Kot strela z jasnega je v ponedeljek 9.12.2013 odjeknila vest, da je umrl dr. Jože Trontelj, zdravnik, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, predsednik Državne komisije za medicinsko etiko, predvsem pa velik človek in človekoljub.

Z dr. Trontljem se nikoli nisem osebno poglobljeno pogovarjal, pa vendar je name odtisnil neizbrisen pečat. Bil je kot dobri angel, ki je vedno prišel ali sem ga našel, ko sem ga najbolj potreboval. Najprej se je to zgodilo leta 2001. Neverjetno se mi je zdelo, da bi imeli v Sloveniji zakon, ki bi otroke prikrajšal za očeta. Lahko se zgodi, da je oče slab, lahko se zgodi, da umre, ne more pa vendar država otrokom vnaprej odvzeti očeta. Ali bo država oče? Tedaj mi pride v roke stališče evropskega usmerjevalnega odbora za bioetiko do teh vprašanj. V njem so bili medicinsko etični razlogi, zakaj je to nedopustno. Kmalu sem izvedel, da je imel pomembno, če ne ključno, besedo pri tem besedilu dr. Jože Trontelj kot član tega odbora.

Podkrepljena z njegovo argumentacijo sva z žal mnogo prezgodaj pokojnim Dominikom Frelihom – naj počiva v miru – v parlament nesla podpise za referendum o tem vprašanju, nato so poslanci dali podpise, da ni bilo treba zbirati 40.000 podpisov na upravnih enotah. V referendumsko kampanjo se je ob skorajda enotni podpori zdravniških organizacij vključil tudi dr. Trontelj. Takratni argumenti so prepričali več kot 72% ljudi na referendumu. Ni bil glasen, ni bil demagoško udaren, bil je umirjen, strokoven in jasen.

Ko sem razmišljal o evtanaziji in sem bil razklan med sočutjem do človeka v neznosnih bolečinah in nedotakljivostjo človeškega življenja, sem enkrat prižgal televizijo in gledal njegovo debato z enim od mojih profesorjev na filozofiji. Ta profesor je bil grob, morda celo žaljiv. On pa umirjen in argumentiran, z neomajnim notranjim prepričanjem. Kjer je bila prej dilema, jo je v tisti debati odpravil. Človeka se ne sme ubiti, kakorkoli v celofan se zavije to dejanje. Zdravnikom tega dela družba ne sme naprtiti. Naloga zdravnika je, da zdravi in lajša bolečine, ne da zaključuje življenje.

Oglasil se je tudi ob spornem Družinskem zakoniku. V te razprave je vnesel najnovejše etične in medicinske dileme. Bil je zaskrbljen. Razvoj znanosti je prišel tako daleč, da vsako odkritje sproža nove in nove etične dileme.Odločno se je postavil na stran družine in koristi otrok. Njegova tehtna in jasna beseda je gotovo tudi tokrat marsikoga prepričala ali utrdila v prepričanju.

Dr. Jože Trontelj, hvala vam za vse. Pogrešali vas bomo. V trenutkih pretresene žalosti si težko predstavljamo naše delovanje brez vas. Prosim vas, da nas spremljate kot angel varuh tudi z onega sveta. Verjamem, da ste z življenjem na tem svetu zaslužili obilno Božje plačilo. V ta namen bomo gotovo mnogi molili.

Gospod, daj Jožetu Trontlju večni mir in pokoj in večna luč naj mu sveti. Naj počiva v miru. Amen.

Aleš Primc

-----------------------------

V nadaljevanju objavljamo njegovo zadnje javno objavljeno delo:

"Življenje je čudež

Premalokrat pomislimo, kaj pomeni življenje našega planeta v neskončnih prostranstvih vesolja.

Življenje na Zemlji je le majhen drobec orjaške snovi vidnega vesolja. Ko si skušamo ponazoriti količinsko razmerje med neživo snovjo vesolja in celotno maso živih bitij, ki jih poznamo, odpove vsakršna predstavljiva primerjava. Neustrezno je celo razmerje med makovim zrncem in prostornino planeta Zemlje.

Življenje je čudež, dvignjen visoko nad čudeže nežive narave. Življenjski procesi delujejo pogosto v smereh, ki so nasprotne fizikalno kemijskim zakonom nežive narave. Niso v neskladju z njimi, so pa v nasprotju s tem, kar bi se moralo pričakovati – to je stalna težnja po doseganju ravnotežja. Ljudje, ki s spoštljivo radovednostjo raziskujemo posamezne podrobnosti življenjskih procesov v okviru ved o življenju, smo vedno znova presenečeni in očarani nad sijajnimi »iznajdbami«, s katerimi življenje v svoj prid izkorišča sile nežive narave.

