Psihoterapevt Peter Topić je ustanovitelj in direktor Inštituta za zasvojenosti in travme. Od leta 2012 vodi skupino za pomoč zasvojenim in opravlja svetovanja ter terapevtsko delo za posameznike, pare in družine. Je avtor knjige Zasvojenost s seksualnostjo v digitalni dobi: priročnik za strokovnjake, zasvojene in njihove družinske člane. Z njim smo se pogovarjali o problematiki nekemične zasvojenosti s seksualnostjo in njenim vplivom na mladostnike.

Seksualnost se izraža na mnoge načine. Kdaj je prekoračena meja, ko lahko rečemo, da se je že začela odvisnost?

O zasvojenosti lahko govorimo, ko določeno vedenje preneha biti svobodna izbira in oseba to vedenje ponavlja kompulzivno, kar pomeni, da človek vedno znova prekorači okvir načrtovanega. Za to da lahko govorimo o zasvojenosti, mora biti izpolnjenih več kriterijev, najpomembnejša pa sta neobvladljiv vedenjski vzorec in nadaljevanje s škodljivim vedenjem kljub negativnim posledicam, značilni pa so tudi ponavljajoči se neuspeli poskusi prenehanja s škodljivim vedenjem. Pri spolnosti je stvar kompleksnejša kot pri alkoholu in drogah, ker gre lahko za vedenje, ki je za večino ljudi zdravo, pri zasvojenih pa je preseglo običajne okvire. Zasvojeni se lahko omamljajo s kompulzivnim masturbiranjem, sanjarjenjem o ekstatičnem seksu z namišljenim ali resničnim partnerjem, obsedeno lahko razmišljajo o seksualnih avanturah, imajo več sočasnih odnosov ali vedno znova zapeljujejo druge, kljub temu da že imajo partnerja. Prav tako jih lahko privlači seks z anonimnimi partnerji, kličejo vroče linije ali plačujejo za katero koli obliko seksa, izdelujejo gradiva z eksplicitno seksualno vsebino ali pa s temi izdelki trgujejo, njihov vzorec je lahko voajerizem ali pa ekshibicionizem. Sodelujejo lahko v sadomazohističnem seksu ali pa kako drugače prestopajo spolne meje drugih ljudi. Zasvojenost s seksualnostjo ima veliko različnih obrazov.

Nam lahko pojasnite zakaj je odvisnost od seksualnosti in pornografije tako zahrbtna nadloga?

Tako kot vse zasvojenosti je tudi zasvojenost s seksualnostjo težava, ki se kaže tako na
psihološki kot nevrobiološki ravni. Zaradi pogostega ponavljanja določenega vedenja z namenom spreminjanja neprijetnih čustvenih stanj pride do sprememb v delovanju možganov. Te spremembe se kažejo predvsem v doživljanju ugodja. Zasvojena oseba se brez zasvojenskega vedenjskega vzorca ne počuti več prijetno. Zanjo sta seks in kompulzivno ogledovanje pornografije postala osnovni sredstvi in mehanizma za reševanje življenjskih stisk, zmanjševanje napetosti, anksioznosti, depresivnosti in posledic travm. Čeprav nekateri ljudje premorejo odpornost in sposobnost, da sami okrevajo od zasvojenosti brez dodatne, strokovne pomoči, je teh razmeroma malo. Ker je zasvojenost težava, ki se odraža na več ravneh, mora taka oseba imeti neverjetne sposobnosti, da se upira tako psihološkemu kot nevrobiološkemu vidiku zasvojenosti. Predvsem pa mora imeti odlične vire, ki ji pomagajo premagati čustveno bolečino.  

Kaj posameznika navadno privede, da se ujame v iluzijo tovrstne odvisnosti?

