Ne moreš gledati ženske, ki ima post-abortivni sindrom in ti  govori, da ji je njen splav povzročil globoko bolečino, obžalovanje in psihične težave ter ji reči, da se moti ali da ni zanesljiva. Lahko se ne strinjaš s statistikami, ne moreš pa ugovarjati zgodbi ženske.

Eno leto nazaj sem ravno končala zadnji del 212 kilometrskega pohoda od Montreala v zvezni državi Quebeca do Ottawe v Ontariu. Bila sem najmlajša članica v skupini 25 žensk, ki so se udeležile pohoda imenovanega Nazaj v življenje. Namen pohoda je opolnomočenje žensk, ki so bile na nek način osebno prizadete s splavom, s tem, da se jim vrne nazaj njihov glas. V teku tri tedenskega potovanja, sem imela privilegij, da sem lahko spoznala ženske in slišala njihove zgodbe. Njihove zgodbe so odprle mojim 16-letnim očem resnico o tem, da je po zaslugi splava ženska izbira omejena.

80% žensk je bilo prisiljenih v splav!

Od 25 žensk na pohodu jih je deset opravilo splav. Osemdeset odstotokov teh žensk je bilo prisiljenih v »odločitev« za splav, in 100% jih čuti, da niso imele druge izbire kot splav v času njihove krizne nosečnosti. Zgodbe, ki so jih te ženske delile z menoj, so me soočile z dejstvom, da so v imenu izbire ženske v Kanadi izgubile resnično izbiro.

Ashleyina zgodba o splavu

Ena od žensk po opravljenem splavu, po imenu Ashley, je pravila, kako je imela podporo svojega fanta, ko je pri 17 letih zanosila. Ashley se je navdušeno začela pripravljati na to, da bosta imela otroka in skupaj sta premišljevala o različnih možnostih za ime njune male deklice ali dečka.
Stvari pa so se spremenile, ko je bila Ashley okoli štiri mesece noseča. Fant ji je povedal, da je ne bo več podpiral, in ji je svetoval naj raje naredi splav.  Ko se je približeval dan, ko naj bi imela splav, je Ashley čutila, da ne more opraviti splava. Vse to je povedala svojemu fantu, ta pa ji je odgovoril, da nima izbire v tej stvari in da bo naredila splav ne glede na to, kaj si želi.
Peljal jo je na kliniko za splave in jo čakal na hodniku, medtem ko so Ashley pripravljali na postopek splava. Nenadoma pa si je Ashleyin fant premislil in planil k osebju na recepciji. Razložil jim je, da si Ashley ne želi splava in da to dela zaradi njegove prisile. Neupoštevajoč njegove prošnje, da jo pred postopkom vprašajo ali res želi narediti splav, so Ashleyinemu fantu odgovorili, da je to njeno telo, njena izbira, in da se ne sme vmešavati. Ko je bil prvi korak splava končan, je medicinska sestra povedala Ashley, kaj se je zgodilo z njenim fantom. Ashley je bila pretresena.
Ko nam je Ashley pripovedovala to zgodbo, so ji po licih polzele solze. Ne samo, da jo je fant silil v splav, tudi medicinsko osebje je igralo pomembno vlogo pri tem, da ji je bila odvzeta njena resnična izbira. Ona sama pa je bila prepuščena trpljenju in vsem negativnim posledicam splava. Kljub njeni tragični zgodbi, pa Ashley ni bila edina na tem pohodu, ki je bila prisiljena v splav.

Lizina zgodba o splavu
Liza, druga ženska na pohodu, ki je imela za sabo splav, je povedala zgodbo o tem, kako je imela tri splave. Zanosila je, ko je imela 15 let in čutila je neizmerno prisilo s strani družine, da naredi splav. Drugič je zanosila pri 16 letih. Živela je že na svojem, zato njene družine ni motila njena odločitev, da otroka obdrži. Tokrat je pritisk, da naredi splav, prihajal s strani družine njenega fanta. Govorili so ji, da je sebična, če obdrži otroka in da bo s tem uničila življenje njihovega sina. Tretjič pa je zanosila pri 18 letih. Do takrat je bila Lisa že samomorilno razpoložena in se je sama odločila za splav.
Ne samo, da je bila Lisa prisiljena s strani drugih, da je naredila prva dva splava, bila je tudi napačno podučena s strani medicinskega osebja. Dejali so ji, da so njeni otroci »samo tkivo«. Ko je imela kasneje dva otroka in je videla sliko na ultrazvoku, je spoznala, kako neresničen je bil ta stavek. Lisi tudi nikoli ni nihče povedal, da ima kasneje lahko tako čustvene kot psihične posledice. Nikoli ji ni nihče povedal, da je neposredna posledica splava tudi to, da ima lahko kasneje težave, ko bo noseča, saj splav stanjša stene maternice in s tem naredi maternico manj sposobno nositi otroka. Nihče ji tudi ni povedal, da bo imela težave z endometriozo in še neko drugo obolenje, za katero je edina terapija odstranitev maternice.

Ženske nimajo "pravice do izbire" - dejansko so prisiljene v splav

Kar so mi te zgodbe pokazale, je to, da obstaja nujna potreba po ponovni definiciji »izbire« v naši družbi. V Kanadi vlada v veliki meri vlaga svoja sredstva v splav. V Kanadi družba ne obsoja prisile v splav. V Kanadi medicinsko osebje ni obvezano predstaviti resničnih dejstev o vseh negativnih posledicah, ki jih prinese s seboj umetni splav. Je to res opolnomočenje žensk?
Nikoli ne bom pozabila žensk na pohodu ali njihovih zgodb, ki so jih podelile z mano. S solzami v očeh so rekle:”Počutila sem se, kot da nimam izbire.« Statistika pravi, da je več kot 64% splavov narejenih pod prisilo. Raziskava tudi kaže, da bi 80% žensk, ki naredijo splav, donosilo otroka, če bi imele boljše okoliščine ali več podpore s strani drugih.
Z lahkoto je ignorirati statistike. Lahko izpodbijamo njihovo zanesljivost, dvomimo v morebitno pristranskost, itd. Z zgodbo pa je drugače. Ne moreš gledati ženske, ki ima post-abortivni sindrom in ti govori, da ji je njen splav povzročil globoko bolečino, obžalovanje in psihične težave ter ji hkrati govoriti, da se moti in da ni zanesljiva. Lahko se ne strinjaš s statistikami, ne moreš pa ugovarjati zgodbi ženske.