Podpisani posamezniki iz akademske sfere in različnih strok smo ob referendumu, ki naj bi odločal o spremembah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, resno zaskrbljeni, ker se o tako resnih zadevah ne odloča v zadostni meri na podlagi pretehtanih strokovnih argumentov, ampak s pozicije moči in oblasti. Ob tem naj spomnimo, da smo državljani Republike Slovenije v zadnjih petnajstih letih že dvakrat odločali o zakonodaji, ki je želela sprostiti dostopnost do otrok v primerih, ko ti niso sad različnospolnih medosebnih ljubezenskih razmerij. Tako je bila leta 2001 zavrnjena možnost oploditve samskih žensk z biomedicinsko pomočjo in leta 2012 je bil zavrnjen družinski zakonik, ki je legaliziral posvojitev otrok v istospolnih skupnostih.

Naša zaskrbljenost najprej izhaja iz predpostavke, da se s predvideno spremembo zakonodaje, ko se pojem moški in ženska nadomešča s pojmom oseba, odpira najbolj temeljna in resna razprava o tem, kdo in kaj je človek. Najprej gre za redefinicijo človeka, kar je temeljni filozofski problem z vsemi nadaljnjimi posledicami. Kljub nespornemu dejstvu, da sta tako pojem narava kakor oseba in tudi dolgotrajni temelj prava in morale, »naravni zakon«, danes v ponovni razpravi, ne vidimo na tem področju širokega soglasja, ki bi lahko predstavljalo temelj za pravne spremembe. Vse bolj so glasni pomisleki o tem, da je mogoče družbeno soglasje graditi zgolj na socioloških dejstvih, brez temeljite filozofske in antropološke refleksije.

Iz dosedanjih političnih poizkusov na tem področju je moč razbrati, da ni v ospredju vprašanje istospolnih zvez in njihove pravne ureditve. Ta je v Sloveniji urejena s posebnim zakonom, ki ga je mogoče dopolniti in ustrezno izboljšati. V ospredju je interes, da se izbriše razlika med različnospolnim parom in istospolnim parom. Te razlike pa ni mogoče izbrisati na noben način, zato je različna razmerja med ljudmi potrebno urejati na različen način, a pravično in spoštljivo do vsakega.

Ko se urejajo razmerja med odraslimi osebami, je potrebno pri tem posebej zaščititi najšibkejši del družbe, to je otroke. Odpiranje možnosti za umetno oploditev samskih žensk, za nadomestno materinstvo in posvojitve s strani istospolnih skupnosti pa postavlja prav otroka v središče problema. Zakonodaja, ki naj bi izenačevala partnerski položaj odraslih, hkrati diskriminira otroka, saj mu vnaprej odreka znanega biološkega očeta ali tudi mater. Iz psihologije in psihološkoterapevtskih izkušenj vemo, da je odsotnost očeta ali matere v življenju vsakega človeka travmatična in pušča trajne posledice pri procesu identifikacije, sprejemanja samega sebe, vzpostavljanja medosebnih razmerij in osmišljanja svojega življenja.

Nedopustno se nam zdi, da bi se s pravnim redom uzakonilo eksperimentiranje z osebami, ki se za to ne morejo same odločati, ker nimajo dovolj izkušenj in spoznanj ali pa še sploh niso rojene. Tako kot smo se na višku industrijske dobe odločali brez ozira na ekološke posledice za naslednje generacije, bi se sedaj odločali brez uvida vseh posledic, ki bi jih predlagana sprememba zakonodaje omogočila. Predlagamo, da se upošteva etično načelo previdnosti, ki omejuje odločitve, pri katerih ni mogoče z gotovostjo dokazati pozitivnih daljnosežnih posledic določenega posega. Samo obžalujemo lahko, da bomo o tako bistvenih in temeljnih vprašanjih človeške družbe morali odločati na referendumu, a žal sedaj druge izbire ni.

