Prejeli smo pismo bralke, ki ga v celoti objavljamo. Gre za javno pismo poslanki Violeti Tomić.

"Pozdravljena tovarišica Violeta.

Pišem ti, ker čutim s teboj. Pišem ti, ker hočem nagovoriti tvoje srce. Se še spomniš, tovarišica, ko sva se skupaj igrali s frnikulami, zadaj za šolo in skakali gumitvist? Se še spomniš, ko sva šli z bonom - enkrat rdečim, drugič zelenim - na kosilo v Pionirski dom? Se še spomniš, kako radi sva hodili na pevski zbor in peli pesmi. Tudi partizanske pesmi. Pesmi o pogumu, pesmi o žalosti, pesmi o zmagi. Pa o ljubezni, o krvavečih srcih, pesmi o domovini. Se spomniš, 29. novembra, ko smo praznovali obletnico drugega zasedanja AVNOJ-a, pa titovke na glavi? Še utripa v tvojem srcu ta spomin, ta ljubezen, ta gorečnost?

Draga tovarišica, takrat sva vedeli, kdo sva. Vedeli sva, čigavi sva. MI SMO TITOVI, TITO JE NAŠ. Bili sva njegovi. Vsi skupaj smo bili njegovi. Tako sva vsaj verjeli.

On je bil najin izgubljeni oče. Najin junak. Njemu sva mahali v pozdrav, njemu sva peli, za njega kopali jarke, gradili železnice. Bil je najin veliki vodja. Verjeli sva, da lahko skupaj ustvarimo lepo prihodnost. Verjeli sva, da je dovolj za vse, da je treba sredstva samo pravilno razporediti. Verjeli sva, da šteje skupina pred posameznikom. Vsi za enega, eden za vse. Videli sva svoje starše, da hodijo v službo. Povedali so nama, da zjutraj pijejo kavo, da se med malico pogovarjajo, da skupaj odhajajo domov in se smejijo. Morda niso imeli za vsak dan druge obleke - si je tudi tvoja mami, sposojala obleke pri prijateljicii in sta jih kdaj pa kdaj menjale? - imeli pa so drug drugega. Imeli so Tita, imeli so Jugoslavijo. Vedeli so, kdo so. Čigavi so. 

Takrat smo bili Slovenci tisti "tapridni", tisti, ki jih je naš ljubljeni Tito hvalil, povzdigoval, nosil po rokah. Celo za zgled smo bili. Kot da bi nas očka z vsakim obiskom, z vsako besedo potrepljal po rami, pobožal po laseh. "Priden si, dobro delaš, le tako naprej." Bili smo ponosni nase, čutili smo, da smo veliki, da nekam spadamo, da nekomu pripadamo. Imeli smo službe, imeli smo drug drugega, imeli smo čas za druženje. Kaj pa danes?

Naj si desničarji in osamosvojiteljski norci zabijejo ta gnili kapitalizem v rit. Naj propagairajo svoj individualizem in neoliberalizem, če jim je toliko do tega. Naj stopi skupaj vsa vesoljna Cerkev in jih podpre pri teh prizadevanjih, mi vemo kdo smo. Mi imamo svojo identiteto. Mi smo Titovi, Tito je naš. Mi verjamemo v socializem in sledili bomo tistemu, ki bo sledil kriku v našem srcu. Zato sledimo Združeni levici in Luki Mesecu in njegovemu pozivu k "demokratičnemu socializmu". In ne bomo odnehali, tudi če bomo morali na konec sveta, da najdemu še zadnjo državo - čeprav je Severna Koreja -, ki se oklepa te velike utopije. Ker če izgubimo Tita, če izgubimo socializem, če izgubimo vero in upanje v lepši in boljši svet za vse, kaj nam sploh še ostane?

Draga tovarišica. Razumem tvojo stisko. Razumem jo, ker tvoja stiska, je moja stiska. Tvoja bolečina je moja in tvoj strah je moj. Kaj je pravzaprav najtežje v življenju. Najtežje je odrasti. Ker z odraščanjem običajno odvrežmo svoje sanje in ideale. Odvržemo svojo otroško naivnost in se spremenimo v zaskrbljene, gubaste in sključene odrasle, ki razmišljajo o položnicah, preživetju, davkih, bolezni in smrti. Tega pa nočemo. Hočemo mladost, hočemo svobodo! Če pa že moramo postati stari, zgubani in zaskrbljeni, pa hočemo vsaj poskrbeti za naše mlade, za naše otroke, za novi rod, ki prihaja. Hočemo jim predati svojo staro zapuščino, svoje stare sanje, svoj vero v socializem.

Draga tovarišica. Prišel je trenutek, da pogledaš tja, kjer je vsa resnica. V ogledalo. Poglej se v ogledalo. Glej se. Vsako črto, vsako gubo, povešene kotičke ust. Bodi povsem sproščena in mirna, da boš videla, kako si pravzaprav utrujena od boja. Kako utrujena si od nenehnega lovljenja sanj, od večnega hrepenenja po iluziji. Resnica boli. Čas je za resnico. 

Tito je mrtev. Tisti Tito, ki si ga imela ti rada, pa sploh nikoli ni živel. Če se še vedno oklepaš svoje podobe Tita, si podobna vojaku, ki se na bojnem polju oklepa podobe Marylin Monroe. Marylin ni bila popolna ženska, uresničenje sanj vsakega moškega, bila je samo privid. Tito ni bil tvoj očka, tvoj voditelj, tvoj princ, bil je samo iluzija tega močnega, večnega junaka. On ni bil tvoj rešitelj, bij je davitelj.

Morilec. Ni te imel rad. Imel je rad samo samega sebe. Svojo slavo, svojo moč, svoj vpliv. ... Stoj pred ogledalom in ne odhajaj, draga tovarišica. Stoj in trpi. 

Sprejmi.

Socializem je mrtev. Tisti socializem, ki si ga imela ti rada, pa sploh nikoli ni obstajal. Če se še vedno oklepaš sanj o socializmu, si bolj naivna kot kristjan, ki verjame v krščanstvo. On vsaj ve, da verjame, ti pa si prepričana, da "misliš, kar je resnično". Uspešna propaganda je vate vsadila misle, da verjameš kar je resnično. Zdaj si slepa. Ne govori, da je je kristjan ovca, ti si ovca. Ovca, ki sledi mrtvemu pastirju. Mrtvi utopiji. Ovca, ki med ruševinami propadlega sistema išče svežo travo. In druge ovce, da bi se ponovno povezale v čredo. Tokrat v čredo "demokratičnega socializma". Še ena utopija. Res verjameš, da bo zaživela, če boš dovolj  močno verjela vanjo?

Tovarišica, vprašaj se, kdo si? Čigava si? Komu pripadaš, komu spadaš? Poišči svojo identiteto. Najprej svojo osebno. Potem narodnostno. Veliko stvari je na katere si lahko ponosna. V svojem osebnem in družbenem življenju. Če si lahko bila ponosna, da si "tovarišica", da si "jugoslovanka", potem si lahko ponosna tudi na to, da si SLOVENKA. Zravnaj se, stoj pokončno, iztrgaj si srce spominov iz prsnega koša, zakoplji stare sanje. Bodi klena. Bodi nežna. Bodi ženska. Živi in dihaj slovenski zrak. Živi in dihaj za svojo domovino, svoj narod. Za Slovenijo. Za svoje otroke, slovenske otroke. 

Vprašaj se še enkrat: KDO SEM? ČIGAVA SEM? Bistveno je vedeti odgovore na ta vprašanja. Jaz sem Slovenka, kaj pa ti?

Slovenka"