Ali se vam je že kdaj zazdelo, da vas želijo določeni novinarji in politiki prepričati, da je spodbujanje splava, evtanazije, ukinitve zakonske zveze zene in moza edina pravilna pot sodobne države? Ali se vam zdi, da novinarji ne smejo pisati proti splavi in proti kontracepciji? Kaj se dejansko dogaja v ozdaju? Ali obstajajo skrite taktike in napisana pravila, ki jih množice ne smejo poznati? Eno izmed glavnih taktik si lahko preberete v nadaljevanju.

Skrbno načrtovana množična mapulacija!

Ali so vam mediji že kdaj dali občutek, da je večina poročenih moških pijancev, homoseksualci pa so vsi skrajno ljubeči, ustvarjalni in nasploh … popolni? To ni naključje, temveč del skrbno načrtovane taktike homoseksualnega aktivizma, ki je bila začrtana že v davnem letu 1987. Takrat sta namreč visoko izobražena homoseksualna aktivista Marshal E. Kirk in Hunter Madsen izdala članek z angleškim naslovom “The Overhauling of Straight America” (leta 1989 sta ga razširila v knjigo: “After the Ball, How America Will Conquer Its Fear and Hatred of Gays in the 90s”). Kirk, harvardski raziskovalec nevropsihiatrije, in Madsen, doktor politologije in strokovnjak na področju taktik javnega prepričevanja, sta z njim začrtala osnutek dolgoročne strategije, s pomočjo katere bi homoseksualni lobi preko sodobnih medijev družbi vsilil svoje ideje in ji homoseksualno vedenje predstavil kot nekaj normalnega.

Predstavljamo vam šest osnovnih korakov manipulacije!

Kirkovih in Madsenovih šest korakov ideološkega homoseksualnega sprevračanja vrednot družbe, ki tudi slovenskim homoseksualnim aktivistom predstavljajo strateško osnovo za njihovo delovanje. Koraki so naslednji:

• Govoriti o homoseksualcih in homoseksualnosti čim pogosteje in čim glasneje
• Prikazati homoseksualce kot žrtve, ne kot agresivne izzivalce
• Dati zaščitnikom pravični cilj
• Geje prikazati v lepi luči
• Nasprotnike gejev prikazati v slabi luči
• Pridobivanje sredstev: Denar naj se ustavi tukaj

Korak 1: Govoriti o homoseksualcih in homoseksualnosti čim pogosteje in čim glasneje

Prvi korak, ki ga svetujeta Kirk in Madsen, je, naj se tako v javnosti kot v zasebnih pogovorih čim več govori o homoseksualcih in istospolni usmerjenosti. “Načelo za tem nasvetom je preprosto,” pravita. “Na skoraj vsako obnašanje začnemo gledati kot na normalno, če smo mu dovolj izpostavljeni od blizu in med svojimi znanci.” Na kar nas fizično ali finančno ne ogroža, se ljudje kmalu navadimo. Življenje gre pač naprej.

Govor o homoseksualnosti naj bo spočetka nevtralen in naj ne vključuje samih homoseksualnih spolnih praks. “Mas ljudi ne smemo šokirati ali odbiti z prezgodnjim izpostavljanjem samemu homoseksualnemu vedenju.” Tudi govor o pravicah homoseksualcev naj bo najprej skrčen na abstraktno družbeno vprašanje. Za največji učinek naj se vsebine stopnjujejo, bolj ko se bomo ljudje nanje navadili.

