V Družinski pobudi, društvu za družini naklonjeno družbo, pozdravljamo predlog za poenostavitev in večjo prožnost izrabe očetovskega dopusta in predlog za sistemsko ureditev povračila dela cene vinjete za kombije za velike družine ter izboljšanje ureditve starševskega dopusta ob posvojitvi. Pozdravljamo tudi pripravljenost predlagatelja za sproščanje še nekaterih omejitev na področju družinskih prejemkov, pri čemer ugotavljamo, da dodatna zakonodaja za ta namen ni več potrebna, saj so po podatkih SURS izpolnjeni pogoji za sprostitev vseh omejitev v že veljavni zakonodaji. Nekatere predloge v tem predlogu zakona ocenjujemo kot neprimerne oziroma slabe. Kot izrazito neustrezen ocenjujemo predlog spremembe usklajevanja dohodkovnih razredov, ki bi že v nekaj letih v primerjavi z veljavno ureditvijo v povprečju mnogim družinam znižal višino prejetih družinskih prejemkov, in predlog izplačila pomoči ob rojstvi otroka v obliki dobropisa, kar zmanjšuje avtonomijo družine, povečuje odvečno birokracijo in odpira možnosti korupcije in klientelizma.

Glede na to, da je vlada v predlog Resolucije o družinski politiki 2018 – 2028 v zvezi z ukrepi v ZUJF zapisala, da se zaveda, da »če enkrat država vpelje ukrepe, ki imajo negativen demografski učinek, je potrebno precej časa, leta ali celo desetletja, da se učinki teh ukrepov odpravijo”, pričakujemo, da bo tokrat vlada spoštovala lastne pogoje za sprostitev omejevanja ukrepov na področju družinske politike in ne bo spet iskala kakšnih obvozov, s katerimi bi še podaljšala veljavnost ukrepov, ki imajo tudi po zavedanju vlade negativen demografski učinek.

V nadaljevanju komentiramo posamezne predlagane rešitve in predlagamo, kako bi predlog zakona lahko izboljšali, da bi bolje služil družinam, kar je njegovo temeljno poslanstvo.

Očetovski dopust

Predlagana poenostavitev in povečana prožnost izrabe očetovskega dopusta je dobrodošla in jo lahko pohvalimo. Ni nam povsem jasno, kaj pomeni določba: »trajanje očetovskega dopusta se pri izrabi v obliki delne odsotnosti z dela ne podaljša.« Če to pomeni, da v tem primeru očetovski dopust znaša enako število dni delne odsotnosti (30 dni polne odsotnosti (30 dni po 8 ur) ali 30 dni delne odsotnosti (30 dni po npr. 2 uri), je predlagana rešitev v nasprotju z namenom očetovskega dopusta, ki je v tem, da lahko tudi oče čim več časa posveti negi in vzgoji novorojenčka ter podpori materi pri tem. Predlagano določilo očete, ki bi to prisotnost pri otroku želeli zagotoviti z delno odsotnostjo z dela, prikrajša, saj bi enako količino prisotnosti pri otroku lahko zagotovili le z več dnevi delne odsotnosti. V tem smislu so prikrajšani tudi otroci teh očetov.

Glede na to, da je za starše tudi po ugotovitvah pristojnega ministrstva ena izmed najpomembnejših zadev v zvezi z otroki ravno zmožnost usklajevanja poklicnega in družinskega življenja, je taka določba nesmiselna, nepotrebna in je očitno namenjena favoriziranju le ne oblike izrabe očetovskega dopusta (v obliki polne odsotnosti z dela), namesto da bi v skladu s spoštovanjem avtonomije družine očetom in materam dali čim več možnosti izbire, da dopust izrabijo na način, ki je za njihovo družino in njihove razmere najprimernejši. Prepričani smo, da je za marsikatero družino lahko daljša delna odsotnost očeta z dela optimalnejša kot krajša polna odsotnost z dela. Predlagamo, da se predlagani tretji odstavek 27. člena črta.

Starševski dopust za posvojitelje

Pozdravljamo predlagano rešitev.

Pomoč ob rojstvu otroka se izplača v obliki dobroimetja

Predlog ocenjujemo kot povsem nepotreben in slab in predlagamo, da se črta iz predloga zaklona.

V predlogu Resolucije o družinski politiki 2018 – 2028 je zapisno, da bo država skozi družinsko politiko spoštovala avtonomijo družine. Ta predlog pa gre ravno v nasprotno smer. Namesto zaupanja staršem (ki ga nekateri redki morda res zlorabijo), bi uvedli obilico nepotrebnega birokratskega dela in še možnost za kakšno korupcijo in klientelizem pri izbiranju trgovin, staršem pa bi spet zmanjšali možnost izbire in jim dali vtis, da se mora vse prisotna država, ki si domišlja, da zna vse narediti bolje kot očetje in mame, vtakniti v prav vsako malenkost in brez nje ne morejo nič narediti prav.

