Dokument v zvezi z evtanazijo, ki je bil objavljen leta 1997 izpod peresa prof. Trontlja, je bil kar nekajkrat nadgrajen in konec koncev ta komisija je velikokrat razpravljala ter koncem ta skromen dokument, ki ga imate na mizi, stališče komisije za medicinsko etiko. O tem smo razpravljali na dveh rednih in dveh izrednih sejah. V tem smislu komisija ne gradi na nekih stališčih, ki so bila oblikovala zgolj pred 18-imi leti, kajti nekaj vendarle kot zastopniki, predstavniki komisije za medicinsko etiko moramo in se tega zavedamo, da so neka etična stališča, ki so temeljna, ki se skozi zgodovino ne in se ne smejo spreminjati. Pustimo Hipokratka, kogarkoli si prikličemo v spomin. So neke temeljna načela, spoštovanje človekovega življenja in zdravnikovo poslanstvo je v tem, da ohranja bolnikovo življenje.

Še repliko na to. Toliko in toliko bolnikov si želi evtanazije, si želi pomoč pri smrti. Stroka ni proti temu, zato ker bi bila ustraševana od nekje zgoraj, ampak to so naše izkušnje. Verjemite mi, tudi moje izkušnje nekaj desetletij ob bolniški postelji toliko in toliko smrti. In tudi, če je kdo prej izrazil željo, da bi čim prej umrl, ko pride tista zadnja ura takrat so stališča umirajočih v večin primerov povsem drugačna in bolniki te prosijo: "Pomagajte mi, da dočakam vsa jutra, da bom še enkrat videl svojo hčerko in svojo ženo." To so dejstva, to je realnost. To ne moremo graditi zgolj do nekih filozofskih stališčih, ampak verjemite, da ima tukaj stroka neke izkušnje. Če pa, jaz verjamem in z vsem spoštovanjem moramo priznati to svobodo tudi tistim, ki hočejo na drugačen način umreti. Potem bi pa želel, da stroki ne obešajo tega bremena, medicinski stroki. Zdravniki smo dejansko tukaj, da ohranjamo življenje. Ne bi želel, da gradimo na teh primerih. Poglejte, tri majhne evropske države imajo uzakonjeno evtanazijo. Poglejte Amerike, štiri zvezne države, to so zelo drobne sive lise in izkušnje resnično če gledamo globalno niso dobre.

Še eno zadevo bi povedal. Govori se o pasivni evtanaziji. Jaz bi želel, da se tega izraza ne uporablja več, je evtanazija torej aktivna, kjer se na silo prekine življenje. Vse drugo kar pa gre za opustitve nekih agresivnih postopkov, ko se življenje definitivno izteka in ti postopki ne pripeljejo do nikakršnega izboljšanja, ampak nasprotno bolnika največkrat obremenjujejo, mu zmanjšujejo kakovost življenja v tem primeru pa ni nikakršnih etničnih dilem, da se od tega postopka odstopi, da se ne podaljšuje življenja za vso ceno. V tem primeru gre za opustitev ali ne uvedbo nekih neperspektivnih, neučinkovitih načinov, največkrat so to agresivni postopki od aparatov in zelo agresivnih zdravil. Temu ne moremo reči, da je to evtanazija, ker mi si vsi želimo, da bi naši bolniki umirali humano.

Seja Odbora za zdravstvo, Državni zbor (4. 2. 2015)