Splav (UPN) je nasilno dejanje nad najbolj nemočnim – nerojenim otrokom. Pa vendar so okoliščine, ki starše pripeljejo do te odločitve, navadno zelo težke. Ali je torej splav opravičjiv?

Otrokov razvoj

Ko se ob spočetju združita ženska in moška spolna celica, nastane nov predstavnik človeške vrste, ki že ima svoj edinstven DNK. V novega človeka vstopi duša, Božji pečat. Celice se začno pospešeno deliti in že v petem tednu po zadnji mestruaciji otroku bije srce, to je 22 dni po spočetju. V naslednjem tednu otroku začne teči kri po žilah in v sedmem tednu že čuti bolečino. V osmem tednu ima vse organe na svojem mestu, v desetem pa ima že prste na rokah in nogah. Do dvanajstega tedna je otrok popolnoma razvit. Takrat ima velikost slive.  Po podatkih, ki so znanstevno potrjeni, je novo bitje človek od samega spočetja naprej. Kdaj imamo torej “pravico” končati to življenje?

Je splav res pravica ženske?

Ženska lahko dela s svojim telesom, kar želi, a otrok ni del materinega telesa. Jaz nisem bila telo moje mame. Nisem bila ne njena roka, ne njena trepalnica, ne njena ledvica. Bila sem jaz, edinstvena, s svojo krvno skupino in svojim DNK že od spočetja. In imam pravico do življenja, nihče mi je ne sme vzeti! Zakaj si potem mi dovolimo vzeti to pravico drugi osebi, osebi, ki je najbolj ranljiva, ki se ne more braniti? Ko so snemali splav s pomočjo ultrazvoka so videli, kako se je otroku povečal srčni utrip, kar kaže na prisotnost strahu. Otrok je bežal in se umikal instrumentom ginekologa in odpiral usta kot da bi želel zakričati: na pomoč! A ker nima glasu tega ne zmore. Če sledimo logiki, da je otrok del telesa svoje matere, potem to logično pomeni tudi to, da npr. jaz izgubim status človeka, ko sedem v avto in tako postanem del avta, ali da sem del hiše, v kateri bivam. Vsi smo Božji otroci, edinstveni, ljubljeni, skrbno načrtovani od Stvarnika.

Kaj lahko storimo?

Postati moramo glas teh, ki nimajo glasu, roke tistih, ki se ne morejo braniti, noge tistih, ki ne morejo pobegniti. Postati moramo zagovorniki najšibkejših, nedolžnih otrok, ki nas prosijo za pomoč. Veliko žensk, ki se odloči za splav pravi, da nimajo druge izbire; zaradi socialnih, ekonomskih, zdravstvenih razlogov se mnoge čutijo prisiljene v dejanje prekinitve nosečnosti. Mi se moramo zavzemamo za to, da bi ženske imele resnično izbiro, BOLJŠO izbiro, izbiro ZA življenje.

Katarina Nzobandora,
Zavod ŽIV!M