V pojasnilu stališča Komisije za medicinsko etiko bom čim krajši in ne bi rad ponavljal tisto, kar je bilo že povedano. Kljub vsemu pa mi dovolite čisto na začetku en kratek komentar tega, kar je povedal gospod Möderndorfer. Očitno je, da je stvar zelo dobro preštudiral in da je v zadnjih dneh veliko veliko časa posvetil tej tematiki, kajti očitno tisto, kar je povedal, da je res študiral stvar.

Kar se tiče Komisije za medicinsko etiko moram reči, da je za nas ključno stališče Odbora za bioetiko pri Svetu Evrope. In ta odbor je v letu 2012 preko parlamentarne skupščine Sveta Evrope še enkrat izrazito izrazil stališče, da evtanazija ne bi smela biti dovoljena. Da ne bi kdo mislil, da Slovenija tu slepo sledi navodilom iz Strasbourga moram povedati, da je Slovenija v tem Odboru za bioetiko zelo aktivna članica, da je sodelovala pri oblikovanju Ovjetske(?) konvencije, kakor tudi pri vseh dodatnih protokolih, ki so se z oziroma na razvoj medicine pokazali kot potrebni. Odbor za bioetiko poziva vse države članice Sveta Evrope, mislim, da jih je sedaj 47, ali koliko, da ne sledijo pozivom po dovoljenju evtanazije, pač pa da v svojih okoljih v svojih državah kolikor mogoče podpirajo razvoj paliativne medicine, kot je bilo tukaj rečeno. Slovenija zaenkrat, vsaj kar se Komisije za medicinsko etiko tiče, ne vidi nobenega razloga, da bi tukaj kakorkoli oponirala Odboru za bioetiko, še posebej ne, ker je, kot rečeno, sama soavtorica vsega, kar odbor pravi.

Jaz bi rad poudaril eno vprašanje, namreč. Danes je bila večkrat omenjena nedotakljivost življenja. Kako jo pa pojmujemo? Kaj pa je to? Ali evtanazija to nedotakljivost drugače odpira ali pa jo je treba drugače razlagati? Drugače kot jo, recimo, deklaracija o človekovih pravicah razlaga in kot jo drugače razlaga Ovjetska(?) konvencija plus, recimo, konkretno naša Ustava in naša zakonodaja. Jaz sem se posvetoval z eminentnimi pravniki, ki so mi povedali, da v kolikor bi, recimo, Slovenija sprejela uzakonitev evtanazije bi bila potrebna sprememba Ustave, kar je bilo danes že rečeno. To pomeni, da slovenska javnost, slovenska država, slovenska politika na nedotakljivost življenja spreminja svoj pogled in ga obravnava drugače, kot ga je do sedaj. Jaz lahko samo domnevam kakšne bodo družbene posledice, recimo, take spremembe. Rad pa bi povedal, da dosedanje izkušnje v zvezi z evtanazijo v okoljih, kjer je dovoljena, niso spodbudne, nikakor spodbudne. Kolikor vem se Nizozemska trudi, da bi iz svoje zakonodaje evtanazije izpustila terminus "neznosno trpljenje". Namreč, to trpljenje ni določeno, ni definirano kaj to je. In z oziroma na to, ker ni definirano dobiva vse širše in širše indikacije. Naj vam povem, recimo, da so naveličanost do življenja, je uradno, če si življenja naveličan lahko zahtevaš evtanazijo. Če si reven in zapufan in depresiven lahko zahtevaš evtanazijo. Recimo, povem vam, da je skupina uglednih nizozemskih državljanov predlagala parlamentu, in ta predlog je bil podprl spet z uglednimi imeni nizozemske družbe, pazite, da bi vsak, ki dopolni 70 let imel zgolj na podlagi tega dejstva pravico do evtanazije.

Zdrav ali bolan. To pomeni, zdaj vas pa sprašujem, mi se hvalimo, tudi vi gospod Möderndorfer ste povedal, dolgoživost, longevity, zmeraj dlje živimo, bolj smo zdravi, bolj aktivni tudi v starosti in tako naprej. Ampak če bi recimo nekaj takega bilo pri nas sprejeto in če bi evtanazijo sprejeli ne morem garantirati, da ne bo čez pet let kaj takega tudi pri nas bilo predlaganega. Jaz sem pa že več kot 70 let star, kaj pa še potem delam na tem svetu? Potem se namreč pravica do evtanazije spremeni v dolžnost do evtanazije. Tako da bi jaz predlagal, da malo umirimo konje, kot se temu reče in da z modrostjo globoko razmislimo tudi o vseh mogočih posledicah take odločitve, ki za slovensko družbo zagotovo niso enostavne. Niso enostavne, jaz ne morem pomagati.

Če grem pa na zdravniški poklic in s tem bom tudi zaključil. Ja, poglejte, ali se lahko pohvalimo, da v Sloveniji nismo imeli uradno kakšnih hujših zapletov z evtanazijo, čeprav se strinjam z vami, da je najbrž bilo tudi kaj takega o čemer ne vemo ampak ne oziraje se na to v slovenskem zdravstvu, gospe in gospodje, nobenemu od nas, nobenemu od vas ko ste prišli v stik z zdravnikom, ni padlo na misel to, da vas bo ta zdravnik nemara pa usmrtil. Na Nizozemskem se stari bolniki ne upajo v hospital, ker recimo približno zadnji izvid, ki je bil narejen oziroma zadnja analiza evtanazij na Nizozemskem, ki je bila narejena pred dvema letoma, okoli 20% evtanazij sploh ni prijavljenih. Niso prijavljeni, kar pomeni, da so bili ti ljudje pospravljeni na tihem. Zakaj in kako to so druga vprašanja, vendar se je treba teh stvari zavedati. Recimo očitali oziroma spraševali so me, ja, pa naši ljudje hodijo v Švico in Belgijo in tako naprej. jaz ne vem koliko jih je šlo. Jaz ne poznam nobenega, ki je šel ampak kar se Švice tiče vam povem, vsak od nas gre lahko tja, če si željan usmrtitve, greš lahko v Švico in te ne bodo spraševali ali si bolan ali nisi, ali trpiš in tako naprej. Dovolj je samo, da izrazite željo. In če je to avtonomija tistega posameznika, na katerega se sklicujemo, je druga stvar. Recimo konkretno zdaj sem gledal, da Odbor za človekove pravice, ki imamo mi tudi našega sodnika, razpravljalo o tožbi gospe iz Švice, ki toži Švico. Zakaj? Šla je in hotela narediti samomor za to, da ne bi postala stara. In ko ji v tem ni uspelo, je kot kršitev svoje avtonomije zdaj / nerazumljivo/ tožbo proti svoji državi. Jaz vam ne govorim tega zato, da bi vas strašil ali ne vem kaj. Ampak to vam povem samo zato, da tematika o kateri smo se lotili razprave, sploh ni enostavna, deleč od tega, da bi zgolj rekli evtanazija da ali ne. To ima tako široke implikacije, da se jih je treba res dobro zavedati in predvsem neko odgovornost tudi prevzeti za to. Ali recimo v primeru, če bo evtanazija sprejeta, kdo bo sprejel odgovornost? Bo Državni zbor sprejel odgovornost ali ne vem kdo? Ampak nekdo recimo konkretno, če bodo take posledice prišle in do zdaj še vedno v vseh državah, kjer je dovoljeno, je prišlo, potem prosim, zdravnikov ne kriviti. Zdravniki smo tudi mnenja, da nas nihče ne more prisiliti, da bi nekoga usmrtili. Namreč vaša pravica ali pa moja pravica do mojega življenja ni hkrati tudi dolžnost zdravnika, da vam bo pa ustregel in vas spravil na oni svet. To ne more biti, ker s tem v medicini porušimo nekaj kar je temeljna zadeva na kateri moramo sloneti. In iz teh razlogov, gospod predsednik, se Komisija za medicinsko etiko ne more strinjati z evtanazijo. Hvala lepa.

Seja Odbora za zdravstvo, Državni zbor (4. 2. 2015)