Pravica do referenduma je poleg volitev najbolj temeljna demokratična človekova pravica. Brez demokratičnih pravic so ogrožene vse ostale. Človekove pravice so v zahodnem svetu vezane na demokratično družbeno ureditev. S prepovedjo sodelovanja ljudi pri odločanju o javnih zadevah, ki jo je izvedel predsednik državnega zbora, so zato avtomatično ogrožene tudi vse druge pravice. Brez teh pravic smo na milost in nemilost prepuščeni oblast. Ob dejanski ukinitvi edinega demokratičnega sredstva, s katerim lahko ljudje preprečimo uveljavitev slabih zakonov, se odloča o tem, kako bomo živeli; kakšno bo naše zdravstvo, kakšni bodo davki, pokojnine, šole, po kakšnih cestah se bomo vozili itn. Če sedaj dopustimo ukinitev referenduma s strani Milana Brgleza, bi to kot precedenčni primer obveljalo za naprej in ne bomo imeli več nikakršne možnosti preprečiti slabih zakonov, ki jih bo sprejemal državni zbor.

Oblast, ki je pripravljena poteptati voljo ljudstva, ki je izvor njene lastne moči, lahko potepta tudi vse ostale človekove pravice. Najboljša primera za to sta fašizem in nacizem. Na oblast prišla z volitvami, nato pa radikalno zlorabila svojo moč za teptanje človekovih pravic.  Želim še enkrat poudariti: ko govorimo o nespoštovanju volje ljudi, ne govorimo, o nekem obrobnem političnem vprašanju, ampak o tem, kako bomo živeli mi vsi.

Funkcija referenduma ni samo, da državljankam in državljanom omogoča, da zavrnejo slabe zakone. Referendum spodbuja oblast k odgovornem ravnanju, saj ta sicer ve, da bodo zakoni, ki bodo proti volji ljudi, zavrnjeni na referendumu. Referendum torej spodbuja k dialogu in iskanju najboljših in široko sprejemljivih rešitev. In prav dialoga in skupnega iskanja rešitev v Sloveniji zelo manjka. Oblast, ki hoče ukiniti referendum, je proti iskanju najboljših rešitev v dialogu, in hoče za vsako ceno vsiliti svojo moč. Verjamem, da si take oblasti velika večina ljudi ne želi.

V Sloveniji je že več kot deset let močan trend omejevanja referenduma. Ukinjena je bila možnost, da bi ljudje na lastno pobudo na referendumu izglasovali zakonske rešitve in ustavne spremembe. Določen je bi izključujoč nabor tem, o katerih je sploh mogoče razpisati referendum; določen je bil nerazumen kvorum, po katerem si vlada lahko ljudi, ki so ostali doma, bolne, ostarele; ljudi, ki so v tujini ali jih določeno vprašanje sploh ne zanima, pripiše med svoje podpornike itn. Kriteriji za razpis referenduma so zahtevni. Že 2500 podpisov za vložitev pobude je visok prag, zares izjemno zahteven pa je pogoj 40.000 podpisov overjenih na upravnih enotah. Bi vsakemu, ki to omalovažuje predlagal, da enkrat poskusi zbrati toliko podpisov. In, sedaj, ko je določen kvorum je izjemno zahteven tudi pogoj, da mora skoraj 350.000 ljudi zavrniti zakon na referendumu, kar je pogoj, da se volja večine sploh upošteva. V Sloveniji imamo torej zelo težke pogoje za razpis referenduma in zahtevne pogoje za njegov uspeh. Ampak tudi to za sedanjo vlado, najbolj nedemokratično do sedaj, še ni zadosti. Referenduma po njeno ne sme biti!

In ker za ukinitev ali prepoved referenduma ni ustavne in zakonske podlage, je referendume prepovedal kar predsednik Državnega zbora sam – z zlorabo predsedniške moči.

Kaj pravi Ustava?

