli ni bila medicinsko potreben postopek za zdravljenje motnje spolne identitete in da je jemanje hormonov nasprotnega lahko zelo škodljivo. Sodobni LGBT aktivisti, potomci Kinseyja, Benjamina in Moneyja, ohranjajo nepotrebno medicinsko prakso spremembe spola, predvsem tako, da upravljajo z današnjimi mediji oziroma informacijami, ki pridejo v javnost.  Enako se dogaja tudi v Sloveniji; zanimivo je prebrati kako »lahkotno« o spremembah spola - tudi pri otrocih - poročajo slovenski mediji, na primer Delo. Negativni rezultati teh žalostnih zgodb, polnih sramu in krivde, ki se pogosto končajo tragično, pa se v medijih običajno pripišejo tako imenovani »homofobični družbi« (transfobiji).

Stranke, tisti transseksualci, ki obžalujejo, da so šli po tej poti, se sicer lahko obrnejo na različne organizacije po pomoč in o tem spregovorijo. Sam sem leta in leta zbiral pogum, preden mi je uspelo javno spregovoriti o tem, da obžalujem svojo odločitev. Želim si le, da bi mi dr. Walker podal vse potrebne informacije o možnih posledicah preden sem se odločil zanjo. Želim si, da bi mi takrat povedal: Hopkinsova študija kaže, da kirurška sprememba spola ne ublaži oziroma odstrani psihičnih problemov vezanih na spol, Ihlenfeldova študija pa opozarja na pogostost samomorilnosti pri osebah, ki so jemale hormone in spremenile spol. Te informacije me morda ne bi ustavile pred to strahotno odločitvijo  in bi se kljub temu odločil za spremembo spola, ampak v tem primeru bi vsaj vedel za nevarnosti in bolečino, ki me čakajo.

Sestavek sem prevedla Vesna Vilčnik. Avtor prispevka je Walt Heyer, ki javno govori o svojem obžalovanju spremembe spola. Ljudi osvešča preko svoje spletne strani, SexChangeRegret.com in na svojem blogu, WaltHeyer.com.  Njegovo osebno zgodbo si lahko preberete v obliki novele z naslovom Kid Dakota in The Secret at Grandma’s House in v njegovi avtobiografiji, A Transgender’s Faith.