Včeraj, 19. 3. 2014, je vodstvo UKC Ljubljana, prepovedalo sodelovanje Zavoda ŽIV!M pri že ustaljeni maši za nerojene v kapeli kliničnega centra. Pred meseci so župniku kapele prepovedali, da bi imel mašo za nerojene v avli, včeraj pa so šli še korak dlje in prepovedali namen maše – torej, da maša na materinski dan ne sme biti posvečena nerojenim otrokom in njihovim staršem.

“Vera je stvar srca, zato ni vezana na prostor! Na to, za kaj bomo molili in prosili pri tej redni maši, pač ne more vplivati nihče,” je zapisal bolniški župnik, p. Toni Brinjovc. “Že vrsto let je v UKC, ob materinskem dnevu (25. 3.) bogoslužje za nerojene, mrtvorojene in zgodaj umrle otroke ter njihove starše. To bogoslužje se je porodilo ob številnih starših, ki so izgubili svojega otroka, našli tolažbo in oporo v bolniškem duhovniku in zavetje v bolniški kapeli. Tudi zato so se radi vračali na ta kraj, ki jim je v času smrti in žalovanja veliko pomenil. Ta bogoslužja, ker je bilo večje število ljudi, so bila v avli oziroma v razstaviščnem prostoru. Torej gre za stvar, ki je bila v UKC že ustaljena,” je še dodal.

Poleg tega me je morda najbolj zmotilo namigovanje novinarke Nine Krajčinović iz Dela, ki je zapisala: »...župnik kapele pa da jim je navedel, da je bila to samostojna odločitev zavoda Živim.” Župnik kapele je vodstvu UKC-ja jasno povedal, da je Zavod ŽIV!M on sam povabil k sodelovanju in skupaj smo načrtovali podrobnosti bogoslužja.

Vodstvo UKC-ja pravi,  »da je ta prostor namenjen »verski oskrbi zgolj in le bolnikov v UKC Ljubljana in njihovim svojcem« (http://www.delo.si/novice/ljubljana/ukc-splav-je-ustavna-pravica-mase-ne-bo.html). Ob tem pa se sprašujemo, ali lahko UKC z gotovostjo trdi, da v torek, 25. 3. 2014, v bolnišnici ne bo niti ene mame, niti enega para, ki bi trpel zaradi izgube otroka zaradi spontanega splava, smrti otroka ali zaradi posledic umetne prekinitve nosečnosti.

Človek ni le fizično bitje, ampak tudi duševno in duhovno. In zdravljenje notranjih ran je vsaj toliko pomembno (če ne bolj) kot zdravljenje fizičnih.
Sama vem, koliko mi je pred leti, po smrti sina Žana, pomenila prav ta maša, kako zdravilno in osvobajajoče je bilo slišati pričevanje para, ki je doživljal enako stisko, a sta uspela izgubo skupaj prebroditi – koliko upanja sta mi dala!
Dnevno se srečujem z mamami, s pari, ki doživljajo stisko, občutke sramu, krivde, strahu, samomorilnost, depresija, nočne more itd., zaradi odločitve za t.i. pravico do splava. V Zavodu ŽIV!M te osebe sprejmemo s spoštovanjem in sočutjem in jim poskušamo pomagati, da bi se teh občutkov osvobodili, da bi lahko ponovno zaživeli svoje življenje v polnosti. In eden izmed korakov, vsaj za tiste, ki so verni, je tudi priznanje njihove bolečine pri bogoslužju in razumevanje – sploh v tistih prostorih, kjer se je njihova trnjeva pot začela.

Prav tako v Zavodu ŽIV!M stojimo ob strani staršem, ki se srečujejo z nenačrtovano nosečnostjo, morda celo neželeno. Svetujemo jim, jih informiramo in jih sprejemamo ne glede na njihovo odločitev, pa naj bo ta ZA življenje ali za prekinitev nosečnosti. Tistim, ki se odločijo za otročka, potem pomagamo s pogovori, oporo, pa tudi z materialnimi sredstvi in to toliko časa, dokler se sami ne uspejo finančno postaviti na noge (lahko je to še leto ali dve po rojstvu otroka). Nudimo jim tudi varstvo za otroka, druženje z drugimi mamicami itd., saj jim želimo zagotoviti celostno spremljanje in pomoč.

Tradicionalne maše za nerojene otroke in njihove starše v UKC torej ne bo.  Sprašujem pa se, ali bo ta odločitev prinesla kaj pozitivnega za starše, ki so že izgubili otroka in za druge, ki bi se te maše udeležili v podporo staršem, da bi jim izkazali sočutje in dobroto s prisostvovanjem pri omenjeni maši.

Katarina Nzobandora,
direktorica Zavoda ŽIV!M