Ustava Republike Slovenije zagotavlja, da ima oblast ljudstvo, ki jo izvršuje neposredno in z volitvami. Prav tako Ustava V 90. členu taksativno določa omejitve neposrednega odločanja volivcev na referendumu:

Referendum se tako ne sme razpisati:
- o zakonih o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države, varnosti ali odprave posledic naravnih nesreč,
-       o zakonih o davkih, carinah in drugih obveznih dajatvah ter o zakonu, ki se sprejema za izvrševanje državnega proračuna,
-       o zakonih o ratifikaciji mednarodnih pogodb,
-       o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost.

Za nič od tega ne gre pri Brglezovi prepovedi in tega Brglez niti ne trdi.

Omejitev referenduma bi bila možna tudi na podlagi 16. člena Ustave, ki govori, da je z ustavo določene človekove pravice in temeljne svoboščine izjemoma dopustno začasno razveljaviti ali omejiti v vojnem in izrednem stanju. Vojno ali izredno stanje ni bilo razglašeno niti ga dejansko ni, tako, da tudi sklicevanje na to možnost, ki jo daje ustava, v tem primeru ni možno. In se nanju Brglez tudi ne sklicuje. 

Se pravi, ustavne podlage, za prepoved referenduma ni. Kaj kdo vidi v ustavi, pa ni zapisano, je stvar domišljije. Ustava in zakoni niso v prvi vrsti napisani za ljudi z bujno domišljijo, ampak za ljudi, ki berejo tisto, kar je napisano.

Kaj pravi zakon?

Zakon o referendumu in o ljudski iniciativi določa postopke izvedbe referenduma. Za vložitev pobude so ključni 16. in 16. a člen ter 16. c člen.

16. člen: »Pobudnik o svoji pobudi obvesti predsednika državnega zbora. Pobuda mora vsebovati opredeljeno zahtevo v skladu s 16. c členom tega zakona in mora biti podprta s podpisi najmanj dva tisoč petsto volivcev. Podpisi morajo biti zbrani na seznamu, v katerem je na vsakem listu podpisanega seznama opredeljena vsebina zahteve…«

Vse to so pobudniki referendumov storili. Da bi v tem smislu naredili, karkoli narobe, jim ne očita niti predsednik državnega zbora. Celo več, namesto 2500 je bilo predloženih 3500 podpisov.

Predsednik državnega zbora se je sicer, ko je prepovedal referendume, skliceval na to, da pobudniki niso obrazložili svojih referendumskih pobud. Kot sem prej citiral, zakon določa, da mora biti na »opredeljena vsebina zahteve«. Ampak to ne pomeni obrazložitve, o kateri je govoril predsednik državnega zbora, saj je v zakonu natančno navedeno, kaj pomeni opredelitev zahteve in sicer o tem govori 16. c člen zakona, ki pravi: »Zahteva za razpis referenduma, pobuda volivcem in pobuda državnemu zboru vsebujejo referendumsko vprašanje, ki se glasi: "Ali ste za to, da se uveljavi zakon … (navesti naslov zakona), ki ga je sprejel državni zbor na seji dne …?

Glede na to, da sem bil sam večkrat v vlogi pobudnika referendumov, naj povem, da tudi mi nikoli nismo podrobno obrazložili razlogov, zakaj vlagamo pobudo, ampak smo navedli zgolj nekaj alinej. Enostavno iz razloga, ker tega zakon ne predpisuje, niti ne daje predsedniku državnega zbora pristojnosti, da presoja ali je obrazložitev ustrezna ali ne. Drugače je seveda potem, ko se zadeva preseli na ustavno sodišče, tam se potem zadeva podrobno obrazloži, v našem primeru na več desetih straneh. Ta očitek, da predlagatelji niso navedli obrazložitev, je torej povsem neutemeljen, ker tega zakon ne zahteva in tudi predsedniku državnega zbora ne daje nikakršne možnosti, da bi presojal o njihovi ustreznosti. Predsednik državnega zbora mora storiti le to, kar mu nalagata ustava in zakon, ne more pa se – kot je storil v konkretni zadevi – vzpostaviti za razsodnika o motivih, namenih ali morebitnih drugih vidikih posamezne referendumske pobude.