V Sloveniji že več kot deset let poteka projekt t.i. “normalizacije homoseksualnosti” v medijih in šolah. Članki, intervjuji, okrogle mize, družabna kronika itd. je sestavni del taktike, kako istospolno usmerjenost predstaviti kot nekaj normalnega, družbeno sprejemljivega in modernega. Zmaga skupine “Sestre” na slovenskem predizboru Evrovizije je pomenila pohod homoseksualnih vsebin v naših medijih z namenom, da se vzpostavijo takšne družbene razmere, kjer bo razvrednotenje družine, legalizacija posvojitev v homoseksualne skupnosti ter sprejem spornega družinskega zakonika čim manj moteče. Če ste pozorni – v vsej kampanji ni govora o homoseksualnih spolnih praksah. Razlog je čisto preprost – to ni v skladu s strategijo. In to ob dejstvu, da je homoseksualni življenjski stil tako tvegan, da jim je v Evropi in Sloveniji z zakonom prepovedano darovanje krvi.

Sodobni mediji – trojanski konj

Velik poudarek in pomembnost avtorja članka dajeta vizualnim medijem, predvsem filmu in televiziji (danes je postal še vplivnejši internet). Ure, ki jih ljudje preživimo pred televizijskimi sprejemniki, so “odprta vrata v zasebni svet heteroseksualcev, skozi katera lahko vstopi trojanski konj.” Porast filmov, ki govorijo o homoseksualcih, ki so kar po pravilu kot liki všečni, zato ni naključje. Kirk in Madsen opisujeta Hollywood kot prikrito orožje homoseksualcev, s pomočjo katerega lahko desenzibilizirajo družbeno kulturo. Že v času pisanja članka (1987) opažata in nazdravljata dejstvu, da filmi in televizijski programi vsebujejo in opisujejo vedno več istospolno usmerjenih likov.

Slovenski mediji pri tem niso nobena izjema. Mediji nobeni družbeni skupini ne dajejo takšne medijske podpore kot homoseksualno usmerjenim (prim. pojavljanje t.i. Parade ponosa v medijih). Lanskoletne parade se je udeležilo dvesto ljudi, od katerih je bila večina iz Italije in Hrvaške. Čeprav gre za izredno majhno skupino, je bila parada prvi medijski dogodek cele tri dni. Mediji in spletni portali so bili polni fotografij in komentarjev, ki so poudarjali, kako so istospolno usmerjeni manjšina in družbeno depriviligirana skupina. Ob tem pa medijev seveda ni motilo, da so nosili transparente z žaljivimi in nestrpnimi napisi, s katerimi so stigmatizirali zagovornike družine in pravice otrok do očeta in matere.

Spodkopati moralno avtoriteto religij

Po Kirku in Madsenu je pomembno, da se homoseksualni aktivisti osredotočijo tudi na napad na religije. Poleg javnega mnenja, avtorja religiozne avtoritete prepoznata kot osnovni vir vrednot družbene kulture. Zato je potrebno najprej skaliti vode morale. To je možno storiti s promocijo liberalnejših protestantskih Cerkva, ki podpirajo homoseksualno vedenje, s poudarjanjem teoloških ugovorov konzervativnejšemu razlaganju Svetega pisma in z izpostavljanjem vsakega znamenja sovraštva in nekonsistenčnosti.

Prav tako je potrebno spodkopati moralno avtoriteto Cerkva tako, da jih prikažejo kot zastarele, zaostale ter daleč za dognanji psihologije. “Nasproti mogočnemu vplivu institucionalne religije se mora postaviti še mogočnejši vpliv Znanosti in Javnega mnenja … Takšno nesveto zavezništvo je že dobro delovalo proti Cerkvam pri vprašanjih, kot sta ločitev in splav.”

Demonizacija katoličanov in Katoliške Cerkve je sestavni del vsakega govora npr. Mitja Blažiča, voditelja t. i. Kampanje za vse družine in enega vodilnih članov Legebitre. Blažič tudi javno poziva k izstopu iz Katoliške Cerkve. Prav tako ni naključje, da je bil v času kampanje za sprejem spornega Družinskega zakonika objavljen pomenljiv intervju z evangeličansko duhovnico Jano Kerčmar. V njem se je seveda zavzela za poroke istospolno usmerjenih….