Za reševanje primerov, pri katerih bi CSD upravičeno sklepal, da bi bil denar lahko porabljen nenamensko, se lahko da CSD možnost, da naredi izplačilo neposredno trgovini ali trgovinam, na podlagi predračuna, ki ga za tam izbrane izdelke trgovina izda staršem otroka. Tako ne bi bilo treba izbirati pooblaščenih trgovin in delati spiskov primernih izdelkov, ampak bi le v posebnih primerih CSD lahko preveril izbor izdelkov ter potem odobril ali zavrnil plačilo teh izdelkov. Tako bi bilo bistveno manj nepotrebne birokracije in manj možnosti za korupcijo in klientelizem, saj bi trgovino v vseh primerih izbirali starši sami. Večina staršev bi preprosto le dobila izplačilo na svoj račun, kar se je že doslej izkazalo kot staršem najbolj priljubljena oblika izplačila tega prejemka. Zakaj bi zapletali, kar lahko naredimo preprosto?! 

Namesto povečanih stroškov za birokracijo po tem predlogu, predlagamo, da bi pomoč ob rojstvu otroka v smislu povečane skrbi za velike družine, ki je kot eno izmed temeljnih načel navedena v predlogu Resolucije o družinski politiki 2018 – 2028,  naredili progresivno, tako da bi se za drugega otroka povečala na 130% osnovnega zneska, za tretjega otroka na 200% osnovnega zneska, za četrtega in nadaljnje otroke pa bi znašala 300% osnovnega zneska. Progresija bi se lahko tudi nadaljevala.

Sicer pa predlagamo, da se 4. člen kot povsem nepotreben in nesmiseln v celoti črta iz predloga zakona.

Sprememba usklajevanja dohodkovnih razredov

Predlog ocenjujemo kot povsem neprimeren in predlagamo, da se 5. člen v celoti črta iz predloga zakona.

Obstoječa ureditev zagotavlja, da so dohodkovni razredi jasno postavljeni glede na povprečno plačo v RS in tako se vsak družina glede na to, kako se ji dohodek spreminja glede na povprečno plačo uvrsti v dohodkovni razred. Če je družina v rasti dohodka zaostajala za povprečjem, prej pride v nižji razred in dobi zato nekoliko višje družinske prejemke, če družina v rasti dohodkov presega rast povprečja, pa ravno obratno. Povsem pravilno in pravično pa je, da se tudi standard, ki ga prejemnikom družinskih prejemkov deloma zagotavljajo prav ti prejemki, uravnava skladno glede na rast povprečja, ne pa da tisti, ki imajo manj donosne poklice ali delajo v panogah, ki so v določenem trenutku v slabši kondiciji, in jim rast dohodkov zato zaostaja za povprečno rastjo, zaostajajo še pri družinskih prejemkih.

Predlagana ureditev, po kateri bi bilo usklajevanje dohodkovnih razredov glede na dosedanje izkušnje bolj ali manj prepuščeno samovolji vsakokratne vlade, v primerjavi z veljavno ureditvijo pomeni, da bi bila rast vrednosti mej med dohodkovnimi razredi nižja od rasti povprečne plače, kar pomeni, da bi družine, ki bodo dosegale povprečno rast dohodkov (za toliko kot bo v povprečju rastla povprečna plača) iz leta v leto lezle v višje dohodkovne razrede in bodo prejemale vedno nižje družinske prejemke ali pa jih celo izgubile, medtem ko v trenutni ureditvi družine, pri katerih je rast dohodkov približno enaka povprečni rasti, ostajajo ves čas v istem dohodkovnem razredu. Gre torej za zelo prikrit način, kako v primerjavi z veljavno ureditvijo že na srednji rok v povprečju znižati vse družinske prejemke, ki so vezani ne to lestvico dohodkovnih razredov (otroški dodatki, državne štipendije, subvencija pri plačilu za vrtec, subvencija za šolsko prehrano in morda še kaj).

To se lepo vidi npr. pri starševskem dodatku, ki bi moral znašati 55% neto minimalne plače ali nekaj več kot 300 EUR, ker pa vlada namesto dejanske minimalne plače uporablja neko v ZUTPG administrativno določeno minimalno plačo (minimalna plača iz nekega izbranega leta, ki jo je potem vlada po svoji volji bolj ali manj usklajevala, tako da je danes že mnogo nižja od dejanske), znaša starševski dodatek le 252 EUR.

Vlada v predlogu Resolucije o družinski politiki govori o večji podpori velikim družinam, v predlogu zakona pa predlaga rešitve, ki ravno velike družine prizadenejo še posebej močno, saj pri njih premik v višji dohodkovni razred zaradi večjega števila prejemnikov pomeni veliko znižanje razpoložljivih sredstev.
Glede na to, da vlada v predlogu Resolucije o družinski politiki na več mestih ugotavlja, da je odmerjanje pravic na podlagi minimalne in povprečne plače iz ZUTPG neprimerno in bi bilo bolje preiti na odmero na podlagi dejanske minimalne in povprečne plače, je ta predlog še toliko bolj presenetljiv, saj je v nasprotju s stališči vlade v predlogu resolucije.

