Bralci 24kul.si so nam v preteklih mesecih posredovali številne dokumente s področja priprave novega Družinskega zakonika. Tokrat vam, v sklopu intenzivnega nadzora spreminjanja družinske zakonodaje v R. Sloveniji, posredujemo pravne podlage, ki jih je ministrica Anja Kopač Mrak naročila na Pravni fakulteti v Ljubljani in sta jih apri 2014 pripravila dr. Barbara Novak in as. dr. Gregor Dugar. Koliko je izdelava teh pravnih mnenj stala davkoplačevalce še raziskujemo.

STROKOVNE PODLAGE ZA DOPOLNITEV DRUŽINSKEGA ZAKONIKA (Stanje 22. 5. 2014)

Prof. dr. Barbara Novak, as. dr. Gregor Dugar
STROKOVNE PODLAGE ZA DOPOLNITEV DRUŽINSKEGA ZAKONIKA 1
I. DOPOLNITEV POSAMEZNIH INSTITUTOV DRUŽINSKEGA ZAKONIKA 4
1. POJEM DRUŽINE 4
2. STANOVANJSKO VARSTVO DRUŽINSKEGA DOMA 7
3. PREMOŽENJSKA RAZMERJA IN PODJETNIŠKO PREMOŽENJE ZAKONCEV 10
3.1. Z delom ali odplačno pridobljeno skupno premoženje – potrebujemo oba kriterija? 10
3.2. Neznatna razlika zakoncev v prispevkih k skupnemu premoženju 12
3.3. Predmeti manjše vrednosti, namenjeni za osebno rabo 13
3.4. Možitna ali ženitna pogodba 13
3.5. Podjetniško premoženje zakoncev 14
3.5.1. Reforma premoženjskih razmerij med zakoncema 14
3.5.2. Vlaganja zakonca v podjetje drugega zakonca (79. člen DZak) 18
3.5.2.1. Sklepanje pogodb med zakoncema glede podjetniškega premoženja 18
3.5.2.1.1. Sklepanje pogodb med zakoncema v premoženjskem režimu ločenega premoženja 19
3.5.2.1.2. Sklepanje pogodb med zakoncema v zakonitem premoženjskem režimu 21
3.5.2.2. Odsotnost posebnega dogovora med zakoncema 22
3.5.2.2.1. Nastanek družbe civilnega prava 22
3.5.2.2.2. Notranja družba civilnega prava v nemškem pravu 24
3.5.2.2.3. Uporaba določb o družbi civilnega prava v slovenskem pravu 28
3.5.3. Skupno podjetniško udejstvovanje zakoncev (80. člen DZak) 32
3.5.3.1. Skupno opravljanje dejavnosti in skupna udeležba pri pridobitni dejavnosti 32
3.5.3.2. Prednost dogovora zakoncev pred pravili premoženjskega režima 34
3.5.4. Sklepno 39
4. ZUNAJZAKONSKA SKUPNOST 41
5. DOGOVOR O VZGOJI IN VARSTVU PRI SPORAZUMNI RAZVEZI ZAKONSKE ZVEZE 46
6. DOLOČANJE STARŠEVSTVA 48
6.1. Povod za novo ureditev 48
6.2. Domneva starševstva 49
6.2.1. Opredelitev vsebine domneve starševstva 49
6.2.2. Krčenje domneve očetovstva 50
6.2.3. Rahljanje domneve starševstva v času zakonske zveze 51
6.2.4. Prekrivanje domnev očetovstva 52
6.3. Izpodbijanje starševstva 53
6.3.1. Izpodbijanje očetovstva 53
6.3.2. Izpodbijanje materinstva 65
6.4. Pripoznanje starševstva 68
6.4.1. Pripoznanje očetovstva 68
6.4.2. Pripoznanje materinstva 76
6.5. Ugotavljanje starševstva 77
6.5.1. Ugotavljanje očetovstva 77
6.5.2. Ugotavljanje materinstva 88
6.6. Določanje starševstva otrok, spočetih z OBMP 89
6.6.1. Določanje očetovstva 89
6.6.2. Določanje materinstva 91
6.7. Določanje starševstva posvojenih otrok 93
7. STARŠEVSKA SKRB – PRAVICA DO VERSKE VZGOJE 95
8. PREŽIVLJANJE MED STARŠI IN OTROKI 96
8.1. Solidarna odgovornost več preživninskih zavezancev 96
8.2. Redno šolanje otroka 98
8.3. Zmeda s pojmoma sposobnost in zmožnost preživljanja 99
9. SKLADNOST POSTOPKOV V DRUŽINSKIH ZADEVAH Z MEKUOP 99
9.1. Pravna podlaga za varstvo otrokovih procesnih pravic 99
9.2. Postopki, za katere se uporablja MEKUOP 101
9.3. Uresničevanje otrokovih pravic v pravdnem postopku pred sodiščem 103
9.4. Uresničevanje otrokovih pravic v nepravdnem postopku pred sodiščem 113
9.5. Uresničevanje otrokovih pravic v upravnem postopku pred centrom za socialno delo 119
10. REJNIŠTVO 122
10.1. Razmerje med pristojnostmi skrbnika za mladoletne in rejnika 122
10.2. Rejništvo po polnoletnosti 123
11. SKRBNIŠTVO 124
11.1. Razmerje med pooblaščencem in skrbnikom za polnoletnega 124
11.2. Delitev nalog skrbništva med več oseb 126
11.3. Dovoljenje centra za socialno delo za pomembnejše odločitve skrbnika 126
12. POSVOJITEV 127
12.1. Vrsta postopka 127
12.2. Pogoji za posvojitev 127
12.3. Posvojitelj 128
12.4. Istočasno odprta postopka posvojitve in določanja starševstva 129
II. POSODOBITEV TUJIH UREDITEV IN PRAVNIH VIROV V UVODNI OBRAZLOŽITVI DZAK 130
1. POSODOBITEV IN DOPOLNITEV PRIMERJALNIH UREDITEV 130
1.1. Nemčija 130
1.2. Švedska 148
1.3. Velika Britanija 159
1.4. Avstrija 170
1.5. Francija 183
2. DOPOLNITEV NABORA UREDB EU 195
2.1. Uredba Sveta ES št. 4/2009 z dne 18. 12. 2008 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah 195
2.2. Uredba Sveta ES št. 2201/2003 z dne 27. 11. 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe ES št. 1347/2000 (t. i. Bruseljska IIa uredba) 197
2.3. Uredba Sveta EU št. 1259/2010 z dne 20. 12. 2010 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja za razvezo zakonske zveze in prenehanje življenjske skupnosti (t.i. Uredba Rim III) 199
3. DOPOLNITEV NABORA KONVENCIJ 200
3.1. Konvencija o otrokovih stikih (Svet Evrope, 2003) 200
4. NOVEJŠA SODNA PRAKSA EVROPSKEGA SODIŠČA ZA ČLOVEKOVE PRAVICE 201
4.1. Vallianatos in drugi proti Grčiji, št. 29381/09 in 32684/09 z dne 7. 11. 2013 201
4.2. X. in ostali proti Avstriji, št. 19010/07 z dne 19. 2. 2013 201
4.3. Pascaud proti Franciji, št. 19535/2008 z dne 16. 6. 2011 202
4.4. Schalk in Kopf proti Avstriji, št. 30141/2004 z dne 24. 6. 2010 202
4.5. Mustafa in Armagan Akin proti Turčiji, št. 4694/2003 z dne 6. 4. 2010 202
4.6. E. B. proti Franciji, št. 43546/2002 z dne 22. 1. 2008 202
4.7. B. in L. proti Združenemu kraljestvu, št. 36536/2002 z dne 13. septembra 2005 203
4.8. Goodwin proti Združenemu kraljestvu, št. 28957/1995 z dne 11. 7. 2002 203
4.9. Freté proti Franciji, št. 35615/1997 z dne 26. 2. 2002 203

I. DOPOLNITEV POSAMEZNIH INSTITUTOV DRUŽINSKEGA ZAKONIKA
1. POJEM DRUŽINE
Pojem družine, po kateri je družinsko pravo dobilo ime, je ustavna vrednota, ki ji gre posebno varstvo države (tretji odstavek 53. člena Ustave RS, Uradni list RS, št. 33/1991-I, 42/1997, 66/2000, 24/2003, 69/2004, 68/2006, 47/2013 – v nadaljevanju URS). Kljub temu, da je družinsko pravo po besedi družina dobilo ime, pojem družine ni samo v domeni družinskega prava, saj mora država posebno varstvo družine zagotavljati vedno in povsod, ne samo na področju družinskega prava. Varstvo družini je npr. zagotovljeno s predpisi prava socialne varnosti, ki urejajo različne dajatve družini in ki definirajo družinske upravičence do različnih socialnih dajatev. Pri opredelitvi družinskih upravičencev pa predpisi socialne varnosti niso vezani na morebitno definicijo družine v predpisih družinskega prava. Člane, ki jih socialni predpisi označujejo za družinske, in jim dajejo pravico do določene socialne dajatve, lahko določijo drugače od opredelitve članov družine po predpisih družinskega prava.
Družinsko pravo v 2. členu ZZZDR (Uradni list SRS, št. 15/1976, 30/1986, 1/1989, 14/1989, Uradni list RS, št. 13/1994, 82/1994, 29/1995, 26/1999, 60/1999, 70/2000, 64/2001, 110/2002, 42/2003, 16/2004, 101/2007, 90/2011, 84/2012 – v nadaljevanju ZZZDR) definira družino kot življenjsko skupnost staršev in otrok. Dejstvo, da družinsko pravo definira družino, je pravzaprav presenetljivo, saj družina ni institut družinskega prava. To pomeni, da nastanek družine sam po sebi ne ustvarja pravnih posledic. Pravne posledice v družinskem pravu nastanejo npr. s sklenitvijo zakonske zveze, ki ima pravne posledice v razmerju med partnerjema in v razmerju do otrok; pravne posledice v razmerju med partnerjema ustvarja zunajzakonska skupnost; pravne posledice med starši in otroki nastanejo na podlagi pripoznanja in ugotovitve starševstva ter posvojitve. Našteta razmerja so pravni instituti zaradi pravnih posledic, ki jih ustvarjajo. Večina teh institutov ureja tudi razmerja v družini. Družina zato v družinskem pravu ni varovana in urejena na temelju lastnega instituta, temveč prek različnih institutov družinskega prava.
Instituti družinskega prava (zlasti s pravili o določanju starševstva, starševski skrbi, ukrepih za varstvo otrokove koristi) družino in njene člane varujejo na način, da je zagotovljeno temeljno vodilo družinskega prava. To je otrokova korist. Ker se otrok pogosto znajde v različnih situacijah, je treba njegovo korist zavarovati v razmerju do različnih oseb. Te osebe niso nujno samo tisti otrokovi starši, ki z njim živijo, pa tudi ne nujno samo otrokovi starši. Zakonodaja na primer dolžnosti preživljanja otroka ne nalaga samo tistemu staršu, ki z otrokom živi, kar bi ustrezalo ozki definiciji družine iz 4. člena ZZZDR, ampak tudi tistemu od staršev, ki z otrokom ne živi, pa tudi zakoncu in zunajzakonskemu partnerju, kadar otroka ne morejo preživljati njegovi starši (v tuji literaturi t.i. varstvo družine v svaštvu, nem. ˝der Schutz der Stieffamilie˝ ). Skrb za otroka, za katerega ne skrbijo starši, predpisi nalagajo tudi nadomestni družini rejnika ali skrbništva. Očitno je, da je varstvo družine precej širše od varstva otroka in tistega starša, s katerim otrok živi in da zajema zelo različne oblike. Tako družinskemu pravniku kot laiku je zato težko pojasniti, zakaj je po veljavnem pravu družina samo tisti od staršev, ki z otrokom živi in zakaj z otrokom ne tvori družine tudi tisti, ki z njim ne živi, čeprav ima z njim pogoste stike in do njega številne pravice in dolžnosti. Težko je pojasniti tudi, zakaj je otrok s svojim biološkim staršem, s katerim živi, po pravu družina, ni pa družina tudi z zakoncem tega starša, čeprav vsi trije živijo skupaj in ga morda zakonec celo preživlja. Vprašljivo je, zakaj otrok ni družina s svojimi (pol)brati in (pol)sestrami, čeprav njihovo skupnost družinsko pravo varuje s pravico do medsebojnih stikov  in s pravilom, naj se, če starši zanje ne morejo skrbeti, po možnosti ne ločijo med seboj, temveč naj se namestijo k istemu rejniku.
Zgoraj navedeni primeri kažejo, da je pojem družine, po katerem sicer nosi družinsko pravo ime, najbolj izmuzljiv pojem družinskega prava. Prav zato se je večina tujih zakonodajalcev odločila, da družine, ki ji sicer v ustavah, enako kot pri nas, zagotavljajo posebno varstvo države, ne definirajo in ne napravijo za institut družinskega prava. Institucionalizacija družine pa ni težavna naloga samo zato, ker je v predpisih težko prepoznati vse vidike njenega varstva, temveč ker se družina s ves čas spreminja v skladu s spremembami v družbi. To stanje ponazarja citat iz nemškega učbenika družinskega prava, kjer si celo tako ugleden zakon kot je nemški civilni zakonik (BGB, iz leta 1896 s spremembami ) ne upa definirati družine: ˝Pojem družine se tako v splošnem pogovornem jeziku kot tudi v družboslovni jezikovni rabi stalno spreminja v soodvisnosti družbenega razvoja. Ta razvoj ima za posledico, da se določena pravna razmerja (npr. sorodstvena) krčijo, druga pa razširjajo.˝  Nek drug učbenik družinskega prava pa dodaja: ˝Pravni pojem družine zaradi njegove večpomenskosti ni povsem jasen… v civilnem pravu se pojem redko pojavlja.˝  Novo besedilo Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ-1) bi moralo slediti modrosti evropskih civilnih kodifikacij,  ki družine niso poskušale definirati, saj so se zavedale, da je tak poskus nujno neuspešen, pa tudi da ne prinese prav dosti, če družina ni pravni institut, ki bi imel pravne posledice.
O tem, kako neuspešen in vsebinsko zgrešen je bil poskus definicije družine v 4. členu ZZZDR, je bilo že prikazano na zgornjih primerih. Ne samo, da definicija odstopa od tistega, kar si ljudje v dejanskem življenju in v splošnem pogovornem jeziku predstavljajo kot družino, ampak je zakonska definicija, uzakonjena leta 1977, postala preveč toga in neživljenjska celo za zakonodajalca. Ta je leta 2004 z novelo ZZZZDR od nje odstopil pri pravni ureditvi stikov s tretjimi osebami in uporabil širši, sociološki pojem družine, ko je določil, da ima otrok pravico do stikov tudi z osebami, ki niso njegovi starši, če je z njimi družinsko povezan in nanje osebno navezan (106.a člen ZZZDR). To je dodaten argument za to, da se DZ-1 priključi velikim evropskim kodifikacijam in poskus definicije družine opusti. Družina zato ne bo nič manj zavarovana, saj jo varujejo številne norme družinskega prava, ne pa gola definicija družine.

2. STANOVANJSKO VARSTVO DRUŽINSKEGA DOMA
Ureditev stanovanjskega varstva družinskega doma je prvi ponudil predlog Družinskega zakonika (v nadaljevanju predlog DZ), ki ga je kot predlog celovite reforme družinskega prava pripravila delovna skupina v okviru Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju predlog DZ).  Njegov namen je bil sistematično in celovito urediti problematiko varstva stanovanja, zato je vseboval tri različne določbe (58., 59. in 105. člena Predloga DZ). Prva je zagotavljala splošno stanovanjsko varstvo v času trajanja zakonske zveze, druga je zakonca varovala med trajanjem zakonske zveze v primeru nasilja, tretja pa je nudila stanovanjsko varstvo po razvezi zakonske zveze. Določbe so varovale tudi zunajzakonske partnerje, saj so pravice in obveznosti med zunajzakonskimi partnerji enake, kot če bi sklenili zakonsko zvezo.
Kasneje je problematiko stanovanjskega varstva zakoncev v primeru nasilja uredil Zakon o preprečevanju nasilja v družini (Uradni list RS, št. 18/2008 – v nadaljevanju ZPND) in iz predloga DZ iztrgal določene vidike stanovanjskega varstva (21. in 22.  člen ZPND). Z uveljavitvijo ZPND je postala odveč določba 59. člena predloga DZ. Družinski zakonik (v nadaljevanju DZak), ki je bil 16. 6. 2013 sprejet v Državnem zboru, vendar zaradi referenduma ni stopil v veljavo, je zato ne vsebuje več. Obdržal je le nekoliko spremenjeni določbi iz predloga DZ, ki zagotavljata splošno stanovanjsko varstvo, ko med partnerjema ni nasilja, v času trajanja zakonske zveze in po njeni razvezi (58. in 109. člen DZak). Problematika nasilja v družini se po zamisli DZak v celoti obravnava po ZPND.
Določba 58. člena DZak, ki obravnava stanovanjsko varstvo družinskega doma v času trajanja zakonske zveze, je glede na prvotno določbo 58. člena predloga DZ v drugem odstavku brez utemeljenega razloga zožena na tista stanovanja, ki so dom v skupni lasti zakoncev. Samo v teh stanovanjih DZak zahteva soglasje zakoncev za odtujitev, obremenitev, oddajo v najem, ustanovitev pravice služnosti ali kakšne druge pravice, ki bi ovirala uporabo stanovanja, v kateri je družinski dom. Ta določba DZak je neusklajena z določbo 109. člena DZak, ki stanovanje družine razume širše. Poleg tega pa drugi odstavek 59. člena DZak ne prinaša ničesar novega in ne zagotavlja posebnega stanovanjskega varstva, saj ustanovitev naštetih pravic na stanovanju v skupni lasti ne pomeni nič drugega kot upravljanje in razpolaganje s skupnim premoženjem. Za upravljanje in razpolaganje s stvarmi iz skupnega premoženja (enako bi veljalo za stvari v solasti zakoncev) pa že po splošnih pravilih velja, da morata zakonca s stvarjo iz skupnega premoženja razpolagati skupno in sporazumno. Določba drugega odstavka 58. člena DZak zato ni prinesla posebnega varstva. Njen prispevek je v prenormiranju področja, saj zgolj ponavlja že uveljavljeno splošno pravilo. Njena vrednost bi morala biti v tem, da bi zagotavljala, kot je to zagotavljala določba 58. člena predloga DZ, varstvo (tudi) v primerih, ko je eden od partnerjev izključni lastnik ali imetnik druge pravice na družinskem domu ali pa ima eden od partnerjev na tem domu solastninsko ali drugo pravico s tretjim. V praksi so namreč varstvo terjali prav primeri, ko je nič hudega sluteči zakonec z otroci za nekaj dni obiskal svoje starše, po vrnitvi z obiska v družinski dom, pa je naletel na zamenjano ključavnico in novega lastnika stanovanja. Zakonec z otroci je čez noč ostal na cesti. Lastninskega varstva ni imel, saj ni bil lastnik, posestnega pa tudi ne, ker stvar ni bila več v posesti tistega, ki jo je motil.  Na razpolago mu je ostala le še odškodninska tožba za povzročeno škodo, zlasti zaradi uničenja garderobe in drugih stvari, ki so bile v stanovanju. Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je v omenjeni zadevi odločalo kot zadnja instanca, je po razpravi o problematiki stanovanjskega varstva na razširjeni evidenčni Občni seji (z dne 15. 12. 1998) na Vlado RS naslovilo pobudo za sprejem ustrezne zakonske rešitve prav za tak primer in ne za primer stanovanja v skupni lasti ali solasti.  K reševanju tovrstnih stisk je zakonodajalce držav članic Sveta Evrope pozval tudi Odbor ministrov Sveta Evrope s Priporočilom št. R (81) 15 o pravicah zakoncev, ki zadevajo družinsko stanovanje in rabo gospodinjskih  predmetov (v nadaljevanju Priporočilo št. R (81) 15 ) in s Prilogo tega priporočila. DZak je ta poziv spregledal in zgrešil namen stanovanjskega varstva v času trajanja zakonske zveze. Uresničil pa bi ga že, če bi besedilo ˝na stanovanju, na katerem imata skupno lastnino˝ nadomestil z besedilom ˝na stanovanju iz prejšnjega odstavka˝.
Določba 58. člena DZak je pomanjkljiva tudi, ker ne določa, v kakšni obliki je treba podati soglasje. Primerna rešitev bi bil notarski zapis po vzoru, da morajo biti vsa premoženjska razmerja med zakonci po prvi točki 47. člena Zakonu o notariatu (Uradni list RS, št. 13/1994, 48/1994, 82/1994, 41/1995, 83/2001, 73/2004, 98/2005, 17/2006, 115/2006, 33/2007, 45/2008, 91/2013 – v nadaljevanju ZN) urejena v obliki notarskega zapisa in v skladu z 69. členom DZak, ki za dogovor o odstopu od skupnega upravljanja s skupnim premoženjem zahteva notarski zapis.
V določbi 58. člena DZak je neustrezno urejen tudi postopek odločanja o tem, ali je zakonec neupravičeno odrekel soglasje k odtujitvi, obremenitvi, oddaji v najem, ustanovitvi pravice služnosti ali druge pravice, ki bi ovirala uporabo stanovanja. Zakon je namreč s tem, ko je zgolj zapisal, da o tem vprašanju odloča sodišče, predvidel uporabo določb pravdnega postopka, čeprav bi bil v tem primeru primernejši nepravdni postopek, kar pa bi moral zakon posebej določiti s formulacijo ˝odloča sodišče v nepravdnem postopku˝. Enak očitek glede postopka gre določbi drugega odstavka 109. člena DZak. Sicer pa je določba 109. člena DZak ustrezna in tudi ustrezno varuje vse oblike lastniških stanovanj, ne samo tistih v skupni lasti, ki so bili pred razvezo družinski dom.

3. PREMOŽENJSKA RAZMERJA IN PODJETNIŠKO PREMOŽENJE ZAKONCEV
3.1. Z delom ali odplačno pridobljeno skupno premoženje – potrebujemo oba kriterija?
ZZZDR v 2. odstavku 51. člena določa, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. ZZZDR ne določa podrobneje, kaj spada v skupno premoženje zakoncev, zato pa sta to vprašanje izčrpno obravnavali sodna praksa in teorija.  Čeprav ZZZDR tega ne določa, pa ni dvoma, da spada v skupno premoženje zakoncev tudi premoženje, ki je pridobljeno na podlagi skupnega premoženja (t. i. realna subrogacija).
Definicija skupnega premoženja zakoncev je v DZak dopolnjena na način, da je poleg dela kot konstitutivnega elementa za nastanek skupnega premoženja alternativno določena tudi odplačnost. Po DZak je torej skupno premoženje zakoncev tisto premoženje, ki ga zakonca v času trajanja življenjske skupnosti pridobita z delom ali odplačno. S tem, ko je DZak v definicijo skupnega premoženja vnesel pojem odplačno pridobljenega premoženja, je delo kot konstitutiven element za nastanek skupnega premoženja postalo odveč, saj ga pojem odplačno pridobljenega premoženja v celoti nadomesti. Delo, ki ima za posledico pridobitev premoženjske koristi, je namreč zajeto s pojmom odplačno pridobljenega premoženja. Če zakonec opravlja delo in na podlagi tega dela pridobi premoženjsko korist, je ta premoženjska korist pridobljena odplačno in zato spada v skupno premoženje zakoncev. Če pa zakonec opravlja delo neodplačno, za opravljeno delo ne pridobi premoženjske koristi in torej ni predmeta, ki bi lahko spadal v skupno premoženje zakoncev. Delo kot konstitutiven element za nastanek skupnega premoženja se torej izkaže za nepotrebno, saj je za nastanek skupnega premoženja bistveno, da je premoženje pridobljeno odplačno, ne glede na to, ali je pridobljeno z delom. Neodplačno delo namreč po naravi stvari ne vodi do nastanka skupnega premoženja, odplačno delo pa je zajeto s pogojem odplačno pridobljenega premoženja.
Umestitev dela v definicijo skupnega premoženja zakoncev kot elementa za nastanek skupnega premoženja zakoncev zaplete ureditev premoženjskih razmerij med zakoncema v primerih, ko zakonec z delom prispeva k povečanju posebnega premoženja drugega zakonca. Zakonec, ki z delom prispeva k povečanju posebnega premoženja drugega zakonca, ob razvezi zakonske zveze pri delitvi skupnega premoženja zakoncev ne more zahtevati delitve posebnega premoženja drugega zakonca. Nastane pa zapletena konstrukcija skupne terjatve zakoncev do posebnega premoženja enega od njiju. Navedena skupna terjatev je predmet skupnega premoženja in bi zato morala biti predmet delitve skupnega premoženja, vendar tovrstno ugotavljanje terjatev postopek delitve skupnega premoženja občutno podaljša, saj je dokazovanje pomoči enega od zakoncev pri povečanju posebnega premoženja drugega zakonca obsežno in dolgotrajno (npr. veliko prič). Če pa v definiciji skupnega premoženja zakoncev ni dela kot konstitutivnega elementa za nastanek skupnega premoženja, se izognemo konstrukciji skupne terjatve zakoncev do posebnega premoženja enega od njiju. V tem primeru lahko zakonec, ki je z delom pripomogel k povečanju posebnega premoženja drugega zakonca, zahteva povrnitev vlaganj od obogatenega zakonca po pravilih obligacijskega prava o neupravičeni obogatitvi. Zakonca, ki je z delom pripomogel k povečanju posebnega premoženja drugega zakonca, varujejo določbe o zastaranja, saj zastaranje med zakoncema ne teče (358. člen Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001, 32/2004, 28/2006, 40/2007 - v nadaljevanju OZ), ampak začne teči šele po prenehanju zakonske zveze.

3.2. Neznatna razlika zakoncev v prispevkih k skupnemu premoženju
Eno glavnih sprememb zakonitega premoženjskega režima zakoncev je Dak predvidel pri izpodbijanju domneve enakih deležev na skupnem premoženju. Zakonec lahko domnevo enakih deležev izpodbije le, če dokaže, da je k nastanku skupnega premoženja prispeval bistveno več kot drugi zakonec, sicer pa svojega večjega prispevka ne more uveljaviti (drugi odstavek 73. člena DZak). Ureditev ne prispeva k hitrejšemu reševanju problematike določanja deleža na skupnem premoženju, saj mora sodišče najprej ugotoviti, ali je bila razlika v prispevkih znatna, šele nato pa lahko pristopi k ugotavljanju natančne višine tega prispevka. Taka ureditev ni bolj ekonomična od veljavne ureditve, je pa gotovo bolj problematična z vidika ustavne pravice do zasebne lastnine, saj pomeni prisilno razlastitev zakončevega ˝neznatno manjšega prispevka˝. Pri tem je opozoriti, da sta npr. dva odstotka premoženja na prvi pogled lahko neznatna razlika v prispevku, da pa ta razlika pri zelo obsežnem skupnem premoženju lahko pomeni znatni denarni znesek. Razlastitev znatnega denarnega zneska pa nikakor ni skladna s pravico do zasebne lastnine. Še zlasti, ker zakonodajalec, za tako razlastitev nima utemeljenega razloga. Razlog, ki ga navaja, je razbremenitev sodišč oziroma zmanjšanje števila sporov o delitvi skupnega premoženja zakoncev, kar pa, tudi, če bi bilo to res, pa ni, ne more biti razlog za razlastitev posameznika.

3.3. Predmeti manjše vrednosti, namenjeni za osebno rabo
Konceptualno zgrešena je določba 76. člena DZak, s katero je DZak predmete manjše vrednosti, namenjene izključno osebni rabi enega zakonca, ne glede na njihov način pridobitve, uvrstil med posebno premoženje zakoncev in jih s tem izvzel iz delitve skupnega premoženja zakoncev. Za tak odstop ni videti potrebe, saj predmeti manjše vrednosti praviloma ne bodo predmet sodnega spora med zakonci. Za tak odstop zato ne govorijo razlogi ekonomičnosti.
Do sodnega spora med zakonci o predmetih osebne rabe manjše vrednosti, ki so bili pridobljeni odplačno, utegne priti predvsem, ko je premoženje zakoncev izredno majhno in ga skoraj izključno sestavljajo odplačno pridobljeni predmeti osebne rabe manjše vrednosti. V takem primeru pa varstvo šibkejšega zakonca zahteva, da so ti predmeti podvrženi skupnemu premoženju zakoncev in s tem tudi pravilom za njihovo pravično delitev. DZ-1 mora zato predmete osebne rabe, enako kot ZZZDR, razvrščati v posamezno vrsto premoženja zakoncev po splošnem kriteriju odplačnosti pridobitve.

3.4. Možitna ali ženitna pogodba
Pravila o premoženjskih razmerjih med zakonci se uporabljajo tudi za urejanje premoženjskih razmerij med zunajzakonskimi partnerji, saj so pravice med zunajzakonskima partnerjema enaka kot med zakonci. Hkrati pa predstavljajo model za urejanje premoženjskih razmerij med istospolnimi partnerji, saj zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti (Uradni list RS, št. 65/2005, 55/2009 – v nadaljevanju ZRIPS) posnema ureditev premoženjskih razmerij med zakonci.
Pristop, da so premoženjska razmerja med zakonci model za vsa ostala premoženjska razmerja med partnerji, je ubral tudi DZak. Po njem smeta partnerja svoja premoženjska razmerja urejati tudi s pogodbo, saj premoženjski režim med zakonci ni več kogenten. DZak pogodbo o urejanju premoženjskih razmerij imenuje ženitna pogodba (4. in naslednji členi DZak). Izraz ženitna pogodba, ki premoženjska razmerja ocenjuje skozi položaj moškega in to heteroseksualnega (tj. ženina), je neprimeren za današnji čas, ko naj bi bili ljudje enakopravni ne glede na spol pa tudi ne glede na spolno usmerjenost (14. člen URS). Ustavno načelo enakopravnosti je še posebno poudarjeno za partnerje v zakonski zvezi (53. člena URS). Izraz ženitna pogodba zato ne samo da ne ustreza enakopravnosti moškega in ženske, ker se ženska ne ženi, ampak moži, temveč ne ustreza tudi enakopravnosti glede na spolno usmerjenost, kadar je zakonska zveza namenjena tudi istospolnim partnerjem. Vprašanje je, kdo se ženi, če sploh kdo, pri dveh moških ali pri dveh ženskah. Tudi, če zakonska zveza v zakonu ni urejena tako, da je namenjena istospolnim parom, pa premoženjska razmerja med zakonci navadno predstavljajo model tudi zanje, zato je že tako seksistično obarvan izraz ženitna pogodba še dodatno neprimeren.
Izraz ženitna pogodba je neprimeren tudi za urejanje premoženjskih razmerij zunajzakonskih partnerjev, saj se tu ne ženi nihče, ker zunajzakonska skupnost nima formalne sklenitvene faze nastanka, temveč je dejanska življenjska skupnost.
Ženitna pogodba je tudi sicer slab izraz za sporazumno urejanje premoženjskih razmerij partnerjev, saj se ženitna pogodba ne sklepa samo ob ženitvi oziroma sklenitvi zakonske zveze, ampak tudi daleč po njenem nastanku, zlasti ob razvezi zakonske zveze, ko je treba sporazumno razdeliti premoženje partnerjev.
Iz vseh zgoraj navedenih razlogov je bil izraz pogodba o urejanju premoženjskih razmerij, ki ga je DZak uporabljal v začetni verziji, mnogo boljši in predvsem ustrezen z vidika ustave.

3.5. Podjetniško premoženje zakoncev
3.5.1. Reforma premoženjskih razmerij med zakoncema
DZak prinaša na področju premoženjskih razmerij med zakoncema konceptualne spremembe. Po vzoru tujih ureditev (npr. Nemčije, Avstrije) režim odplačno pridobljenega premoženja zakoncev ni več kogentno pravo, ampak velja samo, če se zakonca s pogodbo ne dogovorita drugače. Zakonca se za pogodbeni premoženjski režim odločita takrat, kadar jima zakoniti premoženjski režim ne ustreza in zato želita sama oblikovati vsebino njunih medsebojnih premoženjskih razmerij. Čeprav sta zakonca svobodna pri urejanju medsebojnih premoženjskih razmerij, je pričakovati, da se bodo zakonci po odpravi kogentnega režima odplačno pridobljenega premoženja pri oblikovanju medsebojnih premoženjskih razmerij zgledovali po premoženjskih režimih, ki jih poznajo tuje ureditve. Z obravnavo najpogostejših in najbolj tipičnih premoženjskih režimov iz tujih ureditev zato zajamemo veliko večino premoženjskih režimov, ki jih bosta zakonca lahko izbrala , če se bosta v skladu z DZak odločila za pogodbeni premoženjski režim. Zakonca se bosta lahko zgledovala po premoženjskem režimu ločenega premoženja, premoženjskem režimu skupnosti povečanja premoženja in premoženjskem režimu skupnega premoženja.
V premoženjskem režimu ločenega premoženja ne nastaja skupno premoženje, ampak je premoženje zakoncev ločeno. Obstajata zgolj dve premoženjski masi zakoncev, in sicer posebno premoženje vsakega zakonca posebej. Zakonca s posebnim premoženjem upravljata in razpolagata samostojno.  V premoženjskem režimu ločenega premoženja sklenitev zakonske zveze nima premoženjskopravnih posledic za zakonca.  Zakonca se z vidika premoženjskopravnih vprašanj obravnavata tako, kot da ne bi sklenila zakonske zveze. Premoženjski režim ločenega premoženja je zato še posebej mamljiv za zakonce, ki se ukvarjajo s podjetništvom, saj ne nastane skupno podjetniško premoženje ter zato tudi ni problemov s skupnim upravljanjem, odgovornostjo za obveznosti in delitvijo premoženja podjetja ob razvezi zakonske zveze. Zaradi navedenih prednosti je v nemški praksi v pogodbi o ustanovitvi gospodarske družbe pogosto predvidena obveznost družbenikov, da se z zakoncem dogovorijo za premoženjski režim ločenega premoženja oziroma da sklenejo takšen dogovor vsaj glede podjetniškega premoženja.  Podoben trend je mogoče pričakovati tudi v Sloveniji, ko bo prišlo do reforme premoženjskih razmerij med zakoncema in se bosta zakonca lahko odločila za premoženjski režim ločenega premoženja.
V premoženjskem režimu skupnosti povečanja premoženja  med trajanjem zakonske zveze velja režim ločenega premoženja, ob prenehanju zakonske zveze pa pride do izravnave prirasti. Prirast je znesek, za katerega končno premoženje zakonca presega njegovo začetno premoženje. Izravnava prirasti se opravi tako, da se presežek prirasti enega zakonca nad prirastjo drugega razdeli na polovico.
Za premoženjski režim skupnega premoženja  je značilno, da s sklenitvijo zakonske zveze postane vse premoženje zakoncev njuno skupno premoženje. V skupno premoženje zakoncev spadajo tudi premoženjski predmeti, ki so pridobljeni po sklenitvi zakonske zveze.  Izjema so predmeti, ki spadajo v pridržano in posebno premoženje zakoncev. Pridržano premoženje je premoženje, ki ga zakonca s pogodbo o premoženjskem režimu skupnega premoženja izločita iz skupnega premoženja, premoženje, ki ga je tretji naklonil enemu od zakoncev ter premoženje, ki ga zakonec dobi z zamenjavo pridržanega premoženja.  Posebno premoženje zakoncev tvorijo pravice, ki niso prenosljive (npr. pravica do odškodnine za nepremoženjsko škodo, neprenosljive terjatve in neprenosljive stvarne pravice).  Zakonca s pogodbo o premoženjskem režimu ločenega premoženja ne moreta preprečiti nastanka posebnega premoženja zakoncev, saj so te določbe kogentne narave.
V praksi bosta zakonca, ki se ukvarjata s podjetniško dejavnostjo, izbrala premoženjski režim ločenega premoženja, če se bosta odločila za pogodbeni premoženjski režim oziroma bosta iz zakonitega premoženjskega režima izvzela podjetniško premoženje in zanj določila premoženjski režim ločenega premoženja.  Premoženjskemu režimu ločenega premoženja je podoben premoženjski režim skupnosti povečanja premoženja. V obeh navedenih premoženjskih režimih je premoženje zakoncev v času trajanja zakonske zveze ločeno. Zaradi podobnosti premoženjskega režima ločenega premoženja in premoženjskega režima skupnosti povečanja premoženja so vse ugotovitve v zvezi s problematiko podjetniškega premoženja zakoncev po DZak v premoženjskem režimu ločenega premoženja smiselno uporabne tudi za premoženjski režim skupnosti povečanja premoženja. Prav tako sta si podobna premoženjski režim skupnosti odplačno pridobljenega premoženja in premoženjski režim skupnega premoženja. Dejstvo, da je premoženjski režim skupnosti odplačno pridobljenega premoženja po slovenskem ZZZDR kogenten premoženjski režim, premoženjski režim skupnega premoženja po nemškem BGB pa izbirni premoženjski režim, ni relevantno, saj je bistvena vsebinska podobnost premoženjskih režimov. V obeh premoženjskih režimih v času trajanja zakonske zveze nastaja skupno premoženje. Vse ugotovitve v zvezi s problematiko podjetniškega premoženja zakoncev po DZak v zakonitem premoženjskem režimu so zato smiselno uporabne za premoženjski režim skupnega premoženja, če bosta zakonca svoj pogodbeni premoženjski režim uredila po zgledu premoženjskega režima skupnosti premoženja.
Zakonodajalec skuša v DZak zapolniti pravno praznino na področju podjetniškega premoženja zakoncev. DZak problematiko podjetniškega premoženja zakoncev ureja v dveh določbah. V 79. členu ureja vlaganja zakoncev v podjetje, ki je posebno premoženje enega od njiju, v 80. členu pa skupno podjetniško udejstvovanje zakoncev. Določbi urejata različni situaciji, zato sta v nadaljevanju obravnavani vsaka posebej.
V nobeni od obeh zgoraj navedenih določb ni posebej določeno, v katerem premoženjskem režimu se uporabljata. Določbi torej veljata tako v zakonitem premoženjskem režimu kot tudi v premoženjskem režimu ločenega premoženja. Dejstvo, da je v 79. členu DZak urejeno vlaganje zakonca v podjetje, ki je posebno premoženje drugega zakonca, ter v določbi 80. členu DZak skupno podjetniško udejstvovanje zakoncev, ne pomeni, da je prva uporabna zgolj v premoženjskem režimu ločenega premoženja in druga v zakonitem premoženjskem režimu. Do vlaganj zakonca v podjetje drugega zakonca namreč lahko pride tudi v zakonitem premoženjskem režimu, saj podjetje, ki ga ima zakonec pred sklenitvijo zakonske zveze oziroma ga je pridobil neodplačno v času trajanja zakonske zveze, spada v posebno premoženje tega zakonca. Podjetje torej ne spada v posebno premoženje zakonca le takrat, kadar se zakonca dogovorita za premoženjski režim ločenega premoženja oziroma v zakonitem premoženjskem režimu s pogodbo izvzameta podjetje iz skupnega premoženja. Enako kot določba 79. člena tudi določba 80. člena DZak o skupnem podjetniškem udejstvovanju zakoncev velja v zakonitem premoženjskem režimu in premoženjskem režimu ločenega premoženja. Pri skupnem podjetniškem udejstvovanju je namreč treba urediti razmerje med zakoncema tako za primer pripadnosti deleža v podjetju skupnemu premoženju kot tudi za primer, ko med zakoncema velja premoženjski režim ločenega premoženja.

3.5.2. Vlaganja zakonca v podjetje drugega zakonca (79. člen DZak)
3.5.2.1. Sklepanje pogodb med zakoncema glede podjetniškega premoženja
DZak pri vlaganjih v podjetje, ki je posebno premoženje enega od njiju, zakonca vzpodbuja, da se s pogodbo dogovorita o obliki udeležbe. Če zakonec vlaga v gospodarsko družbo, drugo pravno osebo ali v podjetje samostojnega podjetnika, ki spada v posebno premoženje drugega zakonca, zakonca s pogodbo določita obliko udeležbe zakonca.  Določba velja tako v zakonitem premoženjskem režimu kot tudi v režimu ločenega premoženja.

3.5.2.1.1. Sklepanje pogodb med zakoncema v premoženjskem režimu ločenega premoženja

Dogovarjanje zakoncev o vlaganjih enega v podjetje drugega je svobodno, kadar zanju velja premoženjski režim ločenega premoženja. Če se zakonca dogovorita, da zanju velja premoženjski režim ločenega premoženja, potem se lahko tudi dogovorita o njunem razmerju glede vlaganj v podjetje enega od njiju.  Zakonca lahko zato glede vlaganj enega od njiju v podjetje drugega zakonca skleneta pogodbo, v kateri opredelita premoženjskopravne posledice tovrstnih vlaganj. V tem primeru se zakončevo nadomestilo za opravljena vlaganja presoja po določbah sklenjene pogodbe.
Zakonca lahko pri ureditvi medsebojnega razmerja v zvezi z delom v podjetju enega zakonca izbirata med različnimi pogodbami. Med seboj lahko skleneta vse pravne posle, ki jih lahko skleneta s tretjimi osebami.  Nemška teorija navaja, da se v praksi uporabita predvsem pogodba o zaposlitvi  in družbena pogodba,  redkeje podjemna pogodba.
Če zakonec opravlja delo v podjetju drugega zakonca na podlagi pogodbe o zaposlitvi, dobi plačilo za opravljeno delo po pravilih delovnega prava.  V primeru razveze zakonske zveze zakonec, ki je opravljal delo v podjetju drugega zakonca, zato nima posebnega civilnopravnega zahtevka za plačilo opravljenega dela.  Pogodba o zaposlitvi je namenjena pravni ureditvi dela, zato je uporabna le v primeru, ko zakonec v podjetje drugega zakonca vlaga delo. Niso pa s pogodbo o zaposlitvi urejena stvarna vlaganja zakonca. Za sklenitev pogodbe o zaposlitvi je merodajno delovno pravo, zato v nadaljevanju ni obravnavana.
Pri sklenitvi družbene, podjemne ali katerekoli druge pogodbe civilnega prava, ki jo zakonca skleneta po prvem odstavku 79. člena DZak, je treba opozoriti na splošna pravila o obličnosti pravnih poslov med zakoncema. DZak v prvem odstavku 79. člena za pogodbe o udeležbi glede podjetniškega premoženja zakoncev ne predpisuje posebne oblike, vendar je pri tem treba upoštevati splošna pravila DZak o obličnosti pravnih poslov med zakoncema. Pogodbe med zakoncema glede medsebojnih pravic in obveznosti morajo biti sklenjene v obliki notarskega zapisa.  Ta določba velja tudi, če med zakoncema velja premoženjski režim ločenega premoženja.  Zakonca morata zato skleniti družbeno ali katerokoli drugo pogodbo civilnega prava glede vlaganj enega zakonca v podjetje drugega zakonca v obliki notarskega zapisa.

3.5.2.1.2. Sklepanje pogodb med zakoncema v zakonitem premoženjskem režimu

Pri vlaganjih zakonca v podjetje drugega zakonca DZak ne daje prednosti dogovorom zakoncev le v premoženjskem režimu ločenega premoženja, temveč tudi v zakonitem premoženjskem režimu. To pomeni, da se zakonca glede vlaganj enega zakonca v podjetje drugega lahko svobodno dogovorita, ne glede na določbe zakonitega premoženjskega režima.
Po DZak med zakoncema načeloma velja zakoniti premoženjski režim. Premoženjski režim ločenega premoženja velja le, če se zakonca zanj dogovorita s pogodbo o ureditvi premoženjskopravnih razmerij.  Če zakonca ne skleneta pogodbe o ureditvi premoženjskih razmerij, med njima velja zakoniti premoženjski režim.  V tem primeru veljajo vsa pravila zakonitega premoženjskega režima, tudi pravilo o nastanku skupnega premoženja. Določba prvega odstavka 79. člena DZak od tega pravila odstopa, saj zakoncema dopušča, da določita drugačno usodo premoženja, ki po splošnih pravilih zakonitega premoženjskega režima spada v skupno premoženje zakoncev. Po pravilih zakonitega premoženjskega režima namreč premoženje, ki je pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze oziroma na podlagi skupnega premoženja, spada v skupno premoženje zakoncev.  Določba prvega odstavka 79. člena DZak pa zakoncema omogoča sklenitev dogovora, po katerem npr. zakonec na podlagi vlaganj pridobi v podjetju delež, ki spada v njegovo posebno premoženje, pa čeprav vlaganja po pravilih zakonitega premoženjskega režima spadajo v skupno premoženje zakoncev. Zakonca lahko torej pri vlaganjih v podjetje drugega zakonca razpolagata s skupnim premoženjem kljub temu, da velja med njima zakoniti premoženjski režim.
Dopustnost sklepanja pogodb o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema ne sega tako daleč, da lahko zakonca, ki ne skleneta pogodbe o ureditvi medsebojnih premoženjskih razmerij, svobodno spreminjata zakoniti premoženjski režim s pogodbami v zvezi z vlaganji v podjetje enega od zakoncev. Če se zakonca ne odločita za premoženjski režim ločenega premoženja, med njima velja zakoniti premoženjski režim. Veljavnost zakonitega premoženjskega režima pomeni tudi dosledno uporabo vseh njegovih določb; tj. tudi določb o nastanku skupnega premoženja zakoncev. Zakoncema določba 79. člena DZak zato v okviru zakonitega premoženjskega režima ne sme dovoliti svobodnega dogovarjanja o usodi skupnega premoženja s posameznimi pogodbami (npr. s pogodbo o udeležbi v gospodarski družbi), ki so namenjene urejanju razmerja med družbenikom in družbo. Te posamezne pogodbe namreč niso namenjene urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema. Pravila zakonitega premoženjskega režima imajo prednost, zato zakonca podjetniškega premoženja ne moreta izvzeti iz skupnega premoženja. Zakonca se lahko svobodno dogovarjata o medsebojnih premoženjskih razmerjih le, če sta se dogovorila za premoženjski režim ločenega premoženja. V premoženjskem režimu ločenega premoženja namreč velja, da premoženje, pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze oziroma na podlagi skupnega premoženja, ni skupno premoženje zakoncev. Zgolj v tem primeru se zakonca lahko svobodno dogovarjata o vlaganjih, ki sicer po pravilih zakonitega premoženjskega režima spadajo v skupno premoženje.

3.5.2.2. Odsotnost posebnega dogovora med zakoncema

3.5.2.2.1. Nastanek družbe civilnega prava

Če zakonca ne skleneta dogovora o udeležbi zakonca, ki vlaga v podjetje drugega zakonca, DZak šteje, da gre za udeležbo po pravilih obligacijskega prava o družbeni pogodbi (drugi odstavek 79. člena DZak). Med zakoncema torej v zvezi z vlaganji enega od njiju v podjetje drugega nastane družba civilnega prava, ne glede na premoženjski režim, ki velja za zakonca. Proučiti je treba, ali je primerno, da se ob odsotnosti dogovora uporabijo določbe o družbi civilnega prava v vseh premoženjskih režimih ter katere določbe o družbi civilnega prava so uporabne.
S problematiko denarnega nadomestila zakonca, ki je opravljal delo v podjetju drugega zakonca, se intenzivno ukvarjata nemška teorija in sodna praksa. Pri iskanju pravne podlage se opirata na pogodbeno pravo. Na podlagi dela zakonca v podjetju drugega zakonca nastane med zakoncema pogodbeno razmerje. Kadar zakonca nista izrecno sklenila pogodbe, nemška teorija in sodna praksa menita, da je pogodbeno razmerje med zakoncema nastalo na podlagi konkludentnih ravnanj. Nemška teorija omenja predvsem pogodbo o zaposlitvi, družbeno pogodbo in sui generis pogodbo družinskega prava, imenovano kooperacijska pogodba,  medtem ko se nemška sodna praksa v odločbah najpogosteje opira na konkludentno sklenjeno družbo civilnega prava in kooperacijsko pogodbo.  V DZak je ob odsotnosti posebnega dogovora med zakoncema izrecno predpisana uporaba pravil o družbi civilnega prava, zato so v nadaljevanju obravnavana le spoznanja nemške teorije in sodne prakse v zvezi s konkludentnim nastankom družbe civilnega prava med zakoncema. Spoznanja nemške sodne prakse in teorije v zvezi s konstruktom konkludentno sklenjene kooperacijske pogodbe za slovenski pravni red niso uporabna, saj se nemška sodna praksa na to pogodbo sklicuje zgolj takrat, kadar zakonec v podjetje drugega zakonca prispeva zgolj delo in ne materialnih prispevkov.  Določba 79. člena DZak pa enotno ureja tako delovne kot tudi materialne prispevke zakonca v podjetje drugega zakonca.