Zakon o referendumu in o ljudski iniciativi zelo natančno določa, kaj je pristojnost predsednika državnega zbora, ko dobi referendumsko pobudo. O tem govori 16. a člen, ki pravi: »Če je pobuda vložena v skladu z zakonom, predsednik državnega zbora v sedmih dneh po njenem prejemu obvesti o dani pobudi ministrstvo, pristojno za vodenje evidence volilne pravice, in določi koledarski rok, v katerem se zbirajo podpisi volivcev za podporo zahtevi za razpis referenduma.« Tukaj je torej tako natančno, da bolj ne more biti, predpisana pristojnost predsednika državnega zbora: ugotoviti mora ali je pobuda vložena v skladu z zakonom. To pomeni, da da prešteti podpise in ugotovi ali je pobuda pravilno opredeljena, kar pomeni, da je referendumsko vprašanje pravilno postavljeno.

Če ugotovi, da vprašanje ni pravilno, tudi ne more kar zavrniti pobude, ampak mu 20. člen zakona govori, kaj mora narediti in sicer: »Če referendumsko vprašanje ni oblikovano v skladu s 16.c členom tega zakona, ga predsednik državnega zbora v soglasju z vlagateljem pobude oziroma zahteve nemudoma, vendar najkasneje v treh dneh, ustrezno popravi. Če soglasje ni pridobljeno, predsednik državnega zbora pozove vlagatelja pobude oziroma zahteve, naj referendumsko vprašanje v roku, ki ne sme biti krajši od treh dni, ustrezno dopolni oziroma popravi. Če referendumskega vprašanja ne dopolni oziroma ne popravi, se šteje, da je bila zahteva oziroma pobuda umaknjena.«

Tukaj je torej tudi navedena možnost, da zbiranje podpisov ni razpisano. Vendar, predsednik državnega zbora ni ugotovil, da bi bilo vprašanje narobe postavljeno, zato uporaba 20. člena ne pride v poštev

Če strnemo določila Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi, ki se nanašajo na vložitev pobude za razpis referenduma in pristojnosti predsednika državnega zbora je torej jasno, da predsednik državnega zbora ne razpiše zbiranja podpisov: a) v primeru, da ni postavljeno pravilno referendumsko vprašanje ali b) če pobudi ni predloženih najmanj 2500 podpisov.

Iz navedene analize pravnih podlag je razvidno, da za zavrnitev referenduma predsednik državnega zbora ni imel v teh primerih niti ustavne niti zakonske podlage.

Kaj pravi poslovnik Državnega zbora?

Vendar s tem ni bilo konec njegovega protiustavnega in protizakonitega početja. Sledilo je še njegovo naslednje protizakonito dejanje in sicer posredovanje v podpis in objava zakonov, za katere ni bil zaključen zakonodajni postopek.

Kdaj sme predsednik državnega zbora poslati zakon v podpis predsedniku države in nato v objavo določa 222. člen poslovnika, ki se sprejema z dvotretjinsko večino. (Pomembno je poudariti, da je predsednik državnega zbora v tem primeru kršil tri predpise, ki so vsi več kot očitno zelo pomembni, saj se prav vsi sprejemajo z dvotretjinsko večino.)

Peti odstavek 222. člena poslovnika pravi: »Če naknadni zakonodajni referendum ni razpisan, ker niso izpolnjeni z ustavo in z zakonom določeni pogoji za razpis takega referenduma, se zakon pošlje v razglasitev predsedniku republike takoj, ko je ugotovljeno, da ti pogoji niso izpolnjeni.«

Se pravi, zakon gre v razglasitev, če niso izpolnjeni "z ustavo in zakoni določeni pogoji" za razpis referenduma. V tem primeru smo videli, da so bili. Izpolnjeni so bili vsi z zakonom in ustavo določeni pogoji za razpis referenduma, kar pomeni, da se zakonodajni postopek nadaljuje in ti zakoni ne bi smeli iti v razglasitev. To naslednja neslutena zloraba moči predsednika državnega zbora.