Po toliko letih ostrih omejitev na področju družinske politike ocenjujemo ta predlog kot žaljiv za družine v naši državi. Še posebej pa to velja za utemeljitev predloga, ki se sklicuje na enkraten dogodek ukinitve najvišjega dohodninskega razreda, kot da bi vlada to delala kar naprej. Po drugi strani pa imajo tako v primeru takih dogodkov tudi prebivalci z nizkimi dohodki vsaj nekaj od rasti dohodkov tistih z visokimi in so nekoliko manj oddaljeni od povprečja, kot bi bili po predlogu vlade.

Poleg tega je člen povsem nepregleden in iz njegovega besedila sploh ni jasno, kaj pomeni, poleg tega pa posega še v več drugih zakonov, kar bi naredilo že tako zamotano napisano zakonodajo še bolj nepregledno in nejasno.

Zato pričakujemo, da teh določil v končnem predlogu zakona ne bo več.

Znižanje otroškega dodatka za otroke, ki po 4. letu starosti niso vključeni v vrtec

Predlog ocenjujemo kot povsem neprimeren in predlagamo, da se 6. člen v celoti črta iz predloga zakona.

Besedilo člena je sicer napisano ravno obratno, kakor je mišljeno, a to sploh ni pomembno, ker je predlog slab in neprimeren. Še enkrat ponavljamo, da je v predlogu Resolucije o družinski politiki 2018 – 2028 je zapisano, da bo država skozi družinsko politiko spoštovala avtonomijo družine. Ta predlog pa gre ravno v nasprotno smer.

Veljavna ureditev v ničemer ne spodbuja nevključevanja otrok v vrtec, saj je za kaj takega dodatek k splošnem otroškem dodatku bistveno prenizek. Obstoječa ureditev pomeni le minimalno priznanje, da starši lahko razen vrtca legitimno izberejo tudi kakšno drugo obliko vzgoje in varstva za svoje otroke in zato niso v celoti diskriminirani pri pomoči za kritje stroškov pri tej obliki vzgoje in varstva (do subvencije za plačilo vzgoje in varstva, ki je mnogo višja, so pač upravičeni le starši otrok, ki otroke vključijo v vrtec), za starše, ki v vrtcu ne dobijo prostora za svojega otroka, pa ta dodatek pomeni minimalen prispevek k pokrivanju stroškov, ki jih imajo zaradi tega in ne zaradi lastne izbire.

Ali so predlagatelji sploh raziskali, zakaj nekateri starši otrok ne vpišejo v vrtec? Kaj če jim je vrtce preprosto predrag? Vrtec je za družine z zelo nizkimi dohodki dokaj poceni in zato niso destimulirani za vključevanje v vrtec, za starše od tretjega dohodkovnega razreda naprej (30% povprečne plače na družinskega člana - plačilo 20% cene programa, kar je 70 do 90 EUR mesečno) pa je vrtec drag in če imajo starši na voljo cenejšo in dovolj dobro obliko vzgoje in varstva, je povsem razumljivo in racionalno, če se poskusijo izogniti nepotrebnim visokim stroškom vrtca.

Ukinitev tega dodatka bi starši, ki sami poskrbijo za vzgojo in varstvo svojih otrok, doživeli predvsem kot nezaupanje njihovi izbiri, vsi ostali, ki za svoje otroke preprosto niso dobili mesta v vrtcu, pa kot posmeh države, ki s takim ukrepom njihovo težavo še povečuje.

Če želimo z vključevanjem v vrtec izboljšati integracijo otrok priseljencev otrok, je to potrebno narediti s povsem drugimi ukrepi in z integracijskim delom s temi družinami.

Pomoč pri nakupu vinjete

Pozdravljamo predlagano rešitev, kakršno smo v Družinski pobudi ministrstvu predlagali že ob pripravi ZSDP v letu 2014, a takrat ni bilo posluha za uresničitev.
Opozorili bi le še na to, da je treba zagotoviti še to, da prejemek ne bo več obdavčen z dohodnino, kakor je v trenutni začasni rešitvi.

Črtanje omejitev pri dodatku za veliko družino in pri pomoči ob rojstvu otroka.
Pripravljenost za črtanje teh omejitev je dobrodošla, vendar predvidoma nepotrebna, saj so bili po podatkih SURS v letu 2016 izpolnjeni pogoji iz določb, ki naj bi se črtale, tako da tam navedene omejitve prenehajo veljati s 1.1.2018.
Starši pričakujemo, da vlada ne bo poskušala ponovno izigrati lastnih pogojev, ki jih je sama določila za sprostitev vseh omejitev na področju družinske politike.

Prehodne in končna določba

13. člen: Člen je odveč, kakor je odveč 5. člen. Pričakujemo njegovo črtanje. Utemeljitev enaka kot pri 5. členu.
15. Člen: Pomoč pri nakupu vinjet za invalide: Primerna in dobrodošla rešitev. Enako opozorilo kot pri pomoči pri nakupu vinjete za velike družine.

V upanju, da boste komentarje in predloge izboljšav sprejeli kot konstruktivne predloge za izboljšanje predloga zakona, da bo bolje izpolnjeval svoj namen in poslanstvo, vas lepo pozdravljamo!

      Za Družinsko pobudo Tomaž Merše, predsednik