Življenje je v svetu naravnih zakonov in sil nekaj krhkega, nadvse nežnega, občutljivega. A to velja za posamezna bitja. Kot živi svet, biosfera, pa ima neznansko moč, odpornost in trdoživost, v svojih spopadih s fizikalno kemijskimi silami skoraj vedno zmaguje. Ohranja se celo v razmerah, ki so na robu nemogočega, kot so globokomorski vulkani, podzemni potočki vroče žveplene kisline, bakterijam in virusom sovražna okolja znotraj višjih organizmov. Za nekatere, tudi deklarirane ateistične filozofe, kot je Tine Hribar, ima življenje lastnosti in status svetega. Domišljavo bi bilo verjeti, da to velja samo za človeško življenje. Res pa je človek s svojimi možgani vrhunec zapletenosti in posebnosti. Vede o življenju potrjujejo spoznanja teologije in nas učijo etične rabe znanja o življenju. Tudi tega, da si zaradi svojega statusa zasluži posebno skrb in varovanje. Ob vsem napredku astronomije še danes ne vemo, ali je življenje v vesolju le redka izjema. Za zdaj velja, da smo vsaj v našem delu vesolja po vsej verjetnosti sami – kolikor daleč pač segajo naše oči in tipala naših instrumentov. Vse, kar je živega, pa je v komaj nekaj kilometrov debelem prostoru ob površini našega malega planeta. Za vesoljske razsežnosti neznaten, miniaturen drobec snovi. A to je snov, ki je urejena na edinstven način. Ta snov se vede, kot da ureja samo sebe. In je že uredila svoj življenjski prostor: pridelala je kisik v planetarni atmosferi, plodno prst, uredila kroženje vode in drugih snovi, podnebje. In se obnaša, kot da ima nepremagljivo voljo do samoohranitve, razvoja, razmnoževanja. In uporablja komaj verjetne zvijače, s katerimi trenutek za trenutkom »goljufa« zakone, ki vladajo neživi naravi in težijo k izravnavanju in umirjanju razlik. Življenje jih pogosto manipulira tako, da se zdi, kot da delujejo v nasprotju sami s seboj. Vrhunec vsega pa so človeški možgani, sedež zavesti, učenja, čustvovanja, odločanja, pogleda v prihodnost. Človeški možgani z milijardami nevronov in trilijoni sinaptičnih povezav so najzapletenejša znana materialna stvar v vesolju. Ali je res samo materialna?

Zavest, čustvovanje, volja in druge oblike duševnega življenja niso materialni pojavi. Zavest je vrhunska funkcija delujočih možganov, ki je ne zmoremo niti definirati, kaj šele razumeti in pojasniti, čeprav je vsakdanja subjektivna izkušnja vsakogar med nami.

Poseben čudež pa je, koliko vsega, kar bo določalo značaj, nadarjenost in sposobnosti prihodnjega otroka in odraslega, je že vgrajeno v semenčico, jajčno celico in v zigoto, začetek človeškega bitja. V drobceni prvi celici novega bitja, z golim očesom komaj vidni kot majcena pikica, je zapisana nepredstavljivo bogata in raznovrstna dediščina. So zapisani dosežki milijonov in milijard let razvoja živega sveta. Je zapisan velik del prihodnosti novega človeka in njegovega potomstva. V človeško bitje je vsajeno nekaj božanskega. Karkoli manj kot varstvo od spočetja do naravnega konca bi bilo za tak čudež premalo.

Jože Trontelj"

-----------------------------------------
Pripis: Objavljeno v reviji Božje okolje št. 38-6- dec. 2013. Z dovoljenjem soproge pokojnega prof. Trontlja, gospe Tatjane Trontelj, objavljamo odlomek iz njene osebne korespondence: Ko je soprog dobil povabilo, da napiše prispevek za decembrsko številko revije Božje okolje, je bil sredi mnogih nalog. “Sprejel sem še eno prošnjo za besedilo, čeprav sem si rekel, da tako ne gre več, preveč sem si naložil!”, mi je rekel tisti večer. Dnevi so tekli, malo je odmaknil to pisanje, potem pa je prišlo opozorilo, da gre revija čez nekaj dni v tisk. “Le kaj naj napišem, da bo kratko, a da bo vseeno polno duha?”, me je spraševal, ko sva odhajala iz službe v Kliničnem centru. “Danes bom jaz vozila, da boš lahko bolj intenzivno razmišljal med vožnjo domov.” Takih prilik sem bila zelo vesela, ker je vsaj delno razmišljal tudi na glas. Takoj sem vedela, da bo nastalo lepo sporočilo. Doma ga je napisal na mah in še isti večer odposlal. (zanimiv pripis povzet po casnik.si)