Objavljamo nagovor Aleša Primca na spominskem dnevu ob prvi obletnici smrti Bogdana Žorža. V njem je predstavil pogled na njegovo življenje, strokovno in civilnodružbeno delo ter ga popestril s poudarjeno osebno noto.

Bogdan Žorž, družbeno aktiven strokovnjak

Strokovno delo

Z Bogdanom Žoržem sem se prvič srečal verjetno maja leta 2001. Tema, ki naju je prvič povezala, je ves čas, do konca, ostala ista. V enem stavku bi jo lahko strnil v: »Pomen mame in očeta za življenje otroka«. Bogdan Žorž je bil na tem področju zares izjemen strokovnjak. Do potankosti je poznal odnose v družinah vseh mogočih tipov. In seveda posledice, ki jih imajo različne življenjske situacije na razvoj otroka. V tem smislu me je vedno znova navduševal njegov realizem. Ni idealiziral. Ni govoril o idealni družini. So samo konkretne, s konkretnimi težavami, s katerimi se bolj ali manj uspešno soočajo in jih premagujejo. In to, kako bodo družine razrešile svoje težave, ni pomembno samo zaradi teh težav, ampak tudi zato, ker se otroci s tem učijo, kako se bodo sami kot mame in očetje soočali v podobnih izzivih v svojih družinah.

Bogdan je bil z vidika nekaterih današnjih pogledov na otroka, lahko recemo celo prevladujočega javnega mnenja, precej samosvoj. Mislim, da lahko rečemo, da je velika večina današnjih otrok razvajenih. Za to seveda niso krivi otroci, ki se dajo razvajati, ampak smo krivi starši, pa tudi stari starši, ki jih razvajamo. Za otroka to ni dobro. Bogdan gre še dlje, razvajanje otroka je skrajnost, podobno kot njegovo nenehno frustriranje. In skrajnosti niso dobre. Bil je odločno proti skrajnostim povsod in tudi v vzgoji. Ne samo načelno. To njegovo držo nekakšne sredinske umirjenosti je izražala vsaka njegova beseda, vsak njegov nastop, vsaka njegova gesta… Za otroka ni dobro, da mu je doma vse postlano, da mu ni treba nič delati, da mu ni treba prevzemati odgovornosti in tudi odgovarjati, če česa ni naredil prav. Vse delo, napake in izkušnje so investicija v prihodnost.

Kot hudo bolezen sodobne družbe je razumel to, da ne krepi, ceni in spodbuja odgovorne materinske in očetovske vloge v družini in družbi. Ob vsem zavedanju problemov v družinah, je bil namreč prepričan, da sta odgovorna mama in oče za otroka najboljše okolje za njegovo vzgojo in razvoj. Zato so ga bolela ideološka stališča, ki so jih nekateri hoteli utemeljevati tudi z znanstvenimi raziskavami, da otrok mame in očeta ne rabi, in da je za otroka pomembna zgolj kvaliteta odnosa, ne pa sestava družine… Tem zlorabam se je odločno upiral.

Razočaranje nad razvojem svoje stroke in stanovskimi kolegi

Na splošno je bil nad zlorabo svoje stroke, ki ji je z glavo in srcem pripadal, zelo razočaran. Tako zelo, da se je 19.2.2012 sam samcat javno postavil proti Društvu psihologov Slovenije, Zbornici kliničnih psihologov Slovenije, Združenju psihoterapevtov Slovenije in Katedri za razvojno psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Bolela ga je ideologizacija stroke in enostransko potvarjanje dejstev. Ko sem ga po enem soočenju marca 2012 poklical, je bil čisto na tleh in rekel, da razmišlja, da bi se umaknil iz javnih debat, ker ne vidi več nobenega pomena. Vse je sama ideologija, stroke ni več, argumenti nič ne štejejo… Strokoven pogovor v javnosti ni več mogoč. Še več, tudi osebno so se nekateri strokovni kolegi, s katerimi je bil od študentskih let v prijateljskih odnosih, spravljali nanj na najbolj primitivne načine, kar ga je še posebej bolelo. Spoznanje, da se je ne le v stroko, ampak tudi v medosebne odnose s prijatelji, vtihotapila ideologija in ustvarjala razdor, ga je neizmerno bolelo… Vendar, ni se umaknil, to ni bil njegov način, boril se je do konca.

