Po podatkih slovenske policije je bilo od leta 2005 že preko 2.300 napadov na slovenske cerkve, vključno z dvakratnim zažigom strunjanskega križa ter več kot desetimi fizičnimi napadi na duhovnike. Vzrok za pojave nasilja, sovraštva in nestrpnosti je medijsko ozračje, v katerem nekateri politike, stranke, mediji in novinarji že leta hujskajo javnost proti katoličanom, duhovnikom in cerkvi. Najpogosteje se to kaže v stalni stigmatizaciji in žaljenju katoličanov v javnost kot npr. v zmerljivki »katoliban« novinarke Ranke Ivelja, pozivu Zorana Jankoviča, da policija prepove predvajanja filma v podporo nerojenemu življenju na frančiškanskih stopnicah v Ljubljani ter Alenki Bratušek, ki je v Državnem zboru žalila katoličane in javno hujskala k finančnemu kaznovanju katoličanov.

Kaj je nestrpnost in diskriminacija kristjanov!?

Nestrpnost in diskriminacija proti kristjanom je besedna zveza, ki jo uporabljamo za opis odrekanja enakih pravic kristjanov in socialne izključenosti kristjanov. Izraz "nestrpnosti" se nanaša na socialno razsežnosti, izraz "diskriminacija" pa je del pravne terminologije.

Nestrpna in diskriminatorna dejanja so posledica nasprotovanja posameznim razsežnostim krščanske vere ali moralnih stališč, ki so bistveni del krščanske vere. Prav tako se med ta dejanja uvrščajo izrecni predsodki zoper kristjane in krščanstva kot celote. Na družbeni ravni to lahko vodi do napadov v obliki negativnih stereotipov in socialne izključenosti, na pravni ravni se to kaže na primer z diskriminatorno zakonodajo ali pristranskimi sodbami sodišča, na politični ravni pa se kaže v izključitvi kristjanov iz družbenega in političnega življenja.

Kaj je »kristjanofobija«?

»Kristjanofobija« ali »kristofobija« sta splošna izraza za opis pojavov nestrpnosti in diskriminacije proti kristjanom. Izraz je sestavljen iz besede "krščanski" ali "Kristus" ter besede "Fobos" (φόβος), ki pomeni "nerazumen strah". Izraz pomeni iracionalno sovraštvo do Kristusa, kristjanov oz. do krščanstvo na splošno. V tem okviru govorimo tudi o nestrpnosti proti kristjanom in njihovi diskriminaciji.

Kratka zgodovina "kristjanofobije"

Izraz "kristjanofobija" je prvič uporabil judovski pravnik Joseph Weiler in je bil uveden v okvir mednarodnih institucij decembra 2004, ko je Evropska unija zaradi verskega prepričanja zavrnila imenovanje katoličana Rocca Buttiglioneja za komisarja EU. Zato politiki in diplomati opozarjajo, da je potrebno diskriminacijo proti kristjanom ustaviti ter pozivajo Združene narode, da se zoperstavijo kristjanofobiji tako kot so to storili v primeru islamofobije in antisemitizma. Visoki komisariat Združenih narodov za človekove pravice s sedežem v Ženevi sedaj obravnava tako pojave "antisemitizma, islamofobije kot tudi kristjanofobije."

Pojavi nestrpnosti in diskriminacije do katoličanov vključujejo med drugim naslednje elemente: 

I) Diskriminacija se najpogosteje kaže v naslednjih oblikah: Zavrnitev človekovih pravic kristjanov • Kršitev svobode izražanja • Kršitev svobode vesti • Kršenje pravic staršev glede vzgoje otrok • Kršitev institucionalne ali kolektivne razsežnosti verske svobode • Diskriminatorna politika "enakih možnosti"

II) Nestrpnost v obliki naslednjih dejanj: Marginalizacija kristjanov • Onemogočanje enakega dostopa do služb • Onemogočanje enakega dostopa pri sklepanju poslov • Izključitev kristjanov iz javnega življenja • Izključitev krščanskih simbolov iz javnosti • Družbena depriviligiranost kristjanov • Žalitve ali napeljevanje k žalitvam kristjanov • Zavajajoče predstavljanje kristjanov v medijih preko negativne stereotipizacije

III) Sovražna dejanja so navzoča v naslednjih kristjanofobičnih dejanjih: • Zločini iz sovraštva proti kristjanom • Sovražna dejanja kot odrekanje storitev • Vandalizem in onečaščanje verskih objektov

Primer žalitve in javnega spodbujanja sovraštva do kristjanov:

»So stvari, ki jih je treba sovražiti. Po mojem mnenju je katoliška Cerkev v Sloveniji nekaj, kar moraš sovražiti. Jaz to čutim kot svojo državljansko dolžnost.« (Svetlana Makarovič, 6.1.2012)
Primer zavajajočega predstavljanja kristjanov v medijih preko negativne stereotipizacije:
»A čeprav v svoj zagrizeni ideološki boj tako nespodobno populistično žene tudi svoje premalo poučene in s predsodki prepojene cerkvene ovčice.« (Ranka Ivelja, 3.9.2011)