3.5.2.2.2. Notranja družba civilnega prava v nemškem pravu

Nemška sodna praksa pri vlaganjih zakonca v podjetje drugega zakonca poseže po določbah o družbi civilnega prava takrat, kadar zakonca s prispevki sodelujeta pri zasledovanju cilja, ki presega običajne cilje v okviru življenjske skupnosti zakoncev.  Nemška teorija kot primer takšnega ravnanja zakoncev navaja materialni in delovni prispevek zakoncev pri opravljanju podjetniške dejavnosti v podjetju. Zakonca si na podlagi prispevkov prizadevata doseči dobiček pri opravljanju pridobitne dejavnosti. Opravljanje pridobitne dejavnosti pa presega namen življenjske skupnosti zakoncev (na primer izdatna pomoč zakonca v podjetju drugega zakonca v prostem času ob večerih in čez vikend). 
Sodelovanje zakonca v podjetju drugega zakonca v nemškem pravnem sistemu ne povzroči nastanka klasične zunanje družbe civilnega prava, ampak notranje družbe.  Podjetje oziroma delež v podjetju kljub nastanku družbe civilnega prava še vedno spada v posebno premoženje enega zakonca in ne pripada zakoncema kot družbenikoma družbe civilnega prava. Zakonca torej ne oblikujeta družbe na udeležbi v podjetju, ampak med njima nastane obligacijsko razmerje v zvezi z udeležbo enega zakonca v podjetju drugega zakonca. Notranja družba ne nastopa proti tretjim osebam in ne nastane skupno premoženje družbenikov.  Zakonec, ki ima delež v podjetju, proti podjetju nastopa v svojem imenu in ne v imenu notranje družbe.  Pri notranji družbi torej obstaja obligacijsko razmerje zgolj med družbeniki in ni učinkov nasproti tretjim osebam. V poštev pridejo pravila o družbeni pogodbi, ki urejajo razmerje med družbeniki (npr. udeležba na dobičku, denarno nadomestilo ob prenehanju družbe), ne pa pravila o razmerju družbe do tretjih oseb. Nemška teorija poudarja, da do konkludentne sklenitve notranje družbe sicer lahko pride v vseh premoženjskih režimih, vendar je pomembna predvsem v tistih primerih, ko zakonec ne dobi ustreznega nadomestila za vlaganja na podlagi določb premoženjskega režima. Do prikrajšanja zakonca pa praviloma pride v premoženjskem režimu ločenega premoženja.  Pri tem je treba opozoriti, da vsakršen prispevek zakonca v podjetje drugega zakonca še ne more utemeljiti konkludentnega nastanka notranje družbe med zakoncema, ampak mora preseči okvire življenjske skupnosti zakoncev. Teorija in sodna praksa sta izdelali več kriterijev, kdaj sodelovanje zakoncev presega običajno medsebojno pomoč zakoncev pri zadovoljevanju materialnih potreb življenjske skupnosti. 
Najpomembnejša kriterija za presojo, kdaj sodelovanje zakonca v podjetju drugega zakonca presega običajno medsebojno pomoč zakoncev pri zadovoljevanju materialnih potreb življenjske skupnosti, sta obsega dela in materialni prispevki v podjetje. Delo zakoncev mora biti enakovredno. Če zakonec opravlja delo v podjetju drugega zakonca v podrejenem položaju (npr. žena v moževi zasebni ambulanti naroča paciente v času ur za naročanje), med zakoncema ne nastane notranja družba.  Enakovrednost dela ni odvisna od obsega dela, ki ga zakonec opravlja. Tudi zakonec, ki po obsegu dela v podjetju ne dosega zakonca, kateremu pripada podjetje, lahko v podjetju opravlja enakovredno delo.  V primerih, ko obseg dela, ki ga opravi zakonec v podjetju drugega zakonca, predstavlja le minimalni prispevek v primerjavi z drugim zakoncem, teorija zanika obstoj družbene pogodbe med zakoncema. Teorija kot indic za enakovredno delo omenja tudi poklicne kvalifikacije zakonca. Če ima zakonec enake poklicne kvalifikacije kot zakonec, ki mu pripada podjetje, to kaže na enakovredno delo zakoncev v podjetju.
Zakonec lahko sodeluje v podjetju drugega zakonca tudi tako, da poleg dela prispeva še denar ali druge stvari. Po mnenju teorije kombinacija dela in premoženjskih prispevkov nedvomno kaže na voljo zakoncev, da med njima nastane notranja družba.  Nemška sodna praksa v zadnjem času širi uporabnost instituta notranje družbe. Po odločbi nemškega zveznega vrhovnega sodišča iz leta 1999 lahko med zakoncema nastane notranja družba tudi v primeru, če je zakonec v podjetje drugega zakonca prispeval zgolj premoženjski prispevek.
Poleg kriterijev dela in materialnih prispevkov teorija navaja še več okoliščin, ki kažejo na sodelovanje zakonca v podjetju drugega zakonca. Teorija npr. omenja skupno načrtovanje opravljanja podjetniške dejavnosti, razdelitev dobička in izgube ter delitev dela pri opravljanju dejavnosti.
Pri notranji družbi ne nastane skupno premoženje. Po prenehanju sodelovanja zakonca v podjetju drugega zakonca zato ni mogoče zahtevati delitve oziroma izplačila deleža na premoženju notranje družbe. Prav tako ni mogoče zahtevati delitve udeležbe v podjetju, saj podjetje ali delež v podjetju spada v posebno premoženje zakonca. Zakonec, ki je pomagal drugemu zakoncu v podjetju, ima po prenehanju notranje družbe zoper drugega zakonca obligacijski zahtevek na izplačilo dosežene koristi.  Nemška teorija poudarja, da ne gre za naknadno plačilo za storitve zakonca, ampak za udeležbo na doseženi koristi. V notranji družbi obligacijski zahtevek torej nadomesti delitev premoženja, do katere pride ob prenehanju zunanje družbe. Nastanek notranje družbe za zakonca ne pomeni le udeležbe pri nastali koristi, ampak tudi pri izgubi do višine prevzetega vložka.
Višina izplačila dosežene koristi se ravna glede na udeležbo zakoncev v notranji družbi. Udeležba zakoncev v notranji družbi je odvisna od njunih prispevkov, tj. njunega dela in materialnih prispevkov. Sodišče v vsakem konkretnem primeru oceni prispevek zakonca v podjetju drugega zakonca glede na vse okoliščine konkretnega primera. Pri tem upošteva njegovo delo in materialne dobrine, ki jih je prispeval v podjetje drugega zakonca.  V dvomu sta zakonca na doseženi koristi udeležba po enakih deležih.
3.5.2.2.3. Uporaba določb o družbi civilnega prava v slovenskem pravu

DZak predvideva nastanek družbe civilnega prava med zakoncema tako v premoženjskem režimu ločenega premoženja kot tudi v zakonitem premoženjskem režimu. Z vidika premoženjskega režima ločenega premoženja ni zadržkov za nastanek družbe civilnega prava med zakoncema. Za premoženjska razmerja med zakoncema ne veljajo pravila družinskega prava, temveč splošna premoženjskopravna pravila. Enako kot v nemškem pravu tudi po DZak v premoženjskem režimu ločenega premoženja ni ovir za nastanek družbe civilnega prava.
Obstajajo pa pomisleki glede možnosti nastanka družbe civilnega prava med zakoncema v zakonitem premoženjskem režimu. Nemška teorija in sodna praksa posegata po konstrukciji konkludentno sklenjene notranje družbe civilnega prava le v premoženjskem režimu ločenega premoženja. V drugih premoženjskih režimih ni potrebe po tej konstrukciji, saj udeležbo zakoncev na ustvarjeni vrednosti zagotavljajo že pravila premoženjskega režima.  Enako velja po DZak, če za zakonca velja zakoniti premoženjski režim. Zakoniti premoženjski režim velja, če zakonca nista sklenila pogodbe o ureditvi premoženjskih razmerij.  To pomeni, da se uporabijo tudi pravila o nastanku skupnega premoženja. Povečana vrednost deleža v podjetju drugega zakonca, do katere je prišlo na podlagi dela zakoncev oziroma na podlagi skupnega premoženja, spada v skupno premoženje zakoncev.  Zakonec, ki je vlagal v podjetje drugega zakonca, dobi ustrezno nadomestilo za vlaganja že na podlagi določb zakonitega premoženjskega režima ob delitvi skupnega premoženja, zato ni potrebe po nastanku družbene pogodbe med njima in reševanju njunih premoženjskih razmerij po določbah OZ o družbi civilnega prava, saj lahko sodišče o ustreznem nadomestilu odloči hkrati z odločanjem o delitvi preostalega skupnega premoženja.
Po nemški teoriji in sodni praksi v primeru, ko zakonec vlaga v podjetje drugega zakonca, med zakoncema ne nastane klasična zunanja družba civilnega prava, temveč t.i. notranja družba civilnega prava. Čeprav BGB notranje družbe civilnega prava ne omenja izrecno, v nemški teoriji in sodni praksi ni dvoma, da BGB dopušča njen nastanek.  Enako kot v nemškem BGB tudi v OZ notranja družba civilnega prava ni izrecno omenjena. Slovenska teorija se sicer podrobneje ne ukvarja z notranjo družbo kot obliko družbe civilnega prava, vendar pa dopušča njen obstoj. Po mnenju slovenske teorije nastane notranja družba takrat, kadar se družbeniki odločijo, da ne bodo poslovali s tretjimi osebami.  Slovenska teorija in sodna praksa kriterijev za razmejitev med zunanjo in notranjo družbo nista razvili, zato lahko pri ugotavljanju, katera oblika družbe civilnega prava nastane med zakoncema, uporabimo kriterije nemške teorije.
Za razlikovanje med notranjo in zunanjo družbo civilnega prava sta bistvena kriterija obstoj premoženja družbe in nastopanje v pravnem prometu.  Za notranjo družbo je značilno, da ne nastane premoženje družbe. Premoženje, v zvezi s katerim se oblikuje notranja družba, pripada enemu družbeniku. Ta samostojno in v svojem imenu upravlja s tem premoženjem. Na podlagi vlaganj imajo ostali družbeniki do družbenika, ki je imetnik premoženja, zgolj obligacijski zahtevek na denarno izplačilo v višini, ki bi ustrezalo njihovemu deležu ob delitvi premoženja družbe, če bi to obstajalo.  Primerjava navedenega razmerja med družbeniki z razmerjem med zakoncema v zvezi z vlaganji enega od njiju v podjetje drugega pokaže, da razmerje med zakoncema ustreza temu kriteriju. Zakonec, ki vlaga v podjetje drugega zakonca, na podlagi vlaganj namreč ne postane soimetnik zakončevega deleža v podjetju. Delež v podjetju kljub vlaganju spada v posebno premoženje zakonca. Z vidika pripadnosti deleža v podjetju se torej nič ne spremeni. Ker delež v podjetju spada v posebno premoženje enega od zakoncev, premoženje družbe ne nastane. Pri razmerju med zakoncema je torej izpolnjen kriterij neobstoja premoženja družbe, kar kaže na nastanek notranje družbe med zakoncema.
Drugi bistveni kriteriji za razlikovanje med notranjo in zunanjo družbo civilnega prava je nastopanje v pravnem prometu. Za notranjo družbo je značilno, da družba proti tretjim ne nastopa, ampak nastopajo v svojem imenu in za račun notranje družbe njeni družbeniki.  Enako velja pri družbi civilnega prava med zakoncema po DZak. Pri družbi med zakoncema proti tretjim praviloma nastopa zakonec, ki mu pripada delež v podjetju. Za tretjega se šteje tudi gospodarska družba, v kateri ima družbenik delež. Zakonec nasproti gospodarski družbi ne nastopa v imenu družbe civilnega prava, ampak v svojem imenu. Družba civilnega prava med zakoncema glede vlaganj enega od njiju v podjetje drugega tudi po drugem razlikovalnem kriteriju ustreza notranji družbi, zato je mogoče zaključiti, da med zakoncema po DZak nastane notranja družba civilnega prava.
Ugotovitev, da med zakoncema v zvezi z vlaganji enega od njiju v podjetje drugega nastane notranja družba civilnega prava, vpliva na uporabo zakonskih določb o družbeni pogodbi. Ker ne obstaja premoženje družbe in družba ne nastopa v pravnem prometu, za notranjo družbo ne moremo uporabiti vseh določb o zunanji družbi civilnega prava. Niso uporabne določbe, ki se nanašajo na premoženje družbe ter določbe o zastopanju družbe.
Pri notranji družbi med zakoncema je predvsem pomembna določba o delitvi izgube in dobička ter o odpovedi družbene pogodbe.  Zakonec, ki je vlagal v podjetje drugega zakonca, je upravičen do dela koristi in je dolžan nositi del izgube.  Po prenehanju družbe ima zakonec, ki je vlagal v podjetje drugega zakonca, pravico do ustreznega nadomestila za vlaganja. Višina nadomestila je enaka vrednosti deleža, ki zakoncu pripada v notranji družbi glede na njegov prispevek.
Pri nastanku notranje družbe med zakoncema zaradi vlaganj enega od njiju v podjetje drugega velja opozoriti še, da po nemški sodni praksi in teoriji nastane notranja družba le takrat, kadar zakonec pri pomoči v podjetju drugega zakonca preseže pomoč, ki jo je dolžan nuditi drugemu zakoncu kot svojemu življenjskemu partnerju.  Med zakoncema torej ne nastane družba v vseh primerih pomoči, ampak mora ta presegati običajno pomoč med zakoncema v zakonski zvezi. Nemška sodna praksa in teorija ta pogoj izpeljujeta iz določbe o gospodinjstvu in opravljanju poklicne dejavnosti, po kateri sta zakonca pri poklicnem udejstvovanju dolžna upoštevati interese drugega zakonca in družine.  Enak pogoj za nastanek notranje družbe med zakoncema kaže prevzeti tudi pri razlagi določbe DZak o vlaganjih zakonca v podjetje drugega zakonca.
V DZak je dolžnost medsebojne pomoči med zakoncema mogoče izpeljati iz določbe 55. člena DZak, po kateri razmerja med zakoncema temeljijo na vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Medsebojna pomoč zakoncev zajema tudi običajno in občasno pomoč zakonca v podjetju drugega zakonca. Kot primer je mogoče navesti npr. občasno pomoč pri čiščenju pisarne, ureditev poslovne dokumentacije, tehnično in računalniško pomoč. Meja, v kateri pomoč v podjetju preseže občasno in običajno pomoč, je odvisna od okoliščin konkretnega primera. Smiselni kriterij pri določitvi meje, ko pomoč zakonca v podjetju drugega zakonca preseže dolžnost medsebojne pomoči zakoncev v zakonski zvezi, je lahko okoliščina, da je podjetje na račun pomoči zakonca privarčevalo pri plačilu tretjim za istovrstno storitev. Če je npr. zakonec, ki je po poklicu računovodja, zgolj enkrat in v manjšem obsegu pomagal zakoncu pri obračunu davka v podjetju in bi sicer zakonec, ki mu pripada podjetje, to lahko storil tudi sam, ne nastane notranja družba med zakoncema. Če pa je zakonec mesečno brezplačno vodil celotno računovodstvo podjetja in zato podjetje ni najelo podjetja, ki se ukvarja z vodenjem računovodstva, pa med zakoncema nastane notranja družba, saj je zakončeva pomoč pripomogla k občutnemu zmanjšanju stroškov. Pomembno vlogo pri iskanju meje morata odigrati sodna praksa in teorija, saj gre za pri pojmih običajna in občasna pomoč za pravna standarda. Navedenega pogoja za nastanek notranje družbe zato nima smisla vnesti v zakonsko besedilo, ampak ju bosta napolnili sodna praksa pri obravnavi konkretnih primerov in teorija pri znanstvenem raziskovanju.

3.5.3. Skupno podjetniško udejstvovanje zakoncev (80. člen DZak)
3.5.3.1. Skupno opravljanje dejavnosti in skupna udeležba pri pridobitni dejavnosti

DZak ureja razmerje med zakoncema pri skupnem podjetniškem udejstvovanju. Določba 80. člena DZak govori o skupnem opravljanju pridobitne dejavnosti oziroma skupni udeležbi pri njej. Bistveno vprašanje za uporabo določbe je, kako razlagati pojma skupno opravljanje in skupna udeležba. Pri definiranju teh pojmov je poleg korporacijskih pravil treba uporabiti tudi pravila družinskega prava. V določenih primerih namreč korporacijska pravila ne dopuščajo skupnega opravljanja pridobitne dejavnosti ali pa ne zajamejo vseh primerov, ko lahko govorimo o skupni udeležbi zakoncev v podjetju.
Nedvomno zakonca skupaj opravljata oziroma sta skupaj udeležena pri opravljanju pridobitne dejavnosti takrat, kadar sta po korporacijskih pravilih oba udeležena v podjetju. Po korporacijskih pravilih so gospodarske družbe tiste pravnoorganizacijske oblike, pri katerih je dopustna udeležba več oseb. Vse oblike gospodarskih družb namreč dopuščajo, da sta v družbi udeleženi dve ali več oseb. Zakonca sta v smislu določbe DZak o skupnem podjetniškem udejstvovanju skupaj udeležena v gospodarski družbi, če sta imetnika vsak svojega deleža v družbi, npr. poslovnega deleža v družbi z omejeno odgovornostjo (v nadaljevanju d.o.o.) ali vsak vsaj ene delnice v delniški družbi (v nadaljevanju d.d.). Vpis obeh zakoncev kot skupnih imetnikov enega deleža v družbi je po sodni praksi mogoč le pri d.o.o., pod pogojem, da poslovni delež po pravilih družinskega prava spada v skupno premoženje zakoncev.  Tudi v tem primeru gre po korporacijskih pravilih za skupno udeležbo zakoncev pri opravljanju pridobitne dejavnosti.
V praksi je pogosta situacija, ko zakonec s sredstvi skupnega premoženja ustanovi gospodarsko družbo in se sam vpiše v ustrezni register. Razumljivo je, da delež v družbi lahko spada v skupno premoženje zakoncev le v zakonitem premoženjskem režimu. Postavlja pa se vprašanje, ali je v tem primeru mogoče govoriti o skupni udeležbi zakoncev pri opravljanju pridobitne dejavnosti. Če skupno opravljanje oziroma skupno udeležbo zakoncev pri pridobitni dejavnosti razumemo z vidika korporacijskih pravil, določba 80. člena DZak ni uporabna, saj je po korporacijskih pravilih v družbi udeležen le tisti zakonec, ki je vpisan v register. Širšo razlago skupne udeležbe zakoncev pri opravljanju pridobitne dejavnosti omogočajo pravila družinskega prava. Premoženje, ki je pridobljeno na podlagi skupnega premoženja zakoncev, spada v njuno skupno premoženje. Delež v podjetju, ki je pridobljen s sredstvi skupnega premoženja, zato na podlagi načela realne subrogacije spada v skupno premoženje zakoncev.  Predmeti skupnega premoženja pripadajo zakoncema skupaj.  Zakonca sta torej na podlagi pravil družinskega prava udeležena skupaj pri opravljanju pridobitne dejavnosti, zato ureditev v 80. členu DZak o skupnem podjetniškem udejstvovanju zakoncev zajema tudi to obliko podjetniškega premoženja zakoncev.
Nadalje se postavi vprašanje, kako razlagati določbo DZak o skupnem podjetniškem udejstvovanju zakoncev pri opravljanju pridobitne dejavnosti v pravnoorganizacijski obliki podjetnika. Podjetnik je fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja (6. odstavek 3. člena Zakona o gospodarskih družbah, Uradni list RS, št. 65/2009, 83/2009, 33/2011, 91/2011, 100/2011, 32/2012, 57/2012, 44/2013, 82/2013 - v nadaljevanju ZGD-1). Po korporacijskih pravilih je podjetnik lahko le posamična fizična oseba. Če se želi s podjetništvom ukvarjati več oseb, morajo te izbrati katero izmed oblik gospodarskih družb.  Zakonca po korporacijskih pravilih torej ne moreta skupaj opravljati podjetniške dejavnosti s statusom podjetnika. Za skupno opravljanje podjetniške dejavnosti tudi ne moremo šteti situacije, ko imata oba zakonca status podjetnika. V tem primeru namreč obstajata dve podjetji. Po korporacijskih pravilih zakonca zato ne moreta skupaj opravljati pridobitne dejavnosti oziroma biti udeležena pri njej. Poleg korporacijskih pravil pa je treba upoštevati tudi pravila družinskega prava. Enako kot v primeru, ko delež v družbi spada v skupno premoženje, je treba tudi pri podjetniku upoštevati, da podjetniško premoženje, ki je pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze, v zakonitem premoženjskem režimu spada v skupno premoženje zakoncev. Z vidika pripadnosti podjetniškega premoženja sta zakonca skupaj udeležena pri opravljanju pridobitne dejavnosti, zato se njuno razmerje presoja po 80. členu DZak o skupnem podjetniškem udejstvovanju zakoncev.

3.5.3.2. Prednost dogovora zakoncev pred pravili premoženjskega režima

DZak daje v določbi o skupnem podjetniškem udejstvovanju dogovoru zakoncev glede podjetniškega premoženja prednost pred pravili zakonitega premoženjskega režima (80. člen DZak). Če sta zakonca sklenila družbeno pogodbo, pogodbo o delu ali drugo tovrstno pogodbo, se za obravnavo njunih premoženjskih razmerij uporabi ta pogodba.  Takšna pogodba ima prednost pred pravili premoženjskega režima, ki velja za zakonca. Če zakonca takšne pogodbe nista sklenila, se uporabijo pravila njunega premoženjskega režima.
Sklenitev družbene pogodbe, pogodbe o delu ali druge tovrstne pogodbe med zakoncema ni problematična z vidika pravil družinskega prava, kadar za zakonca velja premoženjski režim ločenega premoženja. Zakonca morata pri sklenitvi pogodbe glede njunega podjetniškega udejstvovanja upoštevati le pravila družinskega prava o obličnosti pravnih poslov med zakoncema. Tovrstne pogodbe morajo biti sklenjene v obliki notarskega zapisa.  Problematično pa je dajanje prednosti tovrstnim pogodbam v zakonitem premoženjskem režimu.
Teorija svobodno dogovarjanje zakoncev glede podjetniškega premoženja v zakonitem premoženjskem režimu argumentira z dejstvom, da zakoniti premoženjski režim po DZak ni prisilne narave, saj ga zakonca lahko izključita in se dogovorita za pogodbeni premoženjski režim.  Teorija s tem argumentom zakoncema dopušča, da v okviru zakonitega premoženjskega režima svobodno sklepata družbene pogodbe, pogodbe o delu in ostale tovrstne pogodbe glede podjetniškega premoženja zakoncev. Vendar pravica zakoncev do izbire pogodbenega premoženjskega režima ne sega tako daleč. Za zakonca velja zakoniti premoženjski režim, razen če se s pogodbo o ureditvi premoženjskih razmerij dogovorita za pogodbeni premoženjskih režim.  Zakonca torej lahko izključita določbe zakonitega premoženjskega režima le s pogodbo, v kateri določita splošna pravila za njuna medsebojna premoženjska razmerja oziroma s pogodbo o ureditvi premoženjskih razmerij iz zakonitega premoženjskega režima izvzameta podjetniško premoženje. Ne moremo pa za tako pogodbo šteti vsakega pravnega posla, ki ga zakonca skleneta glede konkretnega predmeta skupnega premoženja in je ta pravni posel tak, da po vsebini izključuje določbe zakonitega premoženjskega režima. Ureditev po določbi 80. člena DZak o skupnem podjetniškem udejstvovanju zakoncev je najbolje ilustrirati na primeru. Zakonca, ki nista sklenila pogodbe o ureditvi premoženjskih razmerij, s sredstvi skupnega premoženja ustanovita d.o.o. V družbeni pogodbi zakonca določita različne deleže v d.o.o. Takšna pogodba ni v skladu s pravilom zakonitega premoženjskega režima, po katerem premoženje, pridobljeno na podlagi skupnega premoženja, spada v skupno premoženje zakoncev. Po eni strani deleži zakoncev na skupnem premoženju po pravilih zakonitega premoženjskega režima niso določeni, po drugi strani pa sta zakonca v družbeni pogodbi navedena kot imetnika vsak svojega poslovnega deleža s pripadajočim deležem glede na osnovni kapital d.o.o. Ker ima družbena pogodba po določbi 80. člena DZak o skupnem podjetniškem udejstvovanju zakoncev prednost pred pravili zakonitega premoženjskega režima, se pravila zakonitega premoženjskega režima o skupnem premoženju in pravila o deležih na tem premoženju ne uporabijo. To pomeni, da poslovna deleža spadata v posebno premoženje zakoncev, čeprav sta zakonca za ustanovitev d.o.o. uporabila sredstva skupnega premoženja in poslovna deleža po pravilih zakonitega premoženjskega režima spadata v skupno premoženje zakoncev. Zakonca torej z družbeno pogodbo, s katero ustanovita d.o.o., spremenita skupno premoženje v posebno. Tovrstno izkrivljanje zakonitega premoženjskega režima, ne da bi zakonca sklenila pogodbo o ureditvi premoženjskih razmerij, ni primerno. Zakonca, za katera velja zakoniti premoženjski režim, namreč lahko s sklenitvijo vsake družbene pogodbe, pogodbe o delu ali druge tovrstne pogodbe poljubno spremenita obseg skupnega premoženja. Zakonca bi s tovrstnim poljubnim spreminjanjem skupnega premoženja lahko bistveno posegla v institut skupnega premoženja zakoncev. Od skupnega premoženja, ki je bistven element zakonitega premoženjskega režima, ne bi ostalo veliko, zato ne bi bilo več mogoče govoriti o zakonitem premoženjskem režimu. Prav tako je pri tovrstnem poljubnem spreminjanju zakonitega premoženjskega režima s posameznimi pogodbami med zakoncema ogrožena pravna varnost tretjih, ki se zanesejo na zakoniti premoženjski režim. Po DZak se v register vpišejo le pogodbe o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema, ne pa posamezne družbene pogodbe, pogodbe o delu ali druge tovrstne pogodbe, ki jih skleneta zakonca.  Tretji zato na podlagi vpogleda v register pogodb o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema ne more ugotoviti, da sta zakonca s posameznimi družbenimi pogodbami, pogodbami o delu ali drugimi tovrstnimi pogodbami posegla v zakoniti premoženjski režim. Na ta način je tretji prepričan, da med zakoncema velja zakoniti premoženjski režim in se zato zanaša na obstoj skupnega premoženja, dejansko pa je obseg skupnega premoženja zakoncev zaradi posameznih pogodb med zakoncema bistveno manjši. Tovrstna ureditev zato ni primerna, saj omogoča zavajanje in izigravanje tretjih, ki sklepajo pogodbe z zakoncema.
Družbenih ali drugih podobnih pogodb glede podjetniškega premoženja ne moremo šteti kot pogodb, s katero se zakonca dogovorita za premoženjski režim ločenega premoženja. Z družbeno pogodbo, pogodbo o delu ali drugimi tovrstnimi pogodbami zakonca uredita posamično pravno razmerje in ne določita splošnih pravil za njuna medsebojna premoženjska razmerja. Zakonca z družbeno pogodbo ustanovita gospodarsko družbo in določita višino udeležbe v ustanovljeni družbi, s pogodbo o delu pa pravice in obveznosti v zvezi s posamičnim delom v podjetju. S tovrstnimi posamičnimi pravnimi posli zakonca ne uredita medsebojnih premoženjskih razmerij glede preostalega skupnega premoženja, ampak le v zvezi s posamezno družbo ali posameznim delom. Zakonca, ki želita izključiti zakoniti premoženjski režim, morata zato skleniti pogodbo o ureditvi premoženjskih razmerij, v kateri določita splošna pravila premoženjskega režima. V tej pogodbi zakonca določita splošna pravila za vsa medsebojna premoženjska razmerja ali le za medsebojna premoženjska razmerja glede podjetniškega premoženja. Bistveno je, da se ta pravila ne nanašajo na posamično podjetje, temveč da na splošno urejajo vsa premoženjska razmerja med zakoncema ali le premoženjska razmerja med zakoncema v zvezi s podjetniškim premoženjem. Na ta način zakonca z eno pogodbo enotno, celovito in pregledno uredita njuna premoženjska razmerja. Ni primerno, da se dogovor zakoncev, s katerim izključita zakoniti premoženjski režim, razdrobi po posameznih poslih. Takšno drobljenje pravil o premoženjskih razmerjih med zakoncema po posameznih pravnih poslih lahko hitro privede do nejasnosti in nasprotij. Pogodba o ureditvi premoženjskopravnih razmerij med zakoncema je namreč specifičen in kompleksen pravni posel,  zato je še toliko bolj nujno, da se ne drobi po pravnih poslih, ki niso namenjeni urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema.
Nenazadnje je treba še omeniti vlogo notarja pri sklepanju pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij med zakoncema. Notar mora pred sklenitvijo pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij seznaniti zakonca z zakonitim premoženjskim režimom in ju poučiti o premoženjskih pravicah in obveznostih, ki izhajajo iz DZak.  Nadalje mora notar zakoncema tudi nepristransko svetovati in se prepričati, da sta oba v celoti razumela pomen in pravne posledice vsebine pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, ki jo želita skleniti. Notar se mora prepričati, da njena vsebina ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom ter mora zakonca seznaniti z registrom pogodb o ureditvi premoženjskopravnih razmerij in učinkih vpisa v register.  Namen navedene pojasnilne dolžnosti notarja je, da notar kot oseba javnega zaupanja zakonca nepristransko in na razumljiv način pouči o pravnih posledicah takšne pogodbe. Notar mora biti tudi pozoren na določbe pogodbe, ki so izrazito v korist enega od njiju. Šele ko notar izpolni pojasnilno dolžnost, zakonca lahko izoblikujeta pravo pogodbeno voljo.  Pri notarjevem sodelovanju pri sklepanju pogodbe je treba izpostaviti notarjevo dolžnost, da zakonca, ki bo na podlagi takšne pogodbe dobil manj pravic, kot če bi veljal zakoniti premoženjski režim, na to dejstvo opozori pred sklenitvijo pogodbe z drugim zakoncem. Notar lahko zgolj opozori zakonca, ne more pa brez soglasja zakoncev spremeniti vsebine pogodbe, ki je nepravična do enega od zakoncev.  Če v zakonitem premoženjskem režimu dopustimo svobodno sklepanje družbenih in podobnih pogodb zakoncev glede skupnega podjetniškega premoženja, ne da bi zakonca prej sklenila pogodbo o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, navedena pojasnila dolžnost notarja odpade. Notar ima sicer splošno pojasnilno dolžnost po 42. členu DZak, vendar prikrajšanemu zakoncu ne nudi dovolj varstva. Notar bo namreč pri večjem številu družbenih oziroma drugih pogodb med zakoncema glede podjetniškega premoženja izgubil pregled nad vsemi določbami, ki spreminjajo zakoniti premoženjski režim. Možno je tudi, da bodo pogodbe sklenjene pri različnih notarjih. Nadalje je treba še upoštevati, da se družbena ali kakšna druga ustanovitvena pogodba lahko kasneje spremeni in da pri njeni spremembi sodeluje kakšen drug notar, ki ni sestavil prvotne družbene ali druge pogodbe. Navedena drobitev določb, s katerimi zakonca posegata v zakoniti premoženjski režim, nujno prinaša nepotrebno zapletenost in nejasnost pri ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema.
Zaradi varstva pravic zakoncev je nujno, da zakonca pred podjetniškim udejstvovanjem v pogodbi o ureditvi premoženjskopravnih razmerjih določita splošna pravila glede premoženjskih razmerij oziroma vsaj splošna pravila glede podjetniškega premoženja. Zgolj pri dogovarjanju zakoncev glede splošnih premoženjskopravnih pravil ima notar pregled nad vsemi določbami, ki spreminjajo zakoniti premoženjski režim in si lahko ustvari celotno sliko o premoženjskih posledicah sklenitve takšne pogodbe za zakonca. Takšna splošna pravila potem veljajo tudi za vse kasnejše spremembe družbenih ali drugih tovrstnih pogodb. Pravni položaj zakoncev je v tem primeru jasen in predvidljiv, kar omogoča notarju kvalitetno izpolnitev pojasnilne dolžnosti in zakoncema preudarno odločitev glede sklenitve pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerjih.

3.5.4. Sklepno

Zakonodajalec je problematiki podjetniškega premoženja zakoncev v DZak namenil dve določbi. V eni je uredil problematiko vlaganj zakonca v podjetje drugega zakonca, v drugi pa problematiko skupnega podjetniškega udejstvovanja zakoncev. Zakonodajalec v obeh primerih daje prednost gospodarskim, delovnopravnim ali drugim pogodbam med zakoncema glede podjetniškega premoženja pred pravili premoženjskega režima. Navedeno ni sporno, če med zakoncema velja pogodbeni premoženjski režim. Kadar pa za zakonca velja zakoniti premoženjski režim, je dajanje prednosti tovrstnim pogodbam zgrešeno. Dopustnost sklenitve pogodbenega premoženjskega režima ne sega tako daleč, da lahko z medsebojnimi pogodbami poljubno spreminjata določbe zakonitega premoženjskega režima, ne da bi sklenila pogodbo o ureditvi premoženjskih razmerij. Različnih pravnih poslov med zakoncema, ki po vsebini spreminjajo določbe zakonitega premoženjskega režima, ne moremo šteti za pogodbo o ureditvi premoženjskih razmerij. Zakonca lahko spremenita oziroma prilagodita zakoniti premoženjski režim svojim potrebam zgolj s sklenitvijo pogodbe o ureditvi premoženjskih razmerij, s katero enotno in celovito določita medsebojna premoženjska razmerja. Drobljenje te krovne pogodbe na več različnih pogodb nujno povzroči nejasnost premoženjskih razmerij med zakoncema in s tem povzroči, da so pravice zakoncev nezavarovane.Spreminjanje pravil zakonitega premoženjskega režima in dajanje prednosti pravilom korporacijskega prava ni ustrezna rešitev problematike podjetniškega premoženja zakoncev. Kakršnokoli poseganje v institut skupnega premoženja zakoncev poruši sistem zakonitega premoženjskega režima, katerega bistvo je nastanek skupnega premoženja zakoncev. Če se zakonca s pogodbo o ureditvi premoženjskih razmerij ne dogovorita drugače, velja po DZak, da vse premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze oziroma s sredstvi iz skupnega premoženja, ipso iure spada v skupno premoženje. Če damo prednost korporacijskim pravilom, kar pomeni, da damo prednost vpisu v ustrezni register, lahko zakonca v okviru zakonitega premoženjskega režima poljubno razpolagata s skupnim premoženjem in ga spremenita v posebno premoženje. S tem postane zakoniti premoženjski režim izvotljen. Problematiko podjetniškega premoženja zakoncev je torej mogoče rešiti predvsem z dopolnitvijo korporacijskih pravil ter pravilno razlago pravil družinskega in korporacijskega prava. Določbi 79. in 80. člena DZak se morata zato črtati. Zakonodajalec je problematiko podjetniškega premoženja zakoncev zgledno uredil pri d.d. in d.o.o., s tem ko je pri obeh družbah v posebni določbi uredil razmerje med premoženjsko skupnostjo zakoncev in d.d. oziroma d.o.o. Smiselno enako mora zakonodajalec urediti problematiko podjetniškega premoženja zakoncev pri osebnih družbah. Svojo vlogo pri rešitvi problematike podjetniškega premoženja zakoncev mora odigrati tudi praksa, ki mora dopustiti vpis obeh zakoncev kot skupnih imetnikov deleža v gospodarski družbi. Na ta način bodo pravila družinskega in korporacijskega prava usklajena, kar bo zakoncema omogočilo, da bosta lahko uresničila svoje pravice v zvezi s podjetniškim premoženjem.

4. ZUNAJZAKONSKA SKUPNOST
Definicija zunajzakonske skupnosti v 4. členu DZak se glede na definicijo v 12. členu ZZZDR (in v 4. členu predloga DZ) razlikuje po dveh bistvenih spremembah. Prva sprememba se nanaša na opredelitev pogoja dalj časa trajajoča skupnost. Po predlogu DZak obstoj navedenega pogoja ni potreben, če se je partnerjema v času trajanja življenjske skupnosti rodil skupni otrok ali če sta partnerja posvojila otroka. Iz obrazložitve DZak izhaja, da je takšna vsebinska dopolnitev potrebna zaradi neopredeljenosti pojma dalj časa trajajoča življenjska skupnost.
Iz DZak ni razvidno, zakaj naj bi bila vsebinska dopolnitev pojma dalj časa trajajoča življenjska skupnost potrebna le, če se partnerjema rodi skupen otrok ali če skupaj posvojita otroka, ne pa tudi, če eden posvoji otroka svojega partnerja, saj je tudi s tem v razmerje med partnerjema vnesen t.i. dodatni element povezanosti med partnerjema, ki ga obrazložitev vidi kot argument za to, da je takšno skupnost treba šteti kot dalj časa trajajočo. Pri tem je treba opozoriti, da je obrazložitev k 4. členu DZak v nasprotju z zakonskim besedilom 4. člen DZak. Obrazložitev namreč zmotno izhaja iz tega, da zakonsko besedilo 4. člena DZak zajema tudi primere, ko partner posvoji otroka svojega partnerja.
Na prvi pogled se zdi, da bi imela ˝vsebinska dopolnitev˝ ureditve zunajzakonske skupnosti določene pozitivne učinke. Na eni strani bi bilo partnerju, ki bi zatrjeval obstoj zunajzakonske skupnosti, olajšano dokazovanje obstoja take skupnosti. Po drugi strani bi bilo olajšano tudi delo sodišča, saj je postopek ugotavljanja okoliščin, ki dokazujejo obstoj zunajzakonske skupnosti, lahko zapleten. Če se je partnerjema rodil otrok oziroma sta ga skupaj posvojila, se sodišču ne bo treba ukvarjati z vprašanjem, ali je življenjska skupnost obstajala dalj časa, temveč bo na podlagi rojstva oziroma posvojitve otroka lahko takoj zaključilo, da zunajzakonska skupnost obstaja. Prav tako bo olajšano delo sodišča pri ugotavljanju začetka zunajzakonske skupnosti. Ta bo obstajala najkasneje od trenutka rojstva oziroma posvojitve, razen če bo ena od strank uspela dokazati, da je skupnost nastala že pred rojstvom oziroma posvojitvijo otroka.
Navkljub prvemu vtisu, da ima sprememba pojma zunajzakonske skupnosti pozitivne strani, obstajajo resni pomisleki zoper predlagano spremembo. Najprej se določba pokaže za neustrezno z vidika določanja očetovstva. Življenjska skupnost dveh oseb šteje po DZak za zunajzakonsko skupnost ne glede na čas trajanja skupnosti le, če se jima je v času trajanja skupnosti rodil skupni otrok. Presoja, ali gre za skupnega otroka, pa utegne biti problematična, ker v zunajzakonski skupnosti ne velja domneva očetovstva (niti po veljavni niti po predlagani ureditvi). To pomeni, da otrok, rojen v zunajzakonski skupnosti, ne šteje za skupnega. Partner otrokove matere bo v tem primeru veljal za očeta otroka le, če bo pripoznal očetovstvo. S pripoznanjem očetovstva se mora strinjati otrokova mati, sicer mora moški, ki misli, da je oče otroka, vložiti tožbo na ugotovitev očetovstva. Avtomatizem in poenostavitev ugotavljanja obstoja zunajzakonske skupnosti na temelju pogoja ˝skupnega otroka˝, kot si ga je zamislil zakonodajalec, torej odpade, saj otrok, rojen v zunajzakonski skupnosti, ne šteje avtomatično za skupnega. Nova definicija zuanjzakonske skupnosti torej ne bo koristila otroku, saj ima ta skupnost pravne učinke samo v razmerju med partnerjema, ne pa tudi v razmerju do otrok. Zunajzakonski partner, ki bo želel na podlagi zatrjevanje zunajzakonske skupnosti uveljaviti kakšne pravice in mu mati ne bo pustila pripoznati otroka, bo moral tožiti na ugotovitev očetovstva. V teh primerih zato ne bo ključno vprašanje obstoja dalj časa trajajoče skupnosti, temveč bo ključno vprašanje očetovstvo otroka, rojenega v taki zvezi.
Predlagana določba 4. člena DZak ni ustrezna, saj za ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti ugotavljanje očetovstva ni nujno najpomembnejše vprašanje. Vsekakor pa sodni postopek ugotavljanja očetovstva ni krajši in manj zapleten kot ugotovitev, ali je obstjala zunajzakonska skupnost. Nesmiselno je v postopku odločanja o nekem glavnem vprašanju odpirati še glavno vprašanje otrokovega očetovstva, zato da bi v zvezi s prvim glavnim vprašanjem (npr. delitve premoženja partnerjev) rešili predhodno vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti. Taka procesna rešitev krši načelo ekonomičnosti postopka in je tudi primerjalnopravno osamljena.
Obrazložitev predloga DZak navaja, da je sprememba 4. člena DZak potrebna, ker mora biti tudi partnerjema, ki sta starša na podlagi skupne posvojitve, olajšano dokazovanje zunajzakonske skupnosti. Če bosta zunajzakonska partnerja skupaj posvojila otroka, bosta morala daljše skupno življenje izkazati že v postopku posvojitve, kjer zanju ne bodo veljale določbe, ki bi olajšale dokazovanje zunajzakonske skupnosti. Partnerja, ki svojo dalj časa trajajočo življenjsko skupnost izkažeta v postopku posvojitve, z dokazovanjem tega dejstva ne bi smela imeti težav tudi kdaj v prihodnje, npr. pri uveljavljanju deleža na skupnem premoženju. Določba 4. člena DZak jima torej ni v posebno pomoč.
Skupen otrok pomeni eno od okoliščin, ki nakazujejo na trajnejši in trdnejši odnos med partnerjema. Ni pa skupen otrok tista okoliščina, na podlagi katere lahko življenjsko skupnost partnerjev ne glede na trajanje takoj razglasimo za zunajzakonsko skupnost. Obstoj ˝skupnega˝ otroka zato ne sme nadomeščati pogoja dalj časa trajajoče skupnosti, ampak lahko pomeni le eno od okoliščin, ki nakazujejo na zunajzakonsko skupnost.
Pravne posledice zunajzakonske skupnosti nastopijo ipso iure. Partnerja se zato nastanku zunajzakonske skupnosti ne moreta izogniti. Celo njun dogovor, da njuna življenjska skupnost ob izpolnitvi zakonski pogojev ne bo štela za zunajzakonsko skupnost, je brez pravnega učinka.  Če se partnerjema rodi otrok oziroma če ga posvojita, ju pravne posledice zunajzakonske skupnosti doletijo še hitreje. Predlagana dopolnitev, ki olajšuje nastop pravnih posledic zunajzakonske skupnosti, bo s tega vidika imela lahko negativne učinke na otrokovo korist. Partner, ki si pravnih posledic zunajzakonske skupnosti ne bo posebej želel, tudi ne bo imel interesa pripoznati očetovstva otroka, rojenega v življenjski skupnosti z otrokovo materjo, saj bo vedel, da bo s tem nastala zunajzakonska skupnost ne glede na čas njenega trajanja. Manj ugotovljenih očetovstev nedvomno ni v otrokovo korist.  Določba tako ne bo v otrokovo korist, kot navaja obrazložitev k 4. členu DZak, ampak izrazito v njegovo škodo. Določbe v besedilu 4. člena DZak ne kaže uzakoniti. Besedilo zunajzakonske skupnosti, naj zato v DZ-1 po vsebini ostane tako, kot je v 12. členu ZZZDR.
Morebitni ugovor, da so spremembe določbe 4. člena DZak nujne, ker ljudje institut zunajzakonske skupnosti zlorabljajo na področjih zunaj družinskega prava (npr. pri plačilu vrtca, pridobivanju socialnih dajatev), pa ne more biti upravičen razlog za to, da DZak zruši koncept družinskega prava. Zunajzakonska skupnost ima na drugih področjih zunaj družinskega prava pravne posledice le takrat, ko te predvidi zakonodaja s tega področja in samo pod pogoji, ki jih predvidi zakonodaja s tega področja. Če na posameznem področju zunaj družinskega prava obstajajo zlorabe, jih mora preprečevati zakonodaja s področja, kjer do zlorab prihaja. Če je torej zakonodaja na drugih področjih pomanjkljiva, jo je treba spremeniti, kajti za namene preprečevanja zlorab na področjih zunaj družinskega prava, ni dovoljeno izkrivljati institutov družinskega prava (!!).  Pri tem je opozoriti, da tudi za zakonodajo zunaj družinskega prava veljajo omejitve, ki jih postavljajo človekove pravice (npr. pravica do samoodločbe). Tako je npr. domneva, da tvori vsak neporočen par s skupnim otrokom že tudi zunajzakonsko skupnost, h kateri je država nagnjena, da prihrani socialne dajatve, do katerih bi bili v primeru nizkih družinskih dohodkov sicer upravičeni starši samohranilci, sporna ne samo z vidika družinskega prava, ampak tudi z vidika z vidika prava temeljnih človekovih pravic.
Druga bistvena sprememba 4. člena DZak je v tem, da zunajzakonska skupnost ni več opredeljena kot dalj časa življenjska skupnost dveh oseb različnega spola, ampak tudi kot skupnost dveh oseb istega spola. Čeprav je zakonodajalec predvidel, da bodo v zunajzakonski skupnosti tudi pari istega spola, se ni opredelil do vprašanja, kako bo po 4. členu DZak obravnaval istospolne pare, ki bodo skupaj postali starši na podlagi priznanja tuje sodne odločbe o nadomestnem materinstvu. Take odločbe so bile v Sloveniji že izdane.  Če bo zakonodajalec upošteval mnenje stroke, da definicija zunajzakonske skupnosti ostane nespremenjena, to vprašanje ne bo več relevantno.
Čeprav sta kamen referendumske spotike 25. marca 2012 zoper DZak predstavljala predvsem zakonski in zunajzakonski skupnosti heteroseksualnih parov podobna instituta za istospolne partnerje,  mora DZ-1 v luči odločbe Ustavnega sodišča RS  zunajzakonsko skupnost istospolnih parov urediti. Z omenjeno odločbo je Ustavno sodišče RS spoznalo za neskladno z URS ureditev dedovanja, po kateri skupaj živeči, neregistrirani istospolni pari niso imeli pravice do zakonitega dedovanja po umrlem partnerju.  Državni zbor RS je moral ugotovljeno neskladje odpraviti v roku šestih mesecev, do takrat pa za dedovanje med istospolno usmerjenima partnerjema, ki živita v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, vendar nista sklenila partnerske skupnosti po ZRIPS, in tudi ni razlogov, zaradi katerih bi bila taka partnerska skupnost neveljavna, veljajo enaka pravila, kot veljajo za dedovanje med zunajzakonskima partnerjema.  Ker je zakonodajalec tudi tokrat ostal pasiven, velja prehodna ureditev, ki jo je določilo ustavno sodišče.
Ustavna odločba o dedovanju skupaj živečih istospolnih parov je pomembna tudi za družinsko pravo, ker je Ustavno sodišče RS v njej ne samo izrecno priznalo dejansko življenjsko skupnost istospolnih partnerjev, česar do sedaj izrecno ni storil še noben zakon (do sedaj so bile pravne posledice istospolnim skupaj živečim parom priznane le na temelju zakonske razlage, npr. glede statusa ožjega družinskega člana po Zakonu o pacientovih pravicah (Uradni list RS, št. 15/2008 – v nadaljevanju ZPacP,  glede posvojitve otroka svojega partnerja po ZZZDR ), temveč ker je za presojo, ali je podana življenjska skupnost istospolnih partnerjev, uporabilo definicijo zunajzakonske skupnosti iz 12. člena ZZZDR. S to odločbo je ustavno sodišče zavezalo zakonodajalca, da tudi pri urejanju družinskih razmerij razmisli o pravnem priznanju dejanske življenjske skupnosti istospolnih partnerjev. S tem pa mu je dalo napotek, kaj mora biti, referendumu navkljub, vsebina novega družinskega zakonika. Zakonodajalec se zato v DZ-1 ne bo mogel izogniti pravni ureditve zunajzakonske skupnosti istospolnih parov, če hoče biti skladen z URS.

5. DOGOVOR O VZGOJI IN VARSTVU PRI SPORAZUMNI RAZVEZI ZAKONSKE ZVEZE
Predlogu za sporazumno razvezo zakonske zveze morajo starši priložiti tudi sporazum o varstvu in vzgoji.  Lahko se sporazumejo, da imajo še naprej skupno varstvo in vzgojo otrok, da so vsi otroci pri enem od staršev ali da so eni otroci pri enem in drugi pri drugem od staršev. Od novele ZZZDR iz leta 2004 se starši ne morejo več sporazumeti, naj se otrok zaupa v varstvo in vzgojo drugi osebi. Taka odločitev je kot ukrep države za varstvo otrokove koristi pridržana samo organom oblastnega odločanja, kakršna sta sodišče in center za socialno delo.  Novela ZZZDR iz leta 2004 pa ne določa, na kakšen način se sporazumno razveže zakonska zveza zakoncev, ki so neprimerni za varstvo in vzgojo, a se, zavedajoč se tega dejstva, zavzemajo za to, da se otrokova korist zavaruje z namestitvijo otroka v varstvo in vzgojo k drugi osebi. Če štejemo, da ureditev v tem primeru ne omogoča sporazumne razveze zakonske zveze, je taka ureditev sporna z vidika pravice zakoncev do razveze.
Sporazum o tem, da bo otrok v skupnem varstvu in vzgoji oziroma v varstvu in vzgoji pri enem od staršev, mora sodišče preveriti s pomočjo mnenja centra za socialno delo. Če center za socialno delo ugotovi, da sporazum staršev ni v korist otroka, ker nihče od staršev ni primeren za varstvo in vzgojo, to v mnenju sporoči sodišču. Hkrati mora uvesti postopek za odvzem otroka po 120. členu ZZZDR, kajti sodišče v postopku za sporazumno razvezo zakonske zveze ne more zavarovati otrokove koristi z odločitvijo, da se otrok zaupa v varstvo in vzgojo drugi osebi. Sodišče v postopku sporazumne razveze zakonske zveze ne odloča, zato sme, če starši niso primerni za varstvo in vzgojo, le zavrniti predlog za sporazumno razvezo. 
Stanje, da se starši, ki niso primerni za vzgojo otrok in se tega celo zavedajo ter želijo na ustrezen sporazumen način poskrbeti za otroka, ne morejo sporazumno razvezati, temveč so prisiljeni v razvezo na tožbo, je sporen z vidika ustave.  DZ-1 mora zato to neustrezno stanje odpraviti, četudi z vzpostavitvijo stanja pred novelo ZZZDR iz leta 2004. Pravzaprav je koncept, da je odvzem otroka ukrep države, spoštovan tudi po zakonodaji o sporazumni razvezi pred novelo ZZZDR iz leta 2004, saj je sporazum staršev na koncu vključen v sodbo. Ta izvršilni naslov pa je akt države in ne razvezujočih se zakoncev.

6. DOLOČANJE STARŠEVSTVA
6.1. Povod za novo ureditev
Ustavno sodišče RS je v zadnjih letih s svojimi odločbami (odločba US RS, št. U-I-328/05-12 z dne 18. oktobra 2007, Uradni list RS, št. 101/2007, odločba US RS, št. U-II-3/11 z dne 8. decembra 2011, Uradni list RS, št. 109/2011 in odločba US RS, št. U-I-30/12-12 z dne 18. oktobra 2012, Uradni list RS, št. 84/2012) vztrajno opozarjalo na neustreznost pravne ureditve otrokove pravice zvedeti za svoj izvor. Za neskladno z URS je označilo tako ureditev otrokove pravice ugotavljati očetovstvo kot tudi ureditev otrokove pravice izpodbijati očetovstvo. Sporne določbe te ureditve je razveljavilo. V dveh odločbah od skupno treh je bila razveljavitev določena z enoletnim odložnim rokom. S tem je ustavno sodišče dalo zakonodajalcu možnost, da pravico otroka zvedeti za svoj izvor uredi po svoje, vendar v skladu z napotki Ustavnega sodišča tako, da bo nova ureditev skladna z URS. Zakonodajalec v nobenem od navedenih primerov v enoletnem roku ni sprejel nove ureditve, zato je stopila v veljavo razveljavitev. Rezultat je, da v veljavni zakonodaji niti otrokova pravica ugotavljati očetovstvo niti otrokova pravica izpodbijati očetovstvo nista več omejeni z rokom. V strokovni literaturi obstaja vtis,  da je trenutna ureditev bolj odraz zakonodajalčeve pasivnosti kot pa tehtnega premisleka, da je ureditev, po kateri je otrokova pravica zvedeti za svoj izvor časovno neomejena, najustreznejša. Oblikovanje nove zakonodaje je zato primeren trenutek za razmislek o ustreznosti veljavne ureditve otrokove pravice ugotavljati in izpodbijati očetovstvo.
Odločbe Ustavnega sodišča RS terjajo razmislek tudi o tem, ali ostale določbe o določanju starševstva vzpostavljajo primerno ravnovesje med biološkim in pravnim starševstvom ter ali so skladne z URS. Malo verjetno je namreč, da je še v celoti ustrezna ureditev, ki je bila sprejeta pred več kot tridesetimi leti, ko so bile bio-medicinske možnosti za zanesljivo ugotavljanje starševstva in spočetje otroka s heterolognimi in in vitro tehnikami oploditve bistveno manjše kot danes in ko je bilo zavedanje o človekovih pravicah, med katere spada tudi pravica zvedeti za svoj izvor, minimalno. Dejstvo, da Ustavno sodišče RS ni razveljavilo drugih določb kot tistih, ki urejajo otrokovo pravico ugotavljati in izpodbijati očetovstvo, še ne pomeni, da so te v skladu z URS. Ustavno sodišče namreč praviloma presoja le protiustavnost tistih določb, za katere tako zahteva pobuda za presojo ustavnosti. Do sedaj vložene pobude pa so obsegale le presojo otrokove pravice ugotavljati in izpodbijati očetovstvo.

6.2. Domneva starševstva
6.2.1. Opredelitev vsebine domneve starševstva
Za očeta otroka, rojenega v zakonski zvezi ali v času 300 dni po njenem prenehanju, velja mož otrokove matere (domneva očetovstva, pater est, quem nuptie demonstrat). Mati otroka pa je ženska, ki je otroka rodila (domneva materinstva). Pravilo o določanju materinstva je bilo ob nastanku ZZZDR tako samoumevno (mater semper certa est), da se ga zakonodajalcu sploh ni zdelo potrebno zapisati.  Iz razlogov pravne varnosti bi bilo domnevo materinstva koristno zapisati v zakon. Tako določbo sta predvidela DZak in predlog DZ.  Določba mora ostati tudi v DZ-1.
ZZZDR, DZak in predlog DZ domnevo starševstva obravnavajo kar v poglavju o ugotavljanju starševstva. Zaradi večje preglednosti zakonskega besedila, bi bilo v DZ-1 o domnevi starševstva koristno oblikovati samostojno poglavje, kot je to predvideno za izpodbijanje starševstva.