Proti birokratizaciji

Bogdan je bil na področju družinskih razmerij proti birokratizaciji. Eden njegovih ključnih očitkov predlogu npr. Družinskega zakonika je bil, da je s svojimi preko 300 členi predolg. »Tudi ta zakonik, ki je spet potolkel rekorde s svojo obsežnostjo, se uvršča v  to birokratsko kramo, ki bolj greni življenje, kot ga ureja!«, je bil neposreden. Prepričan je namreč bil, da so odnosi in razmerja v družini v prvi vrsti stvar vrednot, ki se jih ne da predpisovati v vseh podrobnostih in da prepodrobno predpisovanje prej pripelje do težav, kot jih rešuje.

Družina kot osrednje sodobno ideološko bojišče

Bogdan se je zavedal, da je družina in posredno družinska zakonodaja največje sodobno bojišče novih ideologij, ki jih s skupno besedo označujemo kot t.i. teorije spola, preko katerih hočejo njegovi teoretiki, aktivisti in politiki določiti nove družbene odnose na vseh ravneh. Ti ideologi so prepričani, da če osvojijo »trdnjavo« simbolnega pojmovanja družine, bodo od tod obvladovali vse. Bogdana so ti trendi resno skrbeli, saj se je zavedal, da gre za mašinerijo, ki melje vse pred sabo in je že v veliki meri zmlela kar nekaj držav, napaja pa se z velikanskimi finančnimi, medijskimi in političnimi vložki. Spraševal se je, koliko časa bo Slovenija še uspela zdržati vse te zunanje in notranje pritiske. Delal je vse, da do zloma ne bi prišlo, hkrati pa se je pripravljal na to možnost z vprašanjem: »kaj potem?!«.

Izoblikoval je inovativen predlog, na vprašanje: »kaj potem?«, vendar je bil v teh svojih stališčih, ki jih je sicer javno predstavljal, povsem spregledan, tako na eni kot na drugi strani. Predlagal je namreč, da zakonodaja sploh ne bi več vsebovala definicije družine. Tudi zakonsko zvezo bi preprosto ukinil kot pravno dejstvo s pravnimi posledicami. Zanimivo, da je pred časom v svojem ločenem mnenju ob neki ustavni odločbi pravno razmišljanje o samem temelju zakonske zveze, ki je šlo v podobno smer, čeprav ne tako jasno izraženo, nakazal tudi ustavni sodnik Jan Zobec. Ne vem, ali je ob tem poznal Bogdanova stališča ali ne, očitno pa Bogdan v tem razmisleku ni (bil) čisto osamljen.

Bogdan bi torej kratkomalo ukinil državno zakonsko zvezo in ohranil samo zakonsko zvezo, kot verski zakrament, ki ga v taki ali drugačni obliki poznajo vse največje veroizpovedi. Če pa bi prišlo do popolnega razvrednotenja zakonske zveze, se pravi, da bi pomenila karkoli, ne glede na spol, ne glede na število članov ipd., pa bi »zakonsko zvezo«, kot jo danes razumemo, morali ljudje sami, v dejanskem življenju ohraniti samo kot – verski zakrament. On sam je razumel, da so si sekularne države zakonsko zvezo prisvojile z namenom državnega nadzora nad prebivalstvom zgodovinsko gledano zelo pred kratkim, šele od francoske revolucije naprej in še to zelo postopno. Se pravi. Če hočejo radikalno razvrednotenje družine in zakonske zveze, je predlagal, da se gre do konca!