Korak 2: Prikazati homoseksualce kot žrtve, ne kot agresivne izzivalce

“V vsaki kampanji, s katero želimo dobiti javnost na svojo stran, morajo biti geji prikazani kot žrtve, ki potrebujejo zaščito, tako da bodo heteroseksualci refleksno nagnjeni k prevzemanju vloge zaščitnika,” pravita Kirk in Madsen.

Aktivisti naj se izogibajo prikazovanju homoseksualcev kot ljudi, ki so drugačni od drugih. Njihov cilj je, da bi se ljudje z njimi kot žrtvami lahko poistovetili. Zato naj se homoseksualne organizacije in posamezniki, ki bi težko izpadli kot žrtve (avtorja kot primer navajata Severnoameriško združenje za ljubezen med moškimi in dečki), v takšno kampanjo ne vključujejo. Namesto tega predlagata, naj se v oglasih pojavljajo simpatični liki mladih ali starejših ljudi ter lepih deklet. “Samo pod takimi pogoji se bo sporočilo glasilo pravilno: ‘Ti ljudje so žrtve usode, ki bi se zlahka pripetila nam’.”

Bistveno je, da se javnost prepriča, da so homoseksualci žrtve usode. Istospolno usmerjeni so se takšni rodili, tako kot so se nekateri rodili črni in drugi beli. To ni njihova izbira, zato zanjo tudi niso moralno odgovorni. Na podlagi teh besed tudi lažje razumemo neverjetno ostro diskreditiranje in nasprotovanje in vsaki organizaciji, ki se ukvarja s podporo tistim, ki želijo svojo spolno usmerjenost spremeniti (v ZDA sta takšni npr. Courage in Exodus International). Homoseksualni aktivisti navadno zanikajo, da nekdanji homoseksualci sploh obstajajo, tiste, ki želijo dokazati nasprotno, pa razglašajo za teroriste in jih primerjajo s Ku Klux Klanom. Če je homoseksualnost namreč mogoče premagati, to uničuje njihov argument, da so homoseksualci žrtve usode, ki ne morejo narediti ničesar, da bi se spremenili.

Avtorja zaključujeta z ugotovitvijo, da mnogim homoseksualcem strategija, ki jih prikazuje kot žrtve neke vrste kuge, ne bo všeč. “Toda golo dejstvo je, da je homoseksualna skupnost šibka in mora manipulirati z argumenti šibkih, vključno z igranjem na karto sočutja.”

V Sloveniji …

Umetno vzpostavljanje sovražnega ozračja, znotraj katerega so istospolni aktivisti navidezno ogroženi, je tudi v Sloveniji del premišljene taktike. Ne nazadnje jim igranje žrtve zelo koristi še zlasti, ko gre za pridobivanje davkoplačevalskih sredstev. Tako so skupaj s podporniki v zadnjih letih dobili že več kot 1,4 milijona EUR zaradi svojega t.i. ogroženega položaja …

Kampanja v podporo spornega Družinskega zakonika je tipični primer zvestobe tej strategiji: na eni strani nam prikazujejo “preganjane” homoseksualce, ki naj bi potrebovali zaščito, na drugi strani pa večino, ki naj bi bila “homofobna”, “nestrpna”, “diskriminatorna”, polna “sovražnega govora” ter celo “fašistoidna” in “katolibanska”. To so besede, ki jih uporabljajo za zastraševanje vseh tistih, ki se ne strinjajo z razvrednotenjem družine in izenačenjem istospolnih skupnosti z zakonskimi zvezami.

Lep primer zvestobe strategiji homoseksualnega sprevračanja vrednot je tudi Mitja Blažič, član vodilne organizacije Legebitra in znan po nestrpnem napadu na Franceta Cukjatija, podpredsednika Državnega zbora, je v zadnjem intervjuju za Zurnal24 govoril o tem, kako sovražna in nestrpna je naša družba. Istega dne pa smo lahko brali, da je Slovenija deseta najbolj miroljubna država na svetu.