Referendum je zakonodajni postopek. Zakonodajni postopek se nadaljuje po sprejemu zakona v Državnem zboru.

Postopek sprejemanja zakona oz. zakonodajni postopek se ne zaključi z izglasovanjem zakona v državnem zboru, ampak traja vse dokler ni zaključen referendumski postopek, če je sprožen v 7 dneh po sprejemu zakona ter vkolikor ne uspe veto državnega sveta. Ta zakonodajni postopek, ki traja tudi po sprejemu zakona v državnem zboru, je ustavna materija – nadaljevanje zakonodajnega postopka po sprejemu v Državnem zboru je določeno v najvišjem pravnem aktu države Slovenije.

Brglezova zloraba položaja predsednika Državnega zbora in samoizločitev s položaja

Se pravi, ne gre le za pravico državljank in državljanov, da sodelujejo pri upravljanju javnih zadev v skladu s 44. členom Ustave. S prepovedjo referendumov so bile kršene temeljne demokratične, človekove pravice in svoboščine, hkrati pa je šlo za grobo zlorabo zakonodajnega postopka, iz katerega je predsednik Državnega zbora, ki je najvišji varuh zakonodajnega postopka – to je njegova najpomembnejša, lahko rečemo, izvorna pristojnost, »core business« - izključil državljanke in državljane. Si predstavljate, da bi iz zakonodajnega postopka izključili npr. tretjino poslancev, se pravi tiste, ki so po ustavi in zakonu pristojni sprejemati zakone enako kot so jih državljanke in državljani pristojni zavračati v zakonodajnem postopku? Po ustavi in zakonu imajo pravico zavračati zakone v zakonodajnem postopku tudi navadne državljanke in državljani!

Ta Brglezova kršitev je z vidika funkcije predsednika Državnega zbora najhujša. Če je namreč kaj največja odgovornost predsednika Državnega zbora, potem je to zagotovo, da je varuh zakonitosti zakonodajnega postopka. Zakonodajna funkcija, ki se izvaja v zakonodajnem postopku, je namreč temeljna in ključna pristojnost državnega zbora. Enako kot je glavna naloga zdravnika, da zdravi. Kaj bi si mislili o zdravniku, ki bi bolniku namesto zdravila dal strup? Enako si moramo misliti o Brglezu. Ubil je bistvopoložaja, ki ga zaseda.

Kakšen je zgled tega početja predsednika državnega zbora? Kako naj državljanke in državljani spoštujemo katerikoli zakon, ko vidimo na kakšen način se tukaj v državnem zboru dela? Kako lahko država od državljank in državljanov zahteva, da spoštuje zakone, če jih celo sprejema na protiustaven in protizakonit način? Katastrofalna sporočila za pravni red in pravno varnost. Takorekoč uničenje enega temeljev Državnega zbora in države. Zakaj države sploh obstajajo? Zaradi pravne varnosti.

Iz teh razlogov je nujno potrebno, da se Brgleza čimprej zamenja. Brglez se je s tem dejanjem dejansko samoizločil iz funkcije predsednika Državnega zbora. Sedaj bi moral to formalno potrditi še Državni zbor. Prej kot bo to naredil, bolje bo za državni zbor in državo. In obratno, kasneje, kot bo to naredil, slabše bo za Državni zbor in državo. Šele po Brglezovi zamenjavi bodo vzpostavljeni pogoji za celjenje ran, ki jih je zadal verodostojnosti zakonodajnega postopka in s tem temeljnemu poslanstvu države in Državnega zbora.