S tem bi po njegovem tudi odpadli razlogi za ideološki spopad za pomen zakonske zveze. Predlagal je torej neke vrste taktiko požgane zemlje. To bi, tako si predstavljam, za začetek lahko vsi, ki se s tako ideološko državno redefinicijo ne strinjajo, izvedli tako, da bi se, če bi bila sprejeta, ločili oz. izstopili iz zakonske zveze in ohranili samo Cerkveni zakrament. Redefinirana zakonska zveza ne bi bila več tista zakonska zveza, v katero so se poročili in bi imeli za ta korak popolno legitimno pravico. V tem primeru, bi to vprašanje morala hitro rešiti npr. za katoličane tudi Katoliška Cerkev, in odpraviti na nek način pogojevanje cerkvene sklenitve zakonske zveze s sklenitvijo državne zakonske zveze.  S tem bi redefinirana zakonska zveza ostala dejansko samo za tiste, ki se z njo strinjajo in jo tako agresivno forsirajo. Za vse ostale, ki v njej ne vidijo smisla in pomena, za kristjane, druge predstavnike verskih skupnosti pa bi državna zakonska zveza in dvojno sklepanje zakonskih zvez postala preteklost. Ob tem bi se sedanjim poročenim zakoncem odprle še možnosti izigravanja predpisov in finančnih koristi zaradi sedanjega državnega spodbujanja neporočanja, ki je že tako in tako pripeljalo do tega, da se več kot polovica ljudi ne odloči za poroko. Pametna država v take ekstreme ne bi šla, ampak bolj ko je država neumna, bolj moramo biti državljani pametni.

Seveda bi tak razvoj dogodkov terjal od staršev dobro organizacijo, da bi takoj zahtevali in dosegli, da jim otrok v vrtcih in šolah ne bi vzgajali v skladu z novo ideološko redefinicijo zakonske zveze in sicer na podlagi ustavne pravice staršev, da vzgajajo otroke v skladu z lastno vestjo.

Pritiske je torej predvideval, bil je trdno prepričan, da je to napačna smer, katere največje žrtve bodo otroci, vendar, kot običajno, ni maral skrajnosti in zaradi tega ni paničaril, ampak se trudil iskati rešitve.

Zaveden Slovenec in Primorec

Družine, temeljnih družbenih pojmov namreč ni razumel kot nespremenljivih, statičnih in vedno enakih. Bil je dober poznavalec zgodovine s tega področja in je vedel, da so se raznorazni, tudi zelo kruti eksperimenti s človekom in družino v preteklosti že dogajali. Po njegovem so vsi ti poskusi pokazali, da neko, kot temu rečemo tradicionalno pojmovanje družine na dolgi rok, nima alternative. Na posvetu Komisije pravičnost in mir je v začetku decembra 2009 zato izjavil tedaj za marsikoga presenetljive, danes pa se zdijo kruto realistične besede: »Zaradi slovenskega Družinskega zakonika ne bo razpadlo človeštvo. Človeštvo bo šlo naprej. Obstoj človeštva ni ogrožen, zagotovo pa je ogrožen obstoj našega naroda«

In ta narod je imel rad. Bil je zaveden Primorec in Slovenec. Se mi zdi, da ga je zato vse to dogajanje še posebej skrbelo kot Slovenca. In tukaj, kot rečeno, ni bil prepričan, je pa upal, da se bomo odločili za preživetje našega naroda.

Netipičen aktivist, samosvoj družbeno odgovoren strokovnjak

Bogdan je bil družbeno dejaven strokovnjak, vendar ni bil tipičen pripadnik svoje »strani« oz. aktivist. Se pravi, on se ni držal nekega »programa« organizacije, ampak je bil sam svoj. On je javni prostor, in možnost govora v njem, vedno uporabljal ne za dosego v določeni temi zadanih ciljev, ampak zato, da je ob določeni temi oznanjal tisto, kar je bil sam prepričan, da je prav. Kljub temu, da je seveda zelo podpiral naša prizadevanja, nam veliko pomagal in bil ob, žal tudi že pokojnem prof. dr. Jožetu Trontlju, največji strokovni steber in avtoriteta t.i. strani »za spoštovanje materinstva in očetovstva ter koristi otroka«, je v javnih razpravah govoril tisto, kar je on mislil, da mora povedati in se ni nikoli dal omejevati pri tem.