6.2.2. Krčenje domneve očetovstva
Domneva očetovstva temelji na predpostavki, da je materin mož edini ali vsaj najpogostejši spolni partner matere v času trajanja kot tudi neposredno pred prenehanjem zakonske zveze in s tem statistično najverjetnejši oče otroka ne samo v času trajanja zakonske zveze, ampak tudi določen čas po njenem prenehanju.  Domneva živahnih intimnih odnosov med zakoncema tik pred prenehanjem zakonske zveze utegne biti realna samo, kadar je zakonska zveza prenehala zaradi nepričakovane smrti sicer še vitalnega in za potomstvo sposobnega moža. Nerealna pa je, kadar zakonska zveza preneha zaradi razveze, saj ni utemeljeno pričakovati tesne intimne povezanosti partnerjev vse do pravnomočnosti sodbe o razvezi. Odnosi med partnerjema so navadno porušeni že z uvedbo razveznega postopka ali še precej prej. Enaki pomisleki zoper domnevo očetovstva se porajajo tudi ob prenehanju zakonske zveze z razveljavitvijo zaradi pomanjkljivosti ob sklepanju zakonske zveze, ki jo uveljavlja eden od zakoncev, saj to stori predvsem takrat, ko oceni, da je neveljavno sklenjena zakonska zveza zanj nevzdržna in neperspektivna.  V prihodnje je zato treba omejiti domnevo očetovstva po prenehanju zakonske zveze samo na primere prenehanja zakonske zveze zaradi smrti.  Posamezniku namreč ni dopustno nalagati bremen (zlasti dolžnosti preživljanja in skrbi na podlagi roditeljske pravice) na temelju domneve, ki ni verjetna. Nerealne domneve in z njo povezanih dolžnosti do otroka ne more upravičiti niti otrokova korist. Korist otroka, da ima starše in da ti skrbijo zanj, moramo v tem primeru zavarovati na drug način, tj. s pravnim sredstvom za ugotavljanje očetovstva.  Tej ugotovitvi sta sledila drugi odstavek 113. člena DZak in drugi odstavek 109. člena predloga DZ, slediti pa ji mora tudi DZ-1.

6.2.3. Rahljanje domneve starševstva v času zakonske zveze
Realnost kaže, da sme sodobna domneva očetovstva pokrivati le rojstvo otroka v zakonski zvezi, ne pa tudi po njenem prenehanju zaradi razveze ali razveljavitve zakonske zveze. Toda, ker so razmerja med partnerjema praviloma porušena že mnogo prej kot ob pravnomočnosti razvezne sodbe ali sodbe o razveljavitvi zakonske zveze, bi morali danes, če gledamo na stanje v družbi z malo ironije, domnevo očetovstva oblikovali pravzaprav tako, da bi prenehala že vsaj 300 dni pred prenehanjem zakonske zveze z razvezo ali razveljavitvijo, ne pa, da velja še 300 dni po razvezi. Prav ta ironična pripomba kaže, da je treba nerealno domnevo očetovstva ob koncu zakonske zveze zrahljati.  To lahko po vzoru tujih zakonodaj storimo tako, da moškemu, ki misli, da je oče otroka, dopustimo pripoznanje v zakonski zvezi rojenega otroka.  Pripoznanje bo vzpostavilo očetovstvo moškega, ki je pripoznanje dal, če se bosta z njim strinjala mati  in njen mož.  Vpleteni si bodo na ta način prihranili čas in denar za sodni postopek izpodbijanja očetovstva. Take določbe DZak in predlog DZ nista predvidela, čeprav bi bila koristna.

6.2.4. Prekrivanje domnev očetovstva
ZZZDR ne daje odgovora, kateri moški velja za očeta otroka, kadar mati v roku 300 dni po prenehanju zakonske zveze sklene novo zakonsko zvezo in v njej v roku 300 dni po prenehanju prejšnje zakonske zveze rodi otroka (˝mešanje krvi˝, turbatio aut perturbatio sanguinis). Življenjske izkušnje kažejo, da je v tem primeru domnevo očetovstva ustrezneje razlagati tako, da za otrokovega očeta velja materin mož iz nove zakonske zveze.  Temu sta sledila tudi tretji odstavek 113. člena DZak in tretji odstavek 109. člena predloga DZ. Enako mora določiti tudi DZ-1. Niti DZak niti predlog DZ pa ob tem ne uveljavljata pravila, poznanega v nekaterih tujih ureditvah,  da v primeru, če je domneva očetovstva novega materinega moža izpodbita, stopi v veljavo domneva očetovstva njenega bivšega moža. Izpodbito očetovstvo novega moža ima zato po DZak in predlogu DZ zgolj posledico, da otrok ostane brez očeta. Če želi zakonodajalec čim bolj omejiti učinke domnev v pravu otrokovega izvora in če šteje, da ima povprečna mati, ki v roku 300 dni po prenehanju njene prejšnje zakonske zveze sklene novo zakonsko zvezo in v njej v roku 300 dni po prenehanju prejšnje zakonske zveze rodi otroka, več spolnih partnerjev, kot samo bivšega in novega moža, potem je ureditev v DZak in predlogu DZ ustrezna. Če pa povprečni primer zgoraj opisanemu ne ustreza, kar mislim, da ne, potem predlagana ureditev, ki otroka pušča brez očeta, ni v otrokovo korist. Opisna problematika bo s sprejetjem novega zakonika in skrčenjem domneve očetovstva po prenehanju zakonske zveze izgubila na pomenu, saj bo pokrivala samo še primere, ko mati v roku 300 dni po smrti njenega moža sklene novo zakonsko zvezo in v njej v roku 300 dni po smrti bivšega moža rodi otroka. Prav takrat pa bi bila v primeru izpodbite domneve očetovstva materinega novega moža, dobrodošla domneva očetovstva umrlega moža, saj je dokazovanje očetovstva po smrti otrokovega očeta lahko precej težavno, ker ni več na razpolago vzorcev za DNK analizo.

6.3. Izpodbijanje starševstva
6.3.1. Izpodbijanje očetovstva
Domnevo očetovstva, ki ne ustreza resnici, je mogoče izpodbiti v sodnem postopku (presumptio iuris).  Tožbo lahko vložijo materin mož (domnevni oče), mati, otrok in moški, ki misli, da je oče otroka (biološki moški). Po sodni praksi mora materin mož zaradi nujnega enotnega sosoporništva tožiti mater in otroka, mati domnevnega očeta in otroka, otrok domnevnega očeta in mater, biološki oče pa domnevnega očeta, mater in otroka.  Zaradi nevarnosti kolizije interesov med vpletenimi, mora otroka, ki še ni procesno sposoben, ker še ni dopolnil 15 let in še ni razsoden, v teh postopkih zastopati posebni zastopnik, ki se imenuje kolizijski skrbnik.
Materin mož mora vložiti tožbo na izpodbijanje očetovstva v roku enega leta, odkar je zvedel za okoliščine, ki vzbujajo sum, da otrok ni njegov (subjektivni rok).  Ta rok začne teči najprej z rojstvom otroka, kajti domneva očetovstva učinkuje šele od otrokovega rojstva dalje.  Po petih letih od otrokovega rojstva domnevni oče ne more več vložiti tožbe, četudi bi šele takrat zvedel za okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovem očetovstvu (objektivni rok).
Ureditev, po kateri lahko rok petih let poteče, četudi materin mož v tem času še ni zvedel za okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovem očetovstvu, se v luči sodne prakse Ustavnega sodišča RS  kaže kot prekomeren poseg v pravico očeta, da razišče svoje starševstvo. Tak sklep izhaja tudi iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). ESČP je rok, ki ni upošteval, kdaj domnevni oče zve za okoliščine, ki govorijo zoper njegovo očetovstvo, temveč je tekel od trenutka, ko je domnevni oče zvedel za rojstvo otroka,  označilo za rok, ki ne zagotavlja primernega sorazmerja med pravno varnostjo v družinskih razmerjih in pravico domnevnega očeta preizkusiti pravno domnevo v luči biološke resnice.  Taka ureditev, po kateri moški z izpodbijanjem očetovstva ne more preveriti pravne vezi med njim in otrokom, po praksi ESČP posega v pravico do zasebnega življenja, po kateri ima posameznik pravico, da vzpostavi, vzdržuje in prekine razmerja z drugimi osebami. 
Pravica domnevnega očeta do zasebnosti posredno varuje tudi otrokovo pravico do zasebnosti.  Izpodbito očetovstvo otroku namreč odpre pot k določitvi biološkega očeta in s tem npr. koristi pri pridobitvi pomembnih medicinskih podatkov.  Zakonodajalec bi zato moral pravico domnevnega očeta izpodbijati domnevo očetovstva čim prej oblikovati tako, da bi bila omejena le s subjektivnim, ne pa tudi z objektivnim rokom.  Žal DZak in predlog DZ take spremembe nista predvidela (drugi odstavek 128. člena DZak, enako tudi drugi odstavek 123. člena predloga DZ).
Mati sme izpodbijati domnevo očetovstva v roku enega leta od rojstva otroka. Njen rok je objektiven, ker je zakonodajalec očitno izhajal iz okoliščine, da mati ve, ali je v času otrokovega spočetja imela razmerje še s katerim drugim moškim kot z možem. Ta predpostavka ne drži, če je mati v času otrokovega spočetja imela spolni odnos z moškim, ki ni bil njen mož, v stanju, ko se iz različnih vzrokov  ni zavedala dogajanja okoli sebe. Čeprav je tak primer v praksi redek, bi bilo materin rok primerneje oblikovati subjektivno, in to tako, da bi tekel od trenutka, ko mati zve za okoliščine, ki govorijo zoper očetovstvo domnevnega očeta.  To pa še zlasti, ker se objektivni rok izkaže kot povsem neprimeren, če ga želimo smiselno uporabiti za vložitev tožbe na izpodbijanje materinstva s strani materinega moža (o podrobnostih glej v nadaljevanju pri izpodbijanju materinstva). Materinemu možu namreč podatek o rojstvu otroka praviloma ne pove, da njegova žena ni mati otroka, ker je prišlo npr. do zamenjave otroka v porodnišnici. Žal DZak in predlog DZ take spremembe nista predvidela (drugi odstavek 129. člena DZak, enako tudi drugi odstavek 124. člena predloga DZ).
Biološki oče sme izpodbijati domnevo očetovstva  v objektivnem roku enega leta od vpisa otrokovega rojstva v matični register. Vpis otrokovega rojstva v matični register pa še ne pomeni, da se je biološki oče s tem trenutkom tudi seznanil oziroma da se je imel možnost seznaniti z rojstvom otroka. Od uveljavitve Zakona o matičnem registru (Uradni list RS, št. 39/2006, 106/2010 - v nadaljevanju ZMatR) matični register ni več zbirka podatkov, v katere lahko vpogleda vsaka zainteresirana oseba, temveč baza podatkov o matičnem stanju posameznika, kamor lahko vpogleda le tisti, na katerega se vpis nanaša.  Na biološkega očeta se vpis ne nanaša, zato ima pravico do vpogleda v matični register le s pisno privolitvijo osebe, na katero se nanaša vpis (v tem primeru otroka oziroma njegovih zakonitih zastopnikov), ali če ima za to posebno zakonsko pooblastilo. Možnost biološkega očeta, da se z vpogledom v matični register seznani z otrokovim rojstvom, je po uveljavitvi ZMatR postala neznatna, zato je pravico biološkega očeta do izpodbijanja domneve očetovstva zdaj nujno oblikovati s subjektivnim rokom.  Rok za vložitev tožbe mora začeti teči s trenutkom, ko moški zve za okoliščine, ki govorijo zoper domnevo očetovstva  in ne od trenutka, ko moški zve za rojstvo otroka,  saj rok, ki teče od trenutka, ko moški zve za rojstvo otroka, ni primeren takrat, ko moški npr. spočne otroka pod vplivom drog in se dogodka kasneje ne spomni več. DZak je v prvem delu drugega odstavka 131. člena sledil tej ideji. Določil je, da mora moški, ki misli, da je oče, vložiti tožbo na izpodbijanje očetovstva v roku, ki teče od takrat, ko je izvedel za okoliščine, iz katerih domneva, da je otrokov oče. Določbo 131. člena je DZak kljub temu napravil za ustavnopravno problematično, ker je subjektivni rok, ki naj bi potekel že po šestih mesecih, oblikoval nesorazmerno kratko in ker ga je na koncu omejil še z objektivnim rokom enega leta. S tem je dosegel enake učinke kot če bi določil samo objektivni rok enega leta. Ta rok pa, kot je bilo že večkrat omenjeno, lahko poteče prej, preden domnevni oče zve za okoliščine, ki govorijo za njegovo očetovstvo in s tem tudi dejansko pridobi možnost vložiti tožbo. Predlog DZ sprememb veljavne ureditve žal ni predvidel (primerjaj drugi odstavek 124. člena predloga DZ).
Moški v postopku izpodbijanja očetovstva ni dolžan poleg zahtevka, naj se ugotovi, da pravni oče ni biološki oče otroka, postaviti tudi zahtevka, naj se ugotovi, da je on oče otroka, čigar očetovstvo izpodbija. Če tak moški izpodbije domnevo očetovstva in pozneje ne pripozna otroka, ostane otrok brez očeta oziroma mora sam poskrbeti, da se očetovstvo njegovega biološkega očeta sodno ugotovi. Biološki oče pa ni nujno tisti moški, ki je izpodbil domnevo očetovstva. Taka pravna ureditev omogoča tako imenovano pravdo iz nagajivosti, s katero se npr. svojemu sosedu lahko maščuje z njim sprti sosed, ki ve za nezvestobo in kukavičjega otroka žene svojega soseda. Tovrstna nagajivost, ki je sicer v praksi redka, ogroža otrokovo korist in zasebnost njegovih pravnih staršev, zato se mora zakonodajalec nanjo odzvati z rešitvijo, da sme tisti, ki misli, da je oče otroka, izpodbijati očetovstvo le, če hkrati zahteva, da se ugotovi njegovo očetovstvo.  Po njej bo treba v postopku izpodbijanja najprej ugotoviti, ali je moški, ki izpodbija očetovstvo, biološki oče otroka, in če se bo izkazalo, da ni, bo treba zavrniti zahtevek za izpodbijanje. Kljub temu, da ZZZDR  ne zahteva, da mora tožnik istočasno s tožbo na izpodbijanje očetovstva vložiti tudi tožbo na ugotovitev očetovstva, pa sodna praksa tožbe na izpodbijanje ne dopušča, če moški, ki izpodbija domnevo očetovstva, hkrati z njo ne vloži tudi tožbe na ugotovitev, da je on otrokov oče. Svojo prakso utemeljuje z namenom pravne ureditve. Ta mora varovati otrokovo korist, ki je v konkretnem primeru v tem, da se ohrani obstoječa družinska skupnost.  Čeprav je rešitev de lege ferenda pravilna, se zdi, da je sodišče s to odločbo poseglo v zakonodajno pristojnost in s svojo odločitvijo prehitelo zakonodajalca. Ta je tako rešitev že predvidel v prvem odstavku 131. člena DZak (enako tudi prvi odstavek 126. člena DZ). Slediti ji mora tudi DZ-1.
Tožbo na ugotovitev očetovstva biološkega očeta bi morali šteti kot neločljivo povezano s tožbo na izpodbijanje očetovstva,  zato po poteku roka za vložitev tožbe na izpodbijanje očetovstva  tudi tožba na ugotovitev očetovstva ne bi smela biti več dopustna, sicer bi ustvarili postopek ugotavljanja starševstva, ki ne bi imel vpliva na družinski status. Če se bo rok za vložitev tožbe na ugotavljanje očetovstva ravnal po roku za izpodbijanje očetovstva, si bomo prihranili tudi mnoge druge nevšečnosti, o katerih poročajo v pravnih sistemih, v katerih je tožba na izpodbijanje omejena z rokom, tožba na ugotavljanje očetovstva pa ne.  Prav te zaplete je očitno imelo v mislih tudi slovensko ustavno sodišče, ko je v eni od svojih odločb zapisalo, da sta ugotovitev in izpodbijanje starševstva neločljivo prepletena dela ene in iste ustavno varovane celote, zato morata biti (otrokova) roka za izpodbijanje in ugotavljanje starševstva enaka.  Tega problema nista rešila niti DZak niti predlog DZ. Za razliko od predloga DZ, ki ga sploh ni poskušal reševati, je DZak pravico biološkega očeta ugotavljati očetovstvo omejil z objektivnim rokom 5 let od otrokovega rojstva (125. člen DZak). To pomeni, da bo v primeru izpodbijanja očetovstva znotraj enoletnega objektivnega roka od vpisa otrokovega rojstva v matični register (drugi odstavek 131. člena DZak), odprt rok za sočasno ugotavljanje očetovstva (125. člen DZak), ne bo pa biološki oče mogel izkoristiti petletnega objektivnega roka za ugotavljanje očetovstva iz 125. člena DZak takrat, kadar bo želel prej izpodbiti domnevo očetovstva, ki je nastopila kasneje kot eno leto od vpisa otrokovega rojstva v matični register (drugi odstavek 131. člena DZak). Oba roka bi zato morala biti oblikovana subjektivno in enako dolga. To bi pomenilo, da bi v primeru, ko bi biološki oče zvedel za okoliščino, da utegne biti oče otroka, ki že ima pravnega očeta na podlagi domneve zaradi zakonske zveze ali pripoznanja, zvedel tudi za okoliščino, ki je relevantna za ugotavljanje očetovstva. Oba roka (za izpodbijanje in ugotavljanje) bi zato pričela teči hkrati in bi se ob enaki dolžini tudi iztekla hkrati. Tako se ne bi moglo dogoditi, da bi oče še imel odprt rok za ugotavljanje očetovstva, vendar ne bi mogel več izpodbiti domneve očetovstva, ki jo je ustvarilo pripoznanje.
Otrokova pravica izpodbijati očetovstvo ni več omejena z rokom. Do take ureditve je prišlo na temelju odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-85/10 z dne 13. oktobra 2011,  ki je razveljavila zakonsko določbo, da sme otrok po polnoletnosti izpodbijati očetovstvo le še v petih letih od dneva, ko je postal polnoleten, tj. do 23. leta starosti.
Ustavno sodišče RS je v odločbi zapisalo, da bi zakonodajalec za omejitev otrokove pravice izpodbijati očetovstvo lahko določil subjektivni rok. Ta bi lahko začel teči najprej s pridobitvijo polne procesne sposobnosti otroka. Kratek subjektivni rok v sporih iz razmerjih med starši in otroki, kjer otrok pridobi procesno sposobnost s petnajstim letom starosti, če je razsoden, bi imel lahko za posledico, da bi rok potekel še pred otrokovo polnoletnostjo. Taka ureditev ne bi ustrezno varovala otrokove koristi, saj literatura opozarja, da otroku rok zaradi posebnega varstva njegovih koristi ne sme poteči pred polnoletnostjo. Otrok mora imeti namreč po polnoletnosti na voljo določen čas, v katerem lahko v miru razčisti svoj izvor. 
Rok, ki naj bi začel teči najprej s pridobitvijo otrokove procesne sposobnosti, vsebuje tudi določba 130. člena DZak, vendar predvideva DZak daljši, petletni subjektivni rok, zato ta ne more poteči pred polnoletnostjo in ima otrok po polnoletnosti v vsakem primeru še dve leti za razmislek. Zdi se, da bi ureditev, ki jo je predvidel DZak, načeloma lahko primerno varovala otrokovo pravico izpodbijati očetovstvo. Ne zagotavlja pa primernega varstva ureditev 125. člena predloga DZ, ker zgolj povzema besedilo določbe 98. člena ZZZDR, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo.
Čeprav je Ustavno sodišče RS v obeh odločbah o ugotavljanju očetovstva  nakazalo, da je otrokovo pravico zvedeti za svoj izvor ustavno dopustno urediti na več načinov in da je eden izmed njih tudi možnost omejitve pravice s subjektivnim rokom, je določbo 98. člena ZZZDR o izpodbijanju očetovstva brez pomislekov razveljavilo,  ko je ugotovilo, da ureditev ne zagotavlja primernega razmerja med pravno varnostjo in trajnostjo razmerij otrokovih staršev ter otrokovo pravico zvedeti za svoj izvor. To pa zato, ker naj bi bila otrokova pravica do izpodbijanja očetovstva predpogoj za vložitev tožbe na ugotavljanje očetovstva, ki pa na temelju ene od prejšnjih odločb Ustavnega sodišča RS  ni več omejena z rokom. Roki za vložitev otrokove tožbe na izpodbijanje in ugotavljanje očetovstva pa bi morali biti enaki, ker naj bi bili pravici do izpodbijanja in ugotavljanja očetovstva dva neločljiva dela iste ustavno varovane vrednote.  Otrokovi pravici izpodbijati in ugotavljati očetovstvo sta zato sedaj obe časovno neomejeni. V skladu s tem napotkom ustavnega sodišča je ureditev, ki jo v 130. členu predvideva DZak, primerna samo, če je z enakim rokom omejena tudi otrokova pravica ugotavljati očetovstvo. Sicer bi se lahko zgodilo, da bi otrok imel še pravico ugotavljati očetovstvo, vendar te pravice ne bi mogel uresničiti, ker se s pomočjo tožbe za izpodbijanje očetovstva ne bi mogel znebiti na podlagi zakonske zveze ali pripoznanja domnevanega očetovstva. To je DZak pri ureditvi otrokove pravice ugotavljati očetovstvo, ki je omejena s subjektivnim rokom, upošteval (122. člen DZak).  Taka ureditev bi bila sprejemljiva z ustavnega vidika tudi v DZ-1. Prav tako pa bi bila v DZ-1 ustavno sprejemljiva tudi ureditev, ki jo je s svojimi odločitvami vzpostavilo ustavno sodišče in po kateri sme otrok tožbo za izpodbijanje in ugotovitev očetovstva vložiti neomejeno dolgo. Vprašanje pa je, katera ureditev je družinskopravno sprejemljivejša. O tem glej pri otrokovi pravici ugotavljati očetovstvo, spodaj.
Veljavna ureditev rokov upravičencev do tožbe za izpodbijanje očetovstva kaže, da s tem, ko ima otrok široko odprte možnosti ugotavljati biološko resnico, starši oziroma potencialni starši pa na razpolago zgolj kratke objektivne roke, ni zagotovljena ustrezna sorazmernost med pravicami vpletenih. Tako nesorazmerje ne samo, da je v škodo domnevnega očeta, matere in biološkega očeta, temveč je v škodo tudi otroku, saj ga pogosto izpostavlja hudim psihičnim pritiskom. Otrok sme namreč po veljavni ureditvi pred polnoletnostjo oziroma pred pridobitvijo procesne sposobnosti izpodbijati očetovstvo po zastopniku. Funkcije zastopanja ne morejo opravljati starši, ker mora otrok tožbo na izpodbijanje očetovstva vložiti proti obema staršema, zato mu je treba v postopku postaviti kolizijskega skrbnika.  Do zahteve po postavitvi kolizijskega skrbnika pride v praksi najpogosteje, ko domnevni oče po izteku petletnega roka od otrokovega rojstva izve, da ni oče. Največkrat mu to pove kar mati v zvezi z razveznim postopkom, ko je treba rešiti vprašanje vzgoje in varstva otroka. Mati in domnevni oče tožbe na izpodbijanje domneve v takem primeru ne moreta vložiti (tudi moški, ki misli, da je oče, ne), ker so jima roki že potekli. Edini, ki ima v takem primeru še možnost izpodbijati očetovstvo, je otrok, zato oče, ki se želi rešiti predvsem bremena preživljanja, v praksi izvaja pritiske na otroka, naj ga s svojo tožbo reši bremen starševstva. Tako stanje je nevzdržno. Namesto da bi lahko vsak od vpletenih sam raziskal resnico, se vsi pritiski usmerijo na otroka, ki bi moral zaradi svoje šibkosti in nebogljenosti po URS uživati posebno varstvo. Tako pa je, ne brez škode za posledice v njegovi psihi, izpostavljen celotnemu sporu med materjo in njenim možem glede svojega spočetja.
Če je otrok procesno sposoben, lahko tožbo za izpodbijanje očetovstva vloži sam. Če še ni, vendar pričakujemo, da bo sposoben povedati svoje mnenje, bi bilo prav, čeprav veljavna zakonodaja tega izrecno ne predvideva,  da organ v postopku postavitve kolizijskega skrbnika pridobi njegovo mnenje o izpodbijanju očetovstva in ga tudi upošteva, če je otrok razsoden. Če je otrok v tako nizki starosti in zrelosti, da svojega mnenja še ne more izraziti, pa se postavlja vprašanje, ali ima kolizijski skrbnik, pogosto v podobi delavca centra za socialno delo kot uradnega skrbnika, res lahko pooblastilo, da v imenu in na račun otroka (npr. na račun njegovega preživljanja, dedovanja po domnevnem očetu) dokončno in za vselej prekine razmerje med otrokom in njegovimi pravnimi starši. Otrokova pravica je tako osebne narave, da tega v imenu otroka in brez njegovega soglasja ne bi smel storiti nekdo drug.  Čeprav se starševstvo po veljavni ureditvi sicer lahko prekine brez otrokovega soglasja s tožbo domnevnega očeta, matere ali biološkega očeta, vloženo kmalu po otrokovem rojstvu, je ta situacija, kjer vsak od vpletenih v svojem imenu, s posledicami sicer tudi za druge, išče biološko resnico, vendarle drugačna od tiste, kjer je vsa usoda vpletenih zgolj v rokah otroka oziroma njegovega zastopnika. Otroku brez utemeljenega razloga ni dovoljeno nalagati takih psihičnih bremen. Veljavna ureditev zato kliče po čim prejšnji spremembi. Predlog DZ o tem ni razmišljal. DZak pa je z ureditvijo otrokove pravice izpodbijati očetovstvo odpravil možnost izpodbijanja očetovstva po zastopniku (130. člen DZak). S tem je sicer onemogočil, da bi bilo razmerje med otrokom in očetom potem, ko so roki ostalim upravičencem do tožbe že potekli, prekinjeno brez otrokovega soglasja, vendar pa problema ni rešil v celoti. Pritiske na otroka je samo preložil na čas otrokove procesne sposobnosti. Otrok, ki je procesno sposoben, pa je še vedno otrok in bi zato moral biti v skladu z ustavnim načelom posebnega varstva otrok razbremenjen tovrstnih psihičnih bremen. To pa bi bil, če bi DZ-1 odpravil možnost zastopanja otroka pri izpodbijanju očetovstva in če bi hkrati primerno oblikoval roke ostalih upravičencev do izpodbijanja očetovstva v skladu z napotki zgoraj.
Pravica do izpodbijanja očetovstva pripada samo v zakonu določenim osebam. Dediči zato ne morejo izpodbijati očetovstva zapustnika z namenom preprečiti dedovanje določenega zapustnikovega potomca, saj upravičenje do izpodbijanja ne pripada bratom in sestram oziroma drugim osebam, ki bi prišle v poštev kot zakoniti dediči umrlega.  Očetovstvo zapustnika lahko zase izpodbija le njegov otrok, za kar pa navadno v pričakovanju dediščine ne bo zainteresiran.  Izpodbijanje očetovstva po smrti otrokovega očeta pa je tesno povezano z vprašanjem, ali je mogoče izpodbijati očetovstvo po otrokovi smrti. Čeprav za tako izpodbijanje morda obstajajo dednopravni interesi, je izpodbijanje očetovstva po otrokovi smrti zaradi pomanjkanja družinskopravnega interesa v nekaterih pravnih ureditvah prepovedano (npr. drugi odstavek 84. člena, Obz (Obiteljski porodični zakon) – Službeni list RH, št. 116/2003, 17/2004, 107/2007), medtem ko je v drugih dovoljeno prav zaradi dednopravnih interesov.  Na to vprašanje ZZZDR pa tudi DZak in predlog DZ ne dajejo odgovora, čeprav s posebnimi pravili urejajo nekatere druge primere določanja starševstva po smrti (npr. ugotavljanje očetovstva po očetovi smrti – 92. člen ZZZDR, 123. člen DZak, 120. člen predloga DZ, pripoznanje otroka po njegovi smrti – tretji odstavek 119. člena DZak, tretji odstavek 118. člena predloga DZ). Tako izpodbijanje bi morali dopustiti zaradi dednopravnih interesov. Četudi bi lahko molk zakonodajalca razlagali, da je izpodbijanje očetovstva umrlega otroka dovoljeno, kadar upravičencu še ni potekel rok za vložitev tožbe na izpodbijanje očetovstva, pravna varnost zahteva, da se vprašanje izpodbijanja očetovstva po otrokovi smrti v DZ-1 izrecno uredi. Po tej ureditvi bi smel pravni oče prekiniti vez starševstva tudi po smrti otroka. Biološki oče bi smel vez pravnega očeta z umrlim otrokom prekiniti samo, če mu po otrokovi smrti sploh še dopustimo ugotavljati očetovstvo. Vprašanje pa je, koliko je primerno, da biološki oče, ki za časa otrokovega življenja ni skrbel za otroka, vzpostavi očetovstvo po otrokovi smrti zato, da bo dedoval. Toda, če mu tako možnost odpremo, je hkrati odprta tudi možnost očeta, katerega očetovstvo je bilo izpodbito, da proti novemu očetu otroka uveljavi zahtevo za povračilo izdatkov preživljanja. Res pa je, da bo DZ-1 težko zanikal možnost biološkega očeta, da ugotovi svoje očetovstvo in se posledično izpostavi zahtevku za povračilo določenih stroškov v zvezi z otrokom, če namerava DZ-1 po vzoru četrtega odstavka 119. člena DZak priznati možnost določitve starševstva mrtvorojenega otroka. Za pripoznanje mrtvorojenega otroka sicer ne obstaja dednopravni interes, pa tudi statusnopravni interesi ne, obstajajo pa lahko interesi po povračilu stroškov v zvezi s porodom matere in pogrebom otroka, pa tudi verski in siceršnji osebnostni interesi staršev po odločanju o načinu otrokovega pokopa.
V zvezi z izpodbijanjem očetovstva se zastavlja tudi vprašanje, ali smejo dediči nadaljevati že začeti postopek izpodbijanja očetovstva, ki ga je pred smrtjo začela upravičena oseba. Pravica ima lahko vpliv na dedovanje, zato jo nekatere pravne ureditve dedičem priznavajo.  Pri nas poznamo podobno ureditev pri razvezi in razveljavitvi zakonske zveze, kjer lahko dediči nadaljujejo začeti razvezni ali razveljavitveni postopek, da bi dokazali obstoj razloga za razvezo oziroma razveljavitev zakonske zveze (41. in 85. člen ZZZDR). Če bi zakonodajalec želel sprejeti tako rešitev v tako osebni zadevi, kot je določanje očetovstva, bi jo moral izrecno predvideti, kot je to storil pri razvezi in razveljavitvi zakonske zveze. Do takrat je iz razlogov pravne varnosti treba šteti, da take pravice v slovenski pravni ureditvi določanja očetovstva ni. Stališče sodne prakse je drugačno in pravico nadaljevati postopek izpodbijanja očetovstva priznava tudi brez izrecne zakonske podlage.  Pravna varnost zahteva, da DZ-1 to pravico izrecno predvidi in uredi.

6.3.2. Izpodbijanje materinstva
Primer, da pravno določeno materinstvo ne ustreza resnici, je v praksi redek. Do njega lahko pride, če je otrok v porodnišnici zamenjan. Zaradi izjemnosti takih življenjskih primerov ZZZDR izpodbijanja materinstva ne ureja posebej, temveč se za ta vprašanja smiselno uporabljajo določbe o izpodbijanju očetovstva. To izhaja iz naslova 2. poglavja tretjega dela ZZZDR – Izpodbijanje očetovstva in materinstva, čeprav členi tega poglavja ne vsebujejo pravila, da se za izpodbijanje materinstva smiselno uporabljajo določbe o izpodbijanju očetovstva. Te pomanjkljivosti predlog DZ ni odpravil, DZak pa pomanjkljivost rešuje zgolj s sklicevanjem na smiselno uporabo določb o izpodbijanju očetovstva, ni pa domislil konkretnih vprašanj, ki jih taka uporaba določb o izpodbijanju očetovstva odpira. Na načelni ravni bi kazalo v prihodnje v DZ-1 poudariti, da ima izpodbito materinstvo, kadar je mati v zakonski zvezi, za posledico tudi izpodbito domnevo, da je njen mož otrokov oče.
Na podlagi smiselne uporabe pravil o izpodbijanju očetovstva sme mati izpodbijati materinstvo v roku enega leta, odkar je zvedela za okoliščine, ki vzbujajo sum, da otrok ni njen (subjektivni rok), vendar najpozneje v petih letih od otrokovega rojstva (objektivni rok).  Tudi v tem primeru bi lahko pravno varnost in stabilnost družinskih razmerij primerno dosegli z blažjim ukrepom kot pa sta ga predvidela DZak in predlog DZ, tj. z odpravo objektivnega roka za izpodbijanje materinstva. Izpodbito materinstvo mora imeti za posledico tudi izpodbito domnevo očetovstva na podlagi zakonske zveze z otrokovo materjo.  Tožbeni zahtevek matere, uperjen proti otroku in možu,  se mora glasiti, naj sodišče ugotovi, da določena ženska ni otrokova mati in zato njen mož ni otrokov oče.
Po smiselni uporabi pravil o izpodbijanju očetovstva ima, kadar je mati v zakonski zvezi, pravico izpodbijati materinstvo tudi materin mož. Ta sme zahtevati, naj sodišče ugotovi, da njegova žena ni mati otroka in zato on ni oče na temelju zakonske zveze. Tožiti mora mater in otroka.  Rok za vložitev tožbe ob smiselni uporabi določb o izpodbijanju domneve očetovstva znaša eno leto od otrokovega rojstva (enaka ureditev je predvidena tudi v DZak in v predlogu DZ), vendar bi bil v tem primeru ustreznejši  subjektivni rok, ki bi tekel od trenutka, ko je mož zvedel za okoliščine, ki govorijo zoper materinstvo njegove žene (o roku pri materinem izpodbijanju domneve očetovstva glej zgoraj).  Naloga DZ-1 je, da tak subjektivni rok zagotovi.
Materinstvo sme ob smiselni uporabi določb o izpodbijanju očetovstva, ki veljajo za biološkega očeta, izpodbijati tudi biološka mati, in sicer v objektivnem roku enega leta od vpisa otrokovega rojstva v matični register (99. člen ZZZDR, 126. člen predloga DZ). Materi, drugače od moškega, ki ve, da je imel v določenem času spolno razmerje z ženo nekoga drugega, podatek iz matičnega registra o datumu rojstva določenega otroka še ne daje slutiti, da je npr. prišlo do zamenjave otrok v porodnišnici in da zato vpisana mati ni biološka mati otroka.  Rok biološke matere bi zato moral teči ne od trenutka, ko je zvedela za rojstvo otroka, temveč od trenutka, ko je zvedela za okoliščino, ki govori zoper materinstvo pravne matere. DZak je v drugem odstavku 131. člena rok sicer oblikoval tako, da ob smiselni uporabi določb o izpodbijanju očetovstva teče od trenutka, ko je biološka mati zvedela za okoliščino, ki govori za njeno materinstvo, vendar ga je omejil z objektivnim rokom. To pa pomeni, da lahko objektivni rok poteče, še preden biološka mati zve za okoliščine, ki so relevantne za vložitev tožbe na izpodbijanje materinstva. Taka ureditev se v luči sodne prakse ustavnega sodišča kaže kot nedopustna. DZ-1 mora zato rok oblikovati zgolj subjektivno, brez objektivne omejitve.
Izpodbito materinstvo matere, ki je v zakonski zvezi, pomeni tudi izpodbito očetovstvo njenega moža, zato mora biološka mati tožiti pravno mater, njenega moža in otroka.  Mati, ki misli, da je mati, bi morala zaradi varstva otrokove koristi in zasebnosti njegovih pravnih staršev v tožbi, s katero izpodbija materinstvo, zahtevati še, da se ugotovi njeno materinstvo (in s tem tudi očetovstvo njenega moža − smiselno prvemu odstavku 131. člena DZak in prvemu odstavku 126. člena predloga DZ).  To pomeni, da bi bilo treba najprej ugotoviti, ali je ženska, ki izpodbija materinstvo, biološka mati otroka, in če se bi izkazalo, da ni, bi bilo treba zahtevek za izpodbijanje zavrniti.  Tožbo na ugotovitev materinstva biološke matere moramo tudi sicer šteti kot neločljivo povezano z njeno tožbo na izpodbijanje materinstva, zato mora DZ-1 oba roka oblikovati kot subjektivna in enako dolga.
Otrok sme od odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-85/10 z dne 13. oktobra 2011  o izpodbijanju očetovstva, ki naj se smiselno uporabi tudi za izpodbijanje materinstva, izpodbijati materinstvo ne več v petih letih od dneva, ko postane polnoleten, temveč neomejeno časa. Pred polnoletnostjo sme izpodbijati materinstvo po kolizijskem skrbniku ali sam, če je že dopolnil petnajst let in je razsoden oziroma po DZak samo sam, ker DZak ne predvideva več izpodbijanja očetovstva po zastopniku otroka. Izpodbito materinstvo mora imeti, kadar je mati v zakonski zvezi, za posledico tudi izpodbito očetovstvo njenega moža.
Če bi bila po DZ-1 otrokova pravica izpodbijati (in ugotavljati) očetovstvo omejena s subjektivnim rokom, tudi subjektivni rok za vložitev tožbe na izpodbijanje materinstva, ki bi moral teči od trenutka, ko polnoletni otrok zve za okoliščine, ki utemeljujejo njegov dvom o materinstvu (podrobnosti glej pri otrokovi pravici do izpodbijanja očetovstva),  ne bi smel poteči pred otrokovo polnoletnostjo. Otrok bi moral imeti po polnoletnosti tudi v tem primeru na razpolago še določen čas za razmislek. Če bi DZ-1 prevzel ureditev drugega odstavka 131. člena DZak, po katerem subjektivni petletni rok za otrokovo tožbo ne sme začeti teči pred pridobitvijo procesne sposobnosti, bi smiselna uporaba tega pravila v sporih o izpodbijanju materinstva otroku zagotovila ustrezen čas za premislek.

6.4. Pripoznanje starševstva
6.4.1. Pripoznanje očetovstva
Očetovstvo otrok, za katere ne velja domneva očetovstva, je treba pripoznati ali sodno ugotoviti.
Pripoznanje očetovstva je enostranska izjava volje, ki mora biti v skladu s splošnimi pravili civilnega prava o enostranskih izjavah volje dana nepogojno, brez časovne omejitve (pravila ZZZDR, DZak in predlog DZ tega izrecno ne določajo, čeprav bi bilo to iz razlogov pravne varnosti koristno)  in v predpisani obliki (pred centrom za socialno delo, pred matičarjem,  v javni listini  ali oporoki ), sicer je nična.  Izjava mora biti prosta napak volje, sicer je izpodbojna. Moški, ki je svojo izjavo podal z napakami volje, jo lahko izpodbija zaradi sile,  zmote,  zvijače v splošnih rokih za izpodbijanje pravnih poslov, tj. v enem letu odkar je sila prenehala oziroma odkar je zmoto ali zvijačo spoznal, vendar najkasneje v treh letih od podane izjave (99. člen OZ).
Moški praviloma pripozna že rojenega otroka, vendar je v literaturi uveljavljeno mnenje,  da je kljub pomanjkanju izrecne zakonske določbe dopustno pripoznati tudi že spočetega, a še ne rojenega otroka (npr. če je oče na smrt bolan). DZak in predlog DZ (prvi odstavek 119. člena DZak in drugi odstavek 118. člena predloga DZ) sta pravilo iz razlogov pravne varnosti zapisala. Enako mora storiti tudi DZ-1.
Kljub pomanjkanju izrecne zakonske določbe je v skladu z literaturo dopustno pripoznati otroka tudi po njegovi smrti, če je zapustil potomce in s tem obstaja dednopravni interes.  Temu sta sledila tudi DZak in predlog DZ (tretji odstavek in iz nerazumljivih razlogov še enkrat zadnji del določbe četrtega odstavka (!) 119. člena DZak in tretji odstavek 118. člena predloga DZak). Tej rešitvi mora slediti tudi DZ-1.
Pripoznanje očetovstva ne ustreza nujno biološki resnici, kajti otroka sme pripoznati tudi moški, ki ve, da otrok ni njegov. Tudi tovrstna izjava je veljavna,  zato veže in je ni mogoče preklicati s sklicevanjem na to, da ne ustreza resnici. Taka narava izjave o pripoznanju očetovstva zahteva, da sme o pripoznanju odločiti le vsak sam (tako imenovana strogoosebna izjava).  Pravna ureditev zato izključuje nadomestno odločanje (npr. po pooblaščencu, starših ali skrbniku ), omogoča pa, da vsak uresniči svojo pravico odločati o sebi še pred polnoletnostjo. Tako sme pripoznati očetovstvo otrok, ki je dopolnil petnajst let in je razsoden (89. člen ZZZDR in 112. členom predloga DZ).
Izjava o pripoznanju očetovstva je po svoji naravi enostranski pravni posel, zato mora posameznik zanj razpolagati z neko minimalno (specialno) sposobnostjo za sklepanje pravnih poslov. Pravila za določanje poslovne sposobnosti so zaradi potrebe po predvidljivosti pravnih posledic vezana ne zgolj na razsodnost (kot to velja za izvajanje posameznih procesnih pravic otroka, npr. izbrati zaupnika, povedati svoje mnenje), ampak tudi na minimalno starostno mejo. To mora veljati tudi za presojo sposobnosti za opravljanje strogoosebnih pravnih poslov. Zakonodajalec je to že uveljavil pri pravnem poslu izjave poslednje volje, kjer sme oporoko napisati le tisti, ki je že dopolnil 15 let in je razsoden. Poslovni sposobnosti materialnega prava v postopku ustreza procesna sposobnost, zato je ta utemeljena na podobnih načelih kot poslovna sposobnost. V sporih iz razmerij med starši in otroki je zato procesno sposoben otrok, ki je dopolnil starost 15 let in je razsoden. Od navedenih pravil je iz nerazumljivih razlogov odstopil 115. člen DZak, ki je pripoznanje očetovstva vezal zgolj na razsodnost. Svojega odstopa od sistema, ki je tudi primerjalnopravno osamljen  v obrazložitvi določbe 115. člena ni utemeljil. DZ-1 določbi DZak ne sme slediti.
Pravna ureditev, ki dovoljuje pripoznanje očetovstva ne glede na to, ali to ustreza biološki resnici, ne posega nedopustno v pravico biološkega očeta in otroka, saj imata ta dva možnost pripoznanje izpodbiti.  Biološki oče sme to storiti (najkasneje) v enem letu od vpisa otrokovega rojstva v matični register (drugi odstavek 99. člena ZZZDR, drugi odstavek 131. člena DZak, drugi odstavek 126. člen predloga DZ) oziroma de lege ferenda po DZ-1 v ustreznem zgolj subjektivnem roku, ki bo tekel od trenutka, ko je zvedel za okoliščine, ki govorijo zoper očetovstvo pravnega očeta. Ob izpodbijanju očetovstva bo moral de lege ferenda zahtevati tudi ugotovitev, da je on otrokov oče (podrobnosti o izpodbojni tožbi moškega, ki misli da je oče, glej zgoraj). Otrok sme po veljavni ureditvi izpodbijati pripoznano očetovstvo neomejeno časa. Kot že omenjeno pri otrokovi pravici izpodbijati očetovstvo, bi bil lahko otrokov rok za izpodbijanje očetovstva z vidika ustave v DZ-1 oblikovan tudi subjektivno, če bi bil na ta način in v enaki dolžini oblikovan tudi rok, v katerem sme otrok ugotavljati očetovstvo.
Za veljavnost pripoznanja je potrebno soglasje matere, ki ni omejeno z rokom ali s pogojem (zaradi pravne varnosti bi bilo dobro, da bi DZ-1 povedal, kako je z rokom in pogojem pri tovrstnih enostranskih izjavah volje). Zakon, ki za izjavo o pripoznanju predvideva več dopustnih oblik (84. člen ZZZDR), pa oblik soglasja posebej ne navaja (ne bi bilo odveč, če bi to dilemo rešil DZ-1). Za soglasje matere morajo načeloma veljati enaka pravila kot za pripoznanje očetovstva,  zato moramo dopustiti, da tudi mati poda svojo izjavo v katerikoli od oblik, ki so predpisane za pripoznanje očetovstva (lahko pa npr. tudi v isti javni listini, kot je bilo dano pripoznanje). Mati sme dati svoje soglasje tudi v obliki, ki ni enaka tisti, ki si jo je za pripoznanje izbral otrokov oče (soglasje lahko da tudi v oporoki). Soglasje lahko poda tudi pred rojstvom že spočetega otroka  ali celo po otrokovi smrti,  in to hkrati s pripoznanjem očetovstva ali po njem. Mati sme dati svoje soglasje tudi, če je moški, ki je otroka pripoznal, že umrl.  Skrajni rok tudi za materino soglasje ni določen, zato je med materinim soglasjem in očetovim pripoznanjem lahko velik časovni razkorak.  Tuje ureditve dajejo zato moškemu, ki je dal izjavo o pripoznanju očetovstva, možnost preklica  v eni od oblik, ki je predpisana za pripoznanje, če se na podlagi dane izjave v določenem roku ne vzpostavi očetovstvo.  Tako rešitev bi bilo z DZ-1 smiselno vpeljati tudi v naš pravni sistem.
Tako kot pripoznanje moškega tudi materino soglasje ne temelji nujno na biološki resnici. Soglasje sme dati vsakemu moškemu, s katerim želi izvrševati starševske pravice. Če štejemo, da za soglasje matere veljajo enaka pravila kot za izjavo moškega o pripoznanju, bi moralo biti tudi materino soglasje izjava, ki je strogoosebna (mati jo daje v svojem imenu in ne kot zastopnica otroka ) in ki je ne bi smel podati kdo drug.  Tudi mati bi zato morala imeti možnost, da svoje soglasje izrazi že pred polnoletnostjo, če je dopolnila petnajst let in je razsodna in ne, če je zgolj mladoletna (in ne nujno razsodna), kot je to v drugem odstavku 117. člena določil DZak.  Kadar mati soglasja sama ne bi mogla dati, bi strogoosebnost izjave morala imeti posledico, da vzpostavitev očetovstva na temelju pripoznanja ne bi bila dopustna.  Pravna ureditev pravilu, da sme soglasje k pripoznanju izjaviti le mati, ne sledi, saj sme, kadar mati ni več živa ali je njeno bivališče (ne prebivališča (!) kot napačno določa 118. člen DZak) neznano, soglasje k pripoznanju dati otrokov (!) skrbnik s soglasjem centra za socialno delo (tretji odstavek 90. člena ZZZDR, prvi odstavek 118. člena DZak (soglasje dajeta otrok oziroma njegov skrbnik) in prvi odstavek 117. člena predloga DZ).
Pravna ureditev, ki dopušča izjavljanje volje za otroka po njegovem zastopniku, preseneča že zato, ker ZZZDR otroku v nobenem drugem primeru ne dovoljuje podati soglasja k pripoznanju, in to niti po skrbniku niti njemu samemu, če je za to že dovolj zrel. Za DZak povedano velja smo za mladoletnega otroka, polnoletni pa lahko poda soglasje sam brez skrbnika (prvi odstavek 118. člena DZak). Ureditev je presenetljiva tudi zato, ker dopušča, da o soglasju k pripoznanju odloča (otrok oziroma ) otrokov skrbnik, tudi kadar je mati še živa, a je njeno bivališče neznano. Hkrati je zelo nenavadno, da skrbnikovo nadomeščanje soglasja ni predvideno, kadar mati ne more izraziti soglasja zaradi nerazsodnosti.
Pravilo, da sme soglasje matere, ki soglasja ne more izraziti sama (zlasti zaradi nerazsodnosti), nadomestiti skrbnik s soglasjem organa socialnega skrbstva, je sprejeto tudi v nemškem pravu (§ 1596 I 3 BGB). Toda nemško pravo možnost nadomeščanja soglasja daje le materinemu (ne otrokovemu) skrbniku. Nemškemu zakonodajalcu se v takem primeru nadomestno soglasje k pripoznanju očetovstva ni zdelo sporno (nemško pravo prepoveduje samo zastopanje po pooblaščencu),  vendar je treba opozoriti, da v nemškem pravu pravilo o nadomestnem izjavljanju izrecno velja za izjavo o pripoznanju, medtem ko se za materino soglasje k pripoznanju uporablja zaradi smiselne uporabe določb o izjavi o pripoznanju (§ 1596 I 1 BGB).  Prav za pripoznanje očetovstva pa slovensko pravo nadomeščanja soglasja ne dopušča. DZ-1 se mora odločiti o naravi pripoznanja in soglasja ter za obe izjavi uvesti enaka pravila.
Varstvo otrokove koristi zahteva, da otroku, ki je sposoben za odločanje o sebi, to odločanje tudi omogočimo, toda ZZZDR in DZak tega ne predvidevata. DZak daje to pravico samo polnoletnemu otroku, ki pa ni več otrok v skladu s Konvencijo o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ-Mednarodne pogodbe, št. 15/1990; Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij organizacije Združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS, št. 35/1992, Mednarodne pogodbe, št. 9/1992v nadaljevanju KOP). Edino predlog DZ daje otroku od petnajstega leta naprej, če je razsoden, pravico, da poleg matere poda soglasje k pripoznanju očetovstva. Pripoznanje otroka, ki je dopolnil petnajst let in je razsoden, je po predlogu DZ poleg materinega soglasja pogoj za veljavnost pripoznanja (113. člen predloga DZ). Tej ideji iz predloga DZ, bi moral slediti tudi DZ-1.
Če otrok še ni dopolnil petnajst let oziroma še ni razsoden, njegovega soglasja ne nadomešča skrbnik, ker bi po presoji predlagatelja DZ taka rešitev pomenila neprimerno odločanje o drugem. To predlagateljevo stališče pa je v nasprotju s pravilom (iz prvega odstavka 117. člena predloga DZ), da sme otrokov skrbnik soglašati s pripoznanjem, če otrokova mati ni več živa ali je neznanega prebivališča (o podrobnostih glej zgoraj pri soglasju matere).
Če otrok ne more izraziti soglasja sam, ker še ni dovolj zrel, soglasje po predlogu DZ da le mati v svojem imenu. Otrok sme pozneje pripoznanje izpodbiti, če se z njim ne strinja.  Temu bi moral slediti tudi DZ-1.
ZZZDR ne ureja vprašanja, ali se lahko določi starševstvo mrtvorojenemu otroku. Čeprav mrtvorojeni otrok ne pridobi pravne subjektivitete, ker se ne rodi živ, obstajata potreba in legitimni interes staršev po vzpostavitvi vezi, ker ima to lahko določene pravne posledice, zlasti na osebnostnem področju staršev v zvezi s skrbjo za mrtvorojenega (npr. za izvrševanje verskih pravic staršev v zvezi z mrtvorojenim otrokom, v zvezi z odločanjem o načinu pokopa).  Vzpostavitev osebnostne vezi ne more imeti statusnih posledic, saj mrtvorojeni otrok ni bil subjekt, lahko pa vzpostavi določene obligacijske posledice proti zaploditelju (npr. pravico do povračilnih zahtevkov v zvezi s stroški pogreba, stroški nosečnosti in poroda).
DZak je možnost vzpostavitve osebne vezi staršev z mrtvorojenim otrokom predvidel, vendar le na podlagi pripoznanja (četrti odstavek 119. člena DZak, če se otrok rodi živ  in takoj umre, je z rojstvom postal subjekt, ki je kmalu prenehal, zato je drugi del te odločbe odveč). Videti pa je, da zakonodajalec ni premislil vseh posledic, ki bi jih ta vzpostavitev osebne vezi med starši in mrtvorojenim otrokom utegnila imeti.  DZak je izhajal le iz nesporne situacije, ko se paru rodi mrtev otrok, oče ga pripozna in mati s pripoznanjem soglaša. Treba pa se je zavedati, da se lahko zgodi, da mati s pripoznanjem očetovstva ne bo soglašala in bo oče želel ugotavljati očetovstvo. DZak mu tega izrecno ne dovoljuje niti ne prepoveduje. Če štejemo, da mu je pravo s pravico pripoznanja, dalo tudi pravico do ugotavljanja očetovstva, kadar mati s pripoznanjem ni soglašala, potem ima biološki oče v postopku ugotovitve očetovstva pravico zahtevati tudi začasno odredbo o prepovedi pokopa otroka, dokler se vprašanje očetovstva ne razčisti, saj bo želel soodločati o načinu pogreba in oblikovanju nagrobnika otrokovega groba. Po ugotovitvi očetovstva pa bo lahko mati od očeta zahtevala povračilo dela stroškov njene nosečnosti, poroda in ureditve otrokovega groba. Zamisliti si je tudi primere, ko se bo materi, ki ni v zakonski zvezi, rodil otrok, ki ga oče ne bo hotel pripoznati, vendar bo mati želela ugotovitev očetovstva, ker bo hotela od biološkega očeta zahtevati povračilo stroškov njene nosečnosti, poroda in ureditve otrokovega groba. Toda DZak ji te možnosti ne daje, ker njene tožbe na ugotovitev očetovstva mrtvorojenega otroka ne predvideva. S tem jo zakon postavlja v slabši položaj kot bi ga imela, če ne bi soglašala s pripoznanjem očetovstva in bi zato oče vložil tožbo na ugotovitev očetovstva. Postavlja se tudi vprašanje, zakaj zakon ne omogoča izpodbijanja domneve očetovstva na podlagi pripoznanja po rojstvu mrtvega otroka, saj ima biološki oče tudi v tem primeru načeloma interes po vzpostavitvi osebnostne vezi do mrtvorojenega otroka. Z ustavnega vidika je zelo vprašljivo, ali je interes moškega, ki mu je mati dala soglasje k pripoznanju, res močnejši od interesa biološkega očeta. Zdi se, da DZak za različno obravnavanje pripoznanja in drugih možnosti vzpostavljanja osebne vezi nima tehtnih razlogov, zato se utegne zgoditi, da bo ustavno sodišče določbo četrtega odstavka 119. člena DZak kmalu po njegovi uveljavitvi spoznalo za protiustavno. DZ-1 se mora v to problematiko bolj poglobiti in dobro pretehtati, komu vse mora dati pravico vzpostaviti osebno vez z umrlim otrokom ter kakšne posledice bo imela ta določitev starševstva.