Ker imamo opraviti s človeškim bitjem, ki je najbolj občutljivo in usodno za prihodnost človeške družbe, menimo, da je treba spremembe te vrste ustaviti. Vsem državljanom in državljankam pa omogočiti, da v svojih svobodno izbranih razmerjih uživajo tiste pravice in odgovornosti, ki so lastne določenemu specifičnemu razmerju. Vendar pa smo hkrati prepričani, da pravice posameznikov ne moremo zagotavljati z ogrožanjem osnovne pravice najšibkejših členov naše družbe – otrok. Zato predlagamo, da z glasom proti zaščitite osnovno celico družbe, družino.

V Ljubljani, 17. 12.2015

Podpisniki:

Akad. prof. dr. Kos Janko
Akad. prof. dr. Gantar Kajetan
Akademik, dr. Jemec Andrej
Akad. emer. prof. dr. Juhant Janez
Akademik dr. Rebula Alojz
Akademik dr. Simčič Zorko
Akademik Prof. dr. Stanovnik Branko
Red. prof. dr. Balazic Jože
Red. prof. dr. Capuder Andrej
Prof. dr. Gostečnik Christian
Red. prof. dr. Krajnc Slavko
Red. prof. dr. Muhovič Jožef
Red. prof. dr. Osterc Jože
Redni prof. dr. Rončevič Borut
Prof. dr. Rozman Ivan
Red.prof.dr. Rupel Dimitrij
Red. prof. dr.dr Stres Anton
Red. prof. dr. Štrukelj Anton
Red. prof. dr. Umek Andrej
Izr. prof. dr. Ahačič Kozma
Izr. prof. dr. Erzar Tomaž
Izr. prof. dr. Golec Boris
Izr. prof. dr. Holcman Borut
Izr.prof.dr. Kisilak Dragica
Izr.prof.dr. Klun Branko
Izr. prof. dr. Lah Avguštin
Izr. prof. dr. Matjaž Maksimilijan
izr. ptof. dr. Orožen Adamič Milan
Izr. prof. dr. Petkovšek Robert
Izr.prof.dr. Remškar Maja
Izr. prof. dr. Repič Slavič Tanja
Izr. prof. dr. Štuhec Ivan
Izr. prof. dr. Turk Boštjan M.
Doc. dr. u.d.i.a. Debevec Leon
Doc.dr. Bahovec Igor
Doc. dr. Erzar Katarina K.
Doc. dr. Grošelj Urh
Doc. dr. Globokar Roman
Doc. dr. Ivanc Blaž
Doc. dr. Klinc Primož
dr. Krže Ivo
Doc. dr. Maver Aleš
doc. dr. Mlakar Janez
Doc. dr. Pevec Rozman Mateja
Prim. doc. dr. Pivec Gregor
Doc. dr. Platovnjak Ivan
Doc.(v.p.) dr. Rant Jože
Doc. dr. Repolusk Samo
dr. Salmič Igor
Doc. dr. Senenegačnik Brane
Doc. dr. Simonič Barbara
Doc. dr. Slatinek Stanislav
Doc. dr. Stegu Tadej
Doc. dr. Tadej Strehovec
Doc. dr. Šegula Andrej
dr. Šerbelj Ferdinand
Doc. dr. Šverc Magdalena
Prof. dr. Tasic Jurij Franc
Doc. dr. Turnšek Marjan
Dr. Dular Janez
dr. Valič Zver Andreja
Dr. sci. Dr. med. Vidmar Kocijančič Ksenija
Doc. prim.dr Vidmar Ludvik
Dr. Griesser-Pečar Tamara
Dr. Hamler Lidija
Dr. Ogrin Matija
Dr. Pavlin Vojko
Dr. Povh Janez
Dr. Prijanovič Tonkovič Marica
Dr. Vidmar Luka
PhD, klinična psih. Walsh Patricia J
Dr. Žnidaršič Golec Lilijana
Mag. Flogie Andrej
Mag. Senčar Igor
Mag. Jan Žiga
Mag. Mag. Vodeb Roman
Aplenc Andrej
Brezigar Barbara
Cerjak Radovan
Čerček Emanuel
Deželak Trojar Monika
Hojs Aleš
Kambič Marko
Pavel Emeršič Jurij
Podobnik Janez
Žemva Mira