Prav tako je zanimivo, da se vsako leto teden dni pred t. i. Parado ponosa zgodi kakšen “naključni” incident. Lansko leto so mediji poročali o homofobnem nasilju nad istospolno usmerjeno žensko, izkazalo pa se je, da je šlo za pretep dveh lezbijk. Letos naj bi “nestrpneži” razbili okno na lokalu Cafe Open. Odgovor na vprašanje, ali je kamen priletel v okno od zunaj ali od znotraj, še čakamo …

Zdrava kritika homoseksualnega aktivizma, politike in medijev – brez nestrpnosti do istospolno usmerjenih oseb – je zato izrednega pomena. Kot je razvidno, se slovenski aktivisti poslužujejo preverjene taktike homoseksualnih aktivistov Marshala E. Kirka in Hunterja Madsena, ki sta jo objavila že pred več kot tridesetimi leti.

Korak 3: Dati zaščitnikom pravični cilj

Kirk in Madsen za tretji korak na poti spreminjanja družbe po homoseksualnih merili zapišeta: “Medijska kampanja, ki geje prikazuje kot žrtve družbe in spodbuja heteroseksualce, da postanejo njihovi zaščitniki, mora slednjim olajšati zagovor in obrazložitev svojega novega zaščitništva. Redke heteroseksualne ženske in še manj heteroseksualnih moških bo želelo srčno zagovarjati homoseksualnost kot tako. Večina bi svoj prebujeni zaščitniški nagon raje pritrdila na neko načelo pravičnosti ali na zakon, na neko splošno željo za dosledno in pošteno obravnavanje v družbi. Naša kampanja ne sme zahtevati neposredne podpore istospolnih praks, temveč mora namesto tega za svojo temo prevzeti boj proti diskriminaciji. Pravica do svobode govora, svoboda verovanja, svoboda združevanja, redni sodni postopki in zakoni za varovanje enakost – nanje mora usmerjati misli naša kampanja.”

Ideologi slovenskih homoseksualnih aktivistov so v skladu s tretjim korakom opisane strategije vzpostavili široko mrežo svojih ljudi tako v politiki in pravosodju kot tudi v medijih. Z vso strukturo želijo svoje politične cilje na področju homoseksualnih porok in posvojitev “prevesti” v jezik prava kot npr. boj proti diskriminaciji, enakopravnost, enake možnosti, enakost spolov, zavzemanje za inkluzivni diskurz o družini, zavzemanje za temeljne človekove pravice, svoboda izražanja za istospolno usmerjene itd.

Zagovorniki homoseksualne ideologije svoja prizadevanja zavijajo v t. i. pravičniški jezik, z namenom, da odvrnejo pogled javnosti od realnih problemov – npr. posvojitve otrok v istospolne skupnosti. S pravnimi termini in netočnimi sklicevanji na ustavo in različne zakone skušajo psihološko destabilizirati nasprotnike. Tisti, ki ne poznajo pravnega jezika in ne razumejo psihološke manipulacije homoseksualnih aktivistov, se običajno umaknejo in utihnejo. To pa je tretji cilj slovenskih istospolnih aktivistov in koalicijskih poslancev.

Korak 4: Geje prikazati v lepi luči

“Da bi “geja” kot žrtev naredili heteroseksualcem simpatičnega, ga je potrebno prikazati kot “Slehernika”. Toda dodatna tema kampanje mora biti bolj agresivna in optimistična: da bi izničili v zadnjem času vedno slabšo medijsko predstavo homoseksualnih moških in žensk, naj kampanja geje slika kot superiorne stebre družbe. Da, da, vemo – ta trik je tako star, da že škripa. Druge manjšine ga ves čas uporabljajo v oglasih, ki ponosno sporočajo: ‘Ali ste vedeli, da je bil ta Veliki Moški (ali Ženska) ____ (nekaj pozitivnega)?’ Toda sporočilo je ključnega pomena za vse tiste heteroseksualce, ki si geje še vedno predstavljajo kot čudaške ljudi – mračne, osamljene, nesrečne, pijane, samomorilne, izrojence, ki ugrabljajo otroke.”