Referendum kot »pritožbena pravica«, Brglez uporabo »pritožbene pravice« razume kot zlorabo pravic

Državljanke in državljani imamo v vseh pravnih postopkih pravico do pritožbe oz. do pravnega sredstva. Tudi pritožba je ustavna kategorija, 25. člen Ustave RS. Referendum lahko v nekem pogledu razumemo tudi kot pravico do pritožbe proti sprejetim zakonom. Si predstavljate, da bi to pravico nek državni organ ali sodišče stranki odrekla z argumentom, da zlorabljata svojo pritožbeno pravico in bi jo zato kratkomalo odvzela!(?)

Pobudnikom referenduma se očita zloraba in zavlačevanje oz. onemogočanje zakonodajnega postopka. Poglejmo, če je to res. Zanimivo, roki, ki jih ima državljan pritožnik na voljo v konkretnih upravnih ali sodnih zadevah so veliko daljši, kot jih ima ljudstvo in tudi čas, ko lahko državljan v upravnem ali sodnem postopku zavleče postopek do pravnomočnosti odločitve (na ta način po razumevanju predsednika državnega zbora in nekaterih pravnih strokovnjakov zlorabljalo pravice) mnogo daljši, kot ga ima ljudstvo v primeru referenduma. Državljan v upravnem ali sodnem postopku lahko zavlačuje tako, da dvigne pošto 15 dan od prispetja. Za pobudnike referenduma začne rok teči naslednji dan po sprejemu zakona. Se pravi takoj na začetku je razlika 15 dni. Pritožbeni roki so različni, ampak praviloma ne krajši od 8 dni. Rok za vložitev referendumske pobude je 7 dni. Organi državne uprave imajo v upravnih zadevah dolžnost odločati v 30 dneh, ampak vemo, da se to žal zelo redko zgodi v takem času. Pritožbene inštance na sodiščih pa praviloma trajajo več mesecev, včasih tudi leta. Čas, ko se izkaže, ali je npr. 2500 pobudnikov zavlačevalo, pa je vsega 35 dni. Se pravi, odložitev uveljavitve zakona, če pobudniki hočejo zavlačevati je, skupaj s časom, da predsednik državnega zbora preveri pobudo in razpiše zbiranje podpisov, tam okoli meseca in pol, državljanova možnost pa praviloma, razen v davčnih in še nekaterih drugih postopkih, kjer pritožba ne zadrži izvršitve, več mesecev ali celo let. Ampak, jaz še nisem slišal, da bi kdaj komu v konkretnih upravnih ali sodnih postopkih odvzeli pritožbeno pravico oz. pravico do pravnega sredstva z razlogom, češ zlorablja svoje pravice. Če bi se to zgodilo je to grobo kršenje 25. člena in vrste drugih členov ustave.

Če bi šlo za zlorabo pravice, kar po mojem trdnem prepričanju v tem primeru ne gre, bi šlo za to, da bi bil zakon uveljavljen z mesec in pol zamika. Če pobudniki zberejo 40.000 podpisov je seveda o kakršnikoli zlorabi nemogoče govoriti, saj bi to pomenilo, da si 40.000 ljudi vzame v povprečju eno uro zgolj zato, da bi nagajali državi, se pravi samim sebi. Če je zakon na referendumu zavrnjen, pa se nedvomno dokaže celo nasprotno, in sicer, da so svojo zakonodajno funkcijo zlorabile poslanke in poslanci, ki so sprejeli nesprejemljiv zakon.

Se pravi, v tem primeru, v katerem je predsednik državnega zbora grobo poteptal samo bistvo svoje funkcije, govorimo o mesecu in pol. Predsednik državnega zbora je z zlorabo svoje funkcije in prepovedjo referendumov v primeru, da bi res šlo za vlaganje referendumskih pobud zaradi doseganje drugih ciljev, kar smo pokazali, da ni v ničemer ne ustavno ne zakonsko sporno, zagotovil, da bodo zakoni objavljeni mesec in pol prej, kot bi bili sicer. Očitno hočejo Brglez in SMC v svoji oblastni moči pokazati, da lahko delajo čisto vse kar hočejo. Hočejo pokazati, da lahko zakon uveljavijo takoj in ne šele po mesecu in pol.

