Večina žensk raje ne bi splavila in večina jih po tem dejstvu doživi občutke žalosti, krivde in obžalovanja. To so rezultati študije, objavljene maja 2023 v reviji Cureus , reviji prestižne znanstvene založbe Springer Nature Group. 

Študija je pokazala, da 60 % žensk, ki so splavile, raje ne bi splavile in da so te ženske doživele negativne čustvene in duševne posledice, povezane s splavom.  "Šestdeset odstotkov jih je izjavilo, da bi raje rodile, če bi prejele več podpore od drugih ali imele več finančne varnosti," so ugotovili raziskovalci.  Od 226 anketiranih žensk, ki so imele splav, jih je 33 % opredelilo splav kot želenega, 43 % kot sprejetega, vendar neskladnega z njihovimi vrednotami in preferencami, 24 % pa meni, da je splav nezaželen ali prisiljen. Samo ženske, ki so menile, da je splav zaželen in skladen z njihovimi vrednotami, so po svoji odločitvi za splav povezovale pozitivna čustva in izboljšanje duševnega zdravja.  "Vse druge skupine so svojim splavom pripisovale več negativnih čustev in posledic za duševno zdravje," so ugotovili raziskovalci. 

Študija z naslovom »Učinki pravilne odločitve o splavu in vrste odločitve na zadovoljstvo in duševno zdravje žensk« je postavila pod vprašaj rezultate študije iz leta 2015, ki naj bi pokazala, da 99 % žensk ne obžaluje splava. To študijo je izvedla pro-abortivna skupina Advancing New Standards in Reproductive Health (ANSIRH), ki je poročala, da je bilo 99 % žensk tri leta pozneje zadovoljnih s svojo odločitvij, da usmrtijo nerojenega otroka. Ugotovitev je temeljila na enem vprašanju: "Glede na vaš položaj, ali je bila odločitev za splav prava odločitev za vas?" Raziskovalci ANSIRH so po mnenju Reardona in njegovih kolegov zavrnili delitev svojih podatkov z drugimi raziskovalci, da bi izvedli neodvisno analizo. V nasprotju z raziskavo ANSIRH je nova študija pokazala, da je resnično zadovoljstvo z njihovo odločitvijo o splavu veljalo le za manjšino žensk. "Tretjina žensk, za katere je splav zaželen in skladen z njihovimi vrednotami in preferencami, je najverjetneje preveč zastopanih v študijah, ki so se začele na klinikah za splav," so zaključili raziskovalci. »Potrebnih je več raziskav, da bi bolje razumeli izkušnje dveh tretjin žensk, za katere je splav nezaželen, prisiljen ali kako drugače v neskladju z njihovimi lastnimi vrednotami in preferencami,« ugotavlja študija iz leta 2023.

V začetku januarja so Reardon, Rafferty in Longbons v Cureusu objavili analizo iste raziskave, ki se je osredotočala na razmerje med zaznanim pritiskom za prekinitev nosečnosti ter negativnimi duševnimi in čustvenimi posledicami. Ugotovitve so bile jasne:

Zaznani pritisk za splav je bil pomembno povezan z več negativnimi čustvi; več motenj v vsakdanjem življenju, delu ali odnosih; pogostejše misli, sanje ali spomini na splav; pogostejši občutki izgube, žalosti ali žalosti zaradi splava; več moralnega in materinskega konflikta zaradi odločitve o splavu; poslabšanje splošnega duševnega zdravja, ki ga pripisujejo svojim splavom; večjo željo ali potrebo po pomoči pri soočanju z negativnimi občutki glede splava.

Obe študiji Cureus iz leta 2023 sta v nasprotju z rezultati študije iz leta 2015: eden od razlogov je lahko ta, da sta dve novi študiji ženskam omogočili, da poročajo o številnih mislih in občutkih glede svoje odločitve o splavu. 

Raziskovalci so pozvali k študijam o splavu, ki bi vključevale tiste na obeh straneh razprave in obravnavale celotno paleto ženskih reproduktivnih in družbenih izkušenj. 

V idealnem primeru bi celoten obseg interakcij med izkušnjami reproduktivnega zdravja, vključno s splavom, naravnimi izgubami, neplodnostjo, poporodnimi prilagoditvami, invalidnostjo novorojenčkov in drugimi interakcijami med temi reproduktivnimi izkušnjami, duševnim zdravjem in socialno-ekonomskim blagostanjem, obravnavali v namenski longitudinalni študiji.

Vir