Avtorja taktike pri tem koraku poudarjata kot pomembno, da takšen pogled na homoseksualce sprejmejo za svojega znane osebe iz javnega življenja.

V Sloveniji je vladna koalicija namenila izredna finančna sredstva za organizacije homoseksualnih aktivistov. Po zadnjih podatkih so jim namenili preko 1,400.000,00 EUR davkoplačevalskega denarja. Z omenjenimi sredstvi so vzpostavili štiriplastno strukturo: na področju sodstva, politike, medijev in šolstva. Preko vseh teh struktur vnašajo idejo, da je istospolna usmerjenost nekaj tako normalnega kot je to heteroskualno spolno vedenje. Pri tem se poslužujejo različnih manipulativnih tehnik, kot npr. izredno všečnih fotografij, na oko prijaznih plakatov, vrhunsko oblikovanih revij in letakov itd. Vse z namenom, da na vizualni in čustveni ravni manipulirajo z državljani. Porast pozitivnih podob istospolno usmerjenih je strateško koordiniran in pomeni “lažji vdor” homoseksualne ideologije v družbo.

Tovrstni strategiji se je najlažje zoperstaviti z razkrivanjem homoseksualne ideologije v javnosti. Vabimo vas, da o tem spregovoriti v svojih družinah in okolici.

Korak 5: Nasprotnike gejev prikazati v slabi luči

“V kasnejši fazi medijske kampanje za gejevske pravice – dolgo po tem, ko bodo drugi gejevski oglasi postali nekaj vsakdanjega – bo čas, da obračunamo s preostalimi nasprotniki. Odkrito povedano, potrebno jih je osramotiti in očrniti. Naš cilj je tukaj dvojen. Prvič, samopravičniški ponos glavnine ljudi na njihovo lastno homofobijo želimo nadomestiti s sramom in krivdo. Drugič, nasprotnike gejev želimo prikazati tako zlobne, da se bodo povprečni ljudje (Američani) želeli čim bolj oddaljiti od ljudi takšnega kova.”

Kirk in Madsen nadaljujeta: “Javnosti naj se prikazujejo podobe besnečih homofobov, katerih druge lastnosti in prepričanja se povprečni Ameriki gnusijo. Takšne podobe so lahko: Ku Klux Klan, ki zahteva, naj se geje žive sežge ali se jih kastrira; fanatični južnjaški pastorji, ki se od svojega histeričnega sovraštva kar slinijo, tako da izgledajo hkrati komično in blazno; grozeči huligani, razbojniki in obsojenci, ki hladnokrvno govorijo o ‘pedrih’, ki so jih ubili ali pa bi jih radi ubili; pregled nacističnih koncentracijskih taborišč, kjer so homoseksualce mučili in pobijali s plinom.”

“Te podobe bi bilo potrebno povezati s podobami njihovih gejevskih žrtev z metodo, ki ji propagandisti pravijo ‘tehnika oklepajev’ (angl. ‘bracket technique’, op. prev.). To na primer pomeni, da je najprej za nekaj sekund prikazan debel južnjaški pridigar drobnih oči, kako v besu razbija po prižnici in govori o ’tistih bolnih, gnusnih bitjih’. Medtem ko se njegovo zmerjanje nadaljuje v zvočnem posnetku, slika pokaže ganljive fotografije gejev, ki izgledajo spodobno, neškodljivo in simpatično; potem kamera zopet pokaže strupeni obraz pridigarja in tako naprej. Kontrast govori sam zase. Učinek je uničujoč.”

V Sloveniji se homoseksualni aktivisti, združeni v t. i. “Kampanji za vse družine” in pod vodstvom dveh radikalnih aktivistov Romana Kuharja in Mitje Blažiča, poslužuje iste taktike, ki je prilagojena na slovenske razmere. Tipičen primer takšne demonizacije nasprotnikov je zadnja Parada ponosa, kjer je Blažič – po neuradnih informacijah – osebno naročil pripravo trasparentov, žaljivih do zagovornikov družine in pravic otrok. Pri tem se je poslužil sovražnega, diskriminatornega in nestrpnega govora z namenom, da diskreditira nasprotnike homoseksualne ideologije, istočasno pa ustrahuje vse tiste, ki se z njim ne strinjajo.