6.4.2. Pripoznanje materinstva
Primeri, ko otrok ob rojstvu še nima določenega očeta in ga je zato dopustno pripoznati, so razmeroma pogosti, saj je očetovstvo ob rojstvu določeno le pri otrocih, za katere velja domneva očetovstva. Pri materinstvu pa je ob rojstvu otroka drugače, ker pravo za otrokovo mati šteje žensko, ki je otroka rodila. Tako je mati ob rojstvu praviloma znana in zato pripoznanje njenega materinstva ne pride v poštev. Samo, če mati ne bi bila znana oziroma njeno materinstvo ne bi bilo dokazano (npr. otrok je bil najden), je vsaj teoretična možnost za pripoznanje materinstva. Praktične primere, v katerih bo prišlo do pripoznanja materinstva in v katerih bo hkrati obstajal otrokov oče, ki bo dal soglasje k materinemu pripoznanju, pa si je težko zamisliti. Še zlasti si je težko predstavljati primere, v katerih bi pravo materi raje dopuščalo pripoznanje kot pa sodno ugotavljanje materinstva ali posvojitev. Zakonodajalec si s temi pomisleki očitno ni belil glave in je za vsak primer določil, da se določbe o ugotavljanju očetovstva, kamor zakon ne prav konsistentno prišteva tudi pripoznanje očetovstva,  primerno uporabljajo za ugotavljanje materinstva, s tem pa, kot vse kaže, tudi za pripoznanje materinstva (95. člen ZZZDR, 122. člen predloga DZ, 127. člen DZak). DZ-1 bi moral ločiti poglavji o ugotavljanju in pripoznanju očetovstva in pri pripoznanju očetovstva rešiti tudi vprašanje pripoznanja materinstva.

6.5. Ugotavljanje starševstva
6.5.1. Ugotavljanje očetovstva
Tožbo na ugotavljanje očetovstva smeta vložiti otrok in moški, ki mu je mati odrekla pripoznanje očetovstva. Otrokova pravica ugotavljati očetovstvo je bila do nedavnega omejena na starost do dopolnjenega 23. leta (prvi odstavek 92. člena ZZZDR). To časovno omejitev otrokove pravice je ustavno sodišče razveljavilo. 
Sporna ureditev iz prvega odstavka 92. člena ZZZDR, ki se je glasila: »vendar najkasneje pet let od dneva, ko postane polnoleten«, je bila razveljavljena z enoletnim odložnim rokom. V tem času bi moral zakonodajalec v skladu z napotki ustavnega sodišča preizkusiti, ali bi bilo otrokovo pravico v prihodnje primerneje omejiti ali pa pustiti, da začne učinkovati razveljavitev.
Ustavno sodišče je v odločbi nakazalo, da bi bila ustavno dopustna ureditev, po kateri bi rok tekel od trenutka, ko otrok zve za okoliščine, ki so odločilne za vložitev tožbe (omejitev pravice s subjektivnim rokom). Ta ureditev, kot nakazano že zgoraj pri izpodbijanju očetovstva, načeloma ni sporna, če sta roka za ugotavljanje in izpodbijanje očetovstva enako dolga, saj sta ugotavljanje in izpodbijanje očetovstva neločljivo prepletena dela iste ustavno varovane celote in zato zahtevata enak rok.
V skladu z napotki ustavnega sodišča naj bi bila ustavno dopustna tudi ureditev, s katero bi ˝zakonodajalec še na druge načine omejil učinke ugotovitve otrokovega izvora na pravno varnost in obstoječa družinska razmerja (npr. z omejenim učinkovanjem ugotovitve otrokovega izvora na obstoječa družinska razmerja)˝. Podrobnejših napotkov zakonodajalcu za praktično izpeljavo te zamisli v odločbi ni, primerjalnopravni pregled pa pokaže, da se je slovensko ustavno sodišče pri tej zamisli najverjetneje navdihovalo v nemškem pravnem redu, kjer je zakonodajalec na temelju odločbe nemškega zveznega ustavnega sodišča  pred kratkim sprejel nekaj podobnega z Zakonom o določanju očetovstva neodvisno od postopka za izpodbijanje očetovstva (Gesetz zur Klärung der Vaterschaft unabhängig vom Anfechtungsverfahren BGBl 2008, I 441). Nemški zakon je bil sprejet zato, ker sodna praksa nemškega zveznega vrhovnega sodišča za sklepčnost tožbe za izpodbijanje očetovstva zahteva, da mora tožnik ob vložitvi tožbe izkazati začetni dvom o svojem očetovstvu. Tega sodna praksa razume kot okoliščino, ki je objektivno sposobna vzbuditi dvom o očetovstvu. Njenega obstoja zaradi visokih dokaznih standardov zveznega vrhovnega sodišča v praksi skoraj ni mogoče dokazati,  zanj ne zadostuje niti rezultat skrivnega testa očetovstva z analizo DNK.  To ima posledico, da domnevni oče v praksi ne more uveljaviti svoje pravice do izpodbijanja očetovstva, zato je zvezno ustavno sodišče naložilo zakonodajalcu, da ustvari primeren postopek za uresničitev pravice zvedeti za svoj izvor oziroma za svoje starševstvo. Zakonodajalec je v ta namen sprejel Zakon o določanju očetovstva neodvisno od postopka za izpodbijanje očetovstva. Z njim je omogočil ugotovitev očetovstva v posebnem sodnem postopku. Rezultati tega posebnega postopka ne povzročijo avtomatične spremembe v statusu otroka, lahko pa služijo kot začetni dvom v postopku izpodbijanja očetovstva ali samo kot informacija o izvoru otroka. 
Nemška literatura je idejo o postopku, ki nima neposrednega vpliva na otrokov status, močno kritizirala. Odločbo ustavnega sodišča je pospremila z besedami:   »Človek bi si želel, da bi ustavno sodišče pogledalo tuje odločitve, preden je sprejelo svojo. Tak pregled bi pokazal, da niti v anglo-ameriškem pravnem krogu niti v Evropi ne obstaja pravni red, ki dopušča ugotavljanje očetovstva v sodnem postopku brez pravnih posledic. Morda bi ustavno sodišče na ta način bolje presodilo, ali je tak postopek potreben z ustavnega vidika«.  Ureditev, po kateri naj bi se moški zadovoljil le s postopkom ugotavljanja očetovstva, ne da bi imel tudi možnost vzpostaviti statusno razmerje z otrokom ali vsaj pridobiti stike in informacije o otroku, pa je kot sporno z vidika pravice do zasebnosti označila tudi nedavna odločba ESČP v zadevi Schneider proti Nemčiji.  Kritično stališče do postopka ugotavljanja očetovstva, ki nima učinkov na statusna razmerja, je zavzela tudi slovenska literatura.  Ta zavrača možnost, da bi slovenski zakonodajalec po napotku slovenskega ustavnega sodišča ustvaril možnost razjasnjevanja očetovstva brez učinka oziroma z omejenim učinkom na statusno razmerje otroka. Predlog slovenskega sodišča se ji zdi neprimeren, ker se zgleduje po evropski posebnosti sumljivega slovesa, ki je bila sprejeta zaradi povsem drugih razlogov od slovenskih, predvsem pa tudi, ker ne vidi nobenega smisla v pravnem ugotavljanju podatkov, ki naj bi bili v skladu z napotki slovenskega ustavnega sodišča za spremembo otrokovega statusa neuporabljivi. Tak kafkovski položaj, v katerem bi posameznik vedel, kdo je njegov oče, vendar z njim ne bi mogel vzpostaviti razmerja, ocenjuje za posameznika praviloma bolj frustrirajoč, kot če sploh ne more zvedeti, kdo je njegov oče.  Zdi se, da je od te ideje v vmesnem času odstopilo tudi ustavno sodišče, saj se ta napotek v kasnejših odločbah ni več pojavil.
Tretja ustavno dopustna možnost, ki jo je nakazalo ustavno sodišče, naj bi bila, da zakonodajalec ne sprejme nove ureditve in pusti, da s potekom odložnega roka stopi v veljavo razveljavitev besedila prvega odstavka 92. člena ZZZDR, ki se glasi: »vendar najkasneje pet let od dneva, ko postane polnoleten«. To se je tudi zgodilo in od 5. novembra 2008 otrokova pravica vložiti tožbo na ugotavljanje očetovstva ni več omejena z rokom. Ta izid postavlja vprašanje, ali ureditev, po kateri je otrokova pravica ugotavljati očetovstvo časovno neomejena, bolje zagotavlja razmerje med pravno varnostjo in trajnostjo družinskih razmerjih na eni strani ter pravico otroka zvedeti za svoj izvor na drugi strani kot ureditev, v kateri bi bila otrokova pravica po polnoletnosti omejena s subjektivnim rokom. Obe pravni ureditvi lahko v končni posledici privedeta do tega, da npr. šestdesetletni otrok toži na ugotovitev očetovstva svojega štiriinosemdesetletnega očeta. Razlika med prvo in drugo možnostjo je predvsem v otrokovem subjektivnem zaznavanju pravice zvedeti za svoj izvor. Če je otrokova pravica vložiti tožbo na ugotavljanje očetovstva omejena s subjektivnim rokom, je otrok, ko zve za okoliščine, ki utemeljujejo dvom o očetovstvu, pod pritiskom, ker mora ustrezno hitro sprejeti odločitev o vložitvi tožbe, medtem ko lahko otrok, kadar roka za vložitev tožbe ni, o morebitni tožbi premišljuje neomejeno dolgo. Ker druga ureditev ob enakih možnih posledicah za življenje drugih, kot jih ima prva, primerneje služi otrokovi pravici zvedeti za svoj izvor, menim, da je bila odločitev zakonodajalca, naj stopi v veljavo kar razveljavitev, z vidika družinskega prava bolj primerna. Takšna rešitev je podprta tudi s primerjalnim argumentom, saj je ureditev, po kateri otrokova pravica ugotavljati očetovstvo ni časovno omejena, uveljavljena tudi v drugih evropskih državah.  Če se odločimo za to možnost, potem mora biti v skladu z odločbo ustavnega sodišča časovno neomejena tudi otrokova pravica do izpodbijanja očetovstva. Ustavno sodišče RS je namreč odločilo,  da obe otrokovi pravici zahtevata enak rok, ker sta izpodbijanje in ugotovitev očetovstva neločljivo prepletena dela iste ustavno varovane celote.
Otrokova pravica ugotavljati očetovstvo je od 19. 10. 2013 neomejena v vseh primerih oziroma ne glede na to, ali se ugotavlja očetovstvo še živega ali mrtvega očeta. Taka ureditev je posledica odločbe Ustavno sodišče RS, št. U-I-30/12-12 z dne 18. 10. 2012,  ki je sporno določbo drugega odstavka 92. člena ZZZDR, po kateri je bila otrokova pravica ugotavljati očetovstvo po očetovi smrti omejena na rok enega leta od očetove smrti, razveljavilo z enoletnim odložnim rokom, da bi zakonodajalec po potrebi lahko še spremenil celotno ureditev rokov ugotavljanja in izpodbijanja očetovstva, zlasti tako, da bi pravico do izpodbijanja in ugotavljanja očetovstva omejil z enakim subjektivnim rokom. Zakonodajalec je ostal pasiven, zato je razveljavitev stopila v veljavo.
Do razveljavitve je prišlo, ker ureditev ugotavljanja očetovstva po smrti moškega, ki naj bi bil otrokov oče, prav tako kot že splošna ureditev pravice ugotavljanja očetovstva, razveljavljena z odločbo iz leta 2007,  ni upoštevala, da je otrok pri ugotavljanju očetovstva povsem odvisen od informacij drugih (zlasti staršev) in da nima vpliva na to, kdaj mu bodo drugi razkrili te podatke. V tej luči je bil rok enega leta nesorazmerno kratek,  poleg tega pa je bil vezan na objektivno okoliščino očetove smrti in je zato potekel neodvisno od tega, kdaj je otrok zvedel za okoliščino, ki nakazuje, da je določen moški njegov oče. Rok za vložitev tožbe mu je lahko potekel še pred pridobitvijo procesne sposobnosti in polnoletnostjo, kar pomeni, da je bil otrok pri uveljavljanju pomembne osebnostne pravice odvisen predvsem od odločitve svojega zakonitega zastopnika in da po polnoletnosti sploh ni imel več možnosti uveljaviti svojih pravic. Določen čas po polnoletnosti, v katerem lahko v miru premisli, ali bo razčistil svoj izvor, pa bi zahtevala že otrokova korist  in to tudi v primerih, ko je morda otrok pred polnoletnostjo imel možnost, da v skladu s procesnimi pravili sam zahteva ugotovitev očetovstva.  Literatura je zato že ob prvi odločbi ustavnega sodišča  ocenila, da pomeni ureditev, po kateri je otrokova pravica ugotavljati očetovstvo po smrti moškega, ki naj bi bil otrokov oče, vezana na kratek objektivni rok enega leta od očetove smrti,  prekomeren poseg v otrokov pravico zvedeti za svoj izvor. Po vzoru sodobnih tujih ureditev je predlagala,  da zakonodajalec v prihodnje ne določi posebnih rokov za uveljavljanje otrokove pravice ugotavljati očetovstvo umrlega moškega, temveč naj tudi za ugotavljanje očetovstva umrlega moškega velja splošna ureditev, ki otrokove pravice ugotavljati očetovstvo ne omejuje z rokom. To se je na podlagi odločbe ustavnega sodišča tudi zgodilo, ko je razveljavitev stopila v veljavo. Enotni ureditvi otrokove pravice ugotavljati očetovstvo mora, drugače kot 123. člen DZak in drugi odstavek 120. člena predloga DZ, slediti tudi DZ-1.
Otrok mora po smrti moškega, ki naj bi bil njegov oče, tožbo vložiti proti pravnim naslednikom, tj. dedičem umrlega moškega, ki naj bi bil otrokov oče, saj umrli nima več pravne subjektivitete in s tem tudi ne več sposobnosti biti stranka (123. člen DZak in drugi odstavek 120. člena predloga DZ; tako določbo mora vsebovati tudi DZ-1).  Če pravni nasledniki niso znani, jim je treba v postopku postaviti skrbnika za posebni primer.
Po smrti moškega, ki naj bi bil otrokov oče, se očetovstvo pogosto dokazuje s pomočjo drugih metod, ne z analizo DNK vzorcev umrlega moškega, npr. z analizo DNK materiala bližnjih sorodnikov umrlega, če ti to dopustijo, z izpovedbami prič, s pomočjo antropomorfološke preiskave, v kateri se s pomočjo fotografij primerjajo telesne značilnosti matere, otroka in umrlega moškega). Toda tudi analiza DNK umrlega ni izključena, če so vzorci za preiskavo še na voljo v bolnišnici.  Slovenska zakonodaja pa ne predvideva, da bi bilo dopustno za potrebe analize DNK v postopku ugotavljanja očetovstva opraviti izkop trupla (ekshumacijo). Izkop in pregled trupla se po slovenski zakonodaji lahko opravita le za potrebe preiskave kaznivih dejanj (če je podan sum, da je bila smrt povzročena s kaznivim dejanjem ali v zvezi z njim).  Toda dejstvo, da zakonodaja posamezne države ne ureja izkopa trupla za odvzem vzorcev za analizo DNK z namenom ugotavljanja očetovstva, po sodni praksi ESČP ni ovira za to, da ne bi interes otroka po ugotovitvi izvora v posameznem primeru pripeljal do tega, da se umrli moški ekshumira. 
ESČP je v zadevi Jäggi proti Švici presodilo,  da so švicarske oblasti z zavrnitvijo zahteve za ekshumacijo kršile pravico do zasebnega življenja 67-letnega pritožnika. Ta je namreč svoj interes po ugotovitvi identitete, ki pa naj bi s starostjo ne ugašal, temveč prav nasprotno, ves čas izkazoval s poskusi ugotavljanja očetovstva umrlega, medtem ko družina umrlega zoper ekshumacijo ni mogla ponuditi nobenega prepričljivega razloga (npr. verskih ali filozofskih razlogov). Ekshumacija naj po oceni sodišča ne bi nesorazmerno posegla v nedotakljivost trupla umrlega in njegov mirni počitek, kajti ta ne trajata neomejeno, temveč samo do izteka najemne pogodbe groba. Ta pa je že potekla in prav pritožniku, ki je plačal najemnino za podaljšanje najemne pogodbe, se je treba zahvaliti, da ostanki umrlega še niso bili izkopani in preneseni v skupinsko grobnico, ko svojci niso hoteli poravnati zneska za podaljšanje najemne pogodbe groba.  DZ-1 se mora odločiti, ali bo to vprašanje uredil in ustvaril izrecno pravno podlago za izkop v primeru določanja starševstva po očetovi smrti, ali pa bo rešitev tega vprašanja prepustil (ustavo)sodni praksi, ki bo v konkretnem primeru našla rešitev s tehtanjem pravic v koliziji.
Izkop posmrtnih ostankov za potrebe analize DNK ne pride v poštev, kadar je bil umrli moški pokopan žarno, saj analiza DNK iz vzorcev pepela tehnično ni več mogoča.
S posmrtno vzpostavijo starševskega razmerja na temelju sodne ugotovitve očetovstva se po smrti zapustnika ali celo po izdaji sklepa o dedovanju pojavi nov dedič, ki pa utegne imeti probleme pri uveljavljanju dednopravnih zahtevkov na temelju dediščinske tožbe (141. člen Zakona o dedovanju - ZD ) in tožbe za zmanjšanje oporočnih razpolaganj oziroma vrnitev daril (41. člen ZD).  Nekateri roki za uveljavljanje teh zahtevkov so namreč oblikovani objektivno in lahko potečejo neodvisno od tega, ali je otrok v tem času sploh imel dejansko možnost te zahtevke tudi uveljavljati. Taki so npr. rok za dediščinsko tožbo proti nepoštenemu posestniku (drugi odstavek 141. člena ZD), rok za tožbo za zmanjšanje oporočnih razpolaganj in rok za tožbo za vrnitev daril. Tako oblikovani roki povzročijo, da ima ugotovljen družinski status le omejene pravne učinke in prav to vzbuja vprašanje, ali je s tem, po besedah ustavnega sodišča sicer ˝omilitvenim mehanizmom˝,  res vzpostavljeno primerno ravnovesje med pravico do dedovanja, pravno varnostjo in trajnostjo pravnih razmerij oseb, ki so že prevzele zapuščino.  Zakonodajalec se mora ob pripravi DZ-1 odločiti, ali bo predlagal spremembe ZD ali pa bo rešitev tega vprašanja prepustil kasnejši odločitvi ustavnega sodišča.
Na ugotovitev očetovstva lahko toži tudi otrokov oče, a le, če je pripoznal očetovstvo in mati ni dala soglasja k njegovemu pripoznanju.  Tožbo sme po ZZZDR (in po predlogu DZ) vložiti v enem letu po prejemu obvestila, da se mati ne strinja s pripoznanjem (subjektivni rok). Čeprav je obvestilo za očeta pomembno, ker od njegovega prejema teče rok za vložitev tožbe, ZZZDR ne določa, kateri organ je očeta dolžan obvestiti o tem, da mati ne da soglasja, niti v kakšnih rokih mora to storiti.  Po preteku petih let od otrokovega rojstva oče ne more več ugotavljati očetovstva otroka (objektivni rok). Navedena ureditev očetove pravice (drugi odstavek 90. člena ZZZDR, 114. člen predloga DZ) je sporna, ker pravico omejuje tudi z objektivnim rokom  in ker očetu v primeru njegovega dvoma o svojem očetovstvu ne omogoča razčistiti očetovstva, temveč ga sili v pripoznanje, ki pa ni vezano na biološko resnico. Iz vseh navedenih razlogov je sporna tudi ureditev v 125. členu DZak, saj tudi ta pravico očeta omejuje (zgolj) z objektivnim rokom, po katerem sme moški, ki misli, da je otrokov oče, tožbo vložiti do otrokovega 15. leta starosti. Toda tudi če oče v želji po otroku kljub dvomu o svojem očetovstvu privoli v tako hazarderstvo in otroka pripozna, s čimer mora prevzeti tudi dolžnost preživljanja, mu pripoznanje ne zagotavlja trajnosti starševskega razmerja, saj lahko njegovo očetovstvo vsak čas izpodbijeta biološki oče in otrok. Zakonodajalec bi moral že na podlagi filozofskega koncepta iskanja resnice ustvariti poti za njeno ugotavljanje, ne pa da jo zamegljuje v dvomljivo korist otroka. Otroku je celo bolj v korist, da se očetovstvo čim prej razčisti, kot pa da mora v svojem življenju zamenjati očeta, ker ga je neki moški v dvomu pripoznal, njegovo očetovstvo pa je biološki oče pozneje izpodbil in nato tudi pravno vzpostavil svoje očetovstvo.  Tuje pravne ureditve zato očetu praviloma ne odrekajo neposredne tožbe na ugotovitev očetovstva  in takšno samostojno tožbo, ki bi bila oblikovana samo s subjektivnim rokom, bi morali z DZ-1 ustvariti tudi pri nas.
V pravni ureditvi ugotavljanja očetovstva preseneča, da pravo materi ne daje pravice ugotavljati očetovstva, čeprav ima tudi ona samostojen interes vedeti, s katerim moškim ima otroka. ESČP celo meni, da je pravica matere, da ugotovi očetovstvo njenega mladoletnega otroka, za katerega skrbi, del njene pravice do zasebnosti.  Podatek, s kom ima otroka, je pomemben ne samo za njeno razumevanje same sebe, njenih družinskih razmer in za njen razvoj emocionalnih in socialnih razmerij do otrokovega očeta, temveč je pomemben tudi s finančnega vidika, saj je oče dolžan prispevati k stroškom zaradi nosečnosti in poroda, pa tudi preživljanja pred in po porodu, dokler se mati ne more zaposliti (94. člen ZZZDR).  Pravo bi zato moralo tudi materi zagotoviti pravico do tožbe na ugotavljanje očetovstva v subjektivnem roku, ki bi tekel od trenutka, ko je mati zvedela za okoliščino, ki govori za očetovstvo določenega moškega.  Tej ideji ni sledil DZak, ki je materi sicer dopustil ugotavljati očetovstvo v objektivnem roku petih let od rojstva otroka (125. člen DZak), vendar samo, kadar moški, ki ga je navedla kot očeta, očetovstva ni pripoznal (121. člen DZak). Mati, ki je imela več spolnih partnerjev in ne ve, kdo je oče njenega otroka ali pa se ne spomni, s kom vse je imela spolne odnose, ne more priti do resnice, ampak je vezana le na usodo, če bo kdo od moških otroka slučajno pripoznal v želji po otroku.

6.5.2. Ugotavljanje materinstva
Za ugotavljanje materinstva se primerno uporabljajo določbe o ugotavljanju očetovstva (95. člen ZZZDR). To pomeni, da ima pravico ugotavljati materinstvo predvsem otrok. Njegova pravica po polnoletnosti ni več omejena z rokom.
Pravico ugotavljati materinstvo ima tudi otrokova mati, vendar ob smiselni uporabi veljavnih določb le, če je hotela otroka pripoznati in oče k njenemu pripoznanju ni dal soglasja. Teh primerov v praksi, tudi če bi bili teoretično mogoči, ne bo.  V praksi bo mati kvečjemu želela ugotavljati svoje materinstvo s samostojno tožbo (npr. če bo otrok najden). Take pravice pa mati ob smiselni uporabi določb o ugotavljanju očetovstva nima, ker pravo očetu ne zagotavlja pravice do ugotavljanja očetovstva, ki ne bi bila vezana na predhodno neuspešno pripoznanje očetovstva. Kritika te ureditve je bila podana zgoraj.
Otrokov oče po ZZZDR in predlogu DZ nima pravice do ugotavljanja materinstva, ker tudi mati nima pravice ugotavljati očetovstva. Tudi ta ureditev je iz zgoraj navedenih razlogov neprimerna. Po predlogu DZ pa ima otrokov oče pravico do ugotavljanja materinstva v objektivnem roku petih let od otrokovega rojstva samo, če ženska, ki jo je moški označil za mati otroka brez očeta, ni podala pripoznanja materinstva. Čeprav si je take primere v praksi zelo težko predstavljati, je ta ureditev neustrezna zaradi objektivno oblikovanega roka in iz drugih razlogov, ki so že bili predstavljeni pri materini pravici ugotavljati očetovstvo zgoraj.

6.6. Določanje starševstva otrok, spočetih z OBMP
6.6.1. Določanje očetovstva
Za očeta otroka, ki je bil spočet z biomedicinsko pomočjo, Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih z biomedicinsko pomočjo (Uradni list RS, št. 70/2000 – ZZNPOB) določa materinega moža ali njenega zunajzakonskega partnerja, ki je v predpisani obliki privolil v postopek OBMP. Moški, ki je privolil v postopek OBMP, se šteje za očeta otroka, ki je bil spočet s postopkom OBMP, neodvisno od tega, ali je on tudi genetični oče tega otroka (prvi odstavek 42. člena v zvezi z 22. členom ZZNPOB, prvi odstavek 134. člena DZak, prvi odstavek 128. člena predloga DZ).
Očetovstva tistega, ki je privolil v postopek, ni dovoljeno izpodbijati (drugi odstavek 42. člena ZZNPOB, prvi odstavek 134. člena DZak, prvi odstavek 128. člena predloga DZ). Pravilo, ki je uporabno v primeru darovane moške spolne celice, pomeni splošno prepoved izpodbijanja očetovstva za moškega in njegovo zakonsko ali zunajzakonsko partnerko, ki sta privolila v postopek, za darovalca semena, ki mora ostati anonimen  in za otroka, ker pravo tudi nikomur ne dovoljuje ugotavljati očetovstva darovalca.
Izjema od pravila, da očetovstva tistega, ki je privolil v postopek, ni dovoljeno izpodbijati, je predvidena v primeru, ko otrok sploh ni bil spočet z biomedicinsko pomočjo (drugi odstavek 42. člena ZZNPOB). To se zgodi, če homologni postopek OBMP ni bil uspešen in je mati zanosila po naravni poti z moškim, ki ni njen zakonski ali zunajzakonski partner.  Za izpodbijanje očetovstva se v tem primeru uporabljajo splošne določbe družinskega prava. Pravico do izpodbijanja v postopku OBMP ustvarjene domneve očetovstva ima moški, ki je privolil v postopek. Tožbo sme vložiti v roku enega leta, odkar je zvedel za okoliščine, ki vzbujajo sum, da otrok ni bil spočet s postopkom OBMP in da on ni otrokov oče, vendar najpozneje pet let po otrokovem rojstvu. Tožbo na izpodbijanje očetovstva lahko vložijo tudi: mati v enem letu od otrokovega rojstva, otrok neomejeno časa (oziroma v subjektivnem roku petih let po DZak) in moški, ki misli, da je oče otroka, v enem letu od vpisa otrokovega rojstva v matični register. O problematičnosti rokov za izpodbijanje očetovstva glej zgoraj.
V literaturi najdemo stališče, da se pravilo o izpodbijanju očetovstva, ker otrok ni spočet s postopkom OBMP (drugi odstavek 42. člena ZZNPOB), smiselno uporablja tudi za izpodbijanje očetovstva otroka, ki je bil v postopku OBMP namesto s semenom zakonskega ali zunajzakonskega partnerja  spočet s semenom drugega moškega. V tem primeru naj privolitev ne bi obsegala opravljenega postopka, ker je bila ta dana samo za postopek OBMP s semenom zakonskega ali zunajzakonskega partnerja. Želenega postopka OBMP naj tako ne bi bilo, zato bi morali šteli, da otrok ni bil spočet v postopku OBMP.  Smiselna uporaba drugega odstavka 42. člena ZZNPOB za navedeni primer ni ustrezna, ker ne gre za to, da otrok ni bil spočet v postopku OBMP, temveč za to, da privolitev v poseg ni bila veljavna. Ker ne gre za primer, podoben tistemu iz drugega odstavka 42. člena ZZNPOB, ga je treba čim prej urediti s samostojnim pravilom in na ta način zapolniti pravno praznino. Odgovor na to, kakšna naj bo ta ureditev, ni lahek. Načeloma sicer drži, da če ni veljavne privolitve v poseg, posameznik ne more nositi posledic, ki izhajajo iz nedopustnih ravnanj zdravnika. To bi govorilo za uporabo splošnih določb o izpodbijanju starševstva. Z vidika otrokove koristi pa se zdi, da strogo civilistično razmišljanje o tem, da bi se starši s tožbami za izpodbijanje svojega starševstva rešili in otroka zavrgli, ker je zdravnik storil napako, ni na mestu. Omenjeno dodatno govori proti uporabi drugega odstavka 42. člena ZZNPOB za ta primer. Zdi se, da bo zakonodajalec v tem primeru moral razmišljati o izključitvi možnosti izpodbijanja starševstva in napako zdravnika sankcionirati predvsem z odškodninskimi zahtevki. Če starši ˝otroka z napako˝ vseeno ne bodo želeli, ga lahko oddajo v posvojitev.

6.6.2. Določanje materinstva
Mati otroka, ki je bil spočet z biomedicinsko pomočjo, je mati, ki je otroka rodila. To pravilo velja neodvisno od tega, ali je pravna mati tudi genetična mati otroka, spočetega v postopku, za katerega je dala privolitev.  Ženska je s privolitvijo v postopek OBMP prevzela dolžnost skrbi za otroka, zato ji ZZNPOB ne dovoljuje izpodbijati materinstva.
ZZNPOB prepoved izpodbijanja materinstva za razliko od prepovedi izpodbijanja očetovstva usmerja le zoper mater in ne zoper vsakogar (drugi odstavek 41. člena ZZNPOB, enako velja za drugi odstavek 133. člena DZak, drugi odstavek 127. člena predloga DZ). To vsaj po goli črki zakona pomeni, da smejo materinstvo otroka, ki je bil spočet v postopku OBMP z darovano jajčno celico, izpodbijati moški, ki je privolil v postopek OBMP, darovalka jajčne celice in otrok. Taka rešitev ni ustrezna. Moški, ki je skupaj s svojo partnerko zahteval postopek OBMP, je s tem privolil, da bosta s partnerko skupaj starša, zato ni primerno, da bi mu pravna ureditev omogočala, da partnerko potem, ko je prestala vse neprijetnosti postopka OBMP, nosečnost in porod v upanju, da bo postala mati, od starševstva izključi. Možnost, da partner materinstvo svoje partnerke izpodbije tudi ni v korist otroka, ki je na ta način prikrajšan za skrb enega od staršev. Otrok namreč na ta način ostane brez matere, saj materinstva genetične matere (darovalke) zaradi varstva njene zasebnosti ni dovoljeno ugotavljati (tretji odstavek 41. člena ZZNPOB, tretji odstavek 133. člena DZak, tretji odstavek 127. člena predloga DZ).
Darovalka po izpodbitem materinstvu ženske, ki je privolila v postopek OBMP, ne bi mogla zahtevati, naj se ona ugotovi kot otrokova mati, zato ni primerno, da ima pravico do izpodbijanja materinstva. Priznanje pravice darovalke, da izpodbija materinstvo, ni v korist otroka, ker ga prikrajša za skrb enega od staršev kot tudi ni pravična do ženske, ki si je od privolitve v OBMP obetala starševstvo. 
Prav zato, ker zakon ne dovoljuje ugotavljanja materinstva darovalke, ni ustrezno, da otroku pripade pravica do izpodbijanja materinstva ženske, ki je privolila v postopek OBMP. Če otrok materinstvo izpodbije, ostane brez matere. Darovalka ga ne more pripoznati, četudi bi hotela, ker ji zakon onemogoča zvedeti za identiteto partnerjev in otroka. S tem ji onemogoča tudi pridobitev pravic do otroka in vmešavanje v življenje partnerjev in otroka (18. in 27. člen ZZNPOB).
Kljub zgoraj navedenim pomislekom zoper pravico otroka, da izpodbija materinstvo ženske, ki je privolila v postopek OBMP, je taka rešitev uveljavljena v nemškem pravu,  kjer pa sme otrok po izpodbitem materinstvu (kot tudi očetovstvu) tožiti na ugotovitev materinstva oziroma sme darovalka (kot tudi darovalec) svoje starševstvo pripoznati (česar si v praksi darovalka oziroma darovalec sicer ne želi). V primeru sodno ugotovljenega oziroma priznanega starševstva mora darovalka prevzeti vso starševsko odgovornost, vključno z dolžnostjo preživljanja otroka.  Možnost, da otrok ugotavlja identiteto darovalke, četudi tej pravo po ugotovitvi njene identitete ne bi naložilo starševskih dolžnosti, v praksi onemogoči ˝domače darovanje˝ spolnih celic.  Nemška literatura se zato zavzema, da bi zakonodajalec spremenil ureditev, ki je primerjalno osamljena, in otroku, spočetemu z biomedicinsko pomočjo, prepovedal izpodbijanje starševstva. Drugim osebam nemško pravo prepoveduje izpodbijanje starševstva otrok, spočetih v postopku OBMP, že po veljavni ureditvi.
Zaradi vseh zgoraj navedenih razlogov, bi morali določbe drugega odstavka 41. člena ZZNPOB, drugega odstavka 133. člena DZak in drugega odstavka 127. člena predloga DZ, ki prepovedujejo izpodbijanje materinstva otroka, spočetega z biomedicinsko pomočjo, zgolj materi, preoblikovati v splošno prepoved izpodbijanja materinstva otroka, spočetega z biomedicinsko pomočjo.
Izjema od splošne prepovedi izpodbijanja materinstva po vzoru drugega odstavka 42. člena ZZNPOB, po katerem je mogoče izpodbijati očetovstvo, če otrok ni bil spočet s postopkom OBMP, v primeru izpodbijanja materinstva ne pride v poštev. Mati, ki je spočela otroka po naravni poti in brez pomoči postopka OBMP, z moškim, ki ni njen zakonski ali zunajzakonski partner, je namreč vedno tudi genetična mati, zato z izpodbijanjem svojega materinstva ne bo uspela.
Tudi pravno ureditev izpodbijanja materinstva otroka, spočetega z biomedicinsko pomočjo, je treba v DZ-1 dopolniti s pravilom, ki bo urejalo, kako postopati v primeru, ko je zdravnik namesto jajčne celice partnerke pomotoma uporabil jajčno celico neke druge ženske in je zato privolitev v postopek neveljavna. Predlogi za novo ureditev so bili pojasnjeni že zgoraj pri primeru, ko je zdravnik namesto semenske celice partnerja pomotoma uporabil semensko celico drugega moškega.

6.7. Določanje starševstva posvojenih otrok
Vprašanja, povezana z izpodbijanjem in ugotavljanjem očetovstva oziroma materinstva otroka, spočetega z biomedicinsko pomočjo, urejajo posebna pravila, ki so prilagojena posebnostim načina otrokovega spočetja (o teh pravilih, glej poglavje zgoraj). Posebna pravila pa niso predvidena za posvojene otroke. To zastavlja vprašanje, ali se smejo splošna pravila o izpodbijanju in ugotavljanju starševstva uporabiti tudi za posvojene otroke.
ZZZDR pozna samo popolno posvojitev. Z njo ne glede na to, ali je otroka posvojila ena oseba ali sta ga posvojila partnerja skupaj,  prenehajo vse pravice in dolžnosti posvojenca do naravnih staršev (in drugih sorodnikov) ter obratno (143. člen ZZZDR). Z odločbo o posvojitvi se popolnoma prekine razmerje naravnega starševstva in se vzpostavi starševstvo med otrokom in posvojitelji. Ti se kot otrokovi starši vpišejo v matični register. Čeprav se izpiski iz matičnega registra izdajajo brez zaznamka o posvojitvi in s tem brez navedbe prejšnjih staršev,  zakonodaja ne določa, da se iz registra izbriše podatek o naravnih starših otroka. To pomeni, da imajo osebe, na katere se podatek nanaša, osebe, ki imajo privolitev oseb, na katere se podatek nanaša in osebe z zakonskim pooblastilom, pravico do vpogleda v matični register in zbirko listin. Na ta način lahko te osebe, vključno z otrokom, zvedo, kdo so bili otrokovi naravni starši.
Odsotnost posebnih pravil oziroma bolje odsotnost prepovedi izpodbijanja in ugotavljanja starševstva posvojenih otrok ustvarja vtis, da lahko otrok, ki zve, da posvojitelji niso njegovi biološki starši, izpodbije starševstvo posvojiteljev in s tožbo zahteva ugotovitev bioloških staršev, ki jih je odkril v matičnem registru.  Po goli jezikovni razlagi določb o izpodbijanju in ugotavljanju starševstva bi tožbo na izpodbijanje starševstva posvojiteljev in tožbo na ugotovitev biološkega starševstva, smeli vložiti celo otrokovi biološki starši, ki želijo prenehanje posvojitve  in posvojitelji, ki so se posvojitve naveličali.
Ni najbrž treba posebej poudarjati, da bi tožbi na izpodbijanje in ugotavljanje starševstva posvojenega otroka izničili namen instituta posvojitve in prizadeli osebnostne pravice udeležencev posvojitvenega razmerja, ki so na podlagi pravila o nerazvezljivosti posvojitve pričakovali trajnost tega razmerja (144. člen ZZZDR, 221. člen DZak, 212. člen predloga DZ).
Na zgoraj opisano nevarnost izničenja instituta posvojitve se zakonodajalec lahko odzove na dva načina. In sicer: če šteje, da pravna ureditev o posvojitvi, vključno z načelom o nerazvezljivosti posvojitve, nudi dovolj očitne oporne točke, da lahko z relativno preprosto razlago izključimo uporabo pravil o izpodbijanju in ugotavljanju starševstva za posvojene otroke, potem posebna določba o prepovedi takih postopkov ni potrebna in bi vodila le v prenormiranje tega področja. Če pa zakonodajalec meni, da z razlago namena instituta posvojitve za posvojene otroke ni mogoče izključiti uporabe pravil o izpodbijanju in ugotavljanju starševstva, potem pravna varnost zahteva, da tako prepoved zapiše v zakon. Čeprav se je za to drugo rešitev odločila Hrvaška,  s katero smo nekdaj imeli skupno pravno tradicijo, se zdi primernejša prva možnost. K temu napeljuje tudi dejstvo, da pravne ureditve, ki posamezne sklope vprašanj tradicionalno urejajo veliko bolj gostobesedno in nadrobno kot slovenska, to prepoved glede na namen instituta štejejo za samoumevno in je niso zapisale v zakon.

7. STARŠEVSKA SKRB – PRAVICA DO VERSKE VZGOJE
Starši imajo na podlagi svojega starševstva ustavno pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke (54. člen URS). Ustavno pravico do vzgoje svojih otrok ustava dopolnjuje z določbo tretjega odstavka 41. člena URS o svobodi vesti, po kateri imajo starši pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo versko vzgojo svojih otrok. Usmerjanje glede verske vzgoje mora biti prilagojeno otrokovi starosti in zrelosti.
Ustrezno je, da zakon konkretizira način izvrševanja pravice staršev do verske vzgoje svojih otrok. Verska vzgoja je del splošne vzgoje, ta pa del skrbi staršev. Določbe o starševski skrbi se nahajajo med določbami poglavja o pravicah in dolžnostih staršev. Če naj družinska zakonodaja celovito ureja problematiko pravic in dolžnosti staršev, je mednje treba umestiti tudi pravila o verski vzgoji. Temu konceptu je sledil 131. člen predloga DZ, ki je določil, da imajo starši pravico do verske vzgoje otrok do dopolnjenega 12. leta otrokove starosti in da smejo otroku določiti veroizpoved do dopolnjenega 10. leta starosti. Ta rešitev je sledila zakonodajnim rešitvam v tujini, zlasti nemškemu Zakonu o verski vzgoji otrok (Gesetz über religiöse Kindererziehung), le da je starostno mejo spustila za dve leti. To pa zato, ker velja, da so danes otroci glede na leto 1921, ko je bil sprejet nemški zakon, prej sposobni odločati o sebi.
DZak je pravico staršev do verske vzgoje otrok prezrl in je ni zapisal v zakon. Res pa je, da je bil pred DZak sprejet Zakon o verski svobodi (Uradni list RS, št. 14/2007, 46/2010, 40/2012, 100/2013 – v nadaljevanju ZVS), ki daje v 10. členu staršem pravico, da otroke vzgajajo v skladu s svojim verskim prepričanjem do 15. leta otrokove starosti.  Po petnajstem letu ima otrok po ZVS pravico, da sam sprejema odločitve, povezane z versko svobodo.
Določba 10. člena ZVS je umeščena v napačen zakon, po vsebini pa je neustrezna, saj ne sledi zgledom v primerjalnem pravu in ne ločuje med versko vzgojo in določitvijo vere. Poleg tega tudi starostno mejo otroka v tako občutljivi zadevi, kot je verska vzgoja, postavlja nesorazmerno visoko. Ta meja je celo bistveno višja od tiste, po kateri so že leta 1921 presojali zrelost otrok. DZ-1 bi zato, drugače kot DZak, moral določbo 131. člena predloga DZ uvrstiti v poglavje o pravicah in dolžnostih staršev, 10. člen ZSV pa razveljaviti med končnimi določbami.

8. PREŽIVLJANJE MED STARŠI IN OTROKI
8.1. Solidarna odgovornost več preživninskih zavezancev
Pri preživljanju med starši in otroki navadno obstaja več preživninskih zavezancev. Otroka sta dolžna preživljati oba starša in tudi nepreskrbljene starše so dolžni preživljati vsi otroci, če nepreskrbljeni starši nimajo zakonca, ki jih je zmožen preživljati.
Preživninska dolžnost se za vsakega od zavezancev presoja posebej in sicer po njegovih zmožnostih. Sodišče zato tudi vsakemu od zavezancev posebej določi znesek preživnine, ki ga mora ta plačati upravičencu. Upravičenec sme od posameznega zavezanca zahtevati le tolikšen znesek, kot odpade nanj, in ne celotne preživnine, ki jo potrebuje za preživetje. To pomeni, da vsak od zavezancev, tj. vsak od staršev in vsak od polnoletnih otrok, sam odgovarja za svoje obveznosti preživljanja. Med več zavezanci ni solidarne odgovornosti za preživljanje, kajti po splošnih načelih obligacijskega prava velja solidarna obveznost pri neposlovnih obveznostih samo, če je predpisana z zakonom. Tako stališče je pred časom pravilno zavzela tudi sodna praksa vrhovnega sodišča,  saj solidarne obveznosti za preživljanje otrok in nepreskrbljenih staršev ne nalaga niti ZZZDR niti kakšen drug zakon. Temu pravilu je DZak sledil pri dolžnosti staršev, da preživljajo svoje otroke (184. člen DZak – obveznost preživljanja otrok), pri dolžnosti otrok, da preživljajo svoje nepreskrbljene starše pa le po vsebini, ne pa tudi po naslovu določbe (187. člen DZak – solidarna obveznost preživljanja; ustrezen naslov bi se glasil: prispevek otrok k preživljanju).
Od vprašanja odgovornosti zavezanca za preživljanje nasproti upravičencu je treba ločiti odgovornost preživninskega zavezanca za povračilo stroškov preživljanja nasproti tistemu, ki je imel stroške s preživljanjem osebe, ki je po zakonu ni bil dolžan preživljati. Oseba, ki je imela stroške s preživljanjem osebe, ki je po zakonu ni bila dolžna preživljati, sme s tožbo zahtevati povračilo potrebnih stroškov preživljanja od tistega, ki bi to osebo moral preživljati (presoja se za nazaj, zato sedanjik v tem delu v 200. členu DZak ni ustrezen). Osebi, ki je založila stroške preživljanja in s tem omogočila preživetje osebe, kaže olajšati povračilo stroškov od več preživninskih zavezancev. Povračilo ji lahko olajša določba o solidarni odgovornosti več preživninskih zavezancev za povračilo stroškov preživljanja. Določbo 200. člena DZak je zato treba dopolniti z drugim odstavkom, ki se bo glasil: Več preživninskih zavezancev solidarno odgovarja za povračilo stroškov preživljanja tistemu, ki je imel stroške s preživljanjem osebe, ki mu je ni bilo treba preživljati).
Naslov 200. člena DZak je zgrešen: če bi tisti, ki je imel stroške s preživljanjem, te stroške napravil neupravičeno(!), kot to izhaja iz naslova, njegov povračilni zahtevek ne bi smel biti utemeljen. Besedo neupravičeno je zato treba iz naslova izpustiti.
Ob pripravi DZ-1 je treba natančno pregledati vse naslove členov in poglavij. Ti namreč niso nepomembni, saj se v primeru nejasne določbe namen zakonodajalca ugotavlja tudi iz naslova.

8.2. Redno šolanje otroka
DZak je za razliko od novele ZZZDR iz leta 2004 rešil vprašanje, ali so starši dolžni preživljati otroka, ki se po uspešno zaključenem izobraževanju določene stopnje ponovno redno šola na isti izobrazbeni stopnji druge smeri. Tak otrok po DZak nima več pravice do preživljanja, kar je v skladu s sodno prakso. DZak je odgovoril tudi na vprašanje, ali so starši še dolžni preživljati svoje otroke, ki se šolajo na drugi bolonjski stopnji. Po DZak ima tak otrok še pravico do preživljanja.
DZak pa ni odgovoril na vprašanje, kako presojati primere, ko je otrok uspešno zaključil višješolski strokovni študij in se je nato odločil, da bi študij (s pomočjo diferencialnih izpitov) nadaljeval na univerzitetni stopnji. Sodna praksa je takim otrokom navadno priznala pravico do preživljanja, če je bil visokošolski študij vsebinsko vsaj približno povezan z univerzitetnim študijem. Štela je, da bo otrok z več izobrazbe imel boljše življenjske možnosti. Temu bi moral slediti tudi DZ-1. To pa še zlasti, ker daje tudi otrokom, ki so končali univerzitetni program prve bolonjske stopnje, pravico do preživljanja v času šolanja na magistrskem študiju druge bolonjske stopnje. 
Formalno določena preživnina se po splošnih pravnih pravilih lahko ukine samo na formalen način. To npr. pomeni, da preživninska dolžnost, določena s sodno odločbo, ne preneha avtomatično, ko zavezanec ne izpolnjuje več pogojev za preživljanje (nima več statusa dijaka ali študenta), ampak šele ko sodišče na temelju tožbe zavezanca zaradi spremenjenih razmer izda novo odločbo, s katero ugotovi, da je pravica do preživljanja prenehala. S tem temeljnim načelom je v nasprotju četrti odstavek 184. člena DZak, ki predvideva ˝ukinitev˝ preživnine zgolj na podlagi informacije centra za socialno delo o statusu dijaka in brez ustrezne odločbe. Drugi stavek četrtega odstavka 184. člena DZak je zato treba črtati ali pa predvideti organ, ki bo, ko otrok ne bo imel več statusa, izdal odločbo o tem, da je pravica do preživljanja prenehala.

8.3. Zmeda s pojmoma sposobnost in zmožnost preživljanja
DZak pri preživljanju otrok (184. člen DZak) v istem členu hkrati vsebuje pojma zmožnosti in sposobnosti staršev. O tem, kakšna je med njima razlika, DZak ne pove. Besedi sta v pogovornem jeziku sinonima, v pravnih besedilih pa je bil do sedaj uveljavljen le pojem zmožnost. Tako ni potrebe, da bi zakon vseboval še sopomenko in s tem vnašal zmedo. DZ-1 mora ponovno vzpostaviti enotno rabo pojmov in uporabljati le termin zmožnost.

9. SKLADNOST POSTOPKOV V DRUŽINSKIH ZADEVAH Z MEKUOP
9.1. Pravna podlaga za varstvo otrokovih procesnih pravic
Otroci uživajo po ustavi posebno varstvo in skrb. Še prav posebno varstvo države je zagotovljeno otrokom, za katere starši ne skrbijo, ki nimajo staršev, ali so brez ustrezne družinske oskrbe.  To posebno varstvo državo obvezuje, da z ustreznimi (administrativnimi, zakonodajnimi in drugimi) ukrepi zagotovi uresničitev otrokovih pravic.  Država je zato dolžna ustvariti ne samo materialno, temveč tudi procesno ureditev, ki bo otroku zagotovila aktiven položaj v postopkih odločanja o stvareh, ki ga zadevajo.  K temu našo državo zavezujejo tudi mednarodni dokumenti.  Sprva je bila to predvsem določba 12. člena KOP, ki je otroku, sposobnemu izoblikovati lastno mnenje (ta sposobnost se po KOP presoja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo), podelila pravico prostega izražanja mnenja v vseh zadevah v zvezi z njim.  Pravico otroka izraziti svoje mnenje je kasneje podrobneje razdelala in dopolnila z novimi procesnimi pravicami otroka Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic (Uradni list RS, št. 86/1999, Mednarodne pogodbe, št. 26/1999 – v nadaljevanju MEKUOP).  V svojih ciljih je zapisala, da želi otrokom omogočiti uresničevanje pravic na način, da bodo sami, prek drugih oseb ali organov obveščeni o postopkih in da bodo smeli sodelovati v postopkih  pred pravosodnimi organi, ki jih zadevajo (drugi odstavek 1. člena MEKUOP) ter posebej izpostavila:
- pravico otroka do posebnega zastopnika v postopku (prvi odstavek 4. člena in točka b 5. člena MEKUOP). Pri tem je postala pravica otroka do posebnega zastopnika v primeru nasprotja interesov otroka in nosilcev starševske odgovornosti (v naši pravni ureditvi t.i. kolizijski skrbnik) nujni standard vsake civilizirane države. V vseh drugih primerih, ko si interesi otroka in nosilcev starševske odgovornosti ne nasprotujejo, pa je konvencija države podpisnice le zavezala, naj proučijo možnosti za priznanje pravice do posebnega zastopnika, v ustreznih primerih odvetnika (5. člen in drugi odstavek 9. člena MEKUOP);
- pravico do vseh ustreznih informacij;
- pravico, da se z njim posvetujejo in
- da otrok v postopkih izrazi svoje mnenje;
- da je obveščen o možnih posledicah upoštevanja izraženega mnenja;
- da je obveščen o možnih posledicah odločitve. 
Države članice so po MEKUOP zavezane proučiti tudi možnosti za priznanje nekaterih dodatnih procesnih pravic otroka kot npr.:
- pravice zaprositi ustrezno osebo, ki si jo otrok sam izbere, za pomoč pri izražanju mnenja v postopku (t.i. otrokov zaupnik);
- pravice do posebnega zastopnika (ko si interesi otroka in nosilcev starševske odgovornosti ne nasprotujejo), v ustreznih primerih odvetnika;
- pravice do priznanja nekaterih ali vseh pravic stranke v postopku.
Zgoraj navedene pravice naj bi otroku zagotovile aktivnejšo udeležbo v postopku, v katerem se odločitve ne bi več sprejemale o otroku, temveč skupaj z njim. Uresničevanje pravic MEKUOP, za razliko od KOP, ne veže več na starost otroka, temveč zgolj na otrokovo zrelost oziroma zadostno stopnjo razumevanja (3. člen MEKUP). Ta pa je od otroka do otroka praviloma različna in to celo pri otrocih iste starosti.

