Vse, kar se dogaja na Zemlji, se najprej dogaja v duhovnih sferah.

Dne 08.09.2016 praznujemo Marijin rojstni dan – mali šmaren. Marija devica in mati je edini človek, ki je bil spočet brezmadežno. Zanimivo je, da se je naš oče Špelič, ki ga je Mati Božja izbrala za vidca, rodil v neznani in zapostavljeni vasici Šmaver (zato ga je Marija imenovala tudi Šmaverski). In prav on in Mati Božja sta glavni osebi duhovnih korenin slovenske osamosvojitve.

Ob srebrnem jubileju naše države je bilo izrečenih mnogo lepih besed in zapetih blagoglasnih pesmi. Spet sem začutila dušo svoje domovine. Saj je Cankar vzkliknil: »Domovina, Ti si kakor zdravje!« Posebno me je nagovorila proslava na sam dan naše državnosti, dne 25.06.2016 na Trgu republike, za katerega upam, da se bo nekoč imenoval Trg osamosvojitve.

Kdaj bomo prišli v to obljubljeno deželo?

Odgovori so kot na dlani:
- ko bodo v naši družbi družine spet spoštovane kot osnovne celice družbe;
- ko bodo vsi krivično umorjeni med in po 2. svetovni vojni krščansko pokopani;
- ko se bodo naši otroci že od malega učili 10 Božjih zapovedi.

Vse, kar se dogaja na Zemlji, se namreč najprej dogaja v duhovnih sferah.

Kraljica miru nas je večkrat povabila, naj pričujemo o prejetih milostih. Čudež naše osamosvojitve je ena taka velika milost. In kako smo mi pričevali? Koliko smo Bogu za to milost hvaležni? Resnično smo duhovne korenine naše osamosvojitve več ali manj zamolčali.

Odgovor sem našla v reviji Kraljice miru, v članku z naslovom Nebesa čakajo na vašo hvaležnost. Krajica miru je na Kureščku (04.06.1994) izrecno poudarila: »Moj odgovor na molitve v Sloveniji: Rešeni ste po milosti – kot odgovor na vero maloštevilnih. Nebesa čakajo na vašo hvaležnost. Ne pripisujte neuspehov človekovi modrosti in moči. Čujte, da bi prepoznali Božjo roko, ki vas blagoslavlja. Bodite luč, temne sile bežijo samo pred lučjo.«

Hvaležnost je najmočnejša oblika molitve v težkih časih, ki so še pred nami.
Zdaj smo lahko v Evropi pred stoletji premagali Turke in tako zajezili pohod islama na krščanski zahod? Odgovor se glasi: »Ker so naši predniki takrat veliko molili rožni venec.

Za razliko izpred 25-ih let pa nas danes ogroža nevidni sovražnik – duhovna tema.
Mati Božja opozarja: « … temne sile hočejo človeku odvzeti vero v absolutnega Boga, razbijati edinost v cerkvi in sploh med ljudmi. Vsi moji zvesti otroci so še posebej cilj satanskih sil, ki jih hočejo razdvojiti… A ne bojte se! Svete Trojice ne morejo premagati nobene sile in jaz, Vaša Mati, sem z vami! In še pravi: Molite za mir na svetu. Satan z vso močjo napada in ogroža svetovni mir. Tudi cerkev je preiskušana. Na koncu bo zmagalo moje brezmadežno Srce. Molitev, post in življenje po evangeliju so najmočnejše orožje proti zlu…»

Nato Marija govori o duhovni temi, ki lega na Slovenijo, ker nismo prepoznali Božjih sporočil. Tako smo izgubili edinost in možnost sprave. Res smo se osamosvojili, ne pa osvobodili duhovne teme in dotedanjih oblastnikov. Pravi: »O, da bi vsaj zdaj spoznali mene, Kraljico miru, in me sprejeli kot mater, po kateri govori Bog!«

In tu obstaja en sam način, da se branite in varujete: spreobrnite se, živite v spravi, delite mir, živite po evangeliju… Molite, molite in postite se… Koliko ljudi je med vami nekrščenih! Koliko ljudi je tudi po krstu mlačnih ali celo mrtvih za Boga. Posvečujte sebe in svoje družine, narod, kateremu pripadate in ves svet z molitvijo, postom in zadoščevanjem, posebno s premišljevanjem skrivnosti rožnega venca...«

Toda pater James Manjackal, karizmatik, katerega seminarje na Kureščku je vsako leto obiskalo več tisoč ljudi, je prerokoval za Slovenijo nekaj lepega. Odprl je Sveto pismo (Izaija 2) in bral: »Zgodilo se bo poslednje dni: gora hiše Gospodove bo stala vrh gora, vzvišena nad griči. In vreli bodo k njej vsi narodi, mnoga ljudstva pojdejo tja in poreko: »Pridite, pojdimo h Gospodovi gori, k hiši Jakobovega Boga, da nas pouči o svojih potih, da bomo hodili po njegovih stezah!«

Sama si predstavljam pogled z 800 m visokega Kureščka, od koder vidiš griče in doline vse tja do bele Ljubljane in še dlje. Pater J. Manjackal je dejal: »Res nad Slovenijo visi siva megla nevere in laži. A prišel bo Sveti Duh in jo razgnal. Spet bo posijalo sonce resnice in Sveti Duh se bo iz Slovenije širil na vse dežele Evrope. Tako bo Slovenija nekoč še postala izvoljena dežela Evrope.«
Jezus pravi: »To je mala dežela, a napravil jo bom veliko!«

In kdaj se bo to zgodilo?