Ob tem so ponižujoče izjave predsednika državnega zbora in predstavnikov Stranke Mira Cerarja, da so s prepovedjo referendumov zaščitili demokracijo. Zaščitili so demokracijo, tako, da so jo ukinili oz. ubili. Si predstavljate policista, ki bi ubil človeka in trdil, da ga je s tem zaščitil. Ne, da ga je hotel zaščititi in ga je po nesreči ubil. Brglez in SMC trdijo, da so referendum začitili s tem, ko so ga ubili. Sem vesel, da imamo veliko pametnejše policiste kot poslance. Takih norih izjav namreč nisem še nikoli slišal od nobenega policista.

V svobodni in demokratični družbi so človekove pravice in svoboščine in na njih utemeljen pravni red namenjen v prvi vrsti zaščiti šibkejšega, še posebej tudi pred državno zlorabo oziroma protiustavno prisilo. V tem smislu je v okoliščinah ignorance vladajoče parlamentarne večine, ko izvoljeni predstavniki ljudstva niso pripravljeni na konstruktivne pogovore, sodelovanje, niti se ne odzivajo na ustavno dopustne in utemeljene predloge in pobude državljanov, zloraba pristojnosti predsednika Državnega zbora v zvezi z referendumskimi pobudami taistih državljanov poteza totalitarne oblasti.   

Procesne napake in odgovor na zavajajoče trditve

Naj navedem še nekaj konkretnih procesnih protipravnosti, ki jih je zagrešil predsednik državnega zbora in se opredelim do nakaterih navedb, ki so bile v zadnjem času izrečene v javnosti in kažejo popolno nepoznavanje področja.

1.   Četudi je predsednik državnega zbora ocenil, da gre v konkretnem primeru za možnost zlorabe neposredne demokracije (kar so v javni razpravi menili tudi nekateri pravni strokovnjaki), bi moral datum za začetek zbiranja podpisov določiti, nato pa svoje pomisleke predstaviti DZ, ki bi razpis referenduma lahko zavrnil. To bi pobudnikom omogočalo, da se skladno s prehodno določbo Ustavnega zakona o spremembah 90., 97. in 99. čl. ustave ter na podlagi 21. čl. ZRLI obrnejo na ustavno sodišče, ki bi nato odločilo v sporu glede dopustnosti referenduma.

2.   Z zavrnitvijo določitve datuma za začetek zbiranja podpisov je predsednik državnega zbora referendumsko pobudo v kali zatrl in s tem onemogočil tudi ustrezno pravno varstvo. Ravnal je v nasprotju z načelom delitve oblasti in se sam vzpostavil za sodnika. Njegova odločitev ni pravni akt, ki bi ga bilo možno pravno preizkusiti. Pobudnikom je bila sporočena z navadnim dopisom, brez kakršnega koli pravnega pouka. Predsednik državnega zbora je z vsem tem neposredno kršil 4. odst. 153. čl. ustave, ki zahteva, da morajo vsa dejanja državnih organov temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu, ter 25. čl. ustave, ki zagotavlja pravico do pravnega sredstva proti odločbam državnih organov, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

3.   Do sporne odločitve predsednika državnega zbora je prišlo v času, ko DZ že dve leti zamuja z sprejetjem novele ZRLI, ki bi zakon uskladila spremembami ustavne ureditve referenduma iz maja 2013. Ker DZ še ni izpolnil temeljne dolžnosti iz ustavnega zakona, je sedaj povsem neprimerno, da predsednik državnega zbora neustavne pravne praznine izrablja v prid DZ in v škodo pobudnikov. To ni nič drugega kot zloraba oblasti. S tem, da je v povsem formalno in postopkovno fazo postopka, ki služi oblikovanju morebitne referendumske zahteve, vnesel vsebinsko presojo upravičenosti namenov in ciljev pobudnikov referenduma, je postavil nevaren precedens. Če bi mu v resnici šlo za ustavnost, bi v dani situaciji ravnal zadržano, na osnovi ustave in ZRLI ter ostal osredotočen na zakonodajno funkcijo DZ.