9.2. Postopki, za katere se uporablja MEKUOP
Postopki, za katere se uporablja MEKUOP, so ˝postopki glede družinskega prava, zlasti tisti, ki se nanašajo na uresničevanje starševske odgovornosti, kot so vzgoja in varstvo ter osebni  stiki z otrokom˝. Vsaka država mora določiti vsaj tri vrste zadev družinskega prava, ki se obravnavajo pred pravosodnimi organi in za katere se uporablja ta konvencija (četrti odstavek 1. člena MEKUOP). S posebno izjavo lahko uporabo konvencije razširi na dodatne vrste zadev družinskega prava (četrti in peti odstavek 1. člena MEKUOP).
MEKUOP določa samo minimum pravic v postopkih, za katere velja konvencija, zato lahko posamezna država otroku v postopku zagotovi tudi pravice, ki jih konvencija ne omenja oziroma zagotovi konvencijske pravice tudi v postopkih družinskega prava, za katere se ni zavezala k uporabi konvencije. Idealno bi seveda bilo, da bi države konvencijske zahteve spoštovale v vseh družinskih postopkih, ki zadevajo otroka.
Republika Slovenija je ob deponiranju listine o ratifikaciji MEKUOP kot zadeve družinskega prava, za katere velja konvencija, določila postopke:
- odločanja o vzgoji in varstvu otroka - odločitev o vzgoji in varstvu pogojuje obseg upravičenj, ki jih starši po njej še lahko izvršujejo na temelju roditeljske pravice. Od te odločitve bo tudi odvisno, v kakšnem obsegu bosta starša obdržala stike z otrokom. Odločitev o vzgoji in varstvu je, kot je opozorilo ustavno sodišče,  neločljivo povezana z odločitvijo o obsegu izvrševanja roditeljske pravice in stikov, zato bi morala biti otroku tudi v postopku odločanja o teh dveh vprašanjih zagotovljena enaka jamstva, kot jih MEKUOP zahteva za postopek odločanja o vzgoji in varstvu;
- posvojitve;
- skrbništva;
- upravljanja otrokovega premoženja in
- določanja višine preživnine.
Postopki družinskega prava, ki naj bi se obravnavali pred pravosodnimi organi, in za katere se v Republiki Sloveniji uporablja MEKUOP, se po slovenskem pravu nikakor ne obravnavajo izključno pred sodiščem. Odločanje o posvojitvi, postavitvi mladoletnika pod skrbništvo,  dajanje soglasja staršem za pomembnejše pravne posle glede upravljanja otrokovega premoženja in nadzor staršev pri upravljanju otrokovega premoženja (npr. opomin staršem na temelju splošnega pooblastila iz 119. člena ZZZDR, zahteva za položitev računa o upravljanju otrokovega premoženja) so v pristojnosti centra za socialno delo, medtem ko so odločanje o vzgoji in varstvu (izvrševanju roditeljske pravice, stikih), preživljanju ter o omejitvi pravic staršev pri upravljanju otrokovega premoženja (postavitev staršev v položaj skrbnika in odreditev zavarovanja na premoženju staršev) v pristojnosti sodišča. Dejstvo, da o zadevah, za katere se uporablja MEKUOP, ne odloča le sodišče (pravosodni organ), še ne pomeni nasprotja z določbami MEKUOP, če ima tudi center za socialno delo, ki je upravni organ, enakovredna pooblastila kot sodišče (2. člen MEKUOP ). Na temelju zahteve po enakovrednosti pooblastil, kot jih ima sodišče, morajo biti otroku tudi v upravnih postopkih, za katere se uporablja konvencija, zagotovljene enake pravice v postopku, kot bi mu bile pred sodiščem.

9.3. Uresničevanje otrokovih pravic v pravdnem postopku pred sodiščem
Če je za odločanje o zadevah družinskega prava pristojno sodišče, se pri odločanju načeloma uporabljajo pravila pravdnega postopka. Zakonska norma, v kateri je zapisana pristojnost sodišča, zato pomeni pristojnost pravdnega sodišča. Če hoče zakonodajalec predpisati nepravdni postopek, mora v normo izrecno zapisati, da odloča sodišče v nepravdnem postopku.
Zadeve družinskega prava, se praviloma obravnavajo v posebnem pravdnem postopku iz 27. poglavja Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999, 96/2002, 110/2002, 58/2003, 2/2004, 2/2004, 69/2005, 90/2005, 43/2006, 52/2007, 45/2008, 45/2008, 111/2008, 121/2008, 57/2009, 12/2010, 50/2010, 107/2010, 75/2012, 76/2012, 40/2013, 92/2013, 6/2014 - v nadaljevanju ZPP). To ne velja za preživninske spore med polnoletnimi osebami: za preživljanje zakonca, polnoletnega otroka in nepreskrbljenih staršev.
Med zadeve družinskega prava iz 27. poglavja ZPP spadajo zakonski spori in spori iz razmerij med starši in otroki. Zakonski spori so opredeljeni kot spori o razvezi in razveljavitvi zakonske zveze. Med spore iz razmerij med starši in otroki zakon prišteva:
- spore o ugotovitvi in izpodbijanju starševstva;
- spore o varstvu in vzgoji;
- spore o preživljanju mladoletnih otrok (in polnoletnih otrok, nad katerimi je podaljšana roditeljska pravica – MEKUOP se uporablja samo za otroke do 18 leta starosti, zato za določanje preživnine polnoletnega otroka ne velja);
- spore o stikih otrok s starši in drugimi osebami.
V sporih o varstvu in vzgoji, preživljanju otroka in otrokovih stikih ima otrok vse pravice, ki jih zagotavlja posebno poglavje pravdnega postopka iz razmerij med starši in otroki ne glede na to, ali se vprašanja vzgoje, varstva, preživljanja in stikov rešujejo samostojno ali skupaj z zakonskimi spori ali spori o ugotovitvi ali izpodbijanju starševstva (drugi odstavek 406. člena ZPP). Čeprav iz navedenega pravila izhaja, da je v pravdnem postopku mogoče odločati zgolj o stikih kot o samostojnem sporu, je treba besedilo razumeti v luči ZZZDR, ki za samostojno odločanje o stikih ne predvideva obravnave po pravdnem, temveč po nepravdnem postopku. O stikih se v skladu z materialnim pravom odloča po pravilih pravdnega postopka samo, če se spor o stikih otroka s starši in otroka z drugimi osebami obravnava skupaj z vzgojo in varstvom (četrti odstavek 106. člena in tretji odstavek 106.a člena ZZZDR). Šele takšen skup sporov o vzgoji, varstvu in stikih se lahko obravnava samostojno po pravdnem postopku, vendar samo, če hkrati ne teče zakonski spor (prvi odstavek 78. člena ZZZDR).
Za zakonske spore in spore iz razmerij med starši in otroki veljajo pravila posebnega poglavja ZPP, ki so prilagojena varstvu otroka in drugim posebnim zahtevam pri odločanju o zadevah družinskega prava (27. poglavje ZPP). Le za reševanje procesnih vprašanj, za katera to poglavje nima posebnih določb, veljajo splošne določbe pravdnega postopka (tretji odstavek 406. člena ZPP).
Med postopki, v katerih se obravnavajo zadeve družinskega prava, je pravdni postopek še najbolj skladen z MEKUOP. ZPP v poglavju o zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki med drugim uresničuje MEKUOP  s priznanjem procesne sposobnosti (v pravdnem postopku tudi t.i. pravdne sposobnosti) otroku pred polnoletnostjo oziroma pred pridobitvijo polne poslovne sposobnosti. Otrok, ki je dopolnil 15 let in je razsoden (sposoben razumeti pomen in posledice svojih dejanj), lahko v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki kot stranka v postopku sam opravlja procesna dejanja (prvi odstavek 409. člena ZPP). Vloži lahko tožbo za ugotavljanje in izpodbijanje starševstva (92. in 98. člen ZZZDR), tožbo za preživljanje (123. člen ZZZDR),  tožbo, s katero uveljavlja stike s starši (prvi odstavek 106. člena ZZZDR) in tretjo osebo (106.a člen ZZZDR), ne pa tudi tožbe, s katero zahteva, da se odloči o njegovi vzgoji in varstvu (tudi ne tožbe za novo odločitev o vzgoji in varstvu ).
Otroka, ki ni še ni dopolnil 15 let oziroma še ni razsoden, v postopku zastopa zakoniti zastopnik. Če je zakoniti zastopnik začel postopek, sme opravljati dejanja v postopku le, dokler otrok, ki je dopolnil 15 let in postal razsoden, ne izjavi, da sam prevzema pravdo (drugi odstavek 409. člena ZPP). S tem je zakon upošteval zahtevo MEKUOP, da se otroku v postopku po možnosti prizna še kakšna dodatna pravica kot npr. pravica do priznanja pravic stranke v postopku.
Pravdni postopek otroku zagotavlja tudi pravico do posebnega zastopnika, kadar zakoniti zastopniki ne morejo ustrezno zavarovati otrokove koristi. Sodišče postavi otroku posebnega zastopnika, če si interesi otroka in njegovega zakonitega zastopnika nasprotujejo, t.i. kolizijski zastopnik (409. člen ZPP; taka možnost izhaja tudi iz drugega odstavka 213. člena ZZZDR). Tako ravna sodišče tudi v drugih primerih, če glede na okoliščine primera presodi, da je to potrebno zaradi varstva otrokovih pravic (četrti odstavek 409. člena ZPP). Z ureditvijo posebnega zastopnika naša država ni izpolnila samo nujnega standarda v obliki kolizijskega zastopnika, temveč je otroku zagotovila tudi t.i. dodatno konvencijsko pravico – pravico do posebnega zastopnika, kadar si interesi otroka in nosilcev starševske odgovornosti ne nasprotujejo, vendar postavitev posebnega zastopnika zahteva otrokova korist.
Določba ZPP o postavitvi posebnega zastopnika je nekoliko presplošna, saj sodniku ne daje dovolj smernic za postavitev posebnega zastopnika, kadar si interesi staršev in njihovih otrok ne nasprotujejo (oziroma si ne nasprotujejo očitno). To lahko pripelje do tega, da sodnik v dvomu posebnega zastopnika raje ne postavi. Iz tega razloga bi bilo bolje, da bi zakon poleg generalne klavzule vseboval tudi tipične primere,  v katerih bi bilo treba otroku postaviti posebnega zastopnika (npr. pri odločanju o tem, da se otrok ob razvezi na tožbo zaupa v vzgojo in varstvo tretji fizični ali pravni osebi, ker starši niso primerni za vzgojo in varstvo otroka – tretji odstavek 105. člena ZZZDR).
Posebni zastopnik, naj bi bil v skladu s konvencijo v ustreznih primerih odvetnik (b točka 5 člena in drugi odstavek 9. člena MEKUOP). O tem, kdo naj bi opravljal funkcijo posebnega zastopnika otroka v pravdnem postopku, poglavje o zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki nima določb.  Do odgovora na vprašanje, ali naj bo v slovenskem pravnem sistemu posebni zastopnik odvetnik oziroma drug pravni strokovnjak ali strokovnjak nepravnik (npr. strokovnjak s socialno, socialno-pedagoško, psihološko oziroma drugo podobno izobrazbo), nam lahko pomagajo tudi splošna pravila pravdnega postopka. Zastopanje po posebnem zastopniku, kadar si interesi otroka in zakonitih zastopnikov ne nasprotujejo, je po svoji pravni naravi še najbližje zastopanju po začasnem zastopniku, ki ga ureja določba 82. člena ZPP. Po četrtem odstavku 82. člena ZPP postavi sodišče začasnega zastopnika izmed notarjev, odvetnikov ali drugih strokovno usposobljenih oseb. Pri tem se postavlja vprašanje, ali smemo pojem strokovno usposobljene osebe razlagati samo v pomenu pravne usposobljenosti ali tudi usposobljenosti s kakšnega drugega strokovnega področja (npr. s področja socialnih, pedagoških, socialno-pedagoških in drugih podobnih strok). Zastopnik otroka, ki razpolaga z nepravnimi znanji, je sicer otroku lahko pri marsičem v pomoč (npr. pri lažji in boljši komunikaciji z otrokom, pri psihični razbremenitvi otroka, pri prepoznavanju otrokove volje), ne zadostuje pa za uspešno pravno zavarovanje otrokovih koristi v postopku.  V skladu s temi pomisleki je pojem druga strokovno usposobljena oseba primerneje razlagati kot pravno usposobljeno osebo, ki ima približno enako strokovno usposobljenost kot odvetnik ali notar, tj. kot osebo, ki ima vsaj pravniški državni izpit. Razlaga, da naj ima posebni zastopnik ustrezna pravna znanja, je tudi v skladu z določbami MEKUOP.  Te od držav podpisnic zahtevajo proučitev možnosti, da bi pravosodni organi v postopkih glede otroka imeli možnost postaviti posebnega zastopnika, v ustreznih primerih odvetnika.
Kadar sodišče odloča o vzgoji in varstvu otrok ter o stikih otrok s starši in drugimi osebami,  mora tudi otroka, ki je razsoden (sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve), čeprav sam ni sprožil postopka (ker mu zakon v sporih o vzgoji in varstvu ne daje legitimacije za vložitev tožbe  ali ker v sporih o stikih tega ni storil oziroma v skladu s 409. členom ZPP še ni pridobil procesne sposobnosti), na primeren obvestiti o uvedbi postopka in njegovi pravici, da izrazi mnenje. S to določbo je otroku zagotovljena pravica do ustreznih informacij o postopku. Sodišče ga v sporu iz razmerij med starši in otroki npr. obvesti, da njegova starša ne bosta več živela skupaj, ker se razvezujeta in da lahko pove, s katerim od staršev bi po razvezi raje živel ter kako si želi po razvezi svojih staršev uresničevati stike s tistim od staršev, ki mu ne bo zaupan v vzgojo in varstvo. Sodišče se z njim posvetuje predvsem tako, da mu da možnost o zadevi izraziti svoje mnenje. Na ta način sta s pravili pravdnega postopka otroku zagotovljeni tudi pravica, da se z njim posvetujejo in pravica izraziti svoje mnenje. Premalo pa je v zakonu poudarjena dolžnost sodišča, da otroka obvesti o možnih posledicah upoštevanja izraženega mnenja oziroma možnih posledicah odločitve.  Sodišče bi moralo na temelju MEKUOP otoka opozoriti, da bo njegovo mnenje lahko vplivalo na odločitev sodišča. Pri odločanju o vzgoji in varstvu to npr. pomeni, da v kolikor bo sodišče otroka zaupalo tistemu od staršev, za katerega se bo otrok opredelil, bo moral otrok pri njem tudi živeti ne da bi se lahko prav kmalu premislil. Ker je pravica izraziti svoje mnenje zgolj pravica in ne tudi dolžnost otroka, bi moralo sodišče otroku pojasniti, da mu mnenja ni treba izraziti, če tega ne želi. Posebno v sporih o varstvu in vzgoji bo za otroka pogosto (pre)težka opredelitev za življenje zgolj z enim od staršev, ker bo imel rad oba in ker si pogosto še ne bo psihično opomogel niti od dejstva, da starša ne želita več živeti skupaj.
Sodišče je dolžno vprašati za mnenje vsakega otroka, za katerega sklepa, da bi utegnil razumeti pomen zadeve in izraziti svoje mnenje. Pri tem sodišče ni vezano na fiksno določeno starost otroka, saj MEKUOP uresničevanje otrokovih pravic veže na otrokovo zrelost (oziroma na razsodnost kot zadostno stopnjo razumevanja) in ne na starostno mejo. ZPP v tej zvezi govori o sposobnosti razumeti pomen postopka in posledice odločitve (razsodnost), vendar je pri formulaciji neroden, ker pravi, da sodišče razsodnega otroka obvesti o pravici izraziti svoje mnenje. Sodišče, ki otroka o pravici izraziti mnenje praviloma obvešča pisno, ne da bi ga prej videlo, načeloma ne more vedeti, ali je posamezni otrok sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve. To velja zlasti pri mlajših otrocih, kjer je njihova razsodnost lahko vprašljiva že zaradi njihove nizke starosti ali pa pri otrocih, pri katerih sposobnost razumevanja zmanjšujejo druge okoliščine (npr. motnje v duševnem razvoju). Sposobnost razumevanja je namreč različna od otroka do otroka in to celo pri isti starosti. V skladu z navedenim se mi zdi boljša formulacija ZZZDR, ki pravi, da sodišče otrokovo mnenje upošteva, če ga je otrok izrazil in če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice (če je razsoden, npr. sedmi odstavek 106. člena ZZZDR). Besedilo ZZZDR namreč bolje odraža zahtevo, da mora sodišče pridobiti mnenje vsakega otroka, ki bi utegnil biti sposoben izraziti svoje mnenje. O tem, ali je bil otrok tudi zares sposoben izraziti mnenje, pa sodišče presoja potem, ko je otrok mnenje že izrazil.
Otrok ima v postopku odločanju o sporu glede vzgoje in varstva ter stikov otroka s starši in drugimi osebami tudi pravico do pritožbe, če je ob odločitvi sodišča že dopolnil petnajst let in je v postopku odločanja o njegovi vzgoji in varstvu ter o stikih izrazil svoje mnenje (četrti odstavek 410. člena ZPP). Sodišča morajo v obrazložitvi zato skrbno obrazložiti razloge za (ne)upoštevanje otrokovega mnenja, da se bo otrok zoper odločitev lahko pritožil tudi po vsebini. Določba ZPP, po kateri ima otrok pravico do pritožbe, zagotavlja t.i. dodatno konvencijsko pravico otroka – pravico do priznanja nekaterih pravic stranke v postopku (pravica otroka, da samostojno vloži tožbo, mu zagotavlja možnost vpliva na postopek pred sodiščem prve stopnje s tem, da izrazi svoje mnenje, ne pa tudi vseh pravic stranke v postopku ).
Posebne pravice otroka do pritožbe ZPP v sporih o preživljanju, kadar otrok ni stranka postopka, ne predvideva, čeprav mu ZZZDR v sporih o preživljanju zagotavlja možnost podati svoje mnenje (105.a člen v zvezi s tretjim odstavkom 105. člena ZZZDR).
Sodišče pridobi otrokovo mnenje na način, da ga povabi na neformalen razgovor na sodišču ali zunaj njega s posredovanjem centra za socialno delo ali šolskega svetovalca (prvi odstavek 410. člena ZPP). Z namenom, da dogodek za otroka ne bi bil preveč stresen, ga sodišče ne zaslišuje na formalen način v sodni dvorani, temveč ga povabi na (neformalen) razgovor, v katerem pove svoje mnenje. Razgovor lahko poteka v prostorih sodišča, še večkrat pa se razgovor opravi zunaj sodišča, kar deluje na otroka manj stresno in lahko zato bolj sproščeno pove svoje mnenje. Z neformalnim razgovorom zunaj sodne dvorane ali celo zunaj sodišča ZPP uresničuje določbo MEKUOP, po kateri se pravosodni organi z otrokom po potrebi posvetujejo zasebno (druga alineja b točke 6. člena MEKUOP).
Določba o načinu pridobivanja otrokovega mnenja uresničuje tudi zahtevo MEKUOP, da se pravosodni organi sami ali prek drugih oseb ali organov posvetujejo z otrokom osebno (druga alineja b točke 6. člena). Ta določba konvencije ne zahteva, da se pravosodni organ v postopku pridobivanja otrokovega mnenja sam posvetuje z otrokom. Sodišča zato štejejo, da besedilo ˝neformalni razgovor s posredovanjem centra za socialno delo ali šolskega svetovalca˝ sodniku ne nalaga dolžnosti, da opravi neposredni razgovor z otrokom, temveč da lahko to nalogo v celoti zaupa centru za socialno delo ali šolskemu svetovalcu.  Prisotnost sodnika ob razgovoru z otrokom je zato v slovenski praksi bolj izjema kot pravilo. Ker pa je otrokova korist bolje zavarovana, če si sodišče v razgovoru z otrokom pridobi neposredni vtis o otroku,  mnoge tuje zakonodaje zahtevajo, da razgovor z otrokom opravi sodišče (ob morebitni prisotnosti socialnega delavca centra ali šolskega svetovalca) in ne dopuščajo možnosti, da bi sodišče odredilo, naj razgovor opravi socialni delavec ali šolski svetovalec, sodnik pa se tega razgovora ne bi udeležil.  S takšno rešitvijo otroku zagotavljajo višji nivo varstva konvencijskih pravic.
Ob razgovoru z otrokom je lahko navzoča oseba, ki ji otrok zaupa in si jo otrok sam izbere (prvi odstavek 410. člena ZPP). T.i. zaupnik otroka pomaga otroku v postopku izraziti mnenje. Nalogo otrokovega zaupnika lahko opravljajo šolski svetovalci, šolski psihologi, učitelj ali druge osebe, ki jih otrok pozna, jim zaupa in se počuti varneje, če so prisotne, ko izrazi svoje mnenje. Najpogosteje to funkcijo opravljajo otrokovi sorodniki (npr. ded, babica, teta, stric, starejši brat ali sestra).
S pravico do zaupnika v postopku je otroku v pravdnem postopku zagotovljena t.i. dodatna konvencijska pravica (a točka 5. člena MEKUOP). Zaupnik otroka v postopku nastopa poleg (posebnega) zastopnika, saj izraz mnenja v postopku, čeprav ob prisotnosti osebe, ki si jo otrok sam izbere, še ne nadomesti zastopanja v postopku (tj. opravljanja procesnih dejanj v postopku za otroka). 
Pravica, da ima tudi otrok, čeprav ni stranka v postopku, pravico v postopku izraziti svoje mnenje (sam ali po zaupniku), je v pravdnem postopku predvidena samo za spore o vzgoji in varstvu ter za stike. Ureditev deloma korigira ZZZDR z določbo, da mora sodišče, ko na zahtevo enega ali obeh staršev odloča o preživljanju otroka, upoštevati mnenje razsodnega otroka, če ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral (drugi odstavek 105.a člena v zvezi s tretjim odstavkom 105. člena ZZZDR). Iz otrokovega mnenja sodišče lahko zazna predvsem obseg otrokovih potreb (npr. spozna njegove prostočasne dejavnosti, zanimanja, želje). O tem, na kakšen način sodišče opravi razgovor z otrokom, je treba smiselno uporabiti določbe o razgovoru otroka v sporih o vzgoji in varstvu ter stikih, saj ZZZDR kot materialni predpis o tem nima določb.
Pravica otroka, da izrazi svoje mnenje, v pravdnem postopku tudi ni zagotovljena procesno nesposobnemu otroku v postopku ugotavljanja in izpodbijanja starševstva (tožbo lahko vloži otrok sam in kot stranka postopka sam izrazi svoje stališče, če je dopolnil 15 let in je razsoden). Res pa je, da se konvencija za ta postopek ne uporablja in da bi otrokova pravica povedati svoje mnenje v teh postopkih prišla v poštev le pri tožbi na ugotovitev in izpodbijanje starševstva v primerih, ko bi tožbo po svojem zastopniku vložil razsodni otrok, ki še ni dopolnil 15 let. Vsi ostali upravičenci morajo namreč tožbo za izpodbijanje oziroma ugotavljanje starševstva vložiti tako zgodaj, da otrok še ni sposoben izoblikovati svojega mnenja (npr. v roku enega leta od otrokovega rojstva oziroma vpisa rojstva v matični register ali pet let od otrokovega rojstva ). Postavlja pa se tudi vsebinsko vprašanje, o čem naj otrok v takih postopkih sploh izrazi svoje mnenje: morda kvečjemu o tem, da ne želi, da mati kot otrokova zakonita zastopnica ugotavlja očetovstvo moškega, ki ga ni hotel pripoznati in s katerim ni nikoli imel stikov.
Ključno vprašanje ob pripravi nove zakonodaje je, ali bomo otrokove pravice v polnem obsegu, kot jih sedaj zagotavlja ZPP le v postopku odločanja o vzgoji in varstvu ter stikih, zagotovili v vseh družinskih zadevah, o katerih odloča sodišče v pravdnem postopku in to ne glede na to, ali smo se v teh postopkih zavezali spoštovati MEKUOP ali pa bomo dopolnili pravice le določenih zadevah družinskega prava. Pri tem mora imeti nova družinska zakonodaja pred očmi, da zgolj s tem, da bo za posamezno zadevo na novo določila pristojnost sodišča v pravdnem postopku, otroku še ne bodo zagotovljene procesne pravice iz 27. poglavja ZPP. Nasprotno, postavilo se bo vprašanje, ali se za obravnavo te zadeve uporabljajo splošne določbe ZPP ali določbe 27. poglavja ZPP. Odgovor na to vprašanje se bo nagibal k temu, da se v tem primeru uporabijo le splošne določbe ZPP, saj nova pravdna zadeva, ki jo bo določil DZ-1, ne bo našteta v 27. poglavju ZPP med spori iz razmerij med starši in otroki. Tudi zakonodajni pristop, po katerem bo v DZ-1 določeno, da posamezna zadeva spada med pravdne spore iz razmerij med starši in otroki, otroku še ne bo zagotovil vseh pravic iz 27. poglavja ZPP. Na temelju tega, da bo DZ-1 določeno zadevo opredelil kot spor iz razmerij med starši in otroki, se bo uporabljala le določba 409. člena ZPP o procesni sposobnosti in posebnem zastopanju otroka, ne pa tudi ključna določba 410. člena ZPP, ki velja samo za zadeve vzgoje in varstva ter stikov. Zato mora DZ-1 pravice iz 410. člena ZPP pri vsaki novi zadevi iz pristojnosti pravdnega postopka posebej zapisati v DZ-1 (če ne bo prišlo hkrati tudi do spremembe ZPP). Dodatne pravice po vzoru 410. člena ZPP bo moral DZ-1 zapisati tudi pri zadevah, ki že po veljavni ureditvi spadajo v pristojnost pravdnega sodišča, če bo želel razširiti nabor otrokovih pravic, ki jih v postopkih glede teh zadev, zagotavlja ZPP.

9.4. Uresničevanje otrokovih pravic v nepravdnem postopku pred sodiščem
Če je za odločanje o zadevah družinskega prava po določbah slovenske zakonodaje pristojno sodišče, se pri odločanju uporabljajo pravila pravdnega postopka, razen če z zakonom ni določeno, da sodišče odloča v nepravdnem postopku. Z zakonom je določeno, da se po pravilih nepravdnega postopka obravnavajo naslednje zadeve glede otroka: potrditev oziroma zavrnitev predloga za potrditev sporazuma vzgoji in varstvu, stikih otroka s starši in tretjimi osebami ter o preživljanju otroka, spori o stikih otroka s starši ter s tretjimi osebami, če se ne rešujejo skupaj z vzgojo in varstvom, spori o izvrševanju roditeljske pravice, odvzem oziroma vrnitev in podaljšanje roditeljske pravice, odločanje o ukrepih za zavarovanje otrokovega premoženja, kadar ga otrokovi starši ne upravljajo ustrezno in pridobitev polne poslovne sposobnosti osebe, ki je postala roditelj.
Izdaja sklepa o potrditvi oziroma zavrnitvi predloga za potrditev sporazuma vzgoji in varstvu, stikih otroka s starši in tretjimi osebami ter o preživljanju otroka, spori o stikih otroka s starši ter s tretjimi osebami, če se ne rešujejo skupaj z vzgojo in varstvom, spori o izvrševanju roditeljske pravice se v nepravdnem postopku obravnavajo šele od novele ZZZDR iz leta 2004, zato Zakon o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/1986, 20/1988, Uradni list RS, št. 87/2002, 131/2003, 77/2008 – v nadaljevanju ZNP) o tovrstnih sporih nima posebne ureditve v poglavju ˝Postopki za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerij˝). ZZZDR je z novelo iz leta 2004 v vseh navedenih postopkih otroku zagotovil pravico izraziti svoje mnenje sam ali po zaupniku. Sodišče upošteva mnenje otroka, ki je razsoden.
Po splošni določbi nepravdnega postopka za urejanje osebnih stanj in družinskih razmerij lahko sodišče dovoli otroku kot udeležencu postopka, ki ni poslovno sposoben, je pa razsoden, da sam opravi posamezna procesna dejanja (37. člen v zvezi s 43. členom ZNP ). Ne glede na to, da ima otrok tudi v nepravdnem postopku pravice, ki jih imajo udeleženci postopka, določba ZZZDR ne predvideva, da je otrok lahko stranka sporazuma o varstvu in vzgoji, stikih otroka s starši ter pri preživljanju. Pravico odločanja o vzgoji in varstvu otroka, stikih z otrokom in o njegovem preživljanju zakon na temelju starševstva (54. člen URS) daje primarno staršem.  Ker pa ima tudi otrok samostojno pravico do stikov, preživljanja in do ustrezne skrbi zanj, morata pri sprejeti ureditvi upoštevati tudi njegovo mnenje.  Otrok ga lahko izrazi sam ali po zaupniku.
V zadevah stikov s starši in preživljanja  (ne pa tudi v zadevah varstva in vzgoje)  lahko otrok lahko zahteva le odločitev sodišča. Za preživljanje se v tem primeru uporabljajo pravila pravdnega postopka, po katerih lahko otrok, ki je dopolnil 15 let in je razsoden, sam vloži tožbo. Če še ni dopolnil 15 let oziroma še ni razsoden, ga zastopa zakoniti zastopnik oziroma posebni zastopnik, kadar obstaja kolizija interesov med otrokom in zakonitim zastopnikom (npr. zakoniti zastopnik zahtevku nasprotuje ali je zanj nezainteresiran).  Enako velja za uveljavljanje otrokove pravice do stikov s starši, če se to vprašanje obravnava skupaj z vprašanji vzgoje in varstva v pravdnem postopku. Kadar pa sodišče odloča samo o stikih otroka s starši, se uporabljajo pravila nepravdnega postopka. Čeprav materialno pravo otroku priznava pravico do stikov, ZNP ne vsebuje določbe, od kdaj lahko otrok to pravico samostojno uveljavi. Po določbi 37. člena ZNP bi sodišče razsodnemu otroku ne glede na njegovo starost lahko dovolilo posamezna procesna dejanja, npr. vložitev predloga za odločitev o stikih. Toda po drugi strani se za vprašanja, ki z ZNP niso rešena, uporabljajo določbe ZPP. Če štejemo, da je vprašanje procesne sposobnosti oseb, ki nimajo poslovne sposobnosti, rešeno s 37. členom ZNP, potem do uporabe določb ZPP ne bo prišlo. Če pa predpostavimo, da vprašanje otrokove procesne sposobnosti pred polnoletnostjo z ZNP ni dovolj natančno rešeno in da pravilo o uporabi določb ZPP velja tudi za pravila posebnih postopkov ZPP (kakršni so zakonski spori in spori iz razmerij med starši in otroki), potem ima otrok možnost opravljati procesna dejanja v nepravdnem postopku šele s 15 letom starosti, če je razsoden. Vsekakor kaže vprašanje procesne sposobnosti otroka v nepravdnem postopku podrobneje urediti. Otroka, ki mu pravila ZNP oziroma ZPP ne priznavajo procesne sposobnosti, zastopa v sporu o stikih z drugim od staršev zakoniti ali posebni zastopnik, kadar obstaja kolizija interesov med otrokom in zakonitim zastopnikom (npr. zakoniti zastopnik zahtevku nasprotuje ali je zanj nezainteresiran).
Pri stikih s tretjimi osebami ima otrok možnost biti stranka sporazuma, če je razsoden (ni potrebno, da bi bil hkrati star 15 let). Različna ureditev sporazuma o otrokovih stikih s starši in sporazuma o otrokovih stikih s tretjimi je posledica drugačne narave obeh vrst stikov. Pri stikih s tretjimi ima otrokova želja večjo težo kot interesi tretjih, ki do otroka nimajo takih pravic, ki jih imajo starši.  Otrok, ki je razsoden, lahko zato pri stikih s tretjimi sam predlaga izdajo sklepa, s katerim sodišče potrdi dosežen sporazum (drugi odstavek 106. člena ZZZDR).  Če sporazum o stikih otroka s tretjimi osebami ni bil dosežen niti s pomočjo centra za socialno delo, lahko otrok, ki je dopolnil 15 let in je razsoden, v skladu ZZZDR sam zahteva odločitev o stikih s tretjimi osebami (četrti odstavek 106.a člena ZZZDR). Njegova zahteva se obravnava kot predlog v nepravdnem postopku, če se odloča samo o stikih, oziroma kot tožba v pravdnem postopku, če se odloča o stikih otroka s tretjimi osebami skupaj z vzgojo in varstvom.
Spor o izvrševanju roditeljske pravice je spor med starši, zato otrok nima možnosti, da bi sam zahteval odločitev o posameznem spornem vprašanju. Njegova vloga v postopku omejena na izražanje mnenja. Tega lahko izrazi sam, ali preko zaupnika. Sodišče pri odločanju v nepravdnem postopku ni vezano na postavljeni zahtevek, odloči v skladu z otrokovo koristjo. V nepravdnem postopku sodišče namreč ureja razmerja med udeleženci postopka, zato predlagatelj postopka v svojem predlogu niti ni dolžan postaviti določenega zahtevka, temveč mora predlog vsebovati le opis razmerja oziroma stanja, o katerem naj sodišče odloči.
Postopek odločanja o odvzemu oziroma vrnitvi in podaljšanju roditeljske pravice, o ukrepih za zavarovanje otrokovega premoženja, kadar ga otrokovi starši ne upravljajo ustrezno in o pridobitvi polne poslovne sposobnosti osebe, ki je postala roditelj, je urejen s posebnimi poglavji v okviru postopkov za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerij.
Pravila nepravdnega postopka o odvzemu in vrnitvi roditeljske pravice se smiselno uporabljajo tudi v postopku za omejitev pravic glede upravljanja z otrokovim premoženjem, zato ima otrok v vseh navedenih postopkih možnost vložiti predlog za začetek postopka, če je dopolnil 15 let in je razsoden. S tem ZNP otroku v skladu z MEKUOP priznava t.i. dodatno pravico – pravico do priznanja pravic stranke (oziroma udeleženca) v postopku. Med udeležence postopkov za odvzem, vrnitev roditeljske pravice in za omejitev pravic glede upravljanja z otrokovim premoženjem ZNP ne šteje otroka, kadar ni predlagatelj. V tem primeru mu določbe ZNP ne zagotavljajo pravice izraziti svoje mnenje samemu ali po zaupniku. Tako pravico mu lahko zagotovimo šele z analogno uporabo pravil ZPP za urejanje zakonskih sporov in sporov iz razmerij med starši in otroki.
Postopek za podaljšanje roditeljske pravice se začne na predlog enega od staršev ali organa socialnega varstva. Udeleženec tega postopka je po zakonu tudi otrok, nad katerim se podaljša roditeljska pravica. Sodišče ga je dolžno zaslišati, razen če ugotovi, da bi zaslišanje škodilo njegovemu zdravju, ali da to glede na njegovo zdravstveno stanje zaslišanje ni mogoče (47. člena ZNP – velja uporaba določb o odvzemu poslovne sposobnosti). Možnosti, da bi otrok podal svoje mnenje s pomočjo zaupnika, ZNP tudi tu ne predvideva.
Še najmanj problematična z vidika otrokovih pravic v postopku je ureditev postopka za pridobitev polne poslovne sposobnosti osebe, ki je postala roditelj, saj jo sodišče v postopku obravnava kot bi imela polno procesno sposobnost. Otrok lahko poda predlog za začetek postopka in v njem samostojno nastopa.
Pregled postopkov odločanja v nepravdnih zadevah družinskega prava kaže, da so določbe ZNP z vidika otrokovih pravic v postopku pomanjkljive. Z vidika MEKUOP ustreznejšo ureditev dosežemo šele z uporabo določb posebnega poglavja ZPP o zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki. Zakonodaja bi morala pravice otroka urediti precizneje in za vsako vrsto zadeve še posebej. V ZNP bi bilo zato treba oblikovati posebna poglavja v okviru postopkov za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerij tudi za postopke, ki se po pravilih nepravdnega postopka obravnavajo šele od zadnje novele ZZZDR (izdaja sklepa o potrditvi oziroma zavrnitvi predloga za potrditev sporazuma o vzgoji, varstvu, stikih otroka s starši in tretjimi osebami ter o preživljanju otroka, spori o stikih otroka s starši ter s tretjimi osebami, če se ne rešujejo skupaj z vzgojo in varstvom, spori o izvrševanju roditeljske pravice). V teh posebnih poglavjih bi bilo treba pravice otroka urediti na način, ki bi zmanjšal ali celo odpravil potrebo po uporabi določb posebnega poglavja ZPP. Z namenom odpraviti potrebo po uporabi določb posebnega poglavja ZPP bi morali novelirati tudi obstoječo ureditev postopkov o odvzemu oziroma vrnitvi in podaljšanju roditeljske pravice, o ukrepih za zavarovanje otrokovega premoženja in o pridobitvi polne poslovne sposobnosti osebe, ki je postala roditelj. Prenašanje določb iz enega postopka v drugega in kreiranje postopkovnih pravil za vsako vrsto zadeve družinskega prava posebej se pri relativno obsežni procesni problematiki ne zdi primerna in tudi ne v korist otroka, saj se ob tem seljenju pravil pogosto pojavljajo nejasnosti, kar ne prispeva k učinkovitemu varstvu otrokovih pravic. To odpira tudi dvom, da ima otrok v postopku odločanja o stikih in o izvrševanju roditeljske pravice v nepravdnem postopku enake pravice kot pri odločanju o vzgoji in varstvu (in stikih) v pravdnem postopku, čeprav so vse te odločitve nerazdružljivo povezane in bi organ odločanja v njih v skladu z MEKUOP moral imeti enaka pooblastila.
Uporaba določb pravdnega postopka v nepravdnem se mi zdi po svoji naravi zelo podobna neposredni uporabi konvencijskih določb. Proti takemu prenašanju določb iz konvencije v postopek brez poprejšnje zakonske ureditve, pa se je ustavno sodišče že opredelilo. Opozorilo je, da je taka praksa neprimerna, ker gre za pomanjkljivosti v pravilih postopka ter da mora zakon otrokove pravice v postopku ustrezno precizno izdelati (podobno kot je to že storil ZPP).
Pri oblikovanju nove družinske zakonodaje zakonodajalec ne sme pozabiti na načelo, da se posamezna zadeva obravnava v nepravdnem postopku samo, če zakon to posebej določi, sicer se šteje, da spada zadeva v pristojnost pravdnega sodišča. Zdi se, da je DZak na to pravilo pozabil, saj pri zadevah, ki bi evidentno sodile v pristojnost nepravdnega sodišča, ne določa, da o njih odloča sodišče v nepravdnem postopku (npr. določba o izvrševanju starševske skrbi – ni razlogov, da DZ z izrazom izvajanje odstopa od ustaljenega izraza - 150. člen DZak, postavitev pod skrbništvo - 257. člen DZak, posamezni ukrepi za varstvo otrokove koristi). Vtis, da v večini primerov iz sodne pristojnosti zakonodajalec ni želel uporabe pravdnega postopka, vzbuja tudi obrazložitev k 159. členu DZak. Iz nje izhaja, da je odločanje o nujnem ukrepu za varstvo otrokove koristi izjemoma v pristojnosti centra za socialno delo, o drugih ukrepih pa odloča sodišče v nepravdnem postopku.
V vseh zadevah, ki jih bo zakonodajalec po ponovni proučitvi pristojnosti opredelil kot nepravdne, bo moral v skladu z napotki zgoraj izdelati tudi ustrezno procesno ureditev. Še posebej bo moral biti pozoren pri določitvi pristojnosti in oblikovanja postopka v zadevah posvojitve, kjer se je Slovenija obvezala spoštovati MEKUOP. DZak v sodnem postopku posvojitve npr. ni določil uporabe pravil nepravdnega postopka niti ni ustrezno konkretiziral položaja otroka. Edina določba, ki v postopku posvojitve ureja otrokove pravice, je določba drugega odstavka 215. člena DZak. Ta določba pa je neuporabna, ker hkrati, vendar pod drugimi pogoji, zahteva otrokovo mnenje in še njegovo soglasje. Ta določba bi se morala zgledovati po določbah ZZZDR, po katerih lahko otrok v postopku izrazi svoje mnenje sam ali po zaupniku in po katerih sodišče upošteva mnenje razsodnega otroka. V postopku posvojitve je treba v prihodnje opredeliti tudi druge pravice otroka kot npr. pravico otroka, da zahteva posvojitev in da v postopku nastopa kot stranka ter pravico do pritožbe na odločbo v posvojitvi.

9.5. Uresničevanje otrokovih pravic v upravnem postopku pred centrom za socialno delo
Center za socialno delo, kadar na podlagi javnih pooblastil odloča o pravicah, dolžnostih in pravnih koristih otroka, posluje po pravilih splošnega upravnega postopka.  Položaj stranke v postopku ima tudi otrok, ki je nosilec pravic in obveznosti, o katerih se odloča v upravnem postopku.  Vendar določbe upravnega postopka otroku ne zagotavljajo posebnih procesnih pravic, kot jih otroku npr. zagotavljata 409. in 410. člen ZPP.  Edina posebna procesna pravica, ki je otroku zagotovljena tudi v postopku pred centrom za socialno delo, je postavitev kolizijskega skrbnika, če si njegovi interesi nasprotujejo z interesi zakonitih zastopnikov.  Iz tega sledi, da upravni postopek pred centrom za socialno delo ne zagotavlja enakih procesnih jamstev kot pravdni postopek pred sodiščem. Slovensko Ustavno sodišče je zato ugotovilo, da centra za socialno delo v družinskih zadevah ne moremo šteti za organ, ki ima enakovredna pooblastila kot sodišče,  zaradi česar upravni organ odločanja nima lastnosti pojma pravosodni organ kot ga razume MEKUOP.
To pomeni tudi, da v postopkih odločanja o posvojitvi, postavitvi mladoletnika pod skrbništvo , zagotavljanju soglasja staršem za pomembnejše pravne posle glede upravljanja otrokovega premoženja in pri nadzoru staršev pri upravljanju otrokovega premoženja otroku v upravnem postopku niso zagotovljene pravice iz konvencije, čeprav se je država v teh postopkih zavezala spoštovati MEKUOP. Tovrstnih pomanjkljivosti v upravnem postopku ni mogoče odpraviti niti z neposredno uporabo določb MEKUOP, ker je večina določb MEKUOP taka, da jih brez ustrezne zakonske ureditve ni mogoče uresničevati,  zato postopkovna ureditev v vseh družinskih zadevah, ki so v pristojnosti centra za socialno delo in za katere se uporablja konvencija, nasprotuje obveznostim, sprejetim z ratifikacijo MEKUOP.
Ob pripravi DZ-1 je zato treba razmisliti, ali bodo postopki odločanja o posvojitvi, postavitvi mladoletnika pod skrbništvo,  in odločanja o ukrepih, kot so zagotavljanje soglasja staršem za pomembnejše pravne posle glede upravljanja otrokovega premoženja in ukrepi nadzora staršev pri upravljanju otrokovega premoženja otroku še ostali v pristojnosti centra za socialno delo. Če bodo ostali, potem je treba ustrezno dopolniti postopkovne določbe tako, da bodo otroku v postopku zagotovljene pravice iz MEKUOP.
DZak je postopek postavitve pod skrbništvo in postopek postavitve skrbnika za posebni primer, kadar o postavitvi odloča center za socialno delo po upravnem postopku, dopolnil s procesnimi pravicami otroka po vzoru ureditve otrokovih procesnih pravic v ZPP (272. in 273. člen DZak), s čemer je v teh dveh postopkih načeloma zadovoljil zahtevam MEKUOP (v 272. členu je prišlo sicer do redakcijske napake – med seboj je treba zamenjati tretji in drugi odstavek, da bo določba razumljiva). Za ustrezno varstvo otrokovih pravic je treba 273. člen DZak dopolniti z napotkom, da ˝mora organ odločanja upoštevati mnenje razsodnega otroka˝. Prav tako bi bilo smiselno določiti, da se določbi 272. in 273. člena uporabljata tudi za postopek prenehanja skrbništva (266. člen DZak) in rešiti vprašanje, ali oziroma v kakšni meri se določbi uporabljata tudi za (samostojen) postopek imenovanja in razrešitve otrokovega skrbnika in skrbnika za posebni primer (253. člen DZak).
Pomanjkljivost DZak je tudi, da ni rešil vprašanja, kakšen je položaj otroka v ugovornem upravnem postopku zoper delo skrbnika ali zoper delo centra za socialno delo (256. člena DZak). Zlasti bi moral DZak rešiti vprašanje, ali ima otrok v ugovornem postopku pravico izraziti svoje mnenje sam ali po zaupniku in ali lahko otrok, ki je dopolnil 15 let in je razsoden, sam sproži tak ugovorni postopek.
Določbi 272 in 273. člena DZak se v skladu z 233. členom DZak uporabljata tudi za upravno odločanje centra za socialno delo v rejniških zadevah, razen v primeru odločitve o nujnem ukrepu za varstvo koristi otroka. Čeprav se Slovenija ni zavezala, da bo v zadevah rejništva spoštovala MEKUOP, je določba 233. člena DZak dobrodošla.
DZak za zagotavljanje soglasja staršem za odtujitev varovančevega premoženja premičnin večje vrednosti in za razpolage s pravicami večje vrednosti (druga alineja 247. člena DZak) še vedno predvideva pristojnost centra za socialno delo, določb upravnega postopka pa v tem delu ne dopolnjuje z otrokovimi pravicami, kot npr. z otrokovo pravico izraziti svoje mnenje sam ali po zaupniku. Prav tako se zdi, da DZak ni pretehtal, ali skrajšani upravni postopek za izpeljavo nujnih ukrepov po drugem odstavku 159. člena DZak zaradi hitrosti postopka res ne prenese nobene od otrokovih pravic v postopku. Tako oceno bo moral zakonodajalec DZ-1 napraviti tudi za vse druge upravne postopke, kjer otroku z DZak še ni zagotovil ustreznih procesnih pravic. Poleg tega pa bo moral zakonodajalec v prihodnje dobro pretehtati, ali ima za to, da o isti stvari odločata dva različna organa, kakršna sta center za socialno delo in sodišče (na primer v zadevah odločanja o ukrepih za varstvo otrokove koristi, skrbništva za otroke), razumne in stvarne razloge, ki jih v takih primerih zahteva sodna praksa ustavnega sodišča in ali so otroku v postopku pred tema dvema organoma zagotovljene enakovredne procesne pravice. Če temu ne bo tako, se je bati, da ureditev ne bo zdržala presoje ustavnosti. 

10. REJNIŠTVO
10.1. Razmerje med pristojnostmi skrbnika za mladoletne in rejnika
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti (Uradni list RS, št. 109/2012 - novela ZIRD) je spremenil pristojnosti rejnika. Ta je bil doslej pristojen le za vsakodnevno oskrbo in vzgojo otroka, vsa pomembnejša vprašanja glede rejenčeve oskrbe in vzgoje pa je moral rejnik urejati sporazumno z rejenčevimi starši (oziroma skrbnikom) in s centrom za socialno delo, saj so starši obdržali vse pravice, ki so bile združljive z namenom rejništva. Tako so bili starši tudi po oddaji otroka v rejništvo upravičeni odločati o pomembnejših zadevah glede otrokove osebe in skrbeti za njegovo premoženje. Če starši teh nalog niso zmogli, kar je bilo v praksi pogosto, jih je center za socialno delo zaupal skrbniku. Večina otrok v rejništvu je bila zato postavljena še pod skrbništvo. Od načela, da je rejnik pristojen zgolj za vsakodnevno oskrbo in vzgojo, je novela ZIRD odstopila, saj je rejniku poverila ˝zastopanje v postopku izdaje osebne izkaznice˝ kot tudi ˝pridobivanje informacij in sprejemanje odločitev, ki so povezane z otrokovim vsakdanjim življenjem (vpogledom v ocene, seznanitvijo s šolskim uspehom, odhodom v šolo v naravi, odhodom na počitnice, izbiro osebnega zdravnika, seznanitvijo z informacijami o otrokovem zdravstvenem stanju)˝. Te dokaj obširne pravice gredo rejniku ne glede na to, ali bi jih bili starši oziroma skrbnik sposobni uresničevati. Nova ureditev lahko po eni strani prekomerno poseže v pravice staršev, po drugi strani pa nadaljuje trend združevanja rejništva in skrbništva za mladoletne v en institut. Ta trend je že nekaj časa zaslediti tudi v praksi centrov za socialno delo, ki rejnika nemalokrat imenujejo hkrati tudi za otrokovega skrbnika, čeprav naj bi bili to dve ločeni osebi. Za tak trend so kriva tudi zakonska pravila, ki rejniku namenjajo točno določeno plačilo za delo, skrbniku pa ne, zato interesa po opravljanju skrbništva ni, še zlasti ne za opravljanje skrbništva na način, da bi imel skrbnik mladoletnega varovanca pri sebi. DZ-1 bo zato moral proučiti koncept skrbništva in rejništva. Če se bo odločil, da obstajajo razlogi za dva samostojna instituta, potem bo moral izdelati pregleden sistem, po katerem bo ločil funkcije rejnika in skrbnika. Ta koncept je namreč novela ZIRD močno zameglila. Če pa se bo DZ-1 odločil, da ni razlogov za dva samostojna instituta, potem bo moral zbrati pogum in enega od institutov odpraviti. Po vzoru nekaterih tujih zakonodaj bi bilo najbolje odpraviti rejništvo in obdržati skrbništvo za mladoletne, kjer pa bo imel skrbnik mladoletnega varovanca praviloma pri sebi (rejništvo in skrbništvo se združita v institutu skrbništva).

10.2. Rejništvo po polnoletnosti
Po veljavni zakonodaji je institut rejništva namenjen varstvu otroka, čeprav se sme po uveljavitvi novele ZIRD rejništvo s soglasjem otroka podaljšati tudi čez njegovo polnoletnost, če otrok ostane v rejniški družini zaradi nadaljevanja šolanja, vendar po noveli čas trajanja rejništva ni več omejen na dopolnitev 26. leta starosti (kar je zgornja meja za preživninsko dolžnost staršev do svojih otrok). Spremenjena ureditev je nenavadna, saj z njo država rejniku in otroku, ki nima svojih prihodkov, zagotavlja sredstva, ki jih starši po dopolnjenem 26. letu otrokove starosti niso več dolžni zagotavljati. DZ-1 mora zato razmisliti o ustreznosti take ureditve, ki ni omejena z zgornjo starostno mejo, sicer uveljavljeno za preživljanje polnoletnih otrok.
Po polnoletnosti je v rejništvu že pred novelo ZIRD lahko ostala tudi oseba, ki zaradi motenj v telesnem ali duševnem razvoju ni bila sposobna za samostojno življenje delo (46. člen ZIRD, Uradni list RS, št. 110/2002, 11/2003, 3/2004, 142/2004, 7/2006, 56/2006, 114/2006, 5/2007, 5/2008, 73/2008, 8/2009, 53/2009, 7/2010, 56/2010, 3/2011, 57/2011, 96/2012, 109/2012).  Za to podaljšanje zakon ni zahteval otrokovega soglasja, čeprav bi ga za rejenca z motnjo v telesnem razvoju moral, ker je tak otrok razsoden in v polni meri sposoben odločati o samem sebi. Novela ZIRD je to pomanjkljivost odpravila. DZ-1 pa mora razmisliti, ali je rejništvo res primerna oblika za oskrbo oseb z motnjami v razvoju, saj je namen, ki ga zasleduje ZIRD z rejništvom teh oseb, mogoče doseči s skrbništvom za polnoletne, ko ima skrbnik otroka pri sebi. Zakonodajalec bi problem rešil že, če bi poskrbel za ustrezno plačilo za delo skrbnika. To naj zakonodajalec stori po vzoru plačila za delo rejnika, ne pa da poskuša institut skrbništva za polnoletne utopiti v rejništvu.