Ko se bo zgodila sprava, kakor je Mati Božja prerokovala pred začetkom naše osamosvojitvene vojne. Saj je na Kureščku 10.02.1998 dejala: »… Ker ste številni ubogali in izvršili moje naročilo, ki sem vam ga dala 03. In 05.05.1990, ste bili obvarovani pred hudimi posledicami vojne«. Voditelj J. C. slovenske molitvene skupine Prenova v Duhu je nedavno pričeval, kako se je začela sprava v manjšem mestu Nemčije. Mesto je bilo pred vojno gospodarsko uspešno in je v prijateljstvu živelo s priseljenci in Judi. Med vojno pa je skupina domačinov zajela večino Judov v mestu in jih v bližnjem gozdu umorila in pokopala. Po vojni je šlo v mestu vse narobe. Vse, česar so se lotili, se je sprevrglo ali je ostalo nedokončano. Tudi moralno je mestece propadalo. Neki pobožni mož je veliko molil, da bi spoznal resnico. In Sveti Duh mu je dal vedeti, da je treba narediti spravo s kruto pomorjenimi judovskimi prebivalci. Tako so poiskali še živeče Jude ali njihove potomce in z novim rodom nemških prebivalcev naredili spravno pobožnost. V letu dni je mesto spet zacvetelo. O tem so slišali ljudje v drugih mestih in tudi sami so naredili spravo.

In še sporočilo iz Fatime: »Prihodnost ni samo v Božjih rokah, ampak je tudi v naših rokah. Enako se je zaradi Božjega posega in pogumnih fatimskih pastirčkov tudi 1. sv. vojna kmalu končala.

Zgodovinar dr. Stane Granda je v eni izmed radijskih oddaj pripovedoval, kako je bil kot veteran v času osamosvojitvene vojne na terenu. Dejal je: »Vse, česar smo se lotili, nam je uspelo. Tudi, če smo kaj kdaj narobe načrtovali in naredili, se je vse obrnilo v dobro. Jaz pravim, da je bil to čudež! Slovenska osamosvojitev je največji dogodek v naši zgodovini, čudež  našega bitja in žitja…«

Ena takih usodnih resnic je življenjska zgodba Snopkove mame. Pove nam, kako se je naš čudež sploh začel. Ivan Borštner je bil kot podoficir jugoslovanske vojske – zastavnik vpoklican leta 1988 v jugoslovansko vojsko na vojaške vaje. Njihova skupina se je potikala nekje po Polhograjskem hribovju. Nazadnje so se ustavili v Šentjoštu. Tam je prenočeval pri verni družini Snopkovih. Tu je izvedel za tragično zgodbo Snopkove mame in njenih sinov. Pet sinov so namreč pobili komunisti ob koncu 2. sv. vojne. Pa s tem še ni bilo konec pregona. Tudi kasneje so Snopkovo mamo zasliševali in zastraševali. Vendar jim je Snopkova mama vse oprostila.
Če že ni Snopkova mama med kandidati za blažene, ima pa vendar veliko zaslugo, da je v Ivanu Borštnerju vzpodbudila veliko ljubezen do našega preprostega naroda. Rekel si je: »Tudi jaz bom nekaj naredil za domovino!«

Tako se je začelo novo dejanje v zgodovini slovenskega naroda: zgodba o ukradenem dokumentu vojaške tajnosti. Ta dokument je dokazoval, da si je vojska vzela pristojnosti, ki jih ni imela na civilnem področju. Iz tega se je dalo slutiti, da se pripravlja državni udar. Sledil je proces proti četverici obtoženih s strani JNA, imenovan JBTZ. Temu je sledil odpor več kot stotisočglave množice proti okupatorju JLA. To je bil prvi množični odpor proti jugoslovanski državi. Simbolno se je že začela naša osamosvojitvena vojna.

Počasi kaplja resnica na dan. A tako nastajajo vsa umetniška dela. Ko bo postavljen še zadnji kamenček na svojem mestu v mozaiku zgodovine našega naroda, ko bo naše pravo in pravica zares evropska in demokratična, ko bodo v šolah učili resnično in tudi junaško zgodovino slovenskega naroda, takrat nas bo resnica zares osvobodila.

Zaključek:
Obstali smo na koščku zemlje pod Triglavom. Danes smo šestkrat manjši, kot je bila nekdanja Karantanija. A to je naša kokoška. Pravim pa, da bo po ljudski pravljici ta kokoška še nesla zlata jajca. Obstali smo, ker smo krščanski narod, Marijin narod. Obstali smo zaradi naše kulture, lastnega jezika in Božje pomoči. Povojni oblastniki so nam hoteli vzeti vero in s tem tudi krščansko kulturo in omiko. Blaženi Slomšek je dejal:

»Sveta vera bodi vam luč,
materin jezik pa ključ
do zveličavne in narodne omike.«

In naša mladina?

Ima vizijo – kot indijski pater James Manjackal:
VEČNA LUČ ZMAGUJE:
VERA, UPANJE IN LJUBEZEN PREMAGAJO VSE ČERI. LJUDJE PRIHODNOSTI BODO Z BOGOM POVEZANI. SPREMENIL SE BO SVET V VSEM: KMETIJSTVO, GOSPODARSTVO, GRADNJA, MODRI SVETOVNI RED IN PRAVO, UMETNOST, GLASBA, GLEDALIŠČE, SLIKAR, VSE BO ZA ČLOVEKA DOBRO IN LEPO, BOGU PA V ČAST.

In še pesem dijaka Mihaela:
»Ljudje, Božje kraljestvo
Med nami je tu!
Mi ga ne čutimo,
Ker smo v snu –
Snu noči, ki je več ni.

Ljudje, noč se priklanja,
Že se dani,
In vam se še sanja,
In čas Vam beži,
Dajmo, ljudje,
Odprite oči!«

 Helena Bizjak