Če lahko vojaki zavrnejo uporabo orožja, zakaj zdravstveni delavci ne smejo zavrniti sodelovanja pri splavih?

Leta 2011 je Evropski svet sprejel resolucijo, ki ščiti pravico zdravstvenih delavcev do ugovora vesti glede splava in evtanazije. Sporazum je podpisala tudi Švedska. Realna slika pa je tam precej drugačna. Izmed 47 včlanjenih držav v Evropskem svetu sta Finska in Švedska edini, ki pravice vesti v praksi ne podpirata.

Ellinor Grimmark, 37, je kot prva babica na Švedskem predala poročilo o stanju v bolnišnici tamkajšnjemu varuhu človekovih pravic proti diskriminaciji glede splava. Kot pravi, doživlja diskriminacijo na podlagi svojih verskih prepričanj in moralnih zadržkov. Lansko poletje je bila kot pravkar diplomirana odpuščena s svojega delovnega mesta, ker je zavrnila delo pri splavih. Kljub siceršnjemu pomanjkanju babic in njeni pripravljenosti za izmensko delo, od takrat doživlja zavrnitve. Edini delodajalec, ki jo je bil pripravljen zaposliti kljub »zapletu«, je umaknil ponudbo, ko se je njena zgodba začela širiti po medijih.   

Grimmarkovo zastopa odvetnica Ruth Nordström, CEO – članica Pro Vita, združenja, ki promovira človekove pravice in dostojanstvo. Nordström potrjuje, da gre v zgornjem primeru za vprašanje človekovih pravic in dodaja, da so Švedsko prijavili Evropskemu svetu zaradi kršenja zakona v devetih členih. Verjame, da ima Grimmark veliko možnosti, da Evropsko sodišče za človekove pravice presodi njej v prid.

V izjavi za časopis Aftonbladet Ellinor Grimmark pravi: »Kot babica želim opravljati poklic, ki ščiti življenje in ga rešuje ne glede na vse. So zdravstveni delavci na Švedskem primorani sodelovati v postopkih, ki prekinejo življenje na samem začetku ali v zadnjih letih? Nekdo mora stopiti na stran majhnih otrok, nekdo se mora boriti za njihovo pravico do življenja. Neka druga babica mi je pripovedovala o tem, kako je v rokah držala še živega dojenčka po opravljenem splavu in obupano jokala, ko se je otroček še celo uro boril za življenje. Ti otroci nimajo niti pravice, da bi dobili sredstva proti bolečinam. V tem ne morem sodelovati.«

V javnosti se je razvila vroča debata, v podporo Grimmarkovi je bil ustvarjen Facebook profil. V intervjujih za švedski nacionalni radio in za glavne časopise je poudarila dobre prakse na tem področju, ki jih uvajajo mnoge druge države.

V nedavni televizijski debati na to temo je postalo jasno, da obstajajo močni zadržki glede udejanjanja ugovora vesti. Splošna javnost se je odzvala z vprašanjem, zakaj je Grimmarkova sploh izbrala ta poklic. Njena odvetnica je pojasnila, da je ključna naloga babice porajanje otrok in ne izvajanje splavov. Izpostavila je tudi biološko dejstvo, da imamo v primeru splava opraviti z dvema osebama: z mamo in otrokom. Upoštevati je potrebno lestvico vrednot: splava ne moremo primerjati z drugimi  operacijami, kot je na primer odstranitev slepiča. Govoriti o pravici ženske do njenega telesa je v tem primeru preveč poenostavljeno. Triindvajset dni po spočetju v maternici bije nove srce.

Paulina Neuding, urednica revije, opozori na dejstvo, da zakon o splavu na Švedskem le tega dovoljuje do 18. tedna nosečnosti in celo do 22. tedna, v kolikor se pridobi dovoljenje. Dejstvo je, da so tu ljudje, katerim vest preprečuje, da bi sprejeli ohlapne omejitve, kar je potrebno spoštovati. »Gre za vprašanja življenja in smrti in vsak od nas misli drugače o tem.«

Tako Nordström kot Neuding se strinjata, da bi nekatere ženske v nosečnosti raje pristopile k babici, ki ne pomaga pri splavih, posebno, če so katoličanke. Članica uprave Združenja babic, ki je prav tako sodelovala na video konferenci, se je ob tem nasmejala, saj je tudi sama ena izmed njih. Kot je pojasnila, je v nosečnosti sedla na vlak in se odpeljala v sosednje mesto k babici, ki vodi svojo kliniko. Počutila se je bolje, saj je vedela, da ta v svojem košu za smeti nima splavljenih zarodkov!

Njen odziv kot tudi odziv splošne javnosti na Švedskem kaže na to, da ljudje slabo razumejo, kaj vest pravzaprav je. Ne gre za vprašanje mnenja ali prioritet. Gre za nekaj veliko globljega. Član parlamenta in udeleženec debate Mats Selander je to komentiral takole: »V naši kulturi gledamo na etična vprašanja zelo površinsko in mislimo, da je država upravičena do tega, da ljudem preglasi njihovo vest. Gre za vprašanje življenja in smrti in posameznik mora biti spoštovan.« Poslušalce je opozoril na dejstvo, da Švedska vojakom dovoljuje, da ne uporabijo orožja, zaposleni v zdravstvu pa so primorani k njegovi uporabi za opravljanje splava, medtem ko se za življenje nerojenih otrok ne smejo boriti. 

V debati je bila večkrat omenjena Norveška, država, ki je v marsičem primerljiva s Švedsko. Tam je pravica do svobode vesti za zdravstvene delavce udejanjena v praksi in ne zgolj v teoriji.

Pojavlja se splošni ugovor proti svobodi vesti v primerih splava, in sicer, Kdo bo izvajal splave, če jih nihče ne bo hotel? Kaj storiti v primeru, da vse babice zavrnejo sodelovanje pri tem? Gunilla Gomér, predsednica švedske pro-life organizacije Ja till Livet, na to odgovarja v nedavnem intervjuju: »Kakšna je zdravstvena oskrba, če je nihče ne želi nuditi? Skrajni čas je, da temu namenimo pozornost.«

Tišina, ki navadno spremlja vprašanje splava na Švedskem, je pomenljiva. Številni ljudje upajo, da primer Grimmarkove utira poti nadaljnjim možnostim. Tako se porodništvo odpira za ženske, ki se čutijo poklicane zanj, a jim vest ne dovoljuje prekiniti življenje.

Opomba urednika: avtorica članka Mariola O'Brien piše iz Stockholma, kjer živi s svojim možem iz Kanade in njunimi otroci. Članek je v izvirniku na strani www.mercatornet.com in je bil prvič objavljen na njenem blogu, Continuum Mama.