4.   V javni razpravi smo lahko slišali tudi mnenja, češ da je pobude skupine državljanov za razpis referenduma možno zavreči ali zavrniti že zaradi domnevnega pomanjkanja pravnega interesa. Pravni interes je institut, ki je vezan na uveljavitev neke konkretne pravice določenih upravičencev v posameznem pravnem postopku, in ne institut, ki bi ga bilo potrebno izkazovati v zakonodajnem postopku. V zakonodajnem postopku gre namreč za abstraktno pravno urejanje določenega družbenega področja, ki se nanaša na abstraktno skupino naslovnikov. Ideja, da lahko določena skupina državljanov vlaga referendumske pobude le zoper zakone, ki neposredno urejajo njihove pravice, obveznosti in pravne koristi, je skrajno nevarna. Pomeni segregacijo ljudi na tiste, ki majo za posamezna vprašanja in zakone interes, in na tiste, ki ga nimajo. Takšna logika pa je nevzdržna, saj je bistvo zakonov, da veljajo enako za vse. Zato v demokratičnih procesih, kot je oblikovanje referendumskih pobud, lahko sodeluje vsakdo, ne glede na interes. Kakršna koli diskvalifikacija iz tega procesa je v nasprotju z ustavo, zlasti z načelom enakosti pred zakonom (14. čl. ustave), pa tudi z načelom prepovedi omejevanja pravic z izgovorom, da jih ustava ne priznava oz. da jih priznava v manjši meri (5. odst. 15. čl. ustave).

5.   Podobno zgrešen je tudi pomislek, češ da vlaganje referendumskih pobud ovira zakonodajni postopek. Referendumska pobuda je, kot sem omenil prej, sestavni del zakonodajnega postopka. Tisti, ki sodelujejo v zakonodajnem postopku imajo najrazličnejše možnosti, da dosežejo svoje ali opozorijo na določene stvar. Sprejemanje zakona lahko pri tem pospešijo ali podaljšajo. Že samo, če zahtevajo prvo obravnavo, lahko poslanke in poslanci sprejem zakona podaljšajo najmanj za en mesec. Lahko npr. dolgo govorijo ob razpravah ali vlagajo veliko število amandmajev, s čemer tudi lahko zavlečejo sprejem zakona. V koaliciji je možnosti še več. Koalicijski partner, ki se ne strinja z nekim zakonom, lahko z zavlačevanjem koalicijskih usklajevanj odlaga sprejem zakona mesece in mesece, kar se v praksi, v vseh dosedanjih in tudi v tej vladi, dogaja. V poslovniku je v zakonodajnem postopku predvidena celo obstrukcija, s katero lahko poslanke in poslanci preprečijo sprejem zakona s tem, da zapustijo dvorano itn. Očitati, da je edino pobudnikom referendumov potrebno preprečiti upočasnjevanje zakonodajnega postopka je nekorektno. Če že, potem bi morali poslanke in poslanci najprej omejiti same sebe pri tovrstnem početju. Na tem mestu se vsiljuje analogija s suspenzivnim vetom državnega sveta. Se je kdo kaj vprašal, da je sistematično vlaganje suspenzivnih vetov na zakone, ki smo mu bili že večkrat priča, tudi lahko oblika oviranja? Je parlamentarna večina v DZ že kdaj skušala zaobiti tovrstni suspenz z izgovorom, češ da gre za blokado zakonodajnega procesa?

