Paul Rosnick je 30-letni homoseksualec iz Amerike, ki piše pod psevdonimom, ker se boji sodobnega Gaystapa. Prepričan je, da je dovolj le trenutek objektivnega razmišljanja, da dojamemo, da je zveza dveh moških ali dveh žensk bistveno drugačna od zveze med moškim in žensko. "Zadnji čas je, da spoznamo to temeljno resnico in se nehamo pretvarjati, da so vsi odnosi enaki."

Homoseksualna "zakonska zveza" je postala realnost hitreje kot pomežiknemo z očesom. Nedavna anketa Washington Post/ABC News je pokazala, da je podpora javnosti istospolnim "zakonskim zvezam" višja kot je bila kadarkoli prej, kar 61-odstotna. Zdi se, da je ta boj končan. Da so zagovorniki istospolne "zakonske zveze" zmagali. Od 30-letnega homoseksualca bi pričakovali, da bom ob tej novici navdušen. Konec koncev sem v letih, ko se ljudje običajno umirijo in poročijo. Nič na tem svetu si ne želim bolj kot postati oče in vzgajati otroke.  Kljub temu se ne veselim zmage istospolne "zakonske zveze". Prepričan sem, da globoko v sebi vsak Američan, homoseksualec ali heteroseksualec, zaradi tega čuti izgubo.

Tako ne razmišljam samo jaz. Velika skrivnost LGBT skupnosti je, da obstaja veliko homoseksualcev in lezbijk, ki nasprotujejo istospolni "zakonskei zvezi", in še večje število tistih, ki so neopredeljeni. Vendar homoseksualcev, ki tako razmišljajo, ne slišite. Ne slišite jih zato, ker aktivisti za pravice homoseksualcev – večina jih je heteroseksualcev – zlobno ožigosajo vsakršno sled  individualizma v homoseksualni skupnosti. Prosil sem za objavo (tega članka) pod psevdonimom, pa ne zato, ker se bojim nadlegovanja krščanskih konservativcev, ampak zato, ker vem, da bom zaradi tega članka postal tarča Gaystapa.

Poroka je več kot le pogodba

Moja Parada ponosa se je začela v trenutku, ko sem spoznal, da argument v podporo istospolni "zakonski zvezi" temelji na predrzni laži: namreč, da so istospolna razmerja v svojem bistvu enaka heteroseksualnim razmerjem. Dovolj je trenutek objektivnega razmišljanja, da dojamemo, da je zveza dveh moških ali dveh žensk bistveno drugačen dogovor kot zveza med moškim in žensko. Zadnji čas je, da spoznamo to temeljno resnico in se nehamo pretvarjati, da so vsi odnosi enaki.

Zagovorniki istospolne "zakonske zveze" pogosto spregledajo to pomembno neenakost, ker nimajo temeljnega razumevanja, kaj zakon sploh je. Kot kaže je zakon za večino ljudi vendarle nekaj več kot le pogodba ljubezni. Dva človeka se zaljubita, se strinjata, da bosta skupaj (vsaj za nekaj časa) in svojo odločitev potrdita s podpisom.  Če je zakon res samo pogodba ljubezni, potem bi morala biti zakonska zveza omogočena tudi istospolnim parom. Konec koncev, sta se dva moška ali dve ženski, prav tako sposobni ljubiti med seboj kot moški in ženska. Takšno razumevanje zakonske zveze pušča veliko neodgovorjenih vprašanj. Zakaj se vlada čuti poklicano, da ureja zakonska razmerja, ne pa tudi druga medosebna razmerja kot je na primer prijateljstvo? Zakaj je v vsaki religiji zakon sveta in božanska institucija? Zagotovo mora biti zakonska zveza več kot le pogodba ljubezni.

Vlada ureja zakonsko razmerje zato, ker je pomen zakona v zasnovanju družine

Ljudje pozabljajo, da je spolna komplementarnost partnerjev bistvena značilnost zakonske zveze. Prav zaradi tega je zakon, zakon. Zakonsko zvezo pogosto pravilno obravnavamo kot institucijo, ki ima globoke korenine v verski oziroma religiozni tradiciji. Ampak ljudje včasih pozabijo, da je zakonska zveza tudi znanstveno utemeljena. Ko ima heteroseksualni par spolne odnose, se namreč lahko zgodi lahko biološka reakcij, katere rezultat je stvaritev novega življenja.

Vlada želi zagotoviti, da bodo nova življenja ustvarjena na odgovoren način. Ta sposobnost, za ustvarjanje novega življenja, je tisto, kar naredi zakon nekaj posebnega. Ne glede na to koliko se trudijo, istospolni pari ne bodo mogli ustvariti novega življenja. Če se vam zdi ta neenakost žaljiva, se pritožite materi naravi. Redefinicija zakonske zveze z vključitvijo istospolnih parov, reducira to nekoč plemenito institucijo na ušivo pogodbo ljubezni. To, da spreminjamo zakon, ki je temeljni kamen družbe, v nesmiseln anahronizem, družbi škodi. 

Dober oče postavi otroke na prvo mesto

Ne samo, da istospolni pari ne morejo biološko sami ustvariti otrok, ampak jim tudi ne morejo zagotoviti optimalnega okolja za vzgojo. Tudi zame je bilo to spoznanje mučno. Vedno sem si želel biti oče. Vse bi dal za to, da bi lahko imel otroke.  Ampak prvo pravilo očetovstva je, da bo dober oče dal potrebe svojih otrok pred svoje lastne, in da vsak otrok potrebuje mamo in očeta. Pika. Nikoli si ne bi odpustil, da bi iztrgal otroka iz materinega naročja, da bi lahko živel svoje sebične sanje.

Po svoji zasnovi so istospolna razmerja takšna, da lahko otroci postanejo del tega okolja le, če jih odvzamejo enemu ali obema biološkima staršema in odraščajo v odsotnosti očeta ali/in mame. To se zdi nepošteno. Toliko o tem, kaj počnemo kot družba, ki daje prednost potrebam odraslih pred potrebami otrok. Socialno in zdravstveno varstvo ropa mlade, da plačuje za starejše. Osnovno zdravstveno zavarovanje zahteva od mladih in starih ljudi, da plačujejo zavarovanje za subvencioniranje stroškov zdravljenja starejših in bolnih. Naše šolstvo se več ukvarja z ohranjanjem učiteljev zadovoljnih, kot z izobraževanjem naših otrok.

A niso otroci trpeli že dovolj, da bi bilo življenje odraslih bolj udobno? Vsaj enkrat bi bilo lepo videti, da družba postavi potrebe otrok na prvo mesto. Vzgajajmo otroke v družinah, kjer bodo imeli oba, mamo in očeta. To smo jim dolžni. 

V svojem bistvu je pomen zakonske zveze v zasnovanju in ohranjanju družin. Skozi tisočletja človeške civilizacije se tudi najbolj razsvetljeni umi niso domislili boljše alternative. Mi pa v lastnem precenjevanju mislimo, da smo našli boljšo rešitev. Američani morajo dojeti, da istospolna razmerja nikoli ne bodo enaka tradicionalni zakonski zvezi. Veste kaj? Jaz se s tem strinjam.

Avtorski članek Paula Rosnicka si lahko preberete tukaj.