11. SKRBNIŠTVO
11.1. Razmerje med pooblaščencem in skrbnikom za polnoletnega
Država sme posameznika s postavitvijo pod skrbništvo izključiti iz pravnega prometa le, če posameznikova sposobnost za razumevanje in odločanje trajno manjka in zadeve ni mogoče urediti z odlogom odločitve ali s pomočjo pooblaščenca, ki ga je polnoletni varovanec določil pred izgubo razsodnosti za primer, ko ne bo več sposoben odločati o sebi. V naše pravo je takega pooblaščenca za uveljavljanje posameznikovih pravic na področju medicine že uvedel ZPacP. Zdravstvenega pooblaščenca sme določiti pacient, ki je dopolnil 18 let v pisni in notarsko overjeni listini (32. člen ZPacP). Z določitvijo t.i. zdravstvenega pooblaščenca lahko pacient prepreči, da bi v primeru njegove nesposobnosti za odločanje o medicinskih posegih o njem odločal skrbnik, ki bi ga določil center za socialno delo. S tem je na področju medicine dodatno varovana pravica, da o svojih zadevah odloča vsak sam (t.i. pravica do samoodločbe). Pacient si z izbiro osebe za odločanje o sebi, ko sam tega ne bo več sposoben, zagotovi osebo, ki ji zaupa in za katero je prepričan, da bo odločala o njem enako ali vsaj podobno kot bi on sam, saj ta oseba navadno pozna njegov vrednostni sistem. Tega zagotovila namreč nima, če mu na primer center za socialno delo izmed svojih delavcev izbere osebo skrbnika, ki bo svojega varovanca videla prvič šele, ko bo treba o njem že odločati. Taka oseba, ki varovanca v času njegove razsodnosti sploh ni poznala, praviloma manj ustrezno varuje varovančevo osebo kot pooblaščenec. Prav ta bojazen, da bo o posamezniku, ko bo ta izgubil sposobnost razsojanja in s tem sposobnost odločati o sebi, odtujeno odločal nekdo drug, je prisotna pri mnogih starejših ljudeh. Pri teh z višanjem pričakovane življenjske dobe prebivalstva strmo narašča število starostnih duševnih motenj in bolezni, ki na koncu vodijo do izgube sposobnosti samostojnega odločanja in samostojnega varovanja pravic in koristi. Iz tega bi morali po vzoru tujih pravnih ureditev tudi pri nas razmišljati o uvedbi instituta pooblaščenca tudi na področjih zunaj medicine. Predvsem bi morali z družinsko zakonodajo rešiti vprašanje razmerja med skrbnikom in pooblaščencem, ki ga je določil posameznik preden je izgubil sposobnost odločanja. Tak pooblaščenec bi moral imeti prednost pred uradno postavljenim skrbnikom. Zaradi varnosti pa bi moral imeti organ, pristojen za skrbništvo, možnost, da pooblaščenčeve pristojnosti omeji, če pooblaščenec koristi varovanca ne varuje ustrezno oziroma v skladu z navodili pooblastitelja. Zaradi varnosti bi bilo treba določiti tudi zadeve, ki so tako pomembne, da bi pooblaščenec zanje potreboval dovoljenje pristojnega organa. Tega vidika namreč ZPacP pri zdravstvenem pooblaščencu ni uredil, zato se kaj lahko zgodi, da pacientova korist ne bo zavarovana, če zdravstveni pooblaščenec ne bo upošteval pacientovih navodil ali bo kako drugače ogrožal pacientovo korist, pacient pa ne bo več sposoben odločati o sebi in zato tudi ne preklicati pooblastila. Z namenom preprečiti tovrstne zlorabe pooblastil bi moral zakon v prihodnje po vzoru tujih zakonodaj določiti, da potrebuje pooblaščenec za privolitev v posege, ki lahko nepopravljivo in huje okvarijo zdravje pacienta ali ogrozijo njegovo življenje, soglasje organa, pristojnega za skrbništvo nad polnoletnimi.
Zaradi osebnega in zaupnega razmerja med pooblaščencem in pacientom tudi ne bi smelo biti dopustno, da bi pooblaščenec pooblastilo prenesel na koga drugega.

11.2. Delitev nalog skrbništva med več oseb
Z izjemo primerov, ko se naloge skrbništva delijo med delavca določenega zavoda in skrbnika (184. člen ZZZDR) ter med delavca centra za socialno delo in skrbnika (drugi odstavek 185. člena ZZZDR), v družinski zakonodaji ni predvideno, da bi se pristojnosti skrbništva delile med več oseb. Praviloma ima varovanec enega skrbnika, ki je pristojen za prav vse zadeve v zvezi z njim. V zadnjem času pa so v praksi vse bolj pogoste zahteve po tem, da bi skrbništvo opravljalo več oseb. Tako so organi odločanja procesno nesposobni osebi kot skrbnika za posebni primer postavili oba njena otroka (sodba Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 1373/2002 z dne 28. 10. 2004 - baza Ius-Info). Zakon bi moral zato rešiti vprašanje, ali ima oseba lahko več skrbnikov tudi v primerih, ki jih zakon posebej ne omenja. Pri iskanju odgovora na to vprašanje je treba upoštevati zlasti naslednje možne zaplete: za več skrbnikov, ki bi o varovancu odločali sukcesivno (drug za drugim) po vnaprej določenem vrstnem redu (npr. če bo skrbnik A zadržan, bolan, naj o odloča skrbnik B), načeloma ni videti zadržkov (čeprav se tudi lahko pojavi spor o tem, ali je bil skrbnik A res zadržan). Zadržkov tudi ni, če so različni skrbniki pristojni za različna življenjska področja varovanca. Na ta način imajo skrbniki vsak svoje pristojnosti, zato med njimi praviloma ne prihaja do sporov. Problem pa nastane, če je posamezna odločitev tako obširna, da po svoji naravi zadeva tudi druga življenjska področja, za katera je pristojen tudi drug skrbnik oziroma tudi drugi skrbniki. V takem primeru mora soodločati več skrbnikov in če pride med njimi do spora, morajo obstajati tudi pravila, kako tak spor rešiti.
Prav zaradi možnih sporov in neusklajenega ravnanja med več skrbniki, ki lahko ogrozijo varovančeve koristi, bi bila na mestu rešitev, da zunaj primerov, ki jih določa zakonodaja, pristojnosti skrbništva ni dovoljeno drobiti med več skrbnikov.

11.3. Dovoljenje centra za socialno delo za pomembnejše odločitve skrbnika
Pomanjkljivost tako ZZZDR, DZak in predloga DZ je, da ne zahtevajo dovoljenja centra za socialno delo za pomembnejše odločitve skrbnika glede osebe polnoletnega (npr. za namestitev v dom za starejše, za medicinske posege, ki lahko nepopravljivo in huje okvarijo zdravje pacienta ali ogrozijo njegovo življenje). Taka zahteva je predvidena le zunaj družinske zakonodaje in še to samo v primeru, ko gre za sterilizacijo varovanca iz zdravstvenih razlogov (11. člen Zakona o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, Uradni list SRS, št. 11/1977, Uradni list RS, št. 29/1995, 70/2000).

12. POSVOJITEV
12.1. Vrsta postopka
Iz 227. in 228. člena DZak izhaja, da o namestitvi otroka z namenom posvojitve in o posvojitvi odloča sodišče. Tako oblikovana določba pomeni, da sodišče odloča v pravdnem postopku. Pravni postopek za zadevo družinskega prava, kjer sodišče bolj ureja zadevo kot pa rešuje nasprotne zahtevke strank in potrebuje zato večje pristojnosti za odločanje po uradni dolžnosti, ni primeren.  DZ-1 mora za odločanje o namestitvi otroka z namenom posvojitve in za posvojitev predvideti nepravdni postopek, zato mora izrecno določiti, da odloča sodišče v nepravdnem postopku.
Prav pa je, da o razveljavitvi posvojitve odloča sodišče v pravdnem postopku (to pravilno ureja 229. člen DZak), enako kot je to določeno pri razveljavitvi zakonske zveze in pri sporih o statusu otroka.

12.2. Pogoji za posvojitev
Določba prvega odstavka 218. člena DZak povzema pravilo prvega odstavka 141. člena ZZZDR, po katerem ni potrebna privolitev v posvojitev tistega od staršev, ki trajno ni sposoben izraziti svoje volje. To pomeni, da je dopustno z odločbo o posvojitvi namestiti v posvojitev otroka starša, ki ima zaradi težav v duševnem zdravju tudi težave z razsodnostjo, ne da bi prej v kakšnem drugem postopku ugotavljali, koliko je ta od staršev sploh sposoben skrbeti za otroka. Center za socialno delo sme v tem primeru z odločbo o posvojitvi za vselej odvzeti otroka staršu brez kakršnekoli poprejšnje odločbe, iz katere bi izhajala taka potreba. Tak postopek posvojitve je bil morda sprejemljiv leta 1977, ko je ZZZDR stopil v veljavo, in ko je bilo zavedanje o človekovih pravicah še nizko. Določba pa danes gotovo ne bi zdržala ustavne presoje. DZ-1 mora zato ta del prvega odstavka 218. člena črtati.

12.3. Posvojitelj
Načelo prepovedi diskriminacije na podlagi rase, jezika, spola, spolne usmerjenosti, družbeni položaj ali druge osebne okoliščine (14. člen URS in 14. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, Uradni list RS, št. 33/1994, Mednarodne pogodbe, št. 7/1994 – v nadaljevanju EKČP) je zaradi univerzalnosti človekovih pravic splošna prepoved in velja tudi pri posvojitvi. Na to, da osebna okoliščina sama po sebi ne sme predstavljati razloga za razlikovanje pri posvojitvi, je opozorilo tudi ESČP v zadevi E. B. proti Franciji,  v kateri je odločalo o pravici samske in istospolno usmerjene posvojiteljice. Tega načela ni upošteval 213. člen DZak (tudi v prejšnjih verzijah ne), ker je samske posvojitelje zgolj na podlagi osebne okoliščine odrinil od posvojitve in jih pri možnostih za posvojitev postavil na zadnje mesto. S tem DZak neutemeljeno in zato tudi nedopustno razlikuje samske posvojitelje. Lahko, da posvojitev s strani določene samske osebe v konkretnem postopku ne bo v korist otroka in bo zato sodišče otroka zaupalo v posvojitev paru, vendar bo moralo sodišče svojo odločitev utemeljiti na konkretnih okoliščinah konkretnega primera in ne a priori na podlagi samskosti kot osebni okoliščini.
V 213. členu DZak je vprašljiva tudi beseda ˝samo˝, ki se nanaša na to, da smeta partnerja samo skupaj posvojiti. Vprašanje je, če smeta res samo skupaj posvojiti (čeprav bo to v praksi praviloma njuna želja) in ali ne bi bilo bolj prav, da jima zakon daje pravico do skupne posvojitve. Če skupno posvojitev razumemo kot edino možnost partnerjev, se tudi tu lahko postavi vprašanje diskriminacije partnerjev na podlagi njihovega (formalnega) statusa.
Z namenom ne ustvarjati težkih vprašanj o načelu prepovedi diskriminacije, je bolje, da DZ-1 pri urejanju vprašanja, kdo lahko posvoji otroka, izhaja iz že uveljavljene in nesporne formulacije ZZZDR. DZ-1 naj se zato glasi: ˝Nihče ne more biti posvojen od več oseb, razen če sta posvojitelja zakonca ali zunajzakonska partnerja.˝ Rešitev, ki povzema ureditev ZZZDR in jo hkrati še razširja z možnostjo, da smejo otroka skupaj posvojiti tudi zunajzakonski partnerji, bo omogočala lažje delo organom odločanja, ker to formulacijo že poznajo in ker jim bo pustila tudi več prostora za razlago. Hkrati pa jo bo zaradi njene preglednosti tudi enostavneje razložiti tistim, ki se s pravom človekovih pravic ne ukvarjajo.

12.4. Istočasno odprta postopka posvojitve in določanja starševstva
Zakonodaja ne ureja vprašanja, ali se posvojitev lahko opravi, če hkrati s posvojitvenim postopkom teče postopek za določitev starševstva (npr. oče je v času, ko teče postopek posvojitve, otroka pripoznal in čaka na soglasje matere; oče je v času, ko teče postopek posvojitve, vložil tožbo na ugotovitev očetovstva ali tožbo na izpodbijanje očetovstva moškega, ki je skupaj z materjo privolil v posvojitev). Ker gre za vprašanje, ki zadeva bistvo starševstva, bi moral DZ-1 to vprašanje urediti, pri tem pa upoštevati, da je načeloma v otrokovo korist, da se s posvojitvijo, za katero je mati dala soglasje, počaka do razjasnitve očetovstva.

II. POSODOBITEV TUJIH UREDITEV IN PRAVNIH VIROV V UVODNI OBRAZLOŽITVI DZAK
1. POSODOBITEV IN DOPOLNITEV PRIMERJALNIH UREDITEV
Uvodna opomba: besedilo posodobitev in dopolnitev je modre barve in podčrtano.

1.1. Nemčija
Sedes materie nemške pravne ureditve družinskega prava je Civilni zakonik (Bürgerliches Gesetzbuch BGB (BGB), BGBl III 400-2 z dne 18. 8. 1896) z novelami: npr. z novelo Zakona o reformi otroškega prava (Kindschaftsrechtsreformgesetz – KindRG z dne 16. 12. 1997, BGBl I 2942), Zakona o pomočništvu (Beistandschaftsgesetz z dne 4. 12. 1997, BGBl I 2846), Zakona o (pravnem) oskrbništvu (Gesetz zur Reform des Rechts der Vormundschaft und Pflegschaft für Volljährige – Betreuungsgesetz – BtG, z dne 12. 9. 1990, BGBl. I 2002), Zakona o spremembah prava o oskrbništvu (Betreuungsrechtsänderungsgesetz z dne 25. 6. 1998, BGBl. I 1580), Zakona o spremembah zakona o pomoči nosečnicam in družinam (Schwangern – und Familienhilfsänderungsgesetz – SFHÄndG, z dne 21. 8. 1995), Zakona o registriranem partnerstvu (Das Gesetz über die Eingetragene Lebenspartnerschaft, z dne 16. 2. 2001, BGBl. I S. 266), Zakona o spremembi preživljanja (Unterhaltsrechtsänderungsgesetz – UÄndG, z dne 21. 12. 2007, BGBl. I S. 3189), Zakona o razjasnitvi starševstva neodvisno od postopka izpodbijanja očetovstva (Gesetz zur Klärung der Vaterschaft unabhängig vom Anfechtungsverfahren, z dne 26. 3. 2008, BGBl. I S. 441), Zakona o spremembi premoženjske izravnave in skrbniškega prava (Gesetz zur Änderung des Zugewinnausgleichs- und Vormundschaftsrechts, z dne 6. 7. 2009, BGBl. I S. 1696).

BGB dopolnjujejo npr. še Zakon o pomoči otrokom in mladini (Gesetz zur Neuordnung des Kinder – und Jugendhilferechts (Kinder und Jugendhilfegesetz) z dne 26. 6. 1990, BGBl. I 1163), Zakon o civilnopravnem varstvu pred nasiljem in zalezovanjem (Gesetz zum zivilrechtlichen Schutz vor Gewalttaten und Nachstellungen z dne 11. 12. 2001), Uredba o ravnanju s skupnim stanovanjem zakoncev in gospodinjskimi predmeti (Verordnung über die Behandlung der Ehewohnung und des Hausrats 1944, zadnja novela 1990) in Uredba o izračunavanju zakonite preživnine (Verordnung zur Berechnung des Regelunterhalts 1970).

Sklenitev zakonske zveze: Nemško pravo predpisuje obvezno civilno sklenitev zakonske zveze. Pri sklenitvi zakonske zveze morata biti navzoča oba zakonca. Zakonska zveza, ki ni sklenjena pred matičarjem; ki ni sklenjena med osebama različnih spolov; zakonska zveza, kjer zakonca nista podala svojega soglasja, ne ustvarja pravnih učinkov zakonske zveze (t.i. ne – zakon). Neobstoj zakonske zveze se ugotavlja s tožbo pred družinskim sodiščem. Razlogi za izpodbojnost zakonske zveze so podobni kot v slovenskem pravu (npr. zadržek mladoletnosti, dvojne zakonske zveze, sorodstva, pomanjkanje svobodne privolitve). Posledice razveljavitve nastopijo za naprej. Izhodišče za njihovo urejanje je pravna ureditev posledic pri razvezi zakonske zveze. Vendar so posledice razveljavitve enake posledicam razveze le pod določenimi pogoji, ki so pri posameznih razveljavitvenih vzrokih različni. Tako se npr. upravičenost do preživnine in dediščine ravna po tem, ali je zakonec vedel za razveljavitveni razlog. Tudi upravičenci do tožbe se razlikujejo glede na razveljavitveni razlog. Največkrat zakon daje pravico do tožbe vsakemu od zakoncev in pristojni upravni oblasti. Pri zadržku že obstoječe zakonske zveze ima pravico do tožbe tudi upravičeni tretji.

Zunajzakonska skupnost: Zakon o registriranem partnerstvu iz leta 2001 je uvedel registracijo partnerske skupnosti za osebe istega spola (ne nujno spolnih partnerjev istega spola), ne pa tudi za partnerje različnega spola. Zunajzakonska skupnost partnerjev različnega spola v nemškem pravu tako ni posebej urejena in načeloma ne ustvarja družinskih posledic. Relevantna pravna pravila lahko najdemo le v nekaterih določbah, ki se nanašajo na zakonsko zvezo, a se izjemoma dovoljuje njihova analogna uporaba za zunajzakonske skupnosti; v nekaterih splošnih zakonskih določbah, ki se uporabljajo brez posebne zahteve po obstoju zakonske zveze; v pogodbenem pravu, ki temelji na eksplicitnem ali implicitnem soglasju med partnerjema.

Osebna in premoženjska razmerja med zakonci: Zakonca sta dolžna živeti skupaj. Sta soposestnika skupnega stanovanja. Če živita ločeno, lahko vsak od njiju zahteva, da mu drugi skupno stanovanje (ne nujno samo stanovanje v skupni lasti) ali njegov del prepusti v izključno uporabo. Sodišče sme, upoštevaje tudi potrebe drugega zakonca, zahtevku ugoditi le, če je prepustitev stanovanja potrebna, da se prepreči izjemno težka situacija zakonca, ki zahteva stanovanje. Izjemno težka situacija je lahko tudi v tem, da bi zavrnitev zahtevka prizadela korist otrok, ki živijo v gospodinjstvu.

Poleg splošne ureditve varstva zakonca glede skupnega stanovanja v civilnem zakoniku pozna nemško pravo tudi posebne sodne ukrepe za civilnopravno varstvo oseb pred nasiljem v času, ko živijo v dalj časa trajajočem skupnem gospodinjstvu. V okviru zakonske življenjske skupnosti staršev in njihovih otrok, so ti ukrepi uporabljivi le za varstvo zakoncev pred medsebojnim nasiljem, medtem ko se nasilje med starši in otroki rešuje po splošnih družinskih pravilih za posege v roditeljsko pravico. Zakonec, ki je bil žrtev nasilja, lahko zahteva, da mu drugi zakonec prepusti v izključno uporabo stanovanje, ki sta ga zakonca skupaj uporabljala. Če je predlagatelj solastnik ali najemnik stanovanja, ali pa ima z nasilnim zakoncem dedno stavbno pravico ali pravico užitka na zemljišču, na katerem se nahaja stanovanje, sodišče trajanje ukrepa omeji glede na okoliščine primera in pri tem ni omejeno z maksimalnim rokom. Če pa je nasilni zakonec edini lastnik ali najemnik stanovanja oziroma imetnik dedne stavbne pravice ali pravice užitka na zemljišču (oziroma je imel te pravice skupaj s tretjo osebo), sme ukrep trajati največ šest mesecev. Sodišče ga sme na predlog zakonca podaljšati še za šest mescev, če si zakonec v tem času ne more najti drugega primernega stanovanja in če to ne bi pomenilo prehudega bremena za zakonca (oziroma za tretjega). Sodišče sme na zahtevo nasilnega zakonca določiti nadomestilo za uporabo stanovanja, če to ustreza pravičnosti. Enaka ureditev velja, če je zakonec drugemu zakoncu le grozil z nasiljem in ob dodatnem pogoju, da je prepustitev stanovanja potrebna za preprečitev izjemno težke situacije zakonca, ki zahteva izselitev. Posebno težko situacijo lahko pomeni tudi ogroženost koristi otrok, ki s predlagateljem ukrepa živijo v skupnem gospodinjstvu.

Nemški pravni sistem pozna zakonski in pogodbeni premoženjski režim med zakoncema. Zakonski premoženjski režim velja le, če se zakonca s pogodbo v notarski obliki ne dogovorita kaj drugega (npr. za ločeno ali za skupno premoženje). Pogodbo lahko skleneta pred sklenitvijo zakonske zveze ali po njej in s tem spremenita dotedanji premoženjski režim. Zakonski premoženjski režim se imenuje skupnost pridobljenega premoženja in je kompromis med ločenim in skupnim premoženjem. V času njegove veljavnosti premoženje zakoncev ostaja ločeno. Vsak zakonec z njim upravlja samostojno in tudi prosto razpolaga. Le za razpolage s celotnim premoženjem in razpolage z gospodinjskimi predmeti potrebuje privolitev drugega zakonca. Če zakonec privolitev brez utemeljenega razloga odkloni, jo sme varuško sodišče nadomestiti. Po prenehanju premoženjskega režima zakoncev (npr. zaradi smrti zakonca, razveze ali razveljavitve zakonske zveze, pogodbene izbire novega premoženjskega režima), se opravi izravnava pridobljene prirasti premoženja (prirast je znesek, za katerega končno premoženje zakonca presega začetno premoženje). Prirast se izravna tako, da se ugotovi, za koliko prirast enega zakonca presega prirast drugega. Presežek te prirasti se nato razdeli na polovico. Če zakonska zveza preneha s smrtjo enega od zakoncev, je premoženjskopravna izravnava le izjema. Namesto premoženjskopravne izravnave se v tem primeru opravi dednopravna izravnava, po kateri se zakoniti dedni delež preživelega zakonca zviša za 1/4 celotne dediščine.

Zakonca sta s svojim delom in premoženjem dolžna primerno preživljati družino. Po prenehanju zakonske zveze sta se zakonca načeloma dolžna sama preživljati. Zakonec lahko zahteva preživnino od drugega zakonca zgolj izjemoma, kadar so podane zakonsko določene okoliščine, npr. skrb za skupne otroke, nesposobnost pridobivanja lastnega dohodka zaradi starosti ali bolezni.
Razveza zakonske zveze: Zakonska zveza se razveže s sodbo na predlog enega ali obeh zakoncev. Razvezo je mogoče zahtevati iz razloga »omajanosti« zakonske zveze. Zakonska zveza šteje za »omajano«: 1) Če ne obstaja več življenjska skupnost zakoncev in tudi ni pričakovati, da bi jo zakonca spet vzpostavila. V tem primeru sodišče zakonske zveze ne sme razvezati pred potekom enega leta ločenega življenja zakoncev, razen če bi nadaljevanje zakonske zveze za predlagatelja iz razlogov, ki so na strani drugega zakonca, predstavljalo pretirano strogost. 2) Če zakonca živita ločeno najmanj eno leto in oba zakonca predlagata razvezo, ali pa jo predlaga samo en zakonec, drugi pa se z njo strinja. 3) Če zakonca živita ločeno najmanj tri leta.

Zakonska zveza se kljub »omajanosti« ne sme razvezati, dokler je to v interesu skupnega otroka zakoncev oziroma dokler bi razveza za zakonca, ki jo zavrača, glede na posebne okoliščine predstavljala težko breme. 

Razmerja zakoncev do otrok po razvezi zakonske zveze: Po razvezi zakonske zveze otrok praviloma ostane v varstvu in vzgoji obeh staršev (skupno varstvo in vzgoja kot pravilo), razen če eden od njiju zahteva, naj sodišče prenese varstvo in vzgojo samo nanj, drugi od staršev z zahtevkom soglaša, otrok pa zahtevku ne ugovarja. Če drugi roditelj z zahtevkom ne soglaša, ali če otrok ugovarja, presodi sodišče o zahtevku v skladu z otrokovo koristjo. Četudi imata starša po razvezi skupno vzgojo in varstvo, sme tisti od staršev, v katerega oskrbi se otrok nahaja (otrok navadno kljub skupni vzgoji in varstvu živi le pri enem od staršev – t. i. rezidenčni model), v imenu otroka od drugega starša zahtevati preživnino. Za odmero tovrstne preživnine veljajo splošna preživninska pravila, ki urejajo preživljanje med starši in otroki.

Tisti od staršev, pri katerem je otrok v varstvu in vzgoji, je dolžan opustiti vse, kar negativno vpliva na stike z drugim od staršev, ta pa je dolžan opustiti vse, kar otežuje otrokovo vzgojo. Družinsko sodišče lahko izda odredbe, s katerimi sili osebe, udeležene pri stikih, k izpolnjevanju opustitvene dolžnosti. Težje sankcije za kršitev opustitvene dolžnosti so: odvzem pravice do varstva in vzgoje otroka enemu od staršev in prenos na drugega in odvzem ali omejitev pravice do stikov. Družinsko sodišče lahko odloči tudi o obsegu pravice do stikov in podrobneje uredi njeno izvrševanje. Družinsko sodišče lahko pravico do stikov ali izvrševanje že določenih stikov odvzame ali omeji, če je to potrebno zaradi koristi otroka. O trajnem ali dalj časa trajajočem odvzemu pravice do stikov ali njenega izvrševanja lahko odloči samo, če bi bila sicer ogrožena otrokova korist. Družinsko sodišče lahko posebej določi, da se stiki opravljajo samo v navzočnosti tretje osebe, ki v to privoli.

Partnerska skupnost: Zakon o registriranem partnerstvu iz leta 2001 je uvedel registracijo partnerske skupnosti za osebe istega spola, ki niso nujno homoseksualci. Zakon določa, da registrirano partnerstvo lahko ustanovita osebi istega spola, ki pred pristojnim upravnim organom podata izjavo. Zakon nadalje določa učinke registriranega partnerstva. Partnerja sta dolžna skrbeti in podpirati drug drugega, za kar nosita odgovornost. Partnerja lahko izbereta skupen priimek, ki ga morata navesti ob sklenitvi registriranega partnerstva pred pristojnim upravnim organom, pri čemer obstaja možnost sestavljenega priimka (ohranitev rojstnega priimka, to je priimka iz rojstnega lista). Po prenehanju registriranega partnerstva je priimek mogoče obdržati ali pa ponovno prevzeti rojstni priimek (§ 3). Partnerja sta se dolžna medsebojno vzdrževati v skladu z določili Civilnega zakonika (dolžnost preživljanja, § 5). Pred sklenitvijo registriranega partnerstva morata drug drugemu predstaviti premoženjsko stanje. Vsak upravlja s svojim premoženjem sam (izravnalna skupnost). Premoženje, ki ga imata registrirana partnerja ob sklenitvi partnerstva, in tisto, ki ga ustvarita med trajanjem zveze, ni skupno (§ 6). Premoženjske zadeve lahko uredita v posebni pogodbi, ki mora biti sklenjena v prisotnosti obeh ter notarsko overjena (§ 7). Če je eden od partnerjev starš in zakoniti skrbnik otroka, ima njegov registrirani partner pravico do soodločanja glede vsakdanjih zadev v zvezi z otrokom. V primeru nevarnosti za otroka je registrirani partner upravičen prevzeti vse zakonite ukrepe za zaščito otroka (§ 9). § 10 določa pravico do dedovanja. Preživeli registrirani partner je poleg svojcev v prvem kolenu upravičen do četrtine dediščine, poleg svojcev v drugem kolenu ter starih staršev pa do polovice dediščine. V primeru, da ni niti svojcev po prvem ali drugem kolenu ali starih staršev, preživeli partner deduje vso zapuščino. Partnerja lahko naredita tudi skupno oporoko. Če je zapustnik preživelega partnerja z oporoko izločil iz dedovanja, je ta upravičen od dedičev zahtevati polovico vrednosti zapuščine kot nujni delež (v tem primeru se uporabijo določila Zakona o obveznem deležu, enako kot pri zakoncih). Zakon ureja tudi možnost odpovedi dedni pravici. Zakon o registriranem partnerstvu ureja tudi razmere v primeru ločenega življenja registriranih partnerjev. V primeru, da živita ločeno, lahko drug od drugega zahtevata preživnino. Nezaposleni partner je lahko napoten, da si preživnino prisluži sam, v kolikor te zaradi določenih razlogov ne more pričakovati od partnerja. Preživninski zahtevek se lahko odpove, zniža ali časovno omeji, če je bilo uveljavljanje neupravičeno do zavezanca (§ 12). Če živita partnerja ločeno, lahko eden od drugega zahtevata svoje predmete iz gospodinjstva. Če partnerja živita ločeno ali če želi eden od obeh živeti ločeno, potem lahko od drugega zahteva, da mu v uporabo prepusti skupno stanovanje ali del stanovanja, pri čemer lahko drugi za to zahteva povračilo stroškov za souporabo stanovanja (§ 13, 14). Z zakonom so urejena tudi razmerja po prenehanju registriranega partnerstva. Registrirano partnerstvo preneha na osebno zahtevo enega ali obeh partnerjev s sodbo sodišča, ki upošteva določene pogoje. Partnerja lahko v skladu z zakonom zahtevek za prenehanje skupnosti tudi prekličeta (§ 15). Partner, ki se po prenehanju registriranega partnerstva ne zmore preživljati, sme, zlasti v primeru starosti ali bolezni, zahtevati preživnino od bivšega partnerja, ki mora biti v skladu z njegovimi zmožnostmi. Pravica do preživnine preneha, če upravičenec sklene zakonsko zvezo ali registrirano partnerstvo (§ 16). V primeru, da se registrirana partnerja ob prenehanju partnerstva ne moreta dogovoriti, komu pripada skupno stanovanje (nasledstvo najemne pogodbe), o tem odloči družinsko sodišče (§ 17-19) v skladu z Odredbo o ravnanju z zakonskim stanovanjem, opremo in inventarjem ter Zakonom o etažni lastnini.

Glede posvojitev istospolnih parov je Ustavno sodišče Zvezne republike Nemčije dne 10. 8. 2009 s sodbo potrdilo pravico oseb, ki živijo v istospolnem partnerstvu, do posvojitve biološkega otroka svojega partnerja. Po mnenju ustavnega sodišča je izenačevanje socialnega in biološkega starševstva treba priznati tudi v primeru registriranih istospolnih parov. Nemška zakonodaja pa še vedno ne priznava pravic obeh partnerjev ali partneric, da skupaj posvojita nebiološkega otroka.

Izvor otroka: Mati otroka je ženska, ki je otroka rodila. Za očeta otroka se po nemškem pravu šteje moški, ki je v času otrokovega rojstva z otrokovo materjo v zakonski zvezi ali ki je očetovstvo pripoznal ali je bilo očetovstvo sodno ugotovljeno. Nemško pravo se od slovenskega razlikuje predvsem po tem, da v nemškem pravu velja domneva očetovstva samo, če je otrok rojen v zakonski zvezi ali 300 dni po prenehanju zakonske zveze zaradi smrti (§ 1592 BGB v besedilu zakona o reformi otroškega prava, 1998, ki je začel veljati 2001). Če je otrok rojen po razvezi zakonske zveze, razvezani materin mož ne velja za njegovega očeta.

Očetovstvo, vzpostavljeno na podlagi domneve očetovstva oziroma pripoznanja, ki ne ustreza resnici, je lahko predmet izpodbijanja. Tožbo na izpodbijanje očetovstva lahko vloži domnevani oče, mati, otrok ali moški, ki meni, da je biološki oče otroka. Rok za izpodbijanje očetovstva je dve leti, ki začne teči od takrat, ko upravičenec do izpodbijanja zve za okoliščine, da ni oče otroka.

Pravica moškega, ki misli, da je oče otroka, do tožbe za izpodbijanje očetovstva, je bila v BGB vnesena šele 23. 4. 2004 (začetek veljavnosti 30. 4. 2004). Za uspešno izpodbijanje očetovstva morajo biti izpolnjene naslednje predpostavke:
1. Moški mora priseči, da je imel v času spočetja otroka spolne odnose s materjo;
2. Med otrokom in dosedanjim očetom ne sme obstajati »socialno-družinska vez.« Ta obstaja, če dosedanji oče »dejansko nosi odgovornost za otroka.« To bo praviloma takrat, ko je dosedanji oče poročen z otrokovo materjo ali ko z otrokom dalj časa živi v skupnem gospodinjstvu. Bistveno je, ali »socialno-družinska vez« obstaja v trenutku vložitve tožbe. Po sodni praksi obstoj te vezi ni ovira za tožbo le takrat, kadar takšna vez obstaja tudi med biološkim (vendar ne pravnim) očetom in otrokom ter je ta vez v korist otroka. Če je dosedanji oče umrl še pred vložitvijo tožbe, je za presojo tesnosti socialno-družinske vezi med njim in otrokom odločilen trenutek smrti;
3. Tožnik mora dokazati, da je biološki oče otroka.

Prvi pogoj preprečuje, da bi moški vložil tožbo brez zadostnega razloga. Drugi pogoj želi varovati družinsko skupnost, v kateri otrok v dosedanjem očetu, s katerim živi, vidi svojega očeta, je nanj navezan in je z njim vzpostavil določene socialne vezi. V tem primeru, kot tudi v primeru, da materin mož ni biološki oče otroka, družina ne sme biti motena. Tretji pogoj želi zavarovati otroka, da ne bi zaradi tožbe ostal brez očeta.

Posebnost nemške sodne prakse je, da za sklepčnost tožbe za izpodbijanje očetovstva zahteva, da mora tožnik ob vložitvi tožbe izkazati začetni dvom v svoje očetovstvo. Tega sodna praksa razume kot okoliščino, ki je objektivno sposobna vzbuditi dvom v očetovstvo. Njenega obstoja zaradi visokih dokaznih standardov vrhovnega sodišča v praksi skoraj ni mogoče dokazati. Ne more ga vzbuditi niti skrivno opravljeni DNK test. To je imelo za posledico, da domnevni oče, v praksi ni mogel uveljaviti svoje pravice do izpodbijanja očetovstva. Na nastalo pravno situacijo in vedno večjo neuravnoteženost pravic udeležencev je odgovorilo nemško zvezno ustavno sodišče, ki je naložilo zakonodajalcu, da ustvari primeren postopek za uresničitev pravice zvedeti za svoj izvor oziroma za svoje starševstvo. Zakonodajalec je v ta namen sprejel Zakon o določanju očetovstva neodvisno od postopka za izpodbijanje očetovstva (Gesetz zur Klärung der Vaterschaft unabhängig vom Anfechtungsverfahren, z dne 26. 3. 2008, BGBl. I S. 441), ki je stopil v veljavo dne 1. 4. 2008. Z njim je omogočil ugotovitev očetovstva v posebnem sodnem postopku. Rezultati tega posebnega postopka nimajo za posledico avtomatičnih sprememb v statusu otroka, lahko pa služijo kot začetni dvom v postopku izpodbijanja očetovstva ali zgolj kot informacija o izvoru otroka. V skladu z novo ureditvijo imajo oče, mati in otrok pravico, da od drugih dveh družinskih članov zahtevajo privolitev za odvzem biološkega vzorca za DNK preiskavo (§ 1598a I BGB). Ta pravica jim gre poleg in neodvisno od statusne tožbe. Cilj novega postopka ni statusna sprememba z vzpostavitvijo očetovstva, temveč zgolj razjasnitev dejstva, ali obstoji genetična povezava med otrokom in pravnim očetom. Za postavitev zahtevka je upravičen le pravni oče, ne pa tudi moški (ki pravno ne velja za očeta), ki bi rad ugotovil, ali je določen otrok njegov, ker je imel razmerje z materjo v času spočetja otroka (§ 1598a BGB). Otrok lahko v novem postopku preveri samo, ali je njegov pravni oče tudi biološki oče, ne more pa si razjasniti, ali je njegov oče določen moški, za katerega zgolj misli, da bi lahko bil njegov oče. sorodniki očeta, matere ali otroka do razjasnitve očetovstva niso upravičeni (§ 1598aBGB). Glede na naslov zakona preseneča dejstvo, da zakon omogoča tudi preverjanje materinstva.
Za razliko od tožbe na izpodbijanje očetovstva, ki je vezana na dvoletni subjektivni rok, zahteva za razjasnitev ni časovno omejena. Zanjo tudi ni potreben utemeljen začetni dvom.Zakon vsebuje posebno klavzulo, ki varuje otroka. Sodni postopek se izpelje le, če bo razjasnitev imela pozitivne koristi za mladoletnega otroka, ne pa tudi, če bo s tem ogrožen razvoj otroka (npr. če bo grozilo, da bo otrok zaradi stiske storil samomor).
Novi postopek omogoča razjasnitev bioloških povezav, brez pravnih statusnih posledic na že vzpostavljeno očetovstvo. Zahteva za razjasnitev  prekine rok za vložitev tožbe in začne teči dalje šele 6 mesecev po pravnomočno rešenem postopku (§ 1598a BGB).
Udeleženci bodo imeli interes za statusno spremembo očetovstva predvsem takrat, ko rok za izpodbojno tožbo še ni potekel, saj je ugotovitev, da pravni oče ni otrokov oče mogoče uporabiti kot okoliščino za utemeljitev začetnega suma za izpodbijanje pravnega očeta. Nemška teorija ugotavlja, da je zahteva po začetnem suma z novim postopkom izgubila na pomenu in da bi bilo bolje, če bi namesto novega postopka raje odpravili visok prag za sklepčnost tožbe.
V kolikor je rok za statusno tožbo že potekel, razjasnitev očetovstva, da ne obstaja biološka povezava, ne bo ničesar spremenila. Vse pravice in obveznosti ostanejo enake, npr. preživnina, ni regresnega zahtevka nasproti pravemu očetu.

Starševska skrb: Skrb staršev za otroka obsega skrb za osebo otroka in skrb za njegovo premoženje ter zastopanje otroka. Oba starša zastopata otroka skupno, razen če samo eden od njiju izvršuje starševsko skrb ali pa če je nanj prenesena pravica odločanja (v skladu s § 1628 BGB). Vsak od staršev je, če je v konkretnem primeru nevarno odlašati, upravičen opraviti vsa pravna dejanja, ki so v korist otroka. O njih mora nemudoma obvestiti drugega od staršev.

Starši morajo pri negi in vzgoji otroka upoštevati otrokovo naraščajočo sposobnost in upravičenje k samostojnim ravnanjem. O vprašanjih, ki zadevajo starševsko skrb in zahtevajo dogovor, se morajo z otrokom dogovoriti na način, ki ustreza njegovi stopnji razvoja. Zakon izrecno pravi, da morajo starši pri vprašanjih, ki zadevajo izobraževanje otroka, upoštevati njegova nagnjenja in sposobnosti.

Otrokovo premoženje morajo starši upravljati v otrokovo korist in v skladu s posebnimi pravili, ki veljajo za upravljanje posameznih vrst premoženja. Denar morajo npr. naložiti po načelih gospodarske uprave premoženja, razen tiste količine, ki je potrebna za poplačilo izdatkov. Premoženje, pridobljeno z dedovanjem ali s siceršnjo neodplačno naklonitvijo, je treba upravljati v skladu z navodili zapustnika oziroma naklonitelja. Za tvegane ali posebej pomembne posle potrebujejo starši dovoljenje sodišča. To velja tudi v primeru, če bi takšne posle sklepal omejeno poslovno sposobni mladoletnik sam in bi sicer za veljavnost takšnega posla potreboval le privolitev staršev. Starši kot otrokovi zastopniki ne smejo podariti otrokovega premoženja, razen če to zahteva moralna obveznost ali dostojnost.

Starševsko skrb ima, če starša ob rojstvu otroka nista poročena, samo mati, razen če starša izjavita, da želita starševsko skrb prevzeti skupaj, če tako odloči sodišče, ali če skleneta zakonsko zvezo.

Preživljanje med starši in otroki (oziroma drugimi sorodniki): Nemško pravo dolžnosti preživljanja med sorodniki ne omejuje samo na razmerje med starši in otroki, temveč jo predpisuje tudi med sorodniki v ravni črti (med starimi starši in vnuki, ne pa širše). Dolžnost staršev preživljati otroke ni omejena zgolj na čas šolanja niti ni omejena z zgornjo starostno mejo. Pri presoji sposobnosti za lastno preživljanje so mladoletni neporočeni otroci postavljeni v posebno ugoden položaj: za preživljanje jim ni treba črpati glavnice premoženja. Ti otroci smejo zahtevati preživnino, če jim prihodki in donosi od dela, ki ga lahko pričakujemo od njih, ne zadostujejo za preživljanje. Polnoletni otrok se mora po zaključku izobraževanja načeloma preživljati sam. Ne gre mu preživnina, če bi se lahko zaposlil. To velja tudi, če zaposlitev, ki bi mu lahko zagotavljala preživetje, ne ustreza njegovi izobrazbi.

Zavezan k preživljanju je samo tisti roditelj, ki je sposoben preživljati: tisti, ki, upoštevajoč njegove siceršnje obveznosti, ni nesposoben zagotoviti preživnino, ne da bi s tem ogrozil svoje primerno preživljanje. Izjema je predvidena za preživljanje mladoletnega neporočenega otroka. Zanj in zase mora zavezanec sorazmerno porabiti vsa razpoložljiva sredstva in ne sme dati prednosti lastnemu preživljanju. Toda to velja le, če preživnine za mladoletnega neporočenega otroka ni mogoče zagotoviti iz glavnice otrokovega premoženja. Enak položaj kot mladoletni neporočeni otrok ima polnoletni neporočeni otrok do dopolnjenega 21. leta starosti, če živi s starši in se šola v okviru splošnega izobraževanja.

V nemškem pravnem sistemu sodišča izračunavajo višino preživnine s pomočjo posebnih tabel. Največji pomen imajo tabele Düseldorfskega sodišča. Znesek preživnine se odmeri na podlagi dveh predpostavk: prihodkov zavezanca in starosti otroka. Tabele vsebujejo tudi posebna merila za določanje preživnine za polnoletne otroke (študente), ki ne živijo več pri starših. Njihova primerna preživnina je v tem primeru neodvisna od dohodkov staršev.

Ukrepi države za varstvo otrokove koristi: V Nemčiji imata pristojnost za izvajanje ukrepov za varstvo otrokove koristi predvsem družinsko sodišče in mladinski urad. Delovanje sodišča temelji na BGB, delovanje mladinskega urada pa na Zakonu o pomoči otrokom in mladini (v nadaljevanju: KJHG). KJHG je okrepil položaj otroka kot pravnega subjekta. Vsa pooblastila za izvajanje ukrepov, s katerimi država posega v družinska razmerja zaradi varstva koristi otrok, je v celoti prenesel na družinsko sodišče. Organi socialnega varstva morajo, kadarkoli izvedo za primer ogroženega otroka, o tem obvestiti sodišče in v postopkih pred družinskim sodiščem tudi sodelovati kot svetovalni organ. Poleg tega so po 42. in 43. členu KJHG dolžni izvajati začasne ukrepe za varstvo otrok in mladostnikov.

BGB daje družinskemu sodišču v §1666 splošno pooblastilo, na podlagi katerega lahko sodišče (v nepravdnem postopku) izvaja ukrepe za varstvo otrokovih koristi, s katerimi staršem omeji posamezna upravičenja, ki izhajajo iz starševske skrbi. Sodišče mora na temelju splošnega pooblastila v primerih, ko so zaradi zlorabe roditeljske pravice, zanemarjanja otroka, zaradi opustitve staršev ali zaradi ravnanja tretjih oseb ogrožena telesni in duševni razvoj otroka ali njegovo premoženje, pa starši nočejo ali ne morejo odvrniti nevarnosti od otroka, izvesti potrebne ukrepe za zavarovanje otrokovih koristi. Vendar pri tem staršem lahko odvzame ali omeji le posamezna upravičenja, ki izhajajo iz starševske skrbi, npr. pravico upravljati z otrokovim premoženjem. Po § 1666 lahko sodišče tudi nadomesti soglasje staršev glede izvrševanja roditeljske pravice, predvsem pa pridejo v poštev opomin oziroma svarilo, namestitev otroka v dom ali k drugi družini in omejitve posameznih upravičenj, ki izhajajo iz starševske skrbi.

Sodišče lahko ukrepe, s katerimi otroka izloči iz družinskega okolja, izvede le v skrajni sili. Pri izbiri ukrepov mora upoštevati načelo najblažjega posega. Prenehanje izrečenega ukrepa mora odrediti takoj, ko zanj ni več razlogov.

Po §1628 BGB lahko sodišče v primeru, ko se starši otroka ne morejo sporazumeti o vprašanjih, povezanih z vzgojo in varstvom otroka, odloči, kateri od staršev naj odloči o zadevi, upoštevajoč koristi otroka. BGB v §1631b ureja ukrep glede namestitve otroka, ki pomeni omejitev otrokove pravice do prostosti. Ta ukrep lahko odredi le družinsko sodišče, razen v primerih, ko je ukrep nujno odrediti zaradi varovanja otrokovih koristi. Vendar mora v tem primeru sodišče nemudoma preveriti utemeljenost odrejenega ukrepa. Sodišče mora ustaviti izvajanje ukrepa, ko ni več potreben. Natančnejše pogoje za izvrševanje tega ukrepa določa KJHG v § 42.

Sodišče lahko na podlagi § 1638 BGB omeji tudi pravice staršev, ki se nanašajo na upravljanje otrokovega premoženja. Poleg naštetih, pa BGB ureja tudi ukrepe, s katerimi sodišče ne poseže v pravice staršev. Tako mora sodišče, na podlagi §1631 BGB, na zahtevo staršev pomagati pri izvrševanju starševske skrbi. Na podlagi določb od § 1685 do 1692 BGB lahko sodišče postavi neke vrste pomočnika (»der Beistand«), ki staršem pomaga predvsem s svetovanjem pri izvrševanju starševskih dolžnosti. BGB v § 1696 določa, da mora družinsko sodišče v skladu z otrokovo koristjo ustrezno spremeniti odločbe o ukrepih, kadar je to potrebno. Sodišče mora med trajanjem posameznega ukrepa preverjati njegovo utemeljenost.

Tako družinsko sodišče v pravdnem postopku kot tudi družinsko sodišče v nepravdnem postopku lahko med postopkom, v katerem odloča o družinsko pravnih zadevah, izdaja začasne odredbe, s katerimi zavaruje otrokove koristi. Te odredbe lahko izdaja predvsem na podlagi splošnega pooblastila po §1666 BGB, lahko pa tudi glede konkretnih vprašanj v zvezi z vzgojo in varstvom otroka (npr. na podlagi § 1628 in § 1631a BGB). Sodišče lahko z začasno odredbo uredi tudi vprašanja v zvezi z osebnimi stiki z otrokom.

Po § 42 in 43 KJHG so tudi organi socialnega varstva dolžni izvajati začasne ukrepe za varstvo otrok in mladoletnikov. Mladinski urad mora v nujnih primerih, ko je otrok v družini ogrožen, otroka zaščititi tako, da ga premesti k primerni osebi, v zavod ali kako drugače poskrbi za otrokovo nadomestno vzgojo in varstvo. Mladinski urad mora otroku takoj zagotoviti osebo, ki bo njegov zaupnik. Med trajanjem ukrepa mladinski urad izvršuje pravico do varstva, vzgoje otroka in pravico določiti otrokovo bivališče (§ 42). Mladinski urad lahko izvede ukrepe, s katerimi omeji otrokovo pravico do prostosti le, če je tak ukrep nujno potreben za odvrnitev nevarnosti od otroka ali od telesa oziroma od življenja tretjih. Odvzem prostosti brez sodnega naloga lahko traja le en dan. Za namestitev otroka z odvzemom prostosti morajo obstajati vzgojni razlogi, poleg njih pa tudi nevarnost za življenje in telo otroka ali tretjih oseb.

Posvojitev: Nemško pravo pozna dve vrsti posvojitve: posvojitev polnoletne in mladoletne osebe. Posvojitev mladoletnika je po nemškem pravu institut, ki razmerje posvojitelja in posvojenca pravno popolnoma izenači z razmerjem starši – otrok. S posvojitvijo prenehajo sorodstvena razmerja posvojenca do sedanjih sorodnikov in iz tega razmerja izhajajoče pravice in obveznosti, razen če zakonec posvoji otroka drugega zakonca (otrok ostane v sorodstvu z drugim zakoncem), če ga posvoji sorodnik v 2. ali 3. kolenu (tu pravno prenehajo samo vezi do naravnih staršev), če posvoji zakonec otroka drugega zakonca, ki pa je že umrl (otrok je še naprej v sorodu s sorodniki umrlega zakonca).

Zakonca lahko posvojita otroka samo skupaj, razen če zakonec posvoji otroka drugega zakonca, če drugi zakonec ne more posvojiti otroka, ker je poslovno nesposoben ali omejeno poslovno sposoben ali če drugi zakonec še ni dopolnil 21 let. Neporočena oseba lahko posvoji otroka le sama.

Posvojitelj mora biti star najmanj 25 let, razen, kadar sta posvojitelja zakonca. V tem primeru mora biti eden od zakoncev star vsaj 25 let, drugi pa vsaj 21 let.

Za posvojitev je potrebna privolitev otrokovih staršev (praviloma šele, ko je otrok star 8 tednov). Privolitev tistega od staršev, ki je trajno nezmožen dati privolitev oziroma tistega, čigar prebivališče je neznano, ni potrebna. Sodišče lahko nadomesti privolitev tistega od staršev, ki je posvojitev odklonil brez utemeljenega razloga. Če je otrok že dopolnil 14 let, mora poleg staršev tudi on privoliti v posvojitev.

Posvojitev polnoletne osebe ni popolna posvojitev. Posvojenec še naprej ostane v sorodstvu s svojimi sedanjimi sorodniki. Pravice in obveznosti iz teh sorodstvenih razmerij ostajajo nespremenjene. Izjema je le dolžnost preživljanja, kjer ima dolžnost posvojitelja prednost pred dolžnostmi sedanjih posvojenčevih sorodnikov. Med posvojencem in sorodniki posvojitelja pri tej vrsti posvojitve ne nastane sorodstveno razmerje.

Varuško sodišče lahko odloči, da ima posvojitev polnoletnega učinke polne posvojitve: če sta istočasno posvojena še posvojenčev mladoletni brat ali sestra; če se je posvojenec vključil v družino že kot mladoleten; če posvojitelj posvoji otroka svojega zakonca; če posvojenec, v času, ko je bila pri varuškem sodišču vložena zahteva za posvojitev, še ni bil polnoleten.

Družinsko posredovanje (mediacija): Posredovanje je bilo vključeno v družinsko pravne postopke z zakonom o reformi zakonodaje, ki varuje koristi otrok in je začel veljati julija 1998. Postopek, v katerem se odloča o vzgoji in varstvu ter preživljanju otroka ter o ukrepih za varstvo koristi otrok, s katerimi se posega v družinska razmerja, ureja Gesetz über die Angelegenheiten der freiwilligen Gerichtsbarkeit (nemški Zakon o nepravdnem postopku; v nadaljevanju: FGG). FGG ureja postopke, v katerih se odloča o varuštvu, rejništvu in drugih družinsko pravnih zadevah v § od 35 do 64. Ta zakon v § 52 določa, da si mora sodišče vselej prizadevati doseči soglasje med udeleženci postopka. Po tej določbi lahko sodišče tudi prekine postopek, kadar s tem ne ogroža otrokovih koristi zato, da se prizadeti lahko udeležijo svetovanja izven sodišča, z namenom doseči dogovor glede nadaljnje skrbi za otroka. Določba § 52a pa poudarja velik pomen posredovanja pri urejanju osebnih stikov z otrokom. Omogoča tako posredovanje izven sodišča, kakor tudi na samem sodišču ter posebej poudarja pomen poravnalnega naroka v teh zadevah.

Skrbništvo: V Nemčiji področje, ki ga v slovenskem pravnem sistemu pokriva skrbništvo, urejajo trije instituti: varuštvo (Vormundschaft), skrbništvo (Pflegschaft) in oskrbništvo (Betreung).

Varuštvo obsega skrb za osebo, premoženje ter upravičenje za zakonito zastopanje mladoletnika, ki za svoje zadeve ne more poskrbeti sam in zanj tudi ne morejo poskrbeti starši kot zakoniti zastopniki. Mladoletnika postavi pod varuštvo in mu določi varuha varuško sodišče po uradni dolžnosti z odločbo: a) če ni pod starševsko skrbjo; b) če starši niso upravičeni niti do zastopanja na področju skrbi za osebo niti na področju skrbi za premoženje otroka; c) če ni mogoče ugotoviti izvora otroka (najden otrok). V okviru ukrepov za zavarovanje otrokove koristi lahko mladoletnika pod varuštvo postavi po uradni dolžnosti tudi družinsko sodišče (§ 1666 BGB). Varuštvo nastane tudi na podlagi zakona: mladinski urad z rojstvom nezakonskega otroka, ki potrebuje varuha, postane njegov varuh.

Mladoletnik ima lahko enega ali več varuhov, ki so bodisi skupaj pristojni skrbeti za otroka ali pa vsak posebej na določenem področju in posebnega varuha (Gegenvormund), ki nadzira izvajanje skrbništva in s soglasjem k pomembnejšim odločitvam varuha skrbi za ustrezno upravljanje s premoženjem. Imenovanje posebnega varuha ni potrebno, če ne gre za upravljanje z večjim premoženjem, če izvaja varuštvo več varuhov skupaj, ali če opravlja skrbniške naloge mladinski urad.

Izvajanje varuštva nadzira varuško sodišče. Oporo mu nudi mladinski urad. Varuh in posebni varuh morata na zahtevo sodišča podati poročilo o izvajanju skrbništva in o osebnih razmerjih varovanca. Varuh je dolžan sodišču pošiljati tudi redna poročila. Sodišče opravlja nadzor nad varuhom tudi s privolitvijo k pomembnim odločitvam. Po prenehanju funkcije mora varuh predati premoženje in položiti račun.

Varuštvu je podoben institut skrbništva, ki pomeni pravico skrbi za osebo ali za premoženje za omejen krog zadev. Skrbnik predvsem dopolnjuje starševsko ali varuško skrb, nudi pomoč in zaščito interesov v primerih, kjer varuh še ni postavljen ali ga ni treba postaviti, ščiti interese neznanih udeležencev.

Oskrbništvo pomeni pomoč polnoletni osebi, ki zaradi duševne bolezni, telesne ali duševne prizadetosti svojih zadev v celoti ali deloma na more oskrbeti sama. Varuško sodišče, ki je pristojno za odločanje o postavitvi oskrbnika, lahko začne postopek po uradni dolžnosti ali na zahtevo prizadete osebe. Osebi, ki je samo telesno prizadeta, je mogoče postaviti oskrbnika le na njeno zahtevo.

Sodišče sme postaviti oskrbnika, če je to potrebno, in sicer če zadeve ni mogoče oskrbeti s pooblaščencem ali z drugo obliko pomoči. Oskrbovanje se mora omejiti na zadeve, v katerih prizadeti potrebuje pomoč. Oskrbovanje zajema predvsem pravno oskrbovanje zadev: pravne posle in siceršnja pravna (in procesna) dejanja, vključno z dejanskimi ravnanji, potrebnimi za izvedbo teh pravnih ravnanj. Odločujoč kriterij za delovanje oskrbnika so želje in življenjske predstave oskrbovanega. O pomembnih stvareh se je zato oskrbnik pred svojo odločitvijo dolžan pogovoriti z oskrbovancem. V okviru svojih del in nalog mora oskrbnik spodbujati terapevtske možnosti oskrbovanega.

Po sprejetju Zakona o spremembi premoženjske izravnave in skrbniškega prava leta 2009 nemška zvezna notarska zbornica vodi poseben register, v katerega se vpiše oskrbnik. V registru se opišejo tudi zadeve, v katerih prizadeti potrebuje pomoč.

Z odpravo instituta odvzema poslovne sposobnosti v nemškem pravu ni več sodne ugotovitve poslovne nesposobnosti, na katero bi se lahko zanesel pravni promet. Tako z dodelitvijo pomoči v obliki oskrbnika (to je zakonitega zastopnika) oskrbovani ostaja pravno polno poslovno sposoben. Takšna »dvojna pristojnost« oskrbnika in oskrbovanega za sklepanje pravnih poslov je problematična, kadar v isti zadevi ravnata oba. Pri poslih, ki si nasprotujejo, velja posel, ki je bil opravljen prej. Pri poslih, ki lahko obstajajo drug poleg drugega, velja, da so vsi veljavni, čeprav so skupaj nesmiselni.

Sodišče lahko, če obstaja bistvena nevarnost za osebo in premoženje oskrbovanega, določi, da oskrbovani v posameznih zadevah ne more samostojno pravno ravnati, temveč potrebuje soglasje oskrbnika (t. i. pridržek soglasja). Zakon glede veljavnosti pravnih poslov, sklenjenih brez soglasja skrbnika, napotuje na predpise, ki so odločilni za presojo izjave volje omejeno poslovno sposobnega mladoletnika. Oskrbovanec, ki mu je sodišče za določene zadeve odredilo pridržek soglasja, lahko veljavno ravna brez soglasja, če mu posel prinese samo korist. Lahko tudi izjavi voljo za majhne zadeve vsakdanjega življenja. V zvezi s pridržkom soglasja komentarji oskrbniškega prava opozarjajo na možnost, da je oseba, ki bi za veljavnost svoje izjave potrebovala soglasje skrbnika, v času izjavljanja svoje volje naravno (ne pa tudi pravno – odvzema poslovne sposobnosti nemško pravo ne pozna več) poslovno popolnoma nesposobna. Njena izjava volje je v tem primeru nična in ne samo izpodbojna. Breme dokaza popolne nesposobnosti v času izjavljanja volje je na strani oskrbovanca in ne na strani tretjega.

Rejništvo: Starši včasih ne morejo ali nočejo sami vzgajati otroka. Kot alternativa posvojitvi se v posameznih takšnih primerih ponuja namestitev otroka v rejniško družino. Starši, katerih otrok je nameščen v rejništvo, ostanejo imetniki skrbi za otroka. To jim omogoča, da se vsak čas vmešajo v razmerje med otrokom in rejnikom in da otroka vzamejo iz rejniške družine.

Če je otrok v rejništvu daljši čas, ima rejnik pravico odločati o vsakdanjih stvareh v zvezi z otrokom in ga v njih tudi zastopati. Rejnik je v tem primeru upravičen upravljati tudi zaslužek rejenca in uveljavljati zanj socialne dajatve. Imetniki starševske skrbi pa ta upravičenja rejnika lahko izključijo s tem, da odredijo drugače. Poleg tega lahko navedena upravičenja rejnika omeji tudi sodišče.

Če hočejo starši otroka, ki je že daljši čas v rejništvu, vzeti iz rejništva, lahko sodišče odloči, da otrok ostane pri rejniku, če bi bila sicer ogrožena njegova korist. Na zahtevo staršev ali rejnika s privolitvijo staršev lahko sodišče na rejnika, pri katerem je otrok že daljši čas, prenese tudi obsežnejša upravičenja staršev, npr. upravičenje določiti otrokovo prebivališče, skrb za zdravje, odločanje v zadevah v zvezi s šolo ali celotno skrb za osebo otroka.

1.2. Švedska
Družinsko pravo Švedske je urejeno v naslednjih zakonih: v Zakonu o zakonski zvezi z dne 14. 5. 1987 (SFS št. 230) z novelami, zadnja 2011 (2011: 891), Zakonu o starševstvu z dne 10. 6. 1949 s številnimi novelami, zadnja 2012 (2012: 779), Zakonu o obravnavi pokojninskih zavarovanj in pokojninskih zahtevkov ob delitvi premoženja (1998:619), Zakonu o skupaj živečih parih z dne 2. 6. 2003 (2003: 376), zadnja sprememba 2011 (2011: 493). Družinsko pravne določbe dopolnjujeta še Zakon o osebnem imenu z dne 24. 6. 1982 (SFS št. 670), zadnja sprememba 2011 (2012: 66) in Zakon o dedovanju (SFS 1958:637 in SFS 1987:815).

Sklenitev zakonske zveze: Civilna sklenitev zakonske zveze je na Švedskem, tako kot tudi v drugih nordijskih državah, predpisana fakultativno. Pri sklenitvi zakonske zveze morata biti navzoča oba zakonca, ki morata soglašati s sklenitvijo zakonske zveze. Prisotnost prič ni nujna. Instituta zaroke švedsko pravo ne pozna od leta 1973. Švedska je z reformo Zakona o zakonski zvezi leta 1988 drastično zmanjšala število zadržkov za sklenitev zakonske zveze. Veljavno pravo pozna štiri: mladoletnost, dvojno zakonsko zvezo, sorodstvo v ravni in v stranski črti drugega kolena (pri polsestri in polbratu lahko upravni organ spregleda zadržek) ter razmerje posvojitve. Na predlog mladoletnika lahko upravni organ mladoletniku da soglasje za sklenitev zakonske zveze. Najnižja starost mladoletnika za pridobitev dovoljenja za sklenitev zakonske zveze z zakonom ni predpisana. Upravni organ v postopku izdaje dovoljenja za sklenitev zakonske zveze mladoletnika zasliši starše in pridobi tudi mnenje pristojne socialne službe. Zakonska zveza se lahko sklene civilno ali po pravilih verske skupnosti, ki ima dovoljenje za sklepanje zakonskih zvez.

Oseba, ki je kljub zadržku sklenila zakonsko zvezo, sme zahtevati razvezo zakonske zveze. Švedsko pravo je namreč odpravilo institut razveljavitve zakonske zveze. Razvezo zakonske zveze zaradi obstoja sorodstva v ravni črti, sorodstva med pravim bratom in sestro, razmerja posvojitve ter obstoja dvojne zakonske zveze sme zahtevati tudi državni tožilec. Zakonska zveza ne ustvarja pravnih posledic, če pri njeni sklenitvi nista bila navzoča oba zakonca ali če oseba, ki je vodila postopek, ni bila pooblaščena za sklepanje zakonske zveze. Vendar se tudi takšna zakonska zveza na zahtevo zakonca (ali njegovega zakonitega dediča) lahko prizna, če za to obstajajo izredni razlogi.

Od 1. 5. 2009 lahko zakonsko zvezo skleneta tudi istospolna partnerja.

Zunajzakonska skupnost: S 1. 7. 2003 je na Švedskem stopil v veljavo Zakon o skupaj živečih parih (Cohabitees Act), ki se uporablja tako za heteroseksualne, kot homoseksualne pare, ki živijo skupaj daljše časovno obdobje kot par, imajo skupno gospodinjstvo in so ekonomsko povezani. Če partnerja ne živita skupaj, zunajzakonska skupnost ne more nastati. Njuno razmerje mora biti podobno razmerju oseb v zakonski zvezi. Nihče od partnerjev ne sme živeti v drugi zakonski zvezi. Švedsko pravo ne pozna posebne oblike registracije zunajzakonske skupnosti. Izpolnjevanje pogojev je tako potrebno dokazovati pred civilnimi sodišči. V praksi so se izoblikovale določene domneve, ki dokazovanje obstoja oziroma neobstoja zunajzakonske skupnosti olajšujejo. Švedski zakon o zunajzakonski skupnosti ureja le nekatere pravne posledice skupaj živečih parov. Vsebuje predvsem pravila, ki urejajo premoženjska razmerja med partnerjema, stanovanje partnerjev in njune gospodinjske predmete. Njegov cilj je namreč zagotoviti določen minimum varnosti šibkejšemu partnerju ob prenehanju skupnosti. Tako na primer eden od zakoncev ne sme obremeniti stanovanja (ni nujno stanovanje v skupni lasti) ali ga oddati v najem brez soglasja drugega zakonca. Vzajemna dolžnost preživljanja po prenehanju skupnosti ne obstaja, prav tako na Švedskem zunajzakonska partnerja ne moreta skupaj posvojiti otroka.

Osebna in premoženjska razmerja med zakonci: Zakonca sta drug drugemu dolžna zvestobo in obzirnost. Skupaj morata skrbeti za dom, otroke, si prizadevati za korist družine ter se sporazumeti o medsebojni razdelitvi nalog. V času trajanja zakonske zveze morata oba prispevati sredstva za skupno gospodinjstvo. Švedsko pravo ne predpisuje dolžnosti zakoncev, da živita skupaj.

Osebno ime zakoncev je urejeno v Zakonu o osebnem imenu. Ob sklenitvi zakonske zveze lahko eden od zakoncev prevzame priimek drugega zakonca ali pa oba zakonca ohranita svoj priimek. Če zakonca izbereta skupni priimek, ta priimek hkrati postane tudi priimek skupnih otrok.

V času trajanja zakonske zveze sta se zakonca dolžna preživljati. Ta dolžnost praviloma preneha z razvezo zakonske zveze. Le izjemoma, če se zakonec po razvezi ne more preživljati sam, mu lahko sodišče prisodi preživnino za krajši, t. i. premostitveni čas. Do preživnine za daljši čas je zakonec upravičen takrat, kadar je zakonska zveza trajala dlje časa ali če se zakonec zaradi izjemnih okoliščin ni sposoben preživljati sam.

Sklenitev zakonske zveze za zakonca nima pravnih posledic na področju premoženjskih razmerij. Premoženje zakoncev po sklenitvi zakonske zveze ostaja ločeno. Švedski zakoniti premoženjski režim med zakoncema pozna dve vrsti premoženja: posebno, t. i. »pridržano premoženje«, s katerim lahko zakonec prosto razpolaga in t. i. »izravnalno premoženje zakoncev«, ki ob prenehanju skupnosti služi izravnavi premoženja med zakoncema.

Pridržano premoženje obsega: 1) premoženje, ki je s pogodbo razglašeno za pridržano premoženje; 2) premoženje, ki ga je zakonec prejel od tretjega s pogojem, da to postane pridržano premoženje prejemnika; 3) premoženje, ki ga je zakonec pridobil na podlagi oporoke s pogojem, da to postane pridržano premoženje prejemnika; 4) premoženje, ki ga je zakonec pridobil kot zakoniti dedič in za katerega je zapustnik v oporoki določil, da mora postati pridržano premoženje prejemnika; 5) premoženje, ki nadomesti pridržano premoženje (navedeno pod točkami od 1 do 4), razen če s pravnim poslom, na podlagi katerega je premoženje postalo pridržano, ni določeno kaj drugega. Če s tem pravnim poslom ni določeno kaj drugega, se vsi dohodki pridržanega premoženja štejejo za izravnalno premoženje zakoncev.

Vse ostalo premoženje je izravnalno premoženje. Izravnalno premoženje med trajanjem zakonske zveze ostaja ločeno. Ob prenehanju zakonske zveze se premoženjski masi obeh zakoncev zlijeta in razdelita tako, da vsak zakonec (oziroma njegov dedič) dobi polovico neto vrednosti te mase (polovico bruto premoženja po odbitju dolgov). Zakonec sme obdržati svoje (izravnalno) premoženje ali njegov del, čeprav presega v delitvi določen delež tega zakonca na izravnalnem premoženju, če bi bila delitev izravnalnega premoženja na polovico neprimerna glede na trajanje zakonske zveze, premoženjske razmere zakoncev in druge okoliščine.

Zakonca se s pogodbo lahko dogovorita, da je vse njuno premoženje pridržano premoženje (s čimer se v bistvu dogovorita za sistem ločenega premoženja), ali da je vse njuno premoženje izravnalno premoženje. Pogodba mora biti sklenjena v pisni obliki in predložena v evidenco sodišču. Pogodba, ki sta jo sklenila bodoča zakonca, velja že pred sklenitvijo zakonske zveze, če je bila vložena pri sodišču v roku enega meseca od sklenitve. V nasprotnem primeru velja šele od dneva, odkar je bila vložena pri sodišču.

V času trajanja zakonske zveze veljajo omejitve, ki zadevajo stanovanje zakoncev in skupne gospodinjske predmete zakoncev. Zakonec brez privolitve drugega zakonca ne sme odtujiti, obremeniti, oddati v najem skupnega stanovanja zakoncev (to ni nujno stanovanje v skupni lasti) niti drugega nepremičnega izravnalnega premoženja zakoncev ali na njem ustanoviti pravico rabe, niti ne sme odtujiti ali zastaviti skupnih gospodinjskih predmetov. Prepovedi veljajo tudi med razveznim postopkom in tudi za nepremično premoženje, ki je bilo pridobljeno po vložitvi tožbe za razvezo. Privolitev v odtujitev ali obremenitev nepremičnine mora biti dana v pisni obliki. Sodišče sme na zahtevo zakonca nadomestiti soglasje drugega zakonca, ki je svoje soglasje odrekel brez upravičenega razloga.

Prenehanje zakonske zveze: Zakonska zveza lahko preneha le s smrtjo zakoncev ali z razvezo, saj švedsko pravo ne razlikuje med razvezo, razveljavitvijo in ničnostjo zakonske zveze. Predlog za razvezo zakonske zveze lahko poda eden od zakoncev ali oba zakonca. Pri skupnem predlogu za razvezo zakonske zveze ni treba navesti razveznega razloga. Šteje se, da se zakonca, ki podata skupni predlog za razvezo zakonske zveze, strinjata o nevzdržnosti zakonske zveze. Če predlaga razvezo zakonske zveze eden od zakoncev, začne z vročitvijo predloga za razvezo zakonske zveze drugemu zakoncu teči šestmesečni rok za premislek. Po izteku časa za premislek mora zakonec na sodišče v šestih mesecih vložiti dokončen predlog za razvezo zakonske zveze. Roka za premislek ni, če ga nihče od zakoncev ne želi in če nihče od zakoncev ne živi s svojim otrokom, mlajšim od 16 let, ki potrebuje skrb. Čas za premislek tudi ni potreben, če sta zakonca živela ločeno vsaj dve leti, če sta zakonsko zvezo sklenila sorodnika v ravni črti, pravi brat ali sestra ali če je bil eden od zakoncev ob sklenitvi zakonske zveze že poročen in prejšnja zakonska zveza ni prenehala.

Razmerja zakoncev do otrok po razvezi zakonske zveze: Po novelah Zakona o starševstvu (1983, 1994 in posebno 1998) skupno varstvo in vzgoja z razvezo ne prenehata, razen če jo sodišče posebej odpravi ali če zakonca predlagata, da bo otrok v vzgoji in varstvu pri enemu od zakoncev. Sodišče na predlog zakoncev ni vezano, ampak odloči v skladu s koristjo otroka. Pri odločitvah glede skrbi za osebo otroka, stanovanja in otrokovih stikov je na prvem mestu otrokova korist. Upoštevati je treba tudi voljo otroka glede na njegovo starost in zrelost.

Otrok ima pravico do stikov s tistim od staršev, pri katerem ne stanuje. Oba starša sta odgovorna za čim boljše zadovoljevanje potrebe otroka po stikih s tistim od staršev, ki nima otroka pri sebi. Imetnik pravice do skrbi za osebo otroka mora skrbeti tudi za zadovoljevanje potrebe otroka po stikih z drugimi osebami, ki so otroku blizu (npr. s starimi starši ali s prejšnjimi rejniki). O načinu izvrševanja stikov se imetnik pravice do skrbi za osebo otroka in oseba, ki zahteva stike z otrokom, dogovorita. Če ne pride do dogovora, odloča sodišče na podlagi tožbe v skladu z otrokovo koristjo.

Partnerska skupnost: Dne 1. 5. 2009 je bil Zakon o zakonskih zvezah spremenjen tako, da lahko zakonsko zvezo sklenejo tudi osebe istega spola. Od 1. 5. 2009 naprej na Švedskem zato ni več mogoče registrirati partnerstva dveh oseb istega spola. Istospolni pari, ki so partnersko skupnost registrirali pred 1. 5. 2009, so dobili možnost, da registrirano partnersko skupnost preoblikujejo v zakonsko zvezo, ni pa to nujno. Če registrirane partnerske skupnosti ne preoblikujejo v zakonsko zvezo, za njih še vedno velja Zakon o registriranih partnerstvih.

Istospolni partnerji so na Švedskem pri posvojitvi otrok izenačeni z zakonci že od leta 2002. Istospolni partnerji lahko posvojijo otroka skupaj, lahko pa istospolni partner posvoji tudi otroka svojega partnerja. Švedska istospolnim partnerjem dovoljuje tudi posvojitev otrok iz tujine.

Izvor otroka: Švedsko pravo ne vsebuje posebnih pravil za določanje materinstva, ampak zgolj domnevo, da je mati otroka ženska, ki ga je rodila. Oče pa je po švedskem pravu tisti, ki je bil ob rojstvu otroka v zakonski zvezi z otrokovo materjo, ki je očetovstvo pripoznal oziroma je bilo to sodno ugotovljeno. Domneva očetovstva velja tudi, če je bil otrok rojen določen čas po prenehanju zakonske zveze, vendar le, če je zakonska zveza prenehala s smrtjo otrokovega očeta, ne pa z razvezo zakonske zveze (razveljavitve švedsko pravo ne pozna več).

Domnevo očetovstva lahko pred sodiščem izpodbijata domnevni oče in otrok. Domnevni oče mora v postopku izpodbijanja očetovstva dokazati, da je imela mati v času spočetja otroka spolne odnose z drugim moškim in je glede na vse okoliščine konkretnega primera verjetno, da je drugi moški oče otroka, da se genska zapisa domnevanega očeta in otroka razlikujeta, ali, da je bil otrok spočet pred sklenitvijo zakonske zveze ali v času ločenega življenja zakoncev v času trajanja zakonske zveze in zakonca v času spočetja nista imela spolnih odnosov. Sodišče lahko tudi ugotovi, da domnevni oče ni biološki oče otroka, če mati in domnevani oče v pisni obliki privolita v pripoznanje očetovstva drugega moškega.

Moški, ki želi pripoznati otroka, mora to storiti s pisno izjavo, ki jo potrdita dve osebi. S pripoznanjem morata pisno soglašati polnoletni otrok oziroma socialno varstvo, če je otrok mladoleten ter mati. Socialno varstvo lahko v imenu otroka soglaša s pripoznanjem le, če je verjetno, da je moški, ki želi pripoznati otroka, oče otroka. Pripoznanje je dopustno tudi pred rojstvom otroka. Če se naknadno izkaže, da moški, ki je pripoznal otroka, ni oče otroka, sodišče z učinkom ex nunc razglasi, da pripoznava nima pravnih učinkov.

Sodna ugotovitev očetovstva se od leta 2005 naprej opravi na podlagi DNK testa in ima ex nunc učinke.

Starševska skrb: Zakon o starševstvu določa, da ima otrok pravico do skrbi, varnosti in do skrbne vzgoje. Oba starša imata pravico in dolžnost odločati v zadevah skrbi za osebo otroka, razen če je enemu odločanje onemogočeno zaradi odsotnosti, bolezni ali iz drugih razlogov in z odločitvijo ni mogoče odlašati.

Po noveli iz leta 1990 so sodišča pri odločanju o varstvu in vzgoji dolžna posebno težo pripisati potrebi otroka po tesnem in dobrem stiku z obema od staršev. To pomeni, da ima tisti od staršev, glede katerega se lahko pričakuje, da bo drugemu onemogočal stike, slabe možnosti, da bo dobil (obdržal) varstvo in vzgojo, zlasti če kaže, da je drugi od staršev v tem smislu kooperativnejši. Švedsko pravo pa tudi sicer postavlja interese otroka nad interese njegovih staršev. Odločitve sodišč o varstvu in vzgoji ter o stikih morajo zasledovati samo otrokovo korist in nikakor ne smejo imeti npr. namena kaznovati roditelja ali vzpostaviti pravičnost med staršema.

Švedsko pravo ne pozna krovnega pojma za vsebino, ki v slovenskem sistemu obsega skrb za osebo in za premoženje otroka. Skrb za otroka, četudi se izvršuje na podlagi zakona (ne odločbi organa), v švedskem pravu pokriva institut varuštva, ki je predstavljen v nadaljevanju.

Preživljanje med starši in otroki: Dolžnost preživljanja na Švedskem velja za starše do svojih otrok. Starši so svojega otroka dolžni preživljati le do dopolnjenega 18. leta starosti, nato pa le, če se šola. Reforma Zakona o starševstvu iz leta 1979 je dolžnost staršev preživljati svojega otroka po 18. letu starosti omejila na šolanje v šolah za pridobitev splošne izobrazbe. Šole za pridobitev splošne izobrazbe so osnovna šola, gimnazija ali druga srednja šola, ne pa višja šola in univerza. Ne glede na nadaljnje šolanje so starši dolžni preživljati svojega otroka najdalj do 21. leta starosti. Za financiranje nadaljnjega šolanja ima otrok pravico izrabiti različne oblike državne pomoči (npr. državni kredit, ki ga začne odplačevati šele, ko se zaposli).

Dolžnost preživljanja otroka svojega zakonca po švedskem pravu praviloma ne obstaja, razen v izjemnih primerih. Zakonec mora preživljati otroka svojega zakonca le, če dalj časa živi z otrokom in če ima njegov zakonec tega otroka v vzgoji in varstvu. Če partnerja nista sklenila zakonske zveze, velja navedena dolžnost preživljanja pod pogojem, da imata partnerja skupnega otroka. V vsakem primeru je tovrstna dolžnost preživljati otroka svojega partnerja subsidiarna, torej le v primeru, če otroka ne more preživljati niti drugi od staršev, ki otroka nima v vzgoji in varstvu.

Posvojitev: Posvojitev razmerje posvojitelja in posvojenca pravno izenači z razmerjem starši – otrok. Posvojiti je mogoče otroka, izjemoma pa tudi polnoletno osebo, če obstaja med to osebo in posvojiteljem razmerje, ki je podobno razmerju med starši in otroki.
Otroka lahko posvoji oseba, ki je stara 25 let in je pridobila soglasje sodišča za posvojitev. Kadar posvojitelj posvoji otroka svojega zakonca ali v primeru drugih posebno upravičenih razlogov, je lahko posvojitelj tudi mlajši od 25 let, vendar ne manj kot 18.

Nikogar ne more posvojiti več oseb, razen če sta posvojitelja zakonca. Zakonca lahko samo skupaj posvojita otroka. Izjemoma lahko zakonec sam posvoji otroka, če je drugi zakonec neznanega prebivališča, duševno bolan ali slaboumen. S privolitvijo drugega zakonca lahko zakonec posvoji tudi otroka svojega zakonca. Od 1. 2. 2003 se pravila Zakona o starševstvu glede posvojitve uporabljajo tudi za homoseksualne pare, ki so registrirani v skladu z Zakonom o registriranih partnerstvih (1994:1117) oziroma so registrirano partnerstvo preoblikovali v zakonsko zvezo oziroma so sklenili zakonsko zvezo. Ti uživajo pri posvojitvi enake pravice kot zakonci.

Posvojitev otroka se lahko opravi na temelju soglasja otrokovih staršev in otroka, ki je dopolnil 12 let. Privolitev matere je veljavna šele določen čas po porodu, ko si je od njega že opomogla (v praksi šest tednov po porodu). Privolitev staršev ni potrebna, če so duševno bolni, slaboumni, neznanega prebivališča ali niso upravičeni do skrbi za otroka. Namesto njihove privolitve je potrebna privolitev otrokovega varuha. Prav tako privolitev staršev ni potrebna, kadar je posvojenec polnoleten.

Rejništvo: Na Švedskem je rejništvo izjemno pomembna in razvita oblika družbene skrbi za otroke z najdaljšo tradicijo, saj sega v 18. stoletje. Med odraslimi Švedi je kar 5 % takih, ki so nekaj časa živeli v rejniški družini. V rejništvu je bilo do leta 1980 nameščenih okoli 75 % otrok, ki določeno obdobje niso mogli živeti v svojih matičnih družinah. Od tega leta odstotek vključenosti pada in trenutno znaša 55 %. Razlogi za upadanje so večplastni. Bistven razlog za to je ustanavljanje specializiranih majhnih zasebnih zavodov s kapaciteto šest do deset otrok, ki svoje usluge neprestano ponujajo, medtem ko je treba rejniške družine vedno znova iskati in usposabljati, kar za socialne službe pomeni dodatno strokovno zahtevno delo. Največjo veljavo pri izbiri rejniške družine ima ocena, ki jo pripravijo strokovni delavci v lokalnih socialnih ustanovah.

Rejniška dejavnost je plačana. Plačilo se deli na plačilo stroškov za oskrbo otroka in nagrado, ki jo prejemajo za delo in je odvisna od starosti otroka, glede nagrade pa je rejnik zavezanec za plačilo davka. Kadar so rejniki sorodniki, jim nagrada za delo ne pripada.

Skrbništvo: Na Švedskem snov, ki jo v slovenskem pravu obravnava pravni pojem skrbništva, urejajo trije instituti: varuštvo, skrbništvo in oskrbništvo. Glavni pravni vir je Zakon o starševstvu. Z novelo (1988:1251), ki je stopila v veljavo 1.1.1989, sta bila odpravljena institut odvzema poslovne sposobnosti in skrbništva za polnoletne. Zakon je skrbništvo spremenil in dopolnil z novim institutom, ki ustreza nemškemu oskrbništvu.

Varuštvo služi skrbi za osebo in premoženje mladoletne osebe, ki potrebuje varstvo. Varuh mora varovati pravice varovanca s previdnostjo in prizadevnostjo ter ga zastopati po svojih najboljših močeh. Pri tem mora paziti, da so sredstva varovanca porabljena koristno. Na zahtevo nadzornega varuškega organa (vrhovnega varuha) ali sodišča mora varuh predložiti račun. V določenih primerih je varuštvo treba registrirati pri sodišču (npr. če je mladoletnik pridobil premoženje nad določeno vrednostjo ali na drug način kot s posojilom, ali če sodišče meni, da je registracija potrebna).

Otrokovi varuhi so praviloma starši, ki imajo roditeljsko pravico. Če eden od staršev ne more biti varuh, če mu je varuštvo odvzeto ali če ima roditeljsko pravico le eden od staršev, je varuh samo drugi od staršev. Otroku, ki nima nobenega varuha, ker je eden od staršev (ali oba) mladoleten, sodišče postavi za varuha tretjega, ki opravlja svojo funkcijo do polnoletnosti enega od staršev. Mladoletnim bratom in sestram se praviloma postavi skupen varuh, razen če temu nasprotujejo posebni razlogi.

V pomembnih zadevah mora varuh upoštevati mnenje varovanca, ki je dopolnil 16 let. Za opravljanje določenih nalog potrebuje varuh dovoljenje nadzornega varuškega organa. Varovanec ima lahko tudi več varuhov. Ti morajo, kadar gre za premoženje, varuštvo opravljati skupaj. Če se v določeni zadevi ne morejo sporazumeti, obvelja mnenje tistega, ki mu je pritrdil nadzorni varuški organ. Sodišče lahko odredi, da je uprava premoženja med varuhi razdeljena oziroma da določeno premoženje upravlja samo en varuh. Vsak od varuhov ima pravico zahtevati, da sodišče prenese varuštvo samo nanj. Sodišče zahtevi ugodi, če je to v korist otroka.

Skrbništvo pomeni skrb za osebo ali za premoženje za omejen krog zadev. Za postavitev skrbnika je pristojen nadzorni varuški organ, v določenih primerih pa tudi sodišče. Nadzorni varuški organ lahko postavi skrbnika otroku, ki potrebuje nadomestno skrb, ker je njegov varuh zaradi bolezni ali drugih razlogov zadržan ali razrešen. Prav tako lahko varuški organ postavi skrbnika mladoletni ali polnoletni osebi v naslednjih primerih: 1) če interesi varovanca nasprotujejo interesom njegovega varuha, prej postavljenega skrbnika, oskrbnika; 2) če so dediči neznanega ali oddaljenega prebivališča in ne bi mogli uresničiti svojih pravic glede zapuščine ali ne bi mogli upravljati zapuščine; 3) če se v primeru smrti ne more ugotoviti, ali je umrli zapustil dediče; 4) če je oporočni dedič neznan, neznanega ali oddaljenega prebivališča; 5) če je iz kakšnega drugega razloga potrebno poskrbeti za pravice odsotnega ali če je potrebno upravljati njegovo premoženje; 6) če mora biti premoženje v oskrbi in upravi skrbnika na podlagi posebnih predpisov.

Polnoletni osebi, ki zaradi bolezni, duševne motnje, slabega zdravja ali podobnih razlogov ne more varovati svojih pravic, upravljati svojega premoženja ali osebi, ki je odvisna od osebne pomoči, postavi skrbnika sodišče. Za njegovo postavitev je potrebna privolitev prizadete osebe, razen če njeno stanje ne dovoljuje, da se jo vpraša za mnenje. Pred postavitvijo je treba opraviti zdravniško ali enakovredno preiskavo o zdravju osebe, ki potrebuje pomoč.

Skrbnik je pod nadzorom sodišča in nadzornega varuškega organa ter mora na njuno zahtevo predložiti račun. V pomembnih zadevah mora upoštevati mnenje varovanca, ki je dopolnil 16 let. Skrbnik, ki zastopa odraslega varovanca, mora pridobiti njegovo soglasje za vsa pravna dejanja, sicer dejanje proti varovancu nima pravnega učinka, razen če varovanec ni bil v stanju izraziti svojega mnenja, ali če njegovega soglasja ni bilo mogoče pridobiti iz drugih razlogov. Izjema velja le za pravne posle vsakdanjega prometa, kjer se predpostavlja, da obstaja soglasje varovanca, razen če ni varovanec nasprotni stranki pred tem izjavil kaj drugega. Pravno dejanje, ki ga je skrbnik storil zunaj kroga svojih nalog, proti varovancu ne učinkuje. Skrbnik, ki je storil pravno dejanje brez soglasja varovanca, mora dobrovernemu tretjemu povrniti škodo. Za postavitev in razrešitev skrbnika veljajo enake določbe kot pri varuštvu.

Oskrbništvo: Sodišče osebi, ki zaradi bolezni, duševne motnje ali podobnih razlogov ne more skrbeti zase in upravljati svojega premoženja, ne odvzame poslovne sposobnosti, temveč ji zgolj postavi oskrbnika. Oskrbnik ni potreben, če zadostuje pomoč skrbnika, ali če se osebi lahko zagotovi pomoč, ki manj posega v njene pravice. Pred postavitvijo oskrbnika je treba opraviti zdravniško ali enakovredno preiskavo o zdravju oskrbovanca.

Oskrbovalec lahko skrbi za vse potrebe oskrbovanega, za določen premoženjski predmet, del premoženja ali neko konkretno zadevo. Določitev zadev, ki jih bo opravljal, sme sodišče prepustiti nadzornemu varuškemu organu. Pravni posli, ki jih oskrbovalec sklene zunaj kroga zadev, za katere je postavljen, ne učinkujejo proti oskrbovanemu. Varovanec lahko kljub temu, da ima oskrbnika, še naprej sam sklene delovno razmerje, pogodbo o delu, razpolaga z zaslužkom, z doprinosom premoženja in pod določenimi pogoji tudi z dediščino in darili. Za postavitev in razrešitev skrbnika veljajo enake določbe kot pri varuštvu.

1.3. Velika Britanija
Spremembe, ki jih je doživelo angleško družinsko pravo v zadnjih stotih letih, so bile tako velike, da sodišča niso mogla več obvladovati Common Law sistema. To je imelo za posledico kodifikacijo pravnih pravil. Veljavno angleško družinsko pravo je tako v glavnem kodificirano pravo. Urejajo ga predvsem naslednji pravni predpisi: Matrimonial Causes Act 1973 (ureja razvezo zakonske zveze in razglasitev zakonske zveze za nično), Matrimonial Proceedings and Property Act 1970 (določa osebna in premoženjska razmerja med zakoncema), Law Reform (Miscellaneuos Provisions) Act 1970, Domestic Proceedings and Magistrates Courts Act 1978 (ureja premoženjskopravne posledice zakonske zveze), Law Reform (Married Women and Tortfeasors) Act 1935 (ureja premoženjskopravne posledice zakonske zveze), Family Law Act 1996, Marriage (Same Sex Couples) Act 2013 (ureja zakonsko zvezo istospolnih partnerjev), Civil Partnership Act 2004, Adoption and Children Act 2002, Legitimacy Act 1976, Children Act 1989, Child Support Act 1995, Child Support, Pensions and Social Security Act (2000), Family Law Reform Act 1987, Human Fertilization and Embryology Act 2008 (ureja izvor otroka z oploditvijo z biomedicinsko pomočjo), Mental Capacity Act 2005 (v njem je urejeno skrbništvo za polnoletne osebe).
Sklenitev zakonske zveze: Zakonsko zvezo lahko sklene vsaka polnoletna oseba kot tudi osebe, ki je dopolnila 16 let s privolitvijo staršev oziroma skrbnika. Soglasje staršev lahko nadomesti sodišče. Civilna sklenitev zakonske zveze je predpisana le fakultativno. Pravo Velike Britanije pozna dve obliki neveljavnosti zakonske zveze: ničnost kot absolutno neveljavno zakonsko zvezo (»void marriage«) in izpodbojnost (»voidable marriage«), ki jo je treba šele uveljaviti pred sodiščem.

Zakonska zveza je nična: 1) če sta zakonca v prepovedani stopnji sorodstva ali svaštva; 2) če kateri od zakoncev še ni dopolnil 16 let; 3) če niso bili upoštevani določeni obličnostni predpisi; 4) če je bil zakonec ob sklenitvi zakonske zveze že poročen.

Izpodbojna pa je zakonska zveza: 1) ki je zaradi nesposobnosti enega od zakoncev ni mogoče izvrševati; 2) če se zakonec upira izvrševanju zakonske zveze; 3) če manjka veljavna privolitev za sklenitev zakonske zveze (npr. zaradi sile, zmote glede osebe, zmote glede pravne narave dejanja, duševne bolezni in drugih vzrokov); 4) če zakonec, ki je bil ob sklenitvi zakonske zveze sposoben dati veljavno privolitev, trpi za duševno boleznijo take vrste ali v taki meri, da ni več primeren za zakonsko zvezo; 5) če je ob sklenitvi zakonske zveze toženi trpel za spolno prenosljivo boleznijo in tožnik tega ob sklenitvi zakonske zveze ni vedel; 6) če je bila ob sklenitvi zakonske zveze žena noseča z drugim in tožnik tega ob sklenitvi zakonske zveze ni vedel.

Zunajzakonska skupnost po angleškem pravu ne ustvarja družinskopravnih posledic. Kljub temu sta v posameznih zakonih omenjena partnerja, ki nista sklenila zakonske zveze oziroma partnerske skupnosti. Zunajzakonska partnerja imata po teh predpisih v nekaterih primerih enake pravice kot zakonca (npr. na področju pravice do prejemanja socialne podpore), v nekaterih primerih manjše pravice kot zakonci (npr. na področju zaščite pred družinskim nasiljem na podlagi Family Law Act, 1996), v nekaterih primerih pa so pravic sploh nimajo. Tako npr. zunajzakonska skupnost heteroseksualnih partnerjev ob njenem morebitnem prenehanju ne ustvarja posledic, preživljanja, delitve skupnega premoženja. Zuanjzakonska skupnost tudi nima pravnih posledic na področju dednega prava, davčnega prava in prava socialne varnosti.

Osebna in premoženjska razmerja med zakonci: Zakonca sta dolžna živeti skupaj in prispevati k preživljanju družine. Pri določanju višine preživnine in načina preživljanja mora sodišče upoštevati vse okoliščine konkretnega primera, še posebno korist otrok v družini.

Angleško pravo nima posebnih določb glede osebnega imena po sklenitvi zakonske zveze. V praksi žena praviloma prevzame možev priimek, razen če se je že pred sklenitvijo zakonske zveze v poklicu uveljavila s svojim priimkom.

Angleško pravo ne pozna instituta premoženjskega režima med zakoncema. Za lastninskopravna razmerja zakoncev veljajo pravila stvarnega prava. Med zakoncema velja načelo ločenega premoženja zakoncev in ločenega jamstva za obveznosti. Od tega pravila pozna angleško pravo nekaj izjem. Predmeti, ki jih je žena ustvarila iz prihranjenega gospodinjskega denarja, štejejo za skupno last. S sklenitvijo pravnega posla v zvezi s tekočimi obveznostmi iz gospodinjstva žena za te obveznosti zaveže tudi moža, če jo je za sklenitev teh poslov mož izrecno ali tiho pooblastil oziroma če je njegovo pooblastilo ženi mogoče domnevati. Izjema od splošnega pravila o ločenem premoženju je tudi v tem, da sme sodišče v razveznem postopku in v postopku za t.i. sodno ločitev (zakonca živita ločeno, vendar nista razvezana) določiti, da mora en zakonec na drugega prenesti določene premoženjske predmete oziroma da se v teh postopkih premoženje razdeli, kot to najbolj ustreza koristim otroka in tako, da se zakoncema omogoči prehod v samostojno življenje. Zakoncu, ki z rabo premoženja drugega zakonca prispeva k znatnemu povečanju tega premoženja, pravo priznava posebna upravičenja do tega premoženja. Pravilo se ne uporablja glede pridobivanja premoženja in glede uveljavljanja stroškov vzdrževanja premoženja drugega zakonca.

Zakon o stanovanju zakoncev (Family Law Act, 1996) vsebuje posebna pravila, ki preprečujejo, da bi zakonec samostojno razpolagal z družinskim stanovanjem.
Angleško pravo ne pozna instituta pogodbe o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema. Čeprav zakonca skleneta tovrstno pogodbo, sodišče nanjo ni vezano, ampak predstavlja zgolj eno od okoliščin, na podlagi katerih sodišče odloči o pravični delitvi premoženja med zakoncema (več o tem pri razvezi zakonske zveze).

Razveza zakonske zveze: Pravna podlaga za ureditev razveze zakonske zveze je Matrimonial Causes Act, 1973, ki pozna en sam razvezni razlog – trajno omajanost zakonske zveze. To je mogoče dokazati samo z obstojem okoliščin, ki jih našteva zakon: 1) da je toženec tožnika prevaral in zato od tožnika ni več mogoče zahtevati, da bi še živel s tožencem; 2) da je toženi tožnika brez razloga zapustil in da ločeno življenje traja najmanj 2 leti; 3) da zakonca že najmanj 2 leti živita ločeno in toženi privoli v razvezo; 4) da zakonca že vsaj 5 let živita ločeno. Tožbe za razvezo ni mogoče vložiti v prvem letu trajanja zakonske zveze, četudi obstaja kateri od zgoraj naštetih petih razlogov za omajanost zakonske zveze in četudi bi se oba zakonca z razvezo strinjala.

Sodišče v angleškem pravnem sistemu o delitvi premoženja vedno odloča skupaj z zahtevo za preživljanje zakonca. Sporazum, v katerem se zakonca dogovorita o delitvi skupnega premoženja ali o preživnini za primer razveze zakonske zveze, sodišča ne zavezuje. Zakonca torej ne moreta preprečiti delitve skupnega premoženja na način, da bi se dogovorila za režim ločenega premoženja. Lahko pa sodišče pripozna sporazum, v katerem se zakonca dogovorita za delitev skupnega premoženja, ki odstopa od načelne delitve premoženja na pol, če obstajajo posebne okoliščine. Takšne posebne okoliščine obstajajo, kadar sta se zakonca npr. pred sklenitvijo sporazuma posvetovala z odvetnikom, če sta si ob sklenitvi sporazuma izčrpno izmenjala podatke o premoženjskem stanju ali če se je v njuni zvezi rodil skupni otrok. Sodišče presoja sporazum zakoncev v dveh korakih. V prvem koraku sodišče prouči okoliščine sklenitve sporazuma in presodi, ali sta se zakonca pri sklenitvi sporazuma zavedala pravnih posledic tovrstnega sporazuma in sta nanj pristala svobodno in brez prisile. V drugem koraku sodišče prouči, ali je bil sporazum glede na okoliščine ob njegovi sklenitvi pravičen.

Delitev premoženja ob razvezi zakonske zveze po angleškem pravu ne korenini v premoženjskem pravu, temveč v preživninskem. Glede na to ima sodišče izredno širok prostor pri določanju te preživnine v širšem smislu. Sodišče lahko razdeli premoženje (ne glede na to, da je med trajanjem zakonske zveze obstajalo ločeno premoženje), določi preživnino v periodičnih zneskih ali v enkratnem znesku. Sodišče lahko tudi določi, da mora zavezanec upravičencu do preživnine namesto denarnega zneska izročiti določene predmete, npr. stanovanje, pohištvo, avtomobil. S pomočjo posebnih odredb sme prenesti tudi posamezne predmete enega zakonca na drugega zakonca ali otroka. Pri tem sodišče zasleduje dva cilja: varstvo otrokove koristi in to, da se zakoncema omogoči prehod na samostojno življenje.

Angleško pravo pozna poleg razvezne tožbe še tožbo za ločitev zakoncev, to je zahtevo za ločeno življenje. Vsak od zakoncev sme zaradi obstoja (zgoraj navedenih) okoliščin, ki kažejo na omajanost zakonske zveze, zahtevati sodno ločitev. Ta razveljavi dolžnost skupnega življenja, čeprav med zakoncema pusti v veljavi pravno (zakonsko) vez. Na podlagi analogne uporabe pravil za razvezo zakonske zveze se razdeli premoženje in določi preživnina.

Razmerja zakoncev do otrok po razvezi zakonske zveze: Po angleškem pravu (Children Act, 1989) sodišče ob razvezi zakonske zveze ne posega v starševsko odgovornost. Staršema tako po razvezi praviloma ostaneta skupna vzgoja in varstvo (joint custody) otroka, razen če eden od zakoncev ne predlaga drugačne rešitve, ali če sodišče zaradi varstva otrokove koristi vzgoje in varstva ne prenese le na enega od staršev (sole custody).

Angleško pravo (Children Act, 1989), ne govori (več) o pravici do stikov (rights of acces). Sodišče lahko na zahtevo tistega od staršev, ki nima otroka pri sebi (pa tudi tretjih, npr. starih staršev ali nekdanjega rejnika) izda odredbo, s katero naloži tistemu od staršev, pri katerem je otrok, dolžnost, omogočiti zahtevajočemu stike z otrokom (contact order). Pravico do stikov z otrokom imajo tudi druge osebe, če je to otroku v korist. Upravičenci so otrokovi stari starši ter bratje in sestre pa tudi določene druge osebe, če je otrok živel dalj časa z njimi v družinski skupnosti.
Pravna ureditev istospolne skupnosti: Dne 17. 7. 2013 je bil sprejet Marriage (Same Sex Couples) Act, po katerem lahko istospolni partnerji v Angliji in Walesu sklenejo zakonsko zvezo. Vsa poglavja tega zakona še niso pričela veljati, saj mora pristojni minister določiti datum uveljavitve. Pričakuje se, da bodo istospolni pari sklenili prve zakonske zveze v poletju leta 2014. Istospolni pari, ki so pred uveljavitvijo tega zakona sklenili partnersko skupnost, lahko partnersko skupnost preoblikujejo v zakonsko zvezo. Istospolni pari, ki sklenejo zakonsko zvezo, imajo enake pravice in obveznosti kot zakonci različnih spolov, ne velja pa npr. domneva očetovstva. Posvojitev otrok je bila istospolnim parom omogočena že leta 2002 z Adoption and Children Act.

Kljub sprejemu Marriage (Same Sex Couples) Act lahko istospolni partnerji še vedno registrirajo partnersko zvezo (civil partnership). Istospolni partnerji imajo torej možnost izbire med sklenitvijo zakonske zveze in partnersko zvezo, kar jih v primerjavi s heteroseksualnimi pari postavlja v privilegiran položaj. Teorija navedeno kritizira in meni, da mora zakonodajalec partnersko skupnost odpraviti ali pa omogočiti, da se zanjo odločijo tudi osebe različnega spola.

Izvor otroka: Mati je tista, ki je otroka rodila. To načelo velja tudi pri oploditvi z biomedicinsko pomočjo. Pri surogatnem materinstvu genetična mati postane mati v pravnem pomenu samo, če otroka posvoji.

Otrokov oče je materin mož. Ta domneva velja tudi, če se otrok rodi določen čas po prenehanju zakonske zveze z razvezo ali s smrtjo otrokovega očeta. Prav tako velja domneva očetovstva, če je bil otrok spočet z oploditvijo z biomedicinsko pomočjo, razen če mož ni privolil v umetno oploditev. Domneva očetovstva se lahko vzpostavi tudi z vpisom v matični register. Oče nezakonskega otroka lahko zahteva, da se ga kot očeta vpiše v matični register, če to zahteva skupaj z materjo, če sta z materjo sklenila sporazum o roditeljski pravici, ali če se da sklepati na očetovstvo iz odločbe sodišča.

Očetovstvo se lahko oporeka v vsakem postopku, kjer je očetovstvo pomembno za odločitev o glavni stvari. Angleško pravo namreč ne pozna posebnega postopka za izpodbijanje očetovstva. Očetovstvo lahko oporeka vsakdo, kdor ima pravni interes, da domnevani moški je ali ni oče otroka.

Po spremembi Human Fertilisation and Embryology Act dne 6. 4. 2009 se otroci, ki so bili spočeti z biomedicinsko pomočjo in se rodijo istospolnemu paru (v registriranem partnerstvu in po novem tudi partnerjema, ki sta sklenila zakonsko zvezo), avtomatično štejejo kot otroci obeh partnerjev.

Starševska skrb: Children Act, 1989, starševsko odgovornost opredeljuje kot skup posameznih pravic, dolžnosti, upravičenj in odgovornosti ter avtoritete, ki jo imajo starši na podlagi zakona do svojih otrok in njihovega premoženja, npr. dolžnost preživljanja otroka, skrb za izobrazbo, pravica izbrati vero otroka, pravica privoliti v sklenitev zakonske zveze mladoletnega otroka, pravica do zastopanja otroka v postopkih, skrb za premoženje otroka, pravica do osebnih stikov, pravica zagotavljati otrokovo disciplino. Skrb za premoženje vključuje tudi pravico vzeti v posest predmete otrokovega premoženja in jih izterjati.

Starševska odgovornost pripada obema staršema, če sta poročena. Imetnik starševske odgovornosti je upravičen, da brez soglasja drugega imetnika (drugega od staršev) izpolni svoje dolžnosti do otroka, razen če poseben predpis za posamezne ukrepe ne zahteva privolitve drugega imetnika starševske odgovornosti. Zakonec, ki meni, da ukrepi drugega zakonca nasprotujejo odločitvi sodišča o tem, pri kom bo otrok živel, ali koristi otroka, lahko od sodišča zahteva preizkus ukrepa.

Če starša nista poročena, starševska odgovornost pripada samo materi. Oče nezakonskega otroka lahko pridobi starševsko odgovornost na podlagi sporazuma z materjo (sklenjen mora biti v predpisani obliki) ali če sodišče starševsko odgovornost prenese nanj.

Preživljanje med starši in otroki: Preživljanje otroka je po angleškem pravu praviloma omejeno na čas do 17. leta starosti, le pod posebnimi pogoji sodišče dolžnost preživljanja podaljša do 18. leta starosti. Po 18. letu je otrok upravičen do preživnine, če se šola. Preživnino v imenu otroka lahko zahteva vsak od staršev, varuh in oseba, pri kateri otrok živi po nalogu sodišča. Polnoletni otrok lahko sam uveljavlja preživnino. Starši lahko plačujejo preživnino periodično, v enkratnem znesku ali pa v korist otroka nanj prenesejo premoženje.

Pri določanju višine preživnine se upošteva sposobnost zavezanca in potrebe upravičenca. Pri tem mora sodišče upoštevati vse okoliščine konkretnega primera. Kljub vrsti kriterijev, ki jih določa Children Act, 1989, ima sodišče pri odmeri preživnine precej širok prostor odločanja. Višina preživnine se po sprejemu Child Support Act, 1991, avtomatično prilagaja splošni rasti cen in dohodkov.

Angleško pravo ne predpisuje posebnega vrstnega reda glede preživljanja več oseb, vendar pa mora tudi sodišče, ki odloča o preživnini, slediti otrokovi koristi.
Nezakonski otroci so od zakonske reforme (Family Law Reform Act, 1987) dalje izenačeni z zakonskimi otroci, vendar je pri nezakonskih otrocih za uveljavljanje zahtevka za preživnino treba poprej ugotoviti očetovstvo. Nezakonski otrok, čigar mati se je poročila z drugim moškim (ne z očetom otroka), ki je otroka vzel v družino, ima preživninski zahtevek proti možu matere, kot bi bil njegov otrok (t. i. »child of the family«).

Ukrepi države za varstvo otrokove koristi: The Children Act iz leta 1989 v 1. členu določa, da mora sodišče v vseh zadevah v zvezi z osebo ali premoženjem otroka upoštevati v prvi vrsti otrokove koristi. Poleg tega zakon določa, da mora biti zaradi varstva koristi otroka potek vseh postopkov, ki se nanašajo na otroka, hiter. Zakon daje tudi smernice za uporabo načela največje koristi otroka. Zanimivo je, da zakon ne pozna popolnega odvzema starševske odgovornosti. Starši izgubijo starševsko odgovornost le v primeru posvojitve, medtem ko se lahko s posameznimi ukrepi staršem njihova odgovornost za otroka le omeji, ne more pa se odvzeti v celoti. Zanimivo je tudi, da se lahko odgovornost porazdeli ne le med starše otroka, temveč tudi med osebe, ki niso otrokovi starši.

V 8. členu zakon opredeljuje vsebino posameznih ukrepov in sicer »contact order«, »prohibited steps order«, »residence order« in »specific issue order«. Vse naštete ukrepe lahko sodišče izvaja v vseh družinskih postopkih. Med družinske postopke pa sodijo predvsem postopki v zvezi z izvajanjem starševske odgovornosti, postopki v zakonskih sporih, tudi če otrok ni v pravnem razmerju z zakoncema (The Matrimonial Causes Act) in postopki v zvezi z izdajo odredb o prepovedi vznemirjanja in izločitvi, kadar gre za primere nasilja v družini, tudi če partnerja nista poročena, postopki v zvezi s posvojitvijo (The Adoption and Children Act, 2002) in postopki opredeljeni v posameznih postopkovnih zakonih glede preživljanja, glede začasnih odredb v primerih nasilja v družini in glede prepovedi osebnih stikov z otrokom v razveznih postopkih (The Domestic Proceedings and Magistrates’ Courts Act, 1978, Family Law Act 1996).

Poleg ukrepov po 8. členu ureja 16. člen zakona tudi ukrepe za pomoč družini – t. i. »family assistance orders«. To so ukrepi, s katerimi lahko sodišče med katerimkoli postopkom v družinskih zadevah postavi posebnega uradnika – »probation officer« ali naloži socialnemu varstvu, naj zagotovi strokovnjaka, ki bo svetoval in pomagal osebi, navedeni v odredbi.

Zakon ureja tudi ukrepe socialnega varstva za varstvo družine in otrok. To poglavje ureja pomoč telesno ali duševno prizadetim otrokom in njihovim družinam ter pomoč pri predšolskem varstvu otrok. Zakon ureja tudi ukrepe nadzora – »care and supervision orders«, ki so urejeni v 31. členu. »child assessment orders« pa je ukrep sodišča, ki naj sodišču pomaga pri zbiranju dokazov za utrditev prepričanja, da je prišlo do trpinčenja otroka. »interim orders« so začasni ukrepi, ki so urejeni v 37. členu. Sodišče lahko v vseh primerih, ko se pojavi kakršnokoli vprašanje, ki se nanaša na korist otroka, zahteva od organov socialnega varstva naj raziščejo okoliščine primera. »orders for emergency protection of children« so ukrepi, urejeni v 44. členu zakona. Določba 46. člena ureja odstranitev in namestitev otroka s strani policije v nujnih primerih. Če ima policijski uradnik utemeljene razloge za sum, da bo otrok v okolju, v katerem se nahaja, utrpel škodo, lahko otroka odstrani iz tega okolja ali prepreči premestitev otroka, npr. iz bolnišnice. V tem primeru je otrok pod policijsko zaščito. Določba 47. člena ureja dolžnost organov socialnega varstva opraviti ustrezne poizvedbe vselej, kadar je zaradi varstva otroka izdana odredba o nujni zaščiti otroka ali je otrok pod policijsko zaščito, oziroma kadar obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je otrok ogrožen. Organi socialnega varstva morajo zlasti ugotoviti, ali naj predlagajo sodišču, naj odredi katerega od ukrepov. Zaradi pridobivanja ustreznih podatkov morajo biti v stiku z otrokom, s šolskimi in zdravstvenimi ustanovami. Če ne morejo priti v stik z otrokom, morajo predlagati sodišču izdajo ukrepa o nujni zaščiti otroka, ki jim bo omogočil kontakt z otrokom. Vsi pristojni organi, izobraževalne in zdravstvene organizacije morajo pristojnim organom socialnega varstva posredovati vse potrebne podatke razen tistih, ki jih je glede na okoliščine primera nerazumno zahtevati.

Posvojitev: Posvojitev ureja Adoption and Children Act, 2002. Posvojiti je mogoče samo mladoletno osebo. Ta s posvojitvijo popolnoma preide v družino posvojitelja. Pravne vezi med posvojencem in naravnimi starši se pretrgajo, kar je pomembno predvsem na področju dednega prava. Posvojenec nima več dedne pravice po naravnih starših, ima pa jo po posvojitelju.

Več oseb lahko posvoji otroka samo, če gre za zakonca. Samo ena oseba lahko posvoji otroka le, če je stara najmanj 21 let in ni v zakonski zvezi. Izjema je predvidena, če je zakonec pogrešan, če zakonca živita ločeno ali če drugi zakonec zaradi telesne ali duševne prizadetosti ne more skleniti posvojitvene pogodbe. Oče nezakonskega otroka sme posvojiti svojega otroka le, če je mati umrla, je pogrešana ali če to opravičujejo drugi razlogi (pravilo se smiselno uporablja tudi, če mati posvoji svojega otroka).

Družinsko posredovanje (mediacija): Leta 1979 sta bili ustanovljeni dve službi za mediacijo (konciliacijo), Bristol Courts Family Conciliation Service in South – East London Family Conciliation Bureau. Večina neodvisnih služb, ki se v Angliji ukvarjajo z mediacijo je danes združena v National Family Conciliation Council. V Angliji mediacija v družinskih zadevah večinoma poteka zunaj sodišča. Sodnik potem, ko prejme razvezno tožbo in še preden pristojno službo socialnega varstva zaprosi za mnenje v zvezi z vzgojo in varstvom otrok, ugotovi, ali bi zakonca v postopku mediacije utegnila uspešno rešiti probleme. V tem primeru ju napoti na službo, ki vodi postopke mediacije. V angleških raziskavah so namreč ugotovili, da so mediacije, ki jih izvajajo sodišča, ne glede na to, da so večinoma kvalitetne in učinkovite, velikokrat podrejene želji, da bi stranke čim prej sklenile sporazum, velikokrat pa mediator v mediaciji na sodišču zavedno ali nezavedno narekuje izid mediacije.

Rejništvo: Rejništvo je oblika začasne ali občasne pomoči otrokom, ki ne morejo živeti v matični družini. Rejništvo je lahko kratkotrajno ali dolgotrajno. Traja lahko od nekaj tednov do več mesecev (full-time rejništvo) ali samo določena obdobja (overnight rejništvo, npr. za konec tedna), odvisno od potrebnega časa, ko socialni delavci skušajo pomagati matični družini, da reši svoje težave. Večina otrok, ki so v rejništvu, se vrne v matično družino. Rejniško delo običajno vključuje tudi stike z matično družino, ki lahko svojega otroka obiskuje.

Vsakdo, ki želi postati rejnik, se mora obrniti na lokalne oblasti, ki ocenijo njihovo primernost, in sicer tako, da upoštevajo vse plati življenja potencialnega rejnika. Proces ocenjevanja je intenziven in strog in traja običajno nekaj mesecev. Rejniki so upravičeni do rejnine.

Socialni delavec predstavlja povezavo med otrokovo matično družino in otrokom oziroma rejniško družino in skrbi, da ima rejnik vse informacije, ki jih potrebuje, da se otrok dobro počuti. Mišljene so informacije o otrokovem dnevnem ritmu, prehrambenih navadah, zdravstvenem stanju in podobno.

Skrbništvo: Družinsko pravo Velike Britanije ureja institut varuštva, ki zadeva snov, ki jo v slovenskem pravu ureja skrbništvo za mladoletne. Pravno podlago za ureditev varuštva (»guardianship«) predstavlja Children Act, 1989. Pojem obsega skrb za osebo in premoženje mladoletnega varovanca, ki potrebuje zaščito, in sicer če nad otrokom nima nihče starševske odgovornosti, če je tisti od staršev ali varuh, pri katerem je otrok živel, umrl. Varuh se postavi na podlagi odločbe sodišča ali pogodbe, ki jo z varuhom sklenejo starši. Oseba, ki ima starševsko odgovornost, lahko določi varuha otroku za primer njene smrti. Tudi varuh sme določiti osebo, ki bo v primeru njegove smrti prevzela pravice in dolžnosti varuštva. Pravice in dolžnosti varuha so vsebinsko enake pravicam in dolžnostim staršev na podlagi starševske odgovornosti. Problematika, ki bi v slovenskem pravu ustrezala institutu skrbništva za polnoletne, je od leta 2007 urejena v Mental Capacity Act, 2005.
1.4. Avstrija
Temeljni pravni vir avstrijskega družinskega prava je Splošni civilni zakonik (Allgemeines büregerliches Gesetzbuch – ABGB, BGBL. Nr. 39) s številnimi novelami.

Dopolnjujejo ga še Zakon o zakonski zvezi (Ehegesetz – EheG, GBLÖ 1938/224), Zakon o registriranem partnerstvu (Eingetragene-Partnerschaft-Gesetz – EPG, 2009/135), Zakon za uresničevanje koristi otroka (Jugendwohlfartsgesetz – JWG – zakon ureja snov s področja socialnega varstva, BGBL. Nr. 161, 1989), Zakon o predujmu preživnine (Unterhaltsvorschußgesetz – UVG, 1985/451), Zakon o zagotavljanju preživnine (Unterhaltsschutzgesetz – UschG, 1985/452), Zvezni zakon o verski vzgoji otroka (Bundesgesetz über die religiöse Kindererziehung – BGBl. 1985/155).

Sklenitev zakonske zveze: Sposobna skleniti zakonsko zvezo (»Ehefähigkeit«) je oseba, ki je dopolnila ustrezno starost (»Ehemündigkeit«, 19 let za moške in 16 let za ženske) in je hkrati polno poslovno sposobna. Zakonska zveza se sklene osebno (brez pooblaščencev) v civilni obliki pred matičarjem in ob prisotnosti dveh prič. Avstrijsko pravo pozna različne oblike neveljavnosti zakonske zveze.

Zakonska zveza sploh ne nastane (»Nichtehe«), če ni sklenjena v civilni obliki pred matičarjem, ali če ni sklenjena med moškim in žensko.

Ničnost zakonske zveze (npr. zaradi nenavzočnosti zakoncev, popolne poslovne nesposobnosti, sklenitve zakonske zveze zaradi pridobitve osebnega imena ali državljanstva, zaradi že obstoječe zakonske zveze) učinkuje šele od pravnomočnosti sodne odločbe, s katero se zakonska zveza razglasi za nično. Učinki nastopijo za nazaj. Pravne posledice ničnosti v premoženjskopravnih razmerjih med zakoncema nastopijo samo, če sta oba zakonca ob sklenitvi zakonske zveze vedela za razlog ničnosti. V nasprotnem primeru se njuna premoženjska razmerja urejajo po pravilih za razvezo, razen če zakonec, ki mu razlog ničnosti edinemu od zakoncev ni bil poznan, izjavi, da ostaja pri pravnih posledicah ničnosti. Ničnost ne vpliva na razmerja staršev do otrok. Zanje veljajo enaki predpisi kot za otroke ob razvezi ali razveljavitvi zakonske zveze.

Zakonsko zvezo je po avstrijskem pravu mogoče razveljaviti predvsem zaradi pomanjkanja prave in svobodne volje. Pravica do tožbe za razveljavitev pripada samo tistemu zakoncu, katerega volja je bila pomanjkljiva. Razveljavitev zakonske zveze ima učinek samo za naprej (enako kot razveza).

Avstrijsko pravo pozna tudi prepovedi za sklenitev zakonske zveze, zaradi katerih lahko sicer matičar zavrne sklenitev zakonske zveze, vendar če je bila zakonska zveza že sklenjena, prepoved ne vpliva na njeno veljavnost (npr. oseba še ni dopolnila ustrezne starosti za sklenitev zakonske zveze, oseba za sklenitev zakonske zveze ni pridobila soglasja upravičenca do vzgoje).

Zunajzakonska skupnost: Avstrijska pravna teorija zunajzakonsko skupnost označuje kot dejansko življenjsko skupnost dveh oseb različnega spola za določen ali nedoločen čas. Avstrijsko pozitivno pravo tej skupnosti ne priznava družinskopravnih posledic. V posebnih zakonih (ne pa v zakonu, ki ureja zakonsko zvezo) ji priznava določen pravni učinek le glede posameznih pravnih vprašanjih z različnih pravnih področij (npr. na področju kazenskega, insolvenčnega prava, najemnih razmerij). Osebi, ki živita v zunajzakonski skupnosti, lahko njuno razmerje vedno uredita s pogodbo.

Osebna in premoženjska razmerja med zakonci: Zakonca morata v času trajanja zakonske zveze prispevati k vodenju gospodinjstva in preživljanju sorazmerno s svojimi zmožnostmi. Zakonec, ki ni zaposlen, je dolžan voditi gospodinjstvo, razen če se zakonca ne sporazumeta drugače. Zakonec, ki vodi gospodinjstvo in nima lastnih prihodkov, ima na temelju svojega delovnega prispevka od drugega zakonca pravico zahtevati preživnino. Obseg njegove preživninske dolžnosti se določi glede na potrebe upravičenca, ki ustrezajo življenjskim razmeram zakoncev.

Zakonec, ki vodi gospodinjstvo in nima lastnih prihodkov, drugega zakonca zastopa pri pravnih poslih vsakdanjega prometa, ki jih sklepa za gospodinjstvo in ki ustrezajo življenjskim razmeram drugega zakonca (pravni posel v tem primeru zavezuje le drugega zakonca). Zastopanja ni, če da drugi zakonec tretjemu spoznati, da zastopanja ne želi.

Zakonec, ki vodi gospodinjstvo, je nezaposlen in nima sredstev za preživljanje, ima na podlagi svojega delovnega prispevka pravico zahtevati preživnino. Obseg preživninske dolžnosti se določi glede na potrebe upravičenca, ki ustrezajo življenjskim razmeram zakoncev.

Avstrijsko pravo ima posebna pravila o stanovanjskem varstvu zakonca. Po njih mora zakonec, ki je edini upravičen do razpolaganja s skupnim stanovanjem, ki služi zadovoljitvi stanovanjskih potreb drugega zakonca (ni nujno, da sta oba zakonca lastnika stanovanja), opustiti vse, s čimer bi drugi zakonec lahko izgubil stanovanje.

V zakonitem premoženjskem režimu je v avstrijski pravni ureditvi premoženje zakoncev v času trajanja zakonske zveze ločeno, razen če se zakonca dogovorita drugače s pogodbo o ureditvi premoženjskih razmerij (nem. Ehepakt). Sklenitev zakonske zveze za zakonca nima premoženjskopravnih posledic. Zakonca ohranita izključno lastninsko pravico tako na predmetih, ki sta jih imela pred sklenitvijo zakonske zveze kot tudi na predmetih, pridobljenih tekom trajanja zakonske zveze. Zakonca v času trajanja zakonske zveze samostojno razpolagata s svojimi predmeti.  Režim ločenega premoženja je omiljen z delitvijo določenih predmetov ob prenehanju zakonske zveze, razen kadar zakonska zveza preneha zaradi smrti zakonca. Namen premoženjske izravnave je zagotovitev pravične udeležbe zakoncev na premoženju, ki sta ga ustvarila od sklenitve zakonske zveze do prenehanja življenjske skupnosti. S takšno izravnavo dobi del ustvarjenega premoženja tudi zakonec, ki se je zaradi skrbi za skupno gospodinjstvo odpovedal poklicni karieri. Premoženjska izravnava se zagotovi tudi preskrbljenost zakoncev po razvezi zakonske zveze.

Premoženjska izravnava se opravi po pravnomočnem prenehanju zakonske zveze. Delijo se zgolj zakonsko določene skupine predmetov (pozitivni kriterij), pri čemer pa so določeni predmeti kljub temu, da izpolnjujejo pozitivni pogoj, izrecno izvzeti iz delitve (negativni kriterij). Določbe o delitvi določenih skupin predmetov veljajo tudi v primeru, ko se zakonca s pogodbo o ureditvi premoženjskih razmerij dogovorita za premoženjski režim skupnosti premoženja.

Ob prenehanju zakonske zveze se med zakoncema delijo predmeti, ki sta jih zakonca pridobila skupno oziroma za katere sta skupaj prispevala v obdobju od sklenitve zakonske do prenehanja življenjske skupnosti. Ehegesetz (v nadaljevanju EheG) med te predmete uvršča predmete, ki so v času življenjske skupnosti služili skupni rabi zakoncev ter zakonske prihranke (prvi odstavek § 81 EheG). Med predmete, ki sta jih zakonca v času trajanja življenjske skupnosti uporabljala za skupne namene (nem. Eheliches Gebrauchsvermögen; drugi odstavek § 81 EheG), spadajo poleg stanovanja, v katerem zakonca živita in stanovanjske opreme, tudi luksuzne dobrine (npr. vikend, konji in jahta). Zakonski prihranki (nem. Eheliche Ersparnisse; določba 3. odstavka § 81 EheG) so vse naložbe, ki sta jih zakonca pridobila v času trajanja zakonske zveze (npr. gotovina, depoziti, vrednostni papirji, zbirka kovancev ali znamk, umetniške slike, nakit). Predmeti, ki so v času življenjske skupnosti služili skupni rabi zakoncev ter zakonski prihranki so podvrženi delitvi po prenehanju zakonske zveze ne glede na to, kateri od zakoncev je njihov imetnik. Če je katerikoli predmet iz teh dveh skupin odsvojen, na njegovo mesto v skladu z načelom restitucije stopi zanj pridobljeni predmet. Ob premoženjski izravnavi se upoštevajo tudi dolgovi, ki so v zvezi s predmeti skupne rabe in prihranki zakoncev (drugi odstavek § 81 EheG). Vrednost vsakega predmeta se zmanjša glede na dolgove, povezane s tem predmetom.

Določeni predmeti so izvzeti iz delitve ob prenehanju zakonske zveze, čeprav spadajo v skupino predmetov, ki sta jih zakonca v času trajanja zakonske zveze uporabljala za skupne namene, ali v skupino zakonskih prihrankov. V zakonu so določene štiri vrste takšnih predmetov (prvi odstavek § 82 EheG). Iz delitve so izvzeti predmeti, katerih imetnika sta bila zakonca že pred zakonsko zvezo in predmeti, pridobljeni z dedovanjem ali kot darilo (1. točka prvega odstavka § 82 EheG), nadalje predmeti, ki služijo osebni rabi ali opravljanju poklica enega zakonca (2. točka prvega odstavka § 82 EheG), predmeti, ki spadajo k podjetju (3. točka prvega odstavka § 82 EheG) ter delež v podjetju, razen če gre za čisto kapitalsko naložbo (4. točka prvega odstavka § 82 EheG).

Pri delitvi se upoštevajo teža in obseg prispevka posameznega zakonca pri pridobitvi premoženja, korist otroka, skupni dolgovi, ki so bili narejeni za kritje življenjskih stroškov zakoncev, pomoč zakonca pri vodenju gospodinjstva ter pomoč pri negi in vzgoji otrok.

Po spremembah ABGB v letu 2009 se lahko zakonca sporazumeta glede stanovanja, ki ga je eden od zakoncev imel ob sklenitvi zakonske zveze oziroma ga je v času trajanja zakonske zveze dobil neodplačno. Po prej veljavnem pravu je bilo tovrstno stanovanje predmet delitve ob razvezi zakonske zveze le, če je imel drugi zakonec oziroma skupni otrok posebne potrebe do tega stanovanja. Po spremembi leta 2009 se lahko zakonca dogovorita o tem, ali bo tovrstno stanovanje predmet delitve ob delitvi skupnega premoženja. Možna je torej opt-in kot tudi opt-out klavzula. Zakonca mora tovrsten dogovor skleniti v obliki notarskega zapisa.

Po spremembi iz leta 2009 lahko zakonca skleneta tudi vnaprejšnji dogovor glede premoženja, ki sta ga v času trajanja življenjske skupnosti uporabljala za skupne namene. Sporazum glede zakonskih prihrankov in stanovanja, v katerem živita zakonca, mora biti sklenjen v obliki notarskega zapisa. Sporazum zakoncev pri delitvi skupnega premoženja zakoncev prouči sodnik, ki ima možnost, da v primeru nepravičnega dogovora zakoncev ne upošteva njunega sporazuma in razdeli premoženje zakoncev po načelu pravičnosti.

Razveza zakonske zveze: Zakonska zveza se lahko razveže na podlagi tožbe ali sporazuma. Predlog za sporazumno razvezo se obravnava v nepravdnem postopku. Pogoj zanj je polletno ločeno življenje zakoncev, sporazum o neozdravljivi omajanosti zakonske zveze in sporazum o vseh posledicah razveze zakonske zveze (o preživninskih razmerjih med zakoncema, o preživljanju otrok, o ureditvi roditeljske pravice, o premoženjskih razmerjih med zakoncema), ki mora biti sklenjen ali overjen pred sodiščem. Izpodbijati ga je mogoče po splošnih pravilih, ki veljajo za pravne posle.

Razveza na tožbo se lahko zahteva iz krivdnih (prevara zakonca, partner se brez tehtnega razloga upira imeti potomce) ali nekrivdnih razlogov (npr. duševna bolezen, zaradi katere je zakonska zveza omajana, težka nalezljiva bolezen). Ugotovitev krivde je pomembna za uveljavljanje pravice do preživljanja, ker mora krivi zakonec po svojih zmožnostih podpirati nekrivega zakonca, dokler ta potrebuje pomoč. Če razvezna sodba ne vsebuje ugotovitve krivde (ker je bila razvezana iz drugih razlogov), mora zakonec, ki je zahteval razvezo, drugemu zakoncu zagotoviti preživnino le, če to glede na potrebe, premoženjske in pridobitne razmere razvezanih zakoncev ter preživninsko zavezanih sorodnikov upravičenca ustreza primernosti.

Razmerja zakoncev do otrok po razvezi zakonske zveze: Če se razveže zakonska zveza staršev, ki skupaj izvršujeta starševsko skrb, partnerja lahko še naprej skupaj izvršujeta to skrb, če se dogovorita, v katerem gospodinjstvu se bo otrok pretežno nahajal. Sporazum mora potrditi sodišče. Lahko pa se dogovorita, da bo samo eden upravičen do skrbi. Tisti, ki ni upravičen do skrbi, ima pravico do pomembnih informacij o otroku in do osebnih stikov. Sodišče v te pravice lahko poseže, če je ogrožena otrokova korist.

Partnerska skupnost: Skupnost istospolnih partnerjev je avstrijski zakonodajalec uredil z Zakonom o registriranem partnerstvu (Eingetragene-Partnerschaft-Gesetz – EPG), ki velja od 1. 1. 2010. Registrirano partnerska skupnost je namenjena izključno istospolnim partnerjem.

Pravni položaj registriranih partnerjev je načeloma izenačen s pravnim položajem zakoncev. Bistveni razliki med pravno ureditvijo zakonske zveze in registrirane istospolne partnerske skupnosti sta, da lahko partnersko skupnost registrirata samo polnoletni osebi in da partnerja ne moreta skupaj posvojiti otroka. Po spremembi ABGB in EPG lahko od 1. 8. 2013 registrirani istospolni partner posvoji otroka svojega partnerja. Razlog za spremembo EPG je bila sodba ESČP, v kateri je sodišče ugotovilo kršitev prepovedi diskriminacije iz 14. člena EKČP v povezavi s pravico do družinskega življenja iz 8. člena EKČP, saj avstrijska zakonodaja ni dopuščala, da bi registrirani istospolni partner posvojil otroka svojega partnerja (X. in ostali proti Avstriji, št. 19010/07).

Dne 10. 12. 2013 je avstrijsko ustavno sodišče razglasilo za protiustavno tudi ureditev, po kateri ženske, ki živijo v registrirani partnerski skupnosti, nimajo pravice do oploditve z biomedicinsko pomočjo (G 16/2013-16, G 44/2013-14). Ustavno sodišče je izpostavilo, da ne obstajajo posebej prepričljivi in upravičeni razlogi, zaradi katerih bi bil tovrsten poseg v načelo prepovedi diskriminacije upravičen. Po odločbi ustavnega sodišča mora zakonodajalec navedeno protiustavno ureditev odpraviti do 31. 12. 2014.

Izvor otroka: Mati je ženska, ki je otroka rodila. To velja tudi za vsako obliko oploditve z biomedicinsko pomočjo.

Otrok, ki je rojen v času trajanja zakonske zveze ali v času 300 dni po prenehanju zakonske zveze zaradi smrti moža, šteje za zakonskega. Če je mati sklenila novo zakonsko zvezo in se je otrok rodil v času trajanja druge zakonske zveze in hkrati še v času 300 dni po prenehanju prve zakonske zveze, velja za zakonskega otroka drugega moža šele potem, ko je uspešno izpodbita domneva očetovstva moža iz prve zakonske zveze. Vsak (tudi zakonski mož) lahko izpodbija domnevo, da je otrok zakonski. Kvalificirano pripoznanje očetovstva (pripoznanje s soglasjem matere in otroka oziroma socialne službe) ima izpodbojni učinek. Tisti moški, za katerega je veljala domneva zakonskega otroka, pa lahko učinek priznanja izniči z ugovorom, ki ga je mogoče podati le v določenem roku. Otroci, ki se rodijo potem, ko je zakonska zveza prenehala z razvezo, razveljavitvijo ali razglasitvijo za nično, veljajo za nezakonske. To domnevo o nezakonskem otroku se lahko izpodbije s tožbo na ugotovitev, da je otroka še v času trajanja zakonske zveze spočel materin mož ali, da je nosečnost nastopila v času trajanja zakonske zveze z oploditvijo z biomedicinsko pomočjo.

Starševska skrb: Pojem starševske skrbi obsega nego, vzgojo in zastopanje otroka ter upravljanje njegovega premoženja. Nega in vzgoja obsegata varstvo telesne koristi in razvoj celotne osebnosti otroka, vključno z izobraževanjem. Po zakonu pripada starševska skrb staršema, ki sta v zakonski zvezi, skupaj. Ob rojstvu nezakonskega otroka skrb pripade materi – v dogovoru z materjo starševsko skrb lahko pridobi tudi oče nezakonskega otroka. Po spremembi ABGB z dne 1. 2. 2003 lahko neporočena starša, dokler starševska skrb ni urejena s sodno odločbo, pred upravnim organom izjavita, da starševska skrb pripada obema. Staršema, ki nista sklenila zakonske zveze, vprašanja starševske skrbi na ta način ni treba urejati sodno. Starša, ki imata oba starševsko skrb, jo izvršujeta sporazumno. Če se ne sporazumeta, odloči o negi otroka tisti od staršev, pri katerem otrok živi. Če otrok živi pri obeh starših in gre za pomembne odločitve o negi otroka, se morajo starši v primeru spora obrniti na varuško sodišče.

Vsak od staršev ima pravico sam zastopati otroka, čeprav starševska skrb (in z njo tudi zastopanje in upravljanje premoženja) pripada obema skupaj. Izjema velja le za pravne posle, ki jih zakon našteva taksativno. V teh zadevah morata otroka zastopati oba starša ali eden od staršev s soglasjem drugega (kolektivno zastopanje). V premoženjskih zadevah, ki presegajo redno upravljanje, je poleg kolektivnega zastopanja potrebno še soglasje sodišča. V civilnih sodnih postopkih lahko otroka po izrecni določbi zakona zastopa samo eden izmed staršev. Toda, če med starši obstaja spor glede tega zastopanja, zastopa otroka, dokler starši ne dosežejo sporazuma, tisti od staršev, ki je naredil prvo dejanje zastopanja. Zakonitemu zastopniku lahko na podlagi pisnega soglasja tega zastopnika pri zastopanju v preživninski pravdi ali ugotavljanju očetovstva pomaga tudi mladinski urad.

Starši so v okviru starševske skrbi tudi upravitelji otrokovega premoženja. Prav tako kot varuh morajo vsako leto predložiti račun. Sodišče jih te dolžnosti lahko oprosti, če ne obstaja sum, da premoženje upravljajo v redu. Domneva se, da ga upravljajo v redu, če so ga otroku sami podarili.

Dohodke od premoženja je treba porabiti za preživljanje otroka. Substanco premoženja smejo starši načeti le, če stari starši kot zavezanci za preživljanje otroka ne morejo kriti otrokovih potreb ali če teh ni mogoče pokriti na drug način.

Drug način pozakonitve je razglasitev otroka za zakonskega s strani predsednika države na podlagi zahteve staršev. Starši potrebujejo za vložitev zahteve soglasje otroka oziroma varuškega sodišča, če je otrok še mladoleten. Pravni institut se uporablja, kadar sklenitev zakonske zveze med staršema ni mogoča ali je neuresničljiva. Učinek pozakonitve z razglasitvijo je šibkejši od učinka pozakonitve z naknadno sklenitvijo zakonske zveze. Pri pozakonitvi z razglasitvijo se namreč vzpostavijo samo zakonske vezi otroka in njegovih potomcev do očeta, ne pa tudi do očetovih sorodnikov.

Preživljanje med starši in otroki (oziroma med otroki in drugimi osebami): Dolžnost preživljanja obstaja med starši in otroki ter med starimi starši in vnuki. Starši so dolžni preživljati svoje otroke, dokler ti niso pridobitno sposobni, to je, dokler svojih potreb ne morejo zadovoljiti z lastnimi dohodki. Zahtevek mladoletnega otroka, ki je svoje potrebe nekaj časa zadovoljeval z lastnimi dohodki, oživi, če te dohodke in s tem pridobitno sposobnost spet izgubi. Potrebe otroka, ki naj jih krije preživnina, se določijo glede na življenjske razmere otroka in staršev. Starši morajo izrabiti vse možnosti, da izpolnijo dolžnost preživljanja svojih otrok. V skrajni sili morajo načeti tudi substanco svojega premoženja. Preživnino dolgujejo, dokler ni ogroženo njihovo primerno preživljanje.

Če starša ne moreta zadovoljiti otrokovih potreb, so otroka dolžni preživljati stari starši, razen če lahko od njega utemeljeno pričakujemo, da bo svojo preživnino lahko kril iz substance svojega premoženja ali če bi bilo z njegovim preživljanjem ogroženo preživljanje starih staršev.

Dolžnosti staršev in starih staršev ustreza dolžnost otroka preživljati starše in stare starše, če se ti niso sposobni preživljati sami. Te dolžnosti otroka ni, če so starši oziroma stari starši grobo zanemarili svoje dolžnosti do njega. Višina preživnine staršev in starih staršev kot upravičencev do preživljanja se ravna po življenjskih razmerah otrok.

Ukrepi države za varstvo otrokove koristi: Sodišče mora vedno, kadar je ogrožena korist otroka, sprejeti ukrepe za zavarovanje koristi. Pri tem ima na razpolago vse razpoložljiva sredstva: npr. lahko odpravi razlike med staršema v razmerju do otroka (»Elterndifferenzen beilegen«), delno ali v celoti odvzame starševsko skrb in jo prenese na druge osebe ali delavca mladinskega urada, nadomesti potrebno soglasje staršev, ki ga ti odklanjajo brez upravičenega razloga. Nadalje lahko sodišče v korist otroka staršem odvzame tudi samo upravljanje premoženja, ali samo zakonito zastopanje (če ti sicer v redu izpolnjujejo svoje dolžnosti). Odvzem pravice staršev do nege in vzgoje otroka ali upravljanja premoženja nujno pomeni odvzem zakonitega zastopanja v vseh zadevah otroka.

Če je nevarno odlašati, sme mladinski urad kot skrbnik (»Sachwalter«) ukreniti začasne ukrepe nege in vzgoje. Ukrepi veljajo do odločitve sodišča.

Posvojitev: Posvojitev vzpostavi sorodstvu ustrezno razmerje med posvojiteljem in njegovimi potomci na eni in posvojencem na drugi strani. Nastane na podlagi pisne pogodbe med posvojiteljem in posvojencem. Posvojitev je učinkovita šele z dovoljenjem sodišča. Sodišče ga podeli, če med posvojiteljem in posvojencem obstaja razmerje, ki ustreza razmerju starši – otrok, ali če je pričakovati, da se bo takšno razmerje ustvarilo in če se osebe, katerih interesi so s posvojitvijo prizadeti, strinjajo s posvojitvijo (starši mladoletnega otroka, zakonec, posvojitelj(a) in razsoden posvojenec, ki je star najmanj 14 let). Razsoden posvojenec, ki je dopolnil 14 let, lahko odkloni posvojitev brez navajanja upravičenega razloga. Mladoletni posvojenec, ki je dopolnil 15 let, starši polnoletnega otroka in delavec socialnega varstva (JWFT) imajo pravico biti zaslišani v postopku. Sodišče lahko nadomesti soglasje oseb, katerih interesi so s posvojitvijo prizadeti, če ti soglasje odklanjajo brez utemeljenega razloga.

Posvojitelj je lahko ena oseba ali zakonca. S spremembo ABGB z dne 1. 2. 2003 je zakonodajalec določil enako minimalno starost posvojitelja ne glede na njegov spol. Posvojitelj mora biti star najmanj 25 let in mora biti starejši od posvojenca vsaj 16 let. Zakonca lahko posvojita samo skupaj. Posvojenec je lahko mladoletna ali polnoletna oseba. Lahko je sorodnik posvojitelja: vnuk ali njegov nezakonski otrok.

Posvojitev posvojencu zagotavlja položaj zakonskega otroka. Z njo pa se ne pretrgajo vse vezi med naravnimi starši in posvojencem. Vezi, ki ostanejo, se umaknejo vezem med posvojiteljem in posvojencem. Naravni starši in njihovi sorodniki so še vedno dolžni skrbeti za preživljanje otroka in doto (»Ausstatung«, »Heiratsgut«), če posvojitelj ne more preživljati posvojenca. Tudi otrok je še naprej zavezan zagotoviti preživnino svojim staršem, razen če so ti grobo zanemarjali svojo dolžnost do njega v času, ko še ni dopolnil 14 let. Posvojitelji v stiski imajo prednost pred naravnimi starši. Naravni starši s posvojitvijo izgubijo pravico do osebnih stikov z otrokom. Če otroka posvoji samo ženska, se prekinejo družinsko pravne vezi samo do naravne matere in njenih sorodnikov in obratno. Če ga posvoji samo moški, se prekinejo vezi samo do naravnega očeta in njegovih sorodnikov.

Rejništvo: Rejništvo se lahko ustanovi tudi proti volji staršev kot ukrep sodišča za zavarovanje otrokove koristi. Otroci v rejništvu so pod posebnim nadzorom, ki ga izvaja mladinski urad. Za rejnika se od 1. 7. 2001, ko je stopila v veljavo novela BGB, šteje vsaka oseba (razen sorodnika v ravni črti), ki dejansko neguje in vzgaja otroka. Taka oseba je legitimirana vložiti zahtevek in pravno sredstvo v vseh postopkih glede vzgoje in varstva otroka. Upravljanje in zastopanje ostane upravičencem do starševske skrbi. V primeru smrti, pogrešanosti ali podobne situacije enega od upravičencev do vzgoje se rejniku lahko zaupa tudi roditeljsko skrb. Tudi v drugih primerih lahko ta rejnik zahteva, da se nanj delno ali v celoti prenese starševska skrb. Sodišče mora pred odločitvijo o taki zahtevi preizkusiti, če med naravnimi starši in otrokom obstaja bližnja vez, če ni morda rejništvo predvideno samo za krajši čas in če prenos starševske skrbi ustreza otrokovi koristi. Če sodišče zahtevi ugodi, ostanejo staršem samo t.i. minimalne pravice (zlasti pravica do pomembnih informacij in pravica do stikov). Sodišče lahko kasneje starševsko skrb rejnikom spet odvzame in jo prenese na drugo osebo, če to ustreza koristi otroka.

Skrbništvo: Slovenskemu pojmu skrbništva v avstrijskem pravu ustreza vsebina treh institutov: varuštva (Vormundschaft), skrbništva (Kuratel) in instituta oskrbovanja polnoletnih (Sachwalter), ki je zgolj ena od oblik skrbništva.

Varuštvo je zakonito zastopanje mladoletnika, za katerega nihče od upravičencev do skrbi nima niti omejenega zakonitega zastopanja. Nastopi neposredno na temelju zakona (zakonito varuštvo) ali na temelju sodne odločbe. Obvezno zakonito uradno varuštvo s strani okrajnega mladinskega urada nad vsemi nezakonskimi otroci je bilo z reformo otroškega prava z dne 1. 7. 1989 (KindRÄG, BGBl. 1989/62) odpravljeno. Do skrbi za nezakonskega otroka je poslej upravičena otrokova mati. Od reforme 1989 dalje opravlja varuško zakonito zastopanje mladinski urad le za otroke (rojene v Avstriji), katerih starši ne upravljajo premoženja in niso njegovi zakoniti zastopniki (npr. za otroke mladoletne matere ali duševno prizadetih staršev, ki imajo oskrbnika), za najdene otroke in otroke neznanih staršev. Varuh upravlja mladoletnikovo premoženje in opravlja funkcijo zakonitega zastopnika. Pri zastopanju ima enaka pooblastila kot starši. Če otrok nima osebe, ki bi skrbela za nego in vzgojo, mora varuh poiskati primerno osebo. Za svoje delo lahko varuh prejme plačilo.

Skrbništvo (in tudi oskrbovanje polnoletnih) pomeni skrb za posameznika, ki vseh ali nekaterih svojih zadev ne more ustrezno oskrbeti sam in ga pri tem tudi ne morejo zastopati starši ali varuh. Za razliko od varuha ima skrbnik načeloma bolj omejen krog delovanja. Zakon razlikuje več vrst skrbništva.

Skrbnik mladoletnega: Skrbnik mladoletnega se postavi, kadar mladoletnik sklepa pravni posel s svojimi starši ali z varuhom, kot tudi, če teče spor med več mladoletniki, ki imajo skupnega varuha. V tem primeru je treba vsakemu od mladoletnikov postaviti svojega skrbnika.

Oskrbnik polnoletnega: Zakon o oskrbništvu (SachwalterG, BGBl, 1983/136) je odpravil institut odvzema poslovne sposobnosti in uvedel oskrbovanje duševno bolnih in prizadetih. Oblikoval ga je tako, da je prilagodljiv posamičnemu primeru, s čimer je znatno povečal varstvo duševno bolnih in prizadetih oseb.

Skrbnik nerojenega: Nerojenemu se lahko postavi t.i. skrbnik potomstva, ki zastopa še nespočete osebe in skrbi, da potomstvo ne bo prikrajšano v zvezi z obstoječo zapuščino, ali kot skrbnik obstoječega telesnega plodu, ki mora skrbeti za ohranitev pravic nerojenega.

Skrbnik odsotnega in neznanega udeleženca posla: Skrbnik odsotnemu ali sodišču še neznanemu udeležencu posla se postavi, če ta nima primernega zastopnika in bi bile brez postavitve skrbnika ogrožene njegove pravice ali bi bil tretji oviran v izvrševanju svojih pravic.

Oskrbnik se dodeli osebi z duševno boleznijo ali duševno prizadetostjo, ki sama brez škode zase ne more opraviti vseh ali nekaterih zadev. Postopek se začne po uradni dolžnosti ali na predlog prizadete osebe. Postavitev oskrbnika je dopustna, če oseba zadev ne bi mogla v potrebni meri opraviti z drugo pomočjo; posebej s pomočjo družinskih članov, z javno ali zasebno pomočjo prizadetim osebam. Pri njegovi postavitvi je treba upoštevati vrsto prizadetosti osebe in vrsto zadev, ki jih je treba oskrbeti. Lahko se ga postavi: za oskrbo posameznih zadev, npr. za uveljavitev zahtevka ali za sklenitev in izvedbo pravnega posla; za oskrbo določenega kroga zadev, npr. za upravljanje dela ali celotnega premoženja; za oskrbo vseh zadev prizadete osebe.

Oseba se v zadevah, v katerih ji je bil postavljen oskrbnik, brez njegove izrecne ali tihe privolitve ne more pravno poslovno zavezati ali razpolagati. Če s tem ni ogrožena korist oskrbovanega, sodišče določi, da lahko oskrbovani v okviru oskrbnikovega delokroga samostojno razpolaga in se zaveže glede posameznih stvari ali njihovih prihodkov. Posel vsakdanjega prometa, ki je majhne vrednosti in je bil izpolnjen, šteje, kar zadeva dolžnosti prizadete osebe, za veljavnega, čeprav oskrbovani zanj ni imel potrebnega soglasja.

Oskrbnik mora oskrbovanca pravočasno obvestiti o nameravanih pomembnih ukrepih, ki zadevajo njegovo osebo ali premoženje, da se ta o njih lahko izjavi v določenem roku. Željo prizadetega je treba upoštevati, če s tem ni ogrožena oskrbovančeva korist. Oskrbnik mora poskrbeti tudi za osebo oskrbovanega, posebej za njegovo zdravniško in socialno oskrbo, razen če sodišče ne odloči drugače.

Za oskrbnika(enako velja za skrbnika) je treba postaviti primerno osebo, ki je varovancu blizu, razen če korist varovanca ne zahteva drugače. Če je za urejanje zadev oskrbovanega potrebno pretežno pravno znanje, je treba za oskrbnika prizadete osebe postaviti odvetnika ali notarja. Za pravice in dolžnosti oskrbnika se uporabljajo določbe o varuštvu.

1.5. Francija
Temeljni predpis, ki ureja problematiko družinskega prava v Franciji, je Code civil (Civilni zakonik, 1790). Dopolnjujoči predpisi so: Code de la famille et de l'aide sociale (Zakon o družini in socialni pomoči, 1956), Code de la sante public (Zakon o javnem zdravju, 1953) ter Nouveau code de procedure civile (Novi zakon o civilnopravnem postopku, 1975). Tudi navedeni zakoni so bili večkrat novelirani. Loi relative au pacte civile de solidarité (Zakon o civilni pogodbi o solidarnosti, 1999), s katerim je bil noveliran Code civil (v nadaljevanju: CC), ureja pogodbene in dejanske življenjske skupnosti.

Sklenitev zakonske zveze: Za sklenitev zakonske zveze morajo biti izpolnjeni bistveni (vsebinski) in obličnostni (formalni) pogoji. Bodoča zakonca morata biti polnoletna. Izjemoma lahko zakonsko zvezo skleneta mladoletnika, vendar potrebujeta soglasje staršev.

Od spremembe Code civil v letu 2013 lahko zakonsko zvezo skleneta tudi osebi istega spola (več o tem spodaj).

Zakonske zveze ni dopustno skleniti, če je eden od zakoncev že v zakonski zvezi, med sorodniki v ravni črti in v stranski črti do tretjega kolena, med osebami v svaštvu v ravni črti ali stranski črti do tretjega kolena. Prav tako ni dovoljena sklenitev zakonske zveze med posvojiteljem in posvojencem pri popolni posvojitvi. Če je podan kateri od navedenih zadržkov, zakonska zveza ne nastane.

Zakonsko zvezo je dopustno skleniti le pred državnim organom. Če zakonca ne skleneta zakonske zveze pred pristojnim državnim organom, zakonska zveza ne nastane.

Osebna in premoženjska razmerja med zakoncema: Zakonca sta enakopravna, imata enake pravice in dolžnosti. Zakonca morata živeti skupaj, razen v utemeljenih, izjemnih primerih. Zakonca morata spoštovati zapoved medsebojne zvestobe, kršitev je pravno sankcionirana. Posledica spolne nezvestobe je lahko krivdna razveza zakonske zveze, prizadeti zakonec pa lahko zahteva tudi odškodnino za duševne bolečine. Zakonca si morata medsebojno pomagati in skrbeti drug za drugega. Vsak od zakoncev v zakonski zvezi ostaja svobodna osebnost, samostojno odloča o svojem poklicu, o svojem telesu, zdravstvenih in drugih posegih na njem itd.

Med zakoncema obstaja pravica oziroma dolžnost vzajemne medsebojne pomoči, ki je družinsko pravne narave. Ta se spremeni v obligacijsko pravno obveznost oziroma pravico do preživljanja šele tedaj, ko je zakoncu priznana s sodno odločbo.

Po razvezi zakonske zveze načeloma preneha dolžnost preživljanja med zakoncema. Kljub prenehanju dolžnosti do preživljanja se zakonca lahko dogovorita oziroma lahko sodišče naloži enemu od zakoncev, da mora drugemu plačati pavšalni denarni znesek, ki upravičenemu zakoncu pomaga, da se vživi v nov položaj. Sodišče lahko zavrne plačilo tovrstnega zneska, če je do razveze zakonske zveze prišlo po krivdi upravičenca do preživnine. Višina pavšalnega denarnega zneska je odvisna od potreb upravičenca in zmožnosti zavezanca. Sodišče pri določanju višine denarnega zneska upošteva predvsem trajanje zakonske zveze, starost in zdravstveno stanje zakoncev ter premoženjsko stanje zakoncev.

Če sklene eden od zakoncev pravni posel, ki služi vzdrževanju skupnega gospodinjstva ali vzgoji in izobraževanju otrok, sta iz njega zavezana oba zakonca solidarno. Nepremičnina, v kateri živita zakonca, ter pohištvo oziroma premičnine v njej so družinska last, zato lahko z njimi zakonca z njimi razpolagata le skupaj in soglasno, sicer je razpolagalni pravni posel izpodbojen. Izpodbija ga lahko zakonec, katerega soglasje za sklenitev pravnega posla ni bila podano.

S sklenitvijo pogodbe o ureditvi premoženjskih razmerij lahko zakonca svobodno izbereta premoženjskopravni režim. Pogodba o ureditvi premoženjskih razmerij mora biti sklenjena v obliki notarske listine. Njeno publiciteto in s tem tudi učinkovanje erga omnes zagotavlja vpis v register. Če zakonca ne izbereta pogodbenega premoženjskopravnega režima, velja zanju premoženjski režim odplačno pridobljenega premoženja. V premoženjskem režimu odplačno pridobljenega premoženja obstajajo tri premoženjske mase, in sicer skupno premoženje zakoncev, posebno premoženje moža in posebno premoženje žene. Skupno premoženje zakoncev je tisto premoženje, ki je pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze ter plodovi in dohodki skupnega in posebnega premoženja vsakega od zakoncev. Zakonca s predmeti skupnega premoženja načeloma samostojno upravljata in razpolagata, pri čemer pa mora zakonec pridobiti soglasje drugega zakonca, kadar želi neodplačno razpolagati s predmeti skupnega premoženja in v primeru pomembnejših odplačnih pravnih poslov (npr. razpolaganje z nepremičnino ali podjetniškim premoženjem).

Posebno premoženje zakoncev je premoženje, ki sta ga zakonca imela pred sklenitvijo sklenitve zakonske zveze, premoženje, ki sta ga pridobila neodplačno v času trajanja zakonske zveze ter osebni predmeti.

Likvidacijo premoženjske skupnosti zakoncev ob prenehanju zakonske zveze opravi praviloma notar. Pred delitvijo skupnega premoženja je treba opraviti poravnavo zahtevkov med različnimi premoženjskimi masami (skupnim premoženjem in posebnima premoženjema vsakega od zakoncev). Po ugotovitvi obsega skupnega premoženja ugotovljen, se skupno premoženje deli na polovico.

Prenehanje zakonske zveze: Francosko pravo pozna, v skladu z novelo iz maja 2004, štiri vrste razveze zakonske zveze: razveza zaradi nevzdržnosti zakonske zveze med zakoncema, sporazumna razveza, krivdna razveza ter razveza, pri kateri se zakonca strinjata z razvezo zakonske zveze, ne moreta pa se dogovoriti o pravnih posledicah razveze, zato o teh vprašanjih odloča sodišče.

Zakonska zveza lahko preneha tudi zaradi razveljavitve zakonske zveze, ločenega življenja zakoncev in dejanskega ločenega življenja zakoncev.

Francosko pravo pozna tri možne rešitve glede izvrševanja starševske odgovornosti po razvezi. Prva, ki ima prednost pred ostalimi, je skupno izvrševanje starševske odgovornosti. Kadar takšna rešitev ni mogoča ali je v nasprotju s koristjo otroka, lahko sodišče odloči, da bo starševsko odgovornost izvrševal tisti od staršev, kateremu je otrok dodeljen v varstvo in vzgojo oziroma pri katerem biva. Drugi od staršev ima pravico do stikov z otroci, pravico nadzora nad ukrepi drugega roditelja, obveščati ga je potrebno o pomembnih odločitvah glede otrokovega življenja. V izjemnem primeru lahko sodišče določi stalno bivališče otroka pri tretji osebi, ki izvršuje v razmerju do otroka posamezne elemente starševske odgovornosti, ki so povezane s skupnim življenjem (nadzor, varstvo in vzgoja).

Istospolna skupnost: Od leta 2013 naprej lahko istospolni pari sklenejo zakonsko zvezo. Istospolna zakonca lahko skupaj posvojita otroka. V primeru skupne posvojitve otroka istospolna zakonca določita otroka skupni priimek, in sicer enega od njunih priimkov ali pa oba njuna priimka. Istospolni zakonec lahko posvoji tudi otroka svojega zakonca, kadar je samo ta zakonec otrokov oče oziroma otrokova mati (bodisi genetično bodisi zaradi posvojitve).

Obstajajo pa določene razlike med zakonsko zvezo oseb različnega spola in istospolnih zakoncev, npr. ob rojstvu otroka v zakonski zvezi istospolnih partnerk ne velja domneva očetovstva.

Nasilje v družini: Novela iz maja 2004 je prinesla nekaj novosti tudi na področju obravnave družinskega nasilja. Namen zakonodajalca je bil predvsem v tem, da se zagotovi temeljno ravnovesje med zakoncema, zlasti pri nudenju zaščite žrtev zakonskega nasilja. Od uveljavitve novele v letu 2010 lahko sodišče poleg odredbe o tem, da žrtev nasilja ostane v skupnem stanovanju zakoncev, odredi tudi, da se storilec ne sme približati žrtvi in drugim osebam, ki jih sodišče navede v odločbi, ter lahko storilcu prepove nošenje orožja. Kršitev tovrstnih odredb sodišča je podvržena kazenskim sankcijam. Sodišče ima na voljo tudi različne ukrepe za zaščito otrok v primeru nasilja v družini, npr. storilcu omeji izvrševanje starševske skrbi.

Zunajzakonska skupnost – pogodbene in dejanske življenjske skupnosti: V francosko civilno pravo je bila v letu 1999 uvedena pomembna novost, to je posebna pogodba, ki jo imenujejo pacte civil de solidarité (civilnopravna pogodba o solidarnosti; v nadaljevanju: PACS). PACS lahko skleneta polnoletni osebi različnega ali istega spola, ki želita s pogodbo urediti skupno življenje. Takšna pogodba, sklenjena med bližnjima sorodnikoma (med predniki in njihovimi potomci v ravni črti, med sorodniki v svaštvu ter med sorodniki v stranