Objavljamo nagovor Metke Zevnik, predsednice Združenja starih staršev in vidne članice Gibanja za otroke in družine.si, na seji Komisije za peticije in človekove pravice dne 12. maja letos.

METKA ZEVNIK: Hvala lepa. (...) Moram reči, da sem ne samo zmedena, ko sem opazovala, poslušala dogajanje, predvsem sem žalostna, da živimo v taki državi. Moj prispevek je nekoliko drugačen. Jaz sem namreč šla v smer, ki jo je nakazala gospa poslanka Dekleva dokler je bila še tukaj in gospod Breznik. In sicer gospa Dekleva je rekla: "Na tej seji se pogovarjamo o otrokovih koristih." Gospod Breznik je rekel: "Gre za sistemske probleme ministrstva." In gospa Korenjak Kramar je citirala konvencijo otrokovih pravicah in je rekla: "Razprava o otrokovih koristi je edino vodilo razprav." In moj prispevek, ne da bi vedela, da bodo to poslanci rekli, ki sem ga pripravila gre prav v to smer in je nekoliko širši in mislim, da tudi zanimiv za javnost. 

Združenje glas starih staršev Slovenije: glas v družbi prezrtih  babic in dedkov, ki posredujejo družinske vrednote

Najprej, gospa predsednica, hvala za vabilo na to sejo, kjer sem se kot predsednica združenja Glas starih staršev, Združenja starih staršev Slovenije in babica 7. vnukov, kjer sem dobila priložnost, da spregovorim o številni skupini državljank in državljanov, katerih človekove pravice so prezrete s strani te države. Še posebej s strani Ministrstva za delo, družino in enake možnosti in ustanov, ki delujejo pod okriljem tega ministrstva, ta skupina državljank in državljanov so slovenski otroci, so vnuki in njihovi stari starši. Glas starih staršev, torej naše združenje se je vključilo v Odbor za zaščito vnukov in starih staršev v primeru koroških dečkov. Združenje smo ustanovili kot odgovor na podobno ravnanje centrov za socialno delo do starih staršev in njihovih vnukov kot smo mu priča sedaj, dogajalo pa se je tri leta nazaj na Gorenjskem po istem vzorcu. Namen naše ustanovitve in delovanja je, da bi družba tudi z zakonodajnimi rešitvami spoštovala vlogo in vzgojno poslanstvo starih staršev, njihovo delo in izkušnje v življenju slovenske družine. Vloga starih staršev, kot verjetno veste, je več plastna. Prenašamo družinske vrednote in družinske spomine vnukom, prebiramo pravljice, jih uvajamo v vsakodnevna opravila v medsebojno sodelovanje in učenje. Vnuke varujemo in nudimo pomoč v bolezni, da gredo lahko starši v službo. V Sloveniji družinam svojih otrok pomagamo pri skrbi in varnosti za njihove otroke. Nudimo pomoč tudi pri varstvu bolnih otrok, kar ugodno vpliva na psihofizično počutje in delovno učinkovitost staršev, ter zmanjšuje stroške njihove bolniške odsotnosti. Medgeneracijska solidarnost razširjenih družin tako pomembno blaži finančno in družbeno stisko v državi. Tega bi se morala ministrica za delo, družino še kako zavedati. Nekaj podatkov, strokovnih namreč tudi kdo drug je še stroka, v starosti od enega do dveh let je bilo v letu 2011, 2012 po podatkih Umarja v vrtce vključenih 55 % otrok. Torej jih je bilo 45 % v varstvu staršev ali koga drugega. Pri starih starših jih je bilo okrog 25 %, v starosti od 1 do 3 let kot navaja v svoji raziskavi, sicer že leta 2004 ampak mislim, da se ni dosti spremenilo Nevenka Černigoj Sadar, to nekako, če upoštevamo 20.000 rojenih otrok v 3 letih, torej so triletni otroci, torej tri generacije približno 15.000 otrok je pri starih starših, drugih bolj natančnih podatkov nisem našla. Gospa Ana Mlačnik v svojem diplomskem delu na Fakulteti za družbene vede navaja, za Slovenijo je značilno, da za otroke do 2 leta starosti skrbijo starši, v večini primerov pa stari starši, med tem, ko pa je od 3 leta starosti večina otrok vključenih v javne vrtce, moram reči, da tudi v naši družini je potekalo po tem vzorcu.

Dr.Gabi Čačinovič Vogrinčič je nekoč zagovarjala izjemen pomen babic in dedkov za vnuke!

Tako v ekonomskem kot tudi vseh ostalih pogledih je najugodneje in najprimerneje, če otroka varujejo stari starši ali ostali sorodniki. In navaja tako v diplomi, ti otroka najbolje poznajo, njegove navade kot tudi potrebe. To poudarjam še enkrat, da najbolje stari starši poznajo otroke poleg staršev, poudarjam zaradi situacije, ki jo obravnavam. Zdaj bi pa citirala še mnenje slovenske psihologinje in družinske terapevtke v članku Bogat je otrok, ki ima dedka in babico, ki ga je objavila revija Otrok in družina, že pred časom. Iz osebne in strokovne izkušnje vem, da je otrok, ki ima ob starših še ljubezen, zanimanje, skrb in spoštovanje starih staršev bogat otrok. Dedek in babica širita mrežo dobrih ljudi v otrokovem svetu, od njih se uči nekaj drugega, novega. Povežeta ga s preteklostjo družine, z vedenjem in pripovedovanjem o tem kako je bilo, ko sta bila oče in mama majhna, deček in deklica. Ta psihologinja, ki je napisala ta članek je bila, dr. Gabič Čačinovič Vogrinčič, ki pa je očitno v primeru koroških otrok svoje strokovno mnenje o starih starših nekoliko ali precej spremenila. Torej v diplomski nalogi Ane Mlačnik piše tudi v večini primerov so prav babice izredno pomemben dejavnik v otrokovem življenju, še posebej v njegovem zgodnjem otroštvu. Torej vse te stavke je treba zdaj razmišljati in jih jaz razmišljam v okviru primera o katerem govorimo danes. Kako je s starimi starši v slovenski zakonodaji, starih staršev ne omenja niti naša družinska zakonodaja, praktično nič niti zakonodaja s področja šolstva, socialnega ali otroškega varstva. Zato ima glas starih staršev v svojem programu zapisano, da je glas ali, da smo glas za vzpostavitev ustrezne vloge sorodstvenih vezi v slovenski zakonodaji vsaj te stare starše izrinila iz družine in njihovega vzgojnega poslanstva. Življenjske izkušnje pa tudi strokovne raziskave nedvoumno kažejo kako stiki med vnuki njihovimi starši izredno pozitivno vplivajo na razvoj socialno vključenost, sočutnost, šolsko uspešnost otrok. Čeprav vzgojno poslanstvo in pomoč starih staršev kot razširjene, kot članov razširjene družine pomembno prispevajo k stabilnosti in razvoju družbe nas torej v slovenski družinski zakonodaji enostavno ni.

Ministrica skrbi za zatiranje svobode govora, za družinske vezi pa ne naredi nič!

To ministrica že dolgo ve, naredi pa nič. Stari starši pa tudi sosedje iz Pameč smo pač mali ljudje poimenovani tudi "ulica". Prednost je ministrica dala pripravi drugih zakonov, med drugim tudi zakonov proti diskriminaciji, ki uvaja govorni delikt pod krinko sovražnega govora in predvideva strašljive denarne kazni za državljane. Že za področja kjer zakoni obstajajo, ta država dela samovoljno kaj šele tam kjer zakona ni. Mi smo pač država, oblast, ki lahko da in lahko vzame tako jaz razumem današnjo oblast. Naše vnuke lahko da za 1 teden, za 3 mesece kakor se pač odloči in lahko vzame, če stroka na enkrat ugotovi, da nismo najbolj primerni. Vedno se pojavi čarobna beseda stroka tako pravi običajno ta nima ne obraza in ne imena. Stroki moramo pač zaupati pravi ministrica, pomaha še z varovanjem osebnih podatkov in država s svojimi službami postane kralj na Betajnovi. Primerjavo sem nesla zaradi obletnice našega pisatelja Cankarja v teh dneh in spomin njegovi izredni socialni občutljivosti in pronicljivosti. Naj omenim, da tudi Zakona o posvojitvah Slovenija ne premore, kar pa je v zakonu zapisano, v zakonski vezi in družinskih razmerij nedvoumno je prepoved posvojitev za stare starše. Že v času prvega družinskega referenduma v letu 2012 se je to izkazalo kot pereč problem pa še vedno nič. O tem sem govorila in opozarjala v času kampanje o družinskem referendumu, zadnjem a so me proglašali za lažnivko ter javnosti hoteli zatrjevati tako ministrica kot drugi govorci iz koalicije, da lahko vnuki ostanejo pri svojih starih starših, če se njihovi mami in očetu zgodi kaj hudega. Posvojiti jih pač ne morejo, vsaj da je drugih možnosti dovolj, danes v primeru koroških otrok, olepšav in zavajanj ni več, je le boleča resnica, da stari starši nismo stranka v postopku kot je bilo javno rečeno, da smo po naši zakonodaji svojim vnukom v Sloveniji isto kot katerikoli drug človek. V primeru rejništva so stari starši v enakem položaju kot sorodniki, tete, strice, bratje, sestre ampak to lahko obljubim zato si bom prizadevala, da bomo stari starši spremenili slej, ko prej, ne bomo odnehali. Kako svet vidi razširjeno družino in pomen starih staršev, morda en zanimiv izdelek iz ene velike države in sicer Kitajske. In zato se ni čuditi, da tudi združeni narodi ta simbol prenašajo v svoje razprave in v dokumente in sicer je v teh dokumentih napisano naslednje v nekaterih.

OZN o pomenu razširjene družine: stari starši najbolje poskrbijo za otroke s posebnimi potrebami!

Države pogodbenice spoštujejo odgovornosti, pravice in dolžnosti starih staršev oziroma kjer je to primerno tudi članov razširjene družine v letu 1990 so to sklenili. Naslednjič države naj podpirajo življenje v razširjeni in medgeneracijski družini, tretjič na socialnem vrhu leta 1995 so združeni narodi, države pogodbenice zavezali, da zagotovijo pomoč starim staršem, ki prevzemajo skrb in odgovornost za otroke.
Naslednjič za otroka s posebnimi potrebami za katerega ožja družina ne more skrbeti si države pogodbenice prizadevajo otroku zagotoviti nadomestno skrb v širši družini, v letu 2006. Okrepitev pozitivne vloge starih staršev pri vzgoji vnukov je bilo naloženo v letu 2002. To so smernice, ki naj bi jih tudi naša država spoštovala, pa jih ne. Rejniška zakonodaja naša, ki je omogočila ali omogoča agresivni, tudi agresivni pristop institucij do otrok in starih staršev kot je bil ta primer iz Pameč pa še kakšen prej. Torej sedanja oblast je res postala agresivna do malih ljudi. Padla je na izpitu človečnosti kolikor je dolga in široka pravim in kar doživljamo v naši domovini je zdaj zame že nerazumljivo. Fantka sta bila pri svojih starih starših v Pamečah pogosto, skoraj vsak konec tedna. Pokojna mamica jih je pustila tam tudi v tisti noči, ko je bila nasilno umorjena, kje pa mame pustimo svoje otroke v varstvu, tam kjer je varno, kjer so ljudje, ki jim zaupamo. Jaz sama velikokrat dobim svoje vnuke v takšno varstvo. Fantka sta zaradi krutih okoliščin ostala pri babici in dedku še 3 mesece, ko pa je babica zaprosila za rejništvo se je vse obrnilo na glavo. CSD, torej Center za socialno delo je po Zakonu o rejniški dejavnosti začel postopek pridobitve dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti, jaz ta postopek imenujem kar tri v enem in sicer prvič, to je povzeto po zakonu, CSD ugotovi ali kandidat izpolnjuje pogoje in ni katerega od zadržkov navedenih v tem zakonu, o zadržkih je govoril gospod odvetnik pa jih ni bilo, drugič CSD napravi oceno o primernosti kandidata in družine za rejniško dejavnost in tretjič CSD pošlje vlogo in ocene ministrstvu, ki izda otrokovemu sorodniku dovoljenje, če ocene centra izkazujejo, da je tovrstna oblika rejništva v otrokovo korist. Torej v celotnem postopku za rejništvo sodelujejo le osebe, ki so med seboj službeno povezane katerih imenovanje na službena mesta so odvisna od ministrstva ali od ministrice, ko kdo napravi kaj napak se krijejo, če le ni kdo vmes politično moteč. Ni instance, ni nikogar, ki bi v proces posegel neodvisno in neobremenjeno. V tem postopku se torej je pokazalo v takem postopku koliko raznih napak se lahko zgodi kot nam je poročal odvetnik. Glejte postopek tri v enem sem povzela po temle, po temle zgledu to je tabletka za strojno pomivanje posode ampak glejte to je kemija, v kemiji se obnese takšen postopek, ko vsaka faza opravi neko svoje delo. Pri določanju najustreznejšega rejnika pa tri v enem lahko vodi do krivic, če dodamo še inšpekcijski nadzor imamo kar štiri v enem, saj je inšpektor podrejen ministrici. Človek kot rečem je bistveno več kot snov in kemijski proces, človek ima čustva, ima sanje in zato tak postopek ni pravi. Članica našega združenja s slabo izkušnjo v postopku s Centrom za socialno delo je povedala in se zelo sklada s tem kar je govoril gospod odvetnik. Pravi tako. Govorim o absurdu. CSD oziroma njihovi delavci vsako delo z družino oziroma posameznikom dokumentirajo, kar pomeni, zapisujejo vsebine pogovorov v kolikor je posamezen delavec sposoben presoditi kaj je pomembno oziroma objektivno zapisati. Nekatere stvari se lahko potencirajo, druge se pa sploh ne zapišejo. In ti zapisniki in seveda postopki, ki jih socialni delavci sprožijo so potem predmet nadzornih služb. Socialni delavci lahko napišejo praktično kar se jim zdi, nadzorna služba, ki spada pod isto ministrstvo, pa to pregleduje, zgolj takšna poročila in o tem je govoril odvetnik. Torej ocena centra za socialno delo glede primernosti babice koroških dečkov za rejnico, je dobra v vseh elementih, razen v zaključni trditvi, da babica ni najbolj primerna. Ja. Kaj pa to sedaj pomeni? V postopku koroških dečkov je zaznati eno krivico, ki se jima dogaja, kakor tudi njunima dedku in babici. V tem postopku CSD in ministrstva se nič ne sveti tako kot pri tisti tableti, ko opere na koncu. So pa otrokom in starim staršem poteptana čustva in izgubljene sanje. Kaj predlaga civilna družba naših starih staršev, krajanov in drugih, ki nas Ustav Republike Slovenije imenuje ljudstvo, sedanja oblast pa nas je preimenovala v male ljudi in ulico, pa vendarle, predlogi so naslednji. Torej za nas, glas starih staršev, združenje starih staršev Slovenije je največja korist za otroka, ki jo je potrebno uvesti v zakonodajo, naslednje. Da živi pri svoji ožji in širši družini. Če življenje pri mami in očetu ni možno, je v prvi vrsti največja korist otrok, da živijo pri svojih starih starših. Če to ni možno, so na vrsti drugi sorodniki, tete, strici, polnoletne sestre in bratje, krstni ali birmanski botri, torej vsi, ki jih pojmujemo kot razširjeno družino. Država o tem ne odloča, pomaga pa pri realizaciji. To so predlogi, to še ni, pa bo. Šele, če te razširjene družine ni, se otroku poišče nadomestno družino.

Drugič. Pri odločitvah, kaj je najbolje za otroke brez staršev, morajo soodločati porotniki, imenovani izmed ljudstva, tudi izmed sosedov, učiteljev, vzgojiteljev, zdravnikov, ki uživajo v svoji okolici ugled poštenih in pravičnih ljudi.
Tretjič. Nadzorna služba mora biti neodvisna, sestavljena iz predstavnikov različnih družbenih področij, ki delajo na področju družine, zdravstvo, šolstvo, pravosodje, odvetniki. Nadzorna služba naj ne preverja samo pisnega gradiva, ki je lahko neobjektivno, kot smo slišali, ampak mora preverjati situacijo tudi v osebnem stiku z ljudmi, ki so vključeni v postopek.
Ko sem poslušala gospoda Stotanovskega enkrat na odmevih, je bilo nekako rečeno, da osebnega stika s starimi starši niso opravili v nadzoru.
Tretjič. V vsakem primeru pa bi morali imeti stari starši dostop do svojih vnukov kjerkoli bi ti bili.
Torej, naše združenje je državnemu sekretarju, smo že ponudili sodelovanje pri pripravi zakonodaje, torej doslej še nismo dobili vabila. No, za dialog ni nikoli prepozno.
In še sklepna misel. Človekova pravica teh fantkov je, da ju vrnete babici in dedku, v njuno pravo in edino družino! Hvala.