Dejavnikov tveganja za razvoj zasvojenosti je več, najpomembnejši je genetska ranljivost, ki pripomore približno polovico tveganja, da človek postane zasvojen. Družinsko okolje lahko odločilno vpliva na to, kako se bo človek razvijal, in v družinah, v katerih je že prisotna zasvojenost, je verjetnost za razvoj zasvojenosti pri otrocih še večja. Travme so naslednji dejavnik, ki dramatično povečajo tveganje za razvoj zasvojenosti, pa naj gre za čustvene travme, telesno ali spolno zlorabo. Tudi družba s svojo toleranco do določenih vedenj, kot so pitje alkohola, kajenje in jemanje drog, pripomore k temu, kako se ljudje odzivamo. In brez dvoma živimo v družbi, ki jo zaznamuje visoka stopnja seksualiziranosti, kar vpliva predvsem na mladostnike, ki še oblikujejo svojo spolno identiteto, njihovi možgani pa še niso v celoti razviti.

Kako je spolna zloraba povezana z izkrivljeno seksualnostjo? Kaj je navezanost na travmo in pri katerem spolu se bolj izraža?

Včasih se seksualne fantazije zasvojenih oseb napajajo iz zelo travmatičnih spominov, kar
pomeni, da so posttravmatski spomini postali seksualizirani. Ta dinamika po navadi poteka prikrito in se je oseba ne zaveda. Raziskava iz leta 1982 je pokazala, da je spolna zloraba pomemben dejavnik pri razvoju zasvojenosti s seksualnostjo: 39 odstotkov moških in 63 odstotkov žensk, zasvojenih s seksualnostjo, so v otroštvu spolno zlorabili. Psihološka travma je povezana z doživljanjem nemoči. Poleg psiholoških dejavnikov ima taka travmatična izkušnja tudi svoje biološke zakonitosti. Telesni odziv lahko spremljamo na dveh ravneh: na ravni aktivacije nevronskega sistema in na ravni aktivacije hormonskega sistema. Pogosto so zasvojenosti neustrezen odziv na travmo, ko ljudje poskušajo omiliti bolečino travmatičnega dogodka z alkoholom, drogami ali seksualnostjo. Nekateri ljudje se na spolno zlorabo odzovejo tako, da razvijejo t. i seksualno anoreksijo. Znaki se lahko kažejo v različnih oblikah, predvsem pa vsak potencialni ali dejanski spolni stik pomeni grožnjo, ki se ji anoreksična oseba začne izogibati za vsako ceno. Tudi če se spusti v dejanske spolne odnose, v njih ne uživa, ker je užitek prepovedan. Nenehen in pretiran strah pred spolnostjo je stalni spremljevalec anoreksičnih oseb. Obsedeno se lahko ukvarjajo s spolnostjo drugih in imajo moralistična ter toga stališča o njihovi spolnosti. Pogosto imajo tudi precej izkrivljeno sliko o svojem telesu in ga doživljajo negativno, kar se v skrajnih oblikah lahko odraža tudi kot gnus do lastnih telesnih funkcij.

Kako pornografija in njena dostopnost vpliva na mlade?

Eden od največjih paradoksov pornografije se kaže v stiski, ki jo doživljajo v spolnosti predvsem mladostniki. V preteklosti so mladi pornografske revije in posnetke uporabljali za raziskovanje spolnosti, pripravo ali zmanjševanje napetosti pred resničnim spolnim odnosom z drugim človeškim bitjem in kot vir vzburjenja. Danes mladostnikom pornografija ne predstavlja vira spodbude k spolnim odnosom s partnerjem, ampak prej oviro, saj se ob resničnih partnerjih ne vzburijo tako, kot to lahko dosežejo s pornografijo. Raziskava Ministrstva za zdravje na Japonskem je pokazala, da tretjino mladih fantov, starih med 16 in 19 let, seks z resničnimi ženskami ne zanima več ali pa do njega čutijo celo pravi odpor. Povprečna starost, ko se mladi srečajo s seksualno eksplicitnimi vsebinami, je padla pod 11 let.

Peter Topić, avtor knjige Zasvojenost s seksualnostjo v digitalni dobi