V Gospodu je 7. 8. 2016 zaspal p. dr. Gabrijel Recek.

P. Gabrijela sem spoznal, ko je prišel v Štepanjsko naselje leta 1990. Njegov prihod med mladimi ni bil toplo sprejet. Kot župnik je nasledil karizmatičnega, za mlade izjemno razumevajočega in priljubljenega župnika p. Miha Sekolovnika. Prav je bilo, da je z njim kot kaplan prišel pojoči p. Stane Bešter, ki smo ga dobro poznali.

Kljub temu, da nas je p. Miha lepo pripravil na svoj odhod in prihod p. Gabrijela, smo ga pričakali s precejšnjo rezervo in, ko gledam nazaj, tudi s pretirano kritičnostjo. Praktično vse, kar je naredil, se nam je na začetku zdelo narobe, čudno ali brez veze. Ne vem, ali je to čutil, ampak tudi on do nas na začetku ni kazal posebne naklonjenosti. Smo pa takoj opazili, da se nima namena vmešavati v naše stvari oz. zelo živahno mladinsko - študentsko dogajanje. Pustil nam je, da smo v sodelovanju s kaplani v župniji delali bolj kot ne po svoje, za kar nam je bila na razpolago tudi vsa župnijska infrastruktura.

Zelo so ga zanimala tri področja delovanja: otroci - še posebej z velikim veseljem jih je pripravljal na prvo sveto obhajilo, skavti volčiči ter kasneje otroški zborček; karitas, ki ga je srčno podpiral; ter priprave na gradnjo nove cerkve, s čemer se je veliko ukvarjal in mu je šlo veliko živcev ter moči, čeprav je nikoli ni začel graditi (in očitno še nekaj časa ne bo stala). Je pa zanjo kupil zemljišče, za kar smo dolgo zbirali denar. Žal se je kasneje izkazalo, da smo kupili zemljišče, ki bi ga verjetno čez nekaj let dobili vrnjenega v denacionalizacijskem postopku. K sreči to zemljišče sedaj odlično služi drugemu namenu - je otroško igrišče za vrtec Nazaret.

Bil je srčen človek. Stvari je počel z veliko predanostjo. Na pridige se je dobro pripravil in jih povedal z velikim žarom. Ob bratih kapucinih je vestnega sodelavca pri pastoralnem delu našel v pokojnem diakonu Lojzetu Rojku.

Poleg cerkvenega življenja sta ga zanimala družbeno dogajanje in politika. Spomnim se, kako je rad obiskoval proslave ob dnevu državnosti na Jančah in tudi strankarske tabore, ki so bili v devetdesetih prava vseslovenska ljudska srečanja z udeležbo 15.000 in več ljudi. Rad je imel tudi Prifarske muzikante, v katerih je prepoznal potencial dolgo pred slovensko javnostjo. Kar nekaj let jim je omogočal vaje v našem župnijskem domu, oni pa so na njegovo veliko veselje nastopali na proslavah ob slovenskem kulturnem prazniku, ki jih je uvedel na pobudo Igorja Semiča.

Sčasoma smo se na p. Gabrijela navadili, ga sprejeli in mu dali ljubkovalno ime po junaku iz risanke Smrkci. Postal je naš Gargi. To je vedel in zaradi tega ni kazal kakšne slabe volje. Tudi on nas je imel rad.

Bil je dobrodušen, skorajda otroško neposreden. Naj je bil dobre ali slabe volje, tega ni skrival. Kako se je znal na ves glas nasmejati!? Tudi če si naredil kaj, kar mu ni bilo všeč, je to pokazal. Se spomnim, kako je enkrat demonstrativno, sredi koncerta, odkorakal, ker mu ni bilo všeč, da pojemo tuje pesmi v cerkvi. Zanj sta bila v domači cerkvi primerna samo dva jezika: slovenščina in latinščina. Ko je torej slišal, da tega ne upoštevamo, je vstal in šel. Ampak nič zameril. Nikoli.

Z leti sva izoblikovala pristen prijateljski odnos. K temu je gotovo prispevalo moje (takrat še) dekle, ki je po mamini strani Prekmurka, tako kot on. Na svoje prekmursko poreklo je bil ponosen in do rojakov Prekmurcev (ter z njimi povezanih) gojil neko posebno naklonjenost. Všeč mu je bilo, da sem študiral filozofijo, ki je bila tudi njemu pri srcu. Zelo močan je bil v dogmatičnih vprašanjih in mi je marsikaj na tem področju razčistil. Rad je imel zgodovino. Njegova življenjska pot ni bila lahka. Marsikaj zgodovinsko pomembnega je vedel iz prve roke, doživel na svoji koži ali izvedel iz pričevaj ljudi, ki jih je poznal. Tem za pogovor sva imela vedno veliko...

Z ženo sva se poročila v njegovem času župnikovnja. Nepozabno je, kako je bil vesel, ko sva prišla k njemu in mu povedala za poroko ter kako smo opravili predporočni pogovor oz. pripravo. Poročil naju je potem p. Stane Bešter, sedanji štepanjski župnik.

Tudi potem, ko so se najine poti razšle, sva ostala v prijateljskih odnosih. Če sem imel pot v okolico Kančevcev, sem se oglasil pri njem, česar je bil vedno vesel. Z molitvami ter veliko naklonjenostjo je spremljal aktivnosti Civilne iniciative za družino in pravice otrok ter Koalicije "Za otroke gre!".

...

Za vso vašo podporo in molitve se vam zahvaljujem in se, dragi p. Gabrijel, priporočam še naprej.

Spoštovani p. Gabrijel, naj vam bo lahka slovenska prekmurska zemlja, ki ste jo tako zelo ljubili.

Bog naj vam da večni mir in pokoj. In večna luč naj vam sveti.

Bratom kapucinom in sorodnikom izrekam globoko sožalje.

Aleš Primc

P.S. Pogreb p. Gabrijela bo v četrtek, 11. 8., ob 15.30 v Kančevcih. Odhod avtobusa izpred cerkve Sv. Štefana v Štepanjskem naselju je ob 11.00. Prijave zbira kaplan p. Matej Štravs, tel. 031 434 520.

- Življenjska pot p. Gabrijela.

- Pogovor s p. Gabrijelom, Sotočje, januar 1996, avtor: Aleš Porenta, stran 1, stran 2, stran 3.