6.   Na tem mestu se je treba tudi vprašati, kako večina v DZ izvaja svojo oblast? Več kot očitno ignorira potrebe, interese in skrbi državljanov. Kakšna je pripravljenost koalicijskih predstavnikov ljudstva za pogovore s civilno družbo, ki ni iz vrst satelitskih organizacij levega političnega bloka? Kakšen je odziv na ustavno dopustne in utemeljene predloge in pobude državljanov? Vlaganje referendumskih pobud bi lahko bilo namreč tudi dejanje že skorajda iz obupa, kot posledica ohole oblastne arogance parlamentarne večine. Zavrnitev določitve roka za začetek zbiranja podpisov s strani predsednika državnega zbora, pa je lahko le sramoten figov list, ki skuša to klavrno stanje prikriti in ustvariti vtis, kot da je problem Slovenije pravzaprav neprilagojena in celo sovražna civilna družba, ne pa opuščanje ustavnih dolžnosti s strani DZ. Ob tem se namerno prezre, da ta civilna družba za dosego svojih legitimnih interesov in iz želje po dialogu uporablja ustavno in zakonsko predpisane postopke in načine, v nasprotju npr. z izkušnjami izpred nekaj let, ko je civilna družba uporabila nasilje za dosego svojih ciljev. Vse dogajanje je torej v največji meri posledica katastrofalne politične nekulture parlamentarne večine višek le te pa je zloraba oblasti s strani predsednika državnega zbora.

7.   Višek pravnega sprenevedanja so izjave, da se je zgodila zloraba prava, ki izhaja iz ustave, čeprav v njej ni izrecno zapisana. Taka domišljijska stališča  so pravno nevzdržna, čeprav morda zanimiva za akademske razprave, v praksi pa vodijo do katastrofalnih posledic, saj naravnost napotujejo na samovoljo vseh, ki izvajajo kakršnokoli oblastno funkcijo. Take izjave so v temeljnem nasprotju z načeli vladavine prava in pravne določnosti. Takšne razlage v resnici rušijo kakršnokoli pravno varnost. Predstavljajte si, da bo od sedaj naprej na podlagi ravnanja predsednika državnega zbora in takih pravnih mnenj vsak državni uradnik domišljijsko interpretiral zakone in ravnal v skladu s tem, kar se mu zdi, da bi zakonih lahko bilo, čeprav bi tudi sam priznaval, da v zakonih ne piše!? To vodi v popolno anarhijo in brezpravje, zato je neverjetno, kako lahko ljudje, ki se v javnosti predstavljajo kot pravni strokovnjaki, lahkotno izrekajo take nepremišljene izjave z daljnosežnimi negativnimi posledicami.

Logično nadaljevanje takih stališč so stališča nekaterih predstavnikov strank, češ, naj sodišča odločijo in se bodo od sami  odločali potem. Gre za nevzdržno stališče. Po njem namreč vsak organ ali delavec, ki vodi postopke, lahko odloča kakor hoče, ljudje pa naj se pritožujejo, če imajo voljo, čas in denar. Bodo pač sodišča povedala. Takega odnosa do državljank in državljanov je že sedaj preveč, tako ravnanje predsednika državnega zbora ter stališča t. i. pravnih strokovnjakov in politikov, pa ga uvajajo kot sistemski način ravnanja.

Če zaključim. Predsednik Državnega zbora je kot prvi varuh zakonodajnega postopka zlorabil zakonodajni postopek; protiustavno in protizakonito prepovedal referendume in s tem dejansko ukinil referendume. S tem je kršil človekove pravice in temeljne svoboščine ter odprl pot še večji samovolji vlade, da dela kar hoče. Ta se je že dosedaj izkazala kot služabnica elit in lobijev. Če bo obveljala Brglezova prepoved, se bo to skoraj gotovo še stopnjevalo. To pa seveda pomeni, da bo velika večina živela slabše kot sedaj, da bo enako in še bolj cvetela korupcija, da bomo imeli slabše zdravstvo, višje davke, še bolj uničene ceste itn. Jaz upam vendarle, da bo zmagala zdrava pamet. Če bomo imeli po volitvah možnost, napovedujem, da bomo ljudem ponovno vrnili referendum kot pravico, da nadzorujejo oblast in hkrati sili oblast v dialog z ljudmi, za katere bi morala vsaka oblast delati.

Aleš Primc