Drugi takšen primer je Blažičevo pismo, ki se marca letos ni želel udeležiti oddaje Odmevi na RTV Slovenija. V sporočilu je zapisal, da z “nacisti” ne želi sodelovati v oddaji. Tretji takšen primer pa je nenehno poudarjanje, da naj bi jim bile kratene človekove pravice in konstantno ponavljanje ideoloških sloganov, da je večina ljudi v državi homofobna in nestrpna. Takšno blatenje večinskega dela prebivalstva je etično neodgovorno in že preko meja “zdravega razuma”.

Korak 6: Pridobivanje sredstev: Denar naj se ustavi tukaj

“Vsaka velika kampanja te vrste zahteva visoke izdatke, ki trajajo več mesecev ali celo let – in zahteva zbiranje sredstev, kakršnega še ni bilo,” pravita avtorja. Homoseksualce pozivata, naj jo bogato podprejo: “Ker imajo tisti geji, ki ne podpirajo družine, običajno dosti višje prihodke od povprečja, si lahko privoščijo, da prispevajo veliko več.”

Dve leti po opisanem članku sta Kirk in Madsen v svoji knjigi ‘After the Ball’ jasno razkrila, da njun načrt vsebuje ideološko revolucijo vrednot ameriškega (in svetovnega) prebivalstva. “S spreobrnitvijo mislimo nekaj, kar globoko ogroža Ameriški Način Življenja, brez česar pa ne more nastopiti nobena zares temeljita družbena sprememba. Mislimo na pretvorbo čustev, misli in volje povprečnega Američana skozi načrtovani psihološki napad v obliki propagande, ki je na narod usmerjena preko medijev.”

V Civilni iniciativi že dobro leto sistematično spremljamo izjemno visoke zneske, ki jih iz proračuna prejemajo organizacije homoseksualnih aktivistov. Glede na majhno število vseh homoseksualnih aktivistov, je več kot 1.400.000,00 EUR davkoplačevalskega denarja izreden uspeh. Vse kaže, da je izredno dobro organizirana skupina posameznikov preko projektov, s prikazovanjem samega sebe kot “žrtve” in z govorom o “diskriminiranosti” zaslužila izjemne zneske, ki se v času socialne krize ne manjšajo, temveč še povečujejo. Z davkoplačevalskim denarjem financirajo svoje številne programe in akcije v podporo zakonodajnim posegom, kakršen je tudi sporni Družinskemu zakoniku.

Ob tem je zanimivo, da sta država in EU financirale t. i. študije, ki naj bi “dokazovale” domnevno diskriminiranost istospolno usmerjenih. Primer takšne študije je projekt z naslovom “Partnerstvo za enakost”, ki ga je prijavilo Društvo ŠKUC (eden glavnih pokroviteljev letošnje nestrpne Parade ponosa). Vodja projekta je bila dr. Tatjana Greif.

Pogodbena vrednost projekta je bila neverjetnih 262.894,00 EUR. Po nekaterih informacijah naj bi v okviru tega projekta nastali samo dve študiji v obsegu nekaj več kot 200 strani, ki naj bi bile temelj politike boja proti homofobiji na delovnih mestih. Z naročeno študijo in na podlagi “znanstvenih ugotovitev” bodo aktivisti naslednja leta izvajali tudi pritisk na delodajalce in svojim izborili službe na pomembnih položajih. Najprej bodo verjetno na udaru vodje kadrovskih služb v javni upravi …

Projekt Meašearim (13.7.2011)

Vir:

Marshal E. Kirk, Hunter Madsen: The Overhauling of Straight America, Guide Magazine, November 1987.