Kot se morda spomnite, so predlagatelji Družinskega zakonika vanj vstavili tudi določilo o prepovedi telesnega kaznovanja otrok. To je bila neke vrste kost, ob kateri naj bi se stepli zagovorniki in nasprotniki z namenom odvrniti pozornost od drugih vprašanj, saj je vprašanje nasilja in kaznovanja otrok bilo že tedaj in je seveda še danes veliko bolj kot v predlogu Družinskega zakonika, urejeno s posebnim zakonom, Zakonom o preprečevanju nasilja v družini. Zato smo se v Civilni iniciativi za družino in pravice otrok odločili, da teh vprašanj ne bomo odpirali v javnosti, niti se ne bomo dali speljati v te vrste razprave. Seveda tudi zato, ker ljudje, ki so nas podpirali, do tega vprašanja še zdaleč niso imeli enakega stališča. Npr. proti vsaki obliki kaznovanja je zelo veliko število ljudi in organizacij, ki cenijo dr. Christiana Gostečnika, ki je neke vrste katoliški ideolog nekaznovalne vzgoje v Sloveniji. Izpostavljanje ob tem vprašanju iz taktičnega, pa tudi vsebinskega zakonodajnega vidika, ni imelo nobenega smisla

Ampak ne. Za Bogdana je bila to zelo pomembna tema, ki jo je skoraj vedno odprl kar sam, ko je govoril v javnosti, tudi če ga ni nihče o tem nič vprašal! V tej določbi je videl »preostalino permisivne vzgoje«, ki je bila po njegovem ena največjih zablod njegove stroke. Prepričan je bil, da država z ideološkimi nameni posega v intimo vzgojnega procesa in se zato trudil v svojih nastopih dokazati, da vsaka kazen še ni nasilje, ob tem pa izpostavljal, da je bilo izpostavljeno samo telesno kaznovanje, ne pa tudi psihično nasilje, ki je velikokrat še hujše itn.

Tudi gornje stvari o definiciji družine in zakonske zveze, ki sem jih prej omenil, seveda jaz ne bi priporočil, da jih govori v javnih debatah o Družinskem zakoniku, čeprav se načeloma z njim, če bi šli dogodki v neobladljivo smer, strinjam, da je to zelo resna možnost. Vedel sem namreč, da bi v tedanji zaostreni ideološki razpravi bila ta stališča lahko zlorabljena, pa tudi narobe razumljena. Ampak on je, kot rečeno, bil prosti jezdec, samostojen, avtonomen družbeno dejaven strokovnjak z lastno pametjo, ki si je ni dovolil omejevati.

Moram reči, da so mi šli včasih, iz taktičnih razlogov, ko sem gledal njegove nastope, lasje pokonci, čeprav tega do danes nisem nikomur povedal. Sedaj, ko sem priznal, pa ob tem tudi javno povem, da ni bilo potrebe za to in da sem mu zelo hvaležen za vse, kar je tako, kot je najbolje vedel in znal, takrat delal in govoril. Če ne bi v tistem okviru, spodbujen tudi z okoliščinami, ki so ga silile k razmisleku o teh najbolj temeljnih vprašanjih, podal svojih stališč, jih morda tako jasno ne bi predstavil nikoli. Morda nam je ravno s temi svojimi napotki pokazal pot, naslednje faze naših prizadevanj, če bodo kdaj, upamo sicer, da ne, pri nas porušeni temelji družine in naravnih odnosov med žensko in moškim.

10.5.2004 mi je poslal elektronsko sporočilo, ki ga je naslovil »Osebna stališča k osnutku zakona o istospolni zakonski zvezi« in ga je zaključil z besedami: »Sicer pa: vse sociološke študije kažejo, da je zahodna civilizacija v naglem procesu umiranja. Zdi se mi, da je tudi tovrstno prizadevanje sestavni del tega procesa. Naj se borimo za to, da ta proces zaustavimo, ali naj svoja razmišljanja usmerimo v to, kaj potem, ali naj svoje sile usmerimo v tisto, kar naj preživi in obstane???«

Več kot očitno se je že leta 2004 v vsej razsežnosti zavedal nevarnosti, ki grozijo, in intenzivno razmišljal ne le o zaustavljanju tega trenda, kar delamo že skoraj 15 let in je tudi on ves ta čas delal, ampak tudi o iskanju alternativ, ki jih je po delcih odkrival in nam jih sporočal. Ne takrat za tisti čas, ampak za naprej.

Dragi Bogdan, hvala ti za vse, kar si pomagal in prispeval pri naših skupnih prizadevanjih, da si nam dal zgled pokončnega strokovnjaka, blagega v odnosu do ljudi in kot britev ostrega, ko gre za vrednote, načela in vizijo.

Spominski dan je potekal 28. februarja 2015 v Kulturnem domu Nova Gorica.