Zavedati se moramo, da gre na področju evtanazije za izjemno občutljivo področje s številnimi moralnimi, etičnimi, filozofskimi in pravnimi vidiki. To ni vprašanje zdravstvenega sistema in zavedati se moramo, da to področje ni, ne more, predvsem pa ne sme biti politično vprašanje. Na Ministrstvu za zdravje smo prav tako pregledali in primerjali ureditev področja pri nas in v svetu, kot ga je predstavil gospod poslanec Möderndorfer pred menoj, in bom povzela samo nekaj dejstev oziroma podala izhodišča za nadaljnjo razpravo strokovnjakov, ki jih je danes veliko med nami.

Z namenom preprečevanja zlorab in številnih etičnih dilem je v Sloveniji in v mnogih drugih evropskih državah evtanazija prepovedana. Ta prepoved se nanaša tako na aktivno, kot tudi pasivno evtanazijo. Po našem kazenskem zakoniku sta tako uboj kot napeljevanje in pomoč pri samomoru opredeljena kot kaznivi dejanji. Naša sodna praksa tudi uboja iz usmiljenja in pomoči pri samomoru ne pozna. Izhodišče Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko je bilo, da dolžno zdravnika, da ohranja življenje, ker to je bilo tudi izpostavljeno, preneha tedaj ko gre bolezen v tako imenovano končno, nepovratno stanje proti smrti oziroma so poškodbe tako hude, da ni mogoče računati na preživetje. Ampak tudi takrat mora zdravnik lajšati trpljenje bolnika. Slovensko pravo, kot smo tudi že slišali, pozna upoštevanje vnaprej izražene volje takrat, kjer ima pacient pravico, da se upošteva njegova volja v tem, kakšne zdravstvene oskrbe ne dovoljuje, če bi se znašel v položaju ko ne bi bil sposoben dati veljavne privolitve. To bi bilo v primeru izjemno hude bolezni, ki bi glede na dosežke medicinske znanosti takrat, v kratkem času vodila v smer, tudi ob ustreznem medicinskem posegu. Ali bi mu medicinski poseg oziroma zdravstvena oskrba podaljšala življenje v položaju, ki bi bolezen ali poškodba povzročila tako hudo invalidnost, da bi dokončno izgubil telesno ali dušeno sposobnost, da bi skrbel sam zase.
Naš napor na Ministrstvu za zdravje v prihodnje bo šel predvsem v razvoj področja paliativne oskrbe. Na tem mestu želim torej še posebej omeniti pomen in vlogo paliativne medicine. V zadnjih letih smo bili priča razvoju paliativne medicine na zelo različnih ravneh zdravstvenega varstva. V Sloveniji imamo sprejet državni program paliative, kar je izjemno pomembno in ta državni program se nanaša tako na primarno, sekundarno, kot tudi terciarno zdravstven varstvo. In ravno s paliativnimi ukrepi je mogoče na smrt bolnim in umirajočim ustrezno pomagati tako pri lajšanju simptomov, kot s psihološko podporo in s tem tudi prispevati k spoštljivemu umiranju. Področje paliativne oskrbe bo še zato posebej obravnavano v tako imenovani resoluciji nacionalnega zdravstvenega varstva v letih 2016 do 2025, ki jo zdaj intenzivno pripravljamo na Ministrstvu za zdravje in bo tudi v letošnjem programu vlade in kjer je to področje tudi posebej urejeno.

Morda bi želela pri tem še posebej komentirati področje Hospica. Na področju Hospica je bilo v preteklosti storjenega ogromno,  da bi se ga vključilo v sistem. Vendar so predstavniki Hosipca kljub temu, da so bile ponujene številne možnosti, to sodelovanje potem v neki fazi zavrnili. Tudi prejšnji odbori za zdravstvo so to tematiko obravnavali in jo dobro poznajo, zato torej še enkrat. Hospic je samo ena izmed mnogih pomoči v paliativni oskrbi. Kako pa bo urejena v prihodnje bomo več slišali od strokovnjakov.

Seja Odbora za zdravstvo, Državni zbor (4.2.2015)