Zaskrbljujoče širjenje evtanazije otrok

Pred nekaj tedni je nizozemski parlament objavil, da bo evtanazija dovoljena za otroke, stare od enega do 12 let, in sicer v primerih "tako resne bolezni ali motnje, da je smrt neizogibna in da je smrt teh otrok pričakovana v bližnji prihodnosti". Poročanje o tem najnovejšem dogodku je bilo glede na razsežnost tega, kar je bilo pravkar sporočeno, strahovito umirjeno, in sicer da je evropska liberalna demokracija menila, da je primerno, da hudo bolni dojenčki in otroci v osnovnošolskem obdobju prejmejo smrtonosne injekcije.

Kako to, da so liberalne demokracije postale tako privlačne za zloveščo idejo, da bi morali biti otroci upravičeni do evtanazije?

Medtem je v Kanadi dva meseca pred zadnjim nizozemskim odlokom parlamentarni odbor priporočil, da se medicinska pomoč pri umiranju (MAID) razširi na "zrele mladoletnike".

To poročilo posebnega skupnega odbora za medicinsko pomoč pri umiranju, ki ga je zaskrbljujoče brati in je bilo deležno še manj odmevnosti kot nizozemsko, priporoča, da "kanadska vlada spremeni merila za upravičenost do MAID, določena v kazenskem zakoniku, tako da bodo vključevala tudi mladoletnike", pri čemer mora biti njihova smrt brez smrtonosnega posega "razumno predvidljiva".

Ali ni smrt vsakega človeka "razumno predvidljiva"? Odbor je poudaril, da "se MAID ne sme zavrniti samo na podlagi starosti", zato mora biti dostopna vsem otrokom, za katere zdravniki menijo, da imajo "potrebno sposobnost odločanja", kar je zlovešče nejasno, saj se otrok odloča o življenju ali smrti.

Kot mati treh otrok sem se zgrozila, ko sem prebrala nadaljnje priporočilo, da "se med postopkom ocenjevanja za MAID po potrebi posvetuje s starši ali skrbniki polnoletnega mladoletnika, vendar ima na koncu prednost volja mladoletnika, za katerega se ugotovi, da ima potrebno sposobnost odločanja".

Z drugimi besedami, če vaš zaskrbljeni najstnik želi biti evtanaziran brez vaše privolitve, nimate nobene moči, da bi zdravnikom preprečili, da ga ubijejo. Morda veste, da se njegova čustva iz tedna v teden dramatično spreminjajo, da ima v življenju depresivne epizode, da mu je bilo pred kratkim zlomljeno srce ali da so ga vrstniki ustrahovali, vendar vas bodo na koncu preglasovali in vam povedali, da vaš ranljivi in nestanovitni otrok ve bolje od vas.

Nenavadno je, da avtorji poročila priznavajo: "Splošno znano je bilo, da je čelni del možganov, ki ima ključno vlogo pri ocenjevanju tveganja in odločanju, popolnoma razvit šele v odrasli dobi. Kljub temu pa sklep ostaja: otrokom je primerno dovoliti, da se odločajo o tem, ali želijo živeti ali umreti.

Kako je prišlo do tega? Kako je liberalne demokracije tako zapeljala zlovešča misel, da bi morali biti otroci upravičeni do evtanazije?

Odgovor je mogoče najti v citatu iz Collège des médecins du Québec, ki je naveden v poročilu Kanade: "Trpljenje je neodvisno od starosti in trpljenje, ki ga doživljajo mladoletniki, je lahko enako neznosno kot trpljenje odraslih.

Trpljenje je nedvomno univerzalno. Ko enkrat sprejmemo humanitarne razloge za pomoč pri samomoru, evtanazijo ali oboje, je zelo lahko sklepati, da bi morala biti pravica do takšnega "zdravljenja" na voljo mnogim in ne le peščici. Zakaj ne bi bil desetletnik upravičen do lajšanja bolečin s smrtonosno injekcijo, če so do nje upravičeni odrasli?

V kanadskem poročilu so navedeni dokazi Caroline Marcoux, ki opisuje željo svojega sina Charlesa po dostopu do MAID. Odboru je povedala: "Bil je pripravljen in zaslužil si je to izbiro. To bi bila na koncu njegova odločitev.

Caroline Marcoux je nemogoče ne obupati. Toda nihče od nas, zlasti najstniki, ne sprejema odločitev v vakuumu. Če pustimo ob strani vprašanja o sposobnosti - in ta so ključna -, zdaj živimo v dobi brez primere, ko so lahko naši otroci v isti sobi z nami, navidezno varni in zdravi, hkrati pa živijo v toksičnem digitalnem svetu ali se diskretno pogovarjajo z neznancem iz udobja svojega pametnega telefona.

Bolj kot kdaj koli prej odločitve otrok narekuje želja po "všečkih" in sprejetosti, zato je za vse starše nenehna bitka, da jih zaščitijo pred škodljivimi ali plenilskimi vplivi. Ob misli, da se v nekaterih državah v Evropi in drugod najstniki na družbenih omrežjih posvetujejo o tem, ali naj se odločijo za evtanazijo ali ne, se mi cedi kri.

"Pri nas nikoli ne bi šli tako daleč, kot je evtanazija otrok," bodo rekli zagovorniki kampanje. Toda zakaj ne bi? Ko bomo humanitarne razloge za pomoč pri umiranju zapisali v zakon, se bo izjemno težko upreti pritiskom za razširitev te pomoči, vendar se pritiski za sprejem zakona nadaljujejo v Westminstru, na Škotskem, Jerseyju in otoku Man.

Nekoč mi je nekdo rekel, da je "evtanazija včerajšnji odgovor na današnje vprašanje". Zaradi sodobne analgezije je namreč evtanazija z dovoljenjem vse manj potrebna, zlasti v Združenem kraljestvu, ki velja za eno najboljših držav na svetu na področju paliativne oskrbe. Poleg tega je "pomoč pri umiranju" smrtonosno orožje, ki se v sodobnih liberalnih družbah zlahka daje v roke ranljivim otrokom. Ali si res želimo tvegati?

Spectator