V začetku moje osnovne šole se je v našo stolpnico v Štepanjskem naselju naselila družina z ogromnim očetom, dvema velikima sinovoma, hčerko in mamo, ki je bila zelo prijazna gospa. To je bila družina Marjete in Mirka Kovača (roj. 18. 7. 1931)

Z Mirkom sva se videla pri maši in pozdravljala v dvigalu, jaz s precejšnjim strahospoštovanjem, kakršnega pač otrok čuti do velike moške pojave. Tako je bilo nekaj let.

Bolj sva se seznanila čez nekaj let, ko je Mirko v svojih zrelih letih prevzel vlogo birmanskega animatorja. Bil je prava atrakcija. In živa enciklopedija. Posebej se spomnim, kako je na svoj »vremenarski« mlin obračal in s tega vidika razlagal pomembne zgodovinske dogodke npr. zmago krščanskega cesarja Teodozija v znameniti bitki pri Vrhpolju – odvila se je v njegovih krajih, kjer je ključno vlogo odigralo vreme, ali pa kako je meteorološko razložil pojav, ko se je morje razprlo, da so lahko šli Izraelci po kopnem preko Rdečega morja. V vremenskih in fizikalnih pojavih je videl zgodbe in jih znal kot vrhunski strokovnjak doživeto podajati.

Ko sem zajadral v politične in civilnodružbene vode, sva imela veliko pogovorov. Delila sva nazorsko in politično prepričanje, poti do ciljev pa sva večkrat videla različne. Tega nisva skrivala. S temi razlikami sva lepo shajala, morda so celo krepile najin odnos in vzajemno spoštovanje.

Posebej sem mu hvaležen, da je srčno podpiral vsa naša družinska referendumska prizadevanja in mi ob vsakem srečanju namenjal besede spodbude in podpore.

Še bolj me je bodril njegov zgled. Mirko je bil velik borec.  Nalagal si je projekte, kjer uspeh še zdaleč ni bil zagotovljen.

Spomnim se, kako je bil vodja občinske referendumske kampanje za vrnitev poimenovanja Sveti križ, ki so ga komunisti po vojni preimenovali v Vipavski križ. Koliko moči, kilometrov in denarja je vložil, da bi to malo čudovito mestece, ki ga je kot otrok gledal na hribu iz rodnega Lokavca, spet dobilo nazaj starodavno ime!? Na referendumu leta 1999 je v neenakem boju, ob manipulacijah ter goljufijah nasprotne strani minimalno izgubil z rezultatom 46,51% : 51,21%. To ga je zelo prizadelo, ne pa ustavilo. Pobral se je in šel naprej.

Pogreb Mirka Kovača bo v torek, 4. 6. 2019, iz vežice Sv. Jožefa na ljubljnaskih Žalah.

Njegov še daljši odmeven javni boj je bil boj za grob in družbeno rehabilitacijo primorskega rojaka bana Marka Natlačna, ki ga je komunistični atentator ubil leta 1942. Komunisti so njegovo telo izkopali in odpeljali neznano kam. Mirko je v banu Natlačnu najprej videl velikega Primorca. Sam je bil zaveden Primorec. Hotel je, da bi bili Primorci ponosni na svojega rojaka, ki je pomembno oblikoval 15 let slovenske zgodovine in imel pri tem objektivno zelo dobre rezultate. Hkrati je želel, da bi se popravila zgodovinska krivica, ki mu je bila prizadejana z umorom, krajo mrtvega telesa ter nato s potvarjanjem njegove zgodovinske vloge. Podobno kot pri boju za Sveti križ je naletel na ideološki beton v srcih in glavah mnogih rojakov.

Napisal je dve knjižici o Marku Natlačnu (2006 in 2012), ki predstavljata pomembna vira informacij za bodoče rodove. Pri pisanju ga odlikuje jedrnat jezik in velika raziskovalna žilica za iskanje novih zgodovinskih virov.

Vendar se ni ustavil pri raziskovanju in pisanju. Želel je, da dobi ban Natlačen simbolno družbeno priznanje. Primerno se mu je zdelo, da v demokratični Sloveniji dobi svoj kip. Pri kiparju Dragu Tršarju je naročil kip in ga skoraj v celoti sam financiral. Takrat se je začela kalvarija s tem kipom. Mirku se je zdelo najbolj normalno, da bi kip stal v Mančah, v Natlačnovi rojstni vasi. Zveza borcev je nahujskala domačine, da so se Mirkovi ideji uprli. Kljub odločnosti je bil toliko diplomata, da dragega kipa ob tako hudem nasprotovanju ni želel izpostaviti vandalizmu, zato je od ideje postavitve spomenika v Mančah odstopil. Ni pa odstopil od odločenosti, da bo kip postavil. Najprej ga je že leta 2007 za nekaj ur postavil pri cerkvi v Logu pri Vipavi, končno in trajno mesto pa je dobil šele po 9 letih, leta 2016, ob novi cerkvi na Ljubljanskih Žalah. Mirko se je izkazal tudi s tem, da je financiral še kip Lamberta Ehrlicha, ki ga je komunistični atentator ubil nekaj mesecev pred banom Natlačnom in stoji v istem spominskem parku na Žalah kot Natlačnov. Obema umorjenima se je leta 2017 poklonil tudi s knjižico ob 75 letnici njune smrti.

Iz pozabe je želel obuditi še enega primorskega rojaka, narodnega in socialnega buditelja Ivana Rejca, o katerem je tudi izdal knjižico (2004). Prav tako je knjižico izdal o Pastirskem pismu škofa Vovka ob 50 letnici njegovega zažiga (2002).

Vse knjige, ki jih je izdal je tudi skoraj v celoti sam financiral in le del stroškov uspel pokriti s prodajo.

Ob tem, da se je ukvarjal z javno odmevnimi in pomembnimi projekti, je bil zelo aktiven v domači župniji Štepanja vas, kjer je opravljal več pomembnih zadolžitev. Veliko časa je posvečal vsakoletni postaviti jaslic v župnijski cerkvi.

Predvsem pa je bil družinski oče, zgleden mož ženi Marjeti in ponosen stari oče. V življenju je imel veliko uspehov, nekaj neuspehov in eno veliko tragedijo, ko je pred 14 leti v prometni nesreči izgubil ljubljenega sina Gregorja, s katerim  sva skupaj pela v študentskem zboru. Ta nesreča ga je zaznamovala za vse nadaljnje življenje, čeprav ni iz njegovega obraza izbrisala nasmeha in zanj tako značilnega humorja, s katerim je znal zabavati ljudi, s katerimi se je srečeval.

Bil je globoko veren mož, ki je kljub svojim velikim sposobnostim najbolj zaupal v Božji načrt in se mu dajal na razpolago. Tudi v tem pogledu nam je bil velik vzor.

Mirko, zelo sem vas cenil in spoštoval. Novica o vaši smrti me je pretresla, hkrati pa sem Bogu hvaležen, da sem vas imel možnost spoznati, se od vas učiti in vam biti podoben.

Počivajte v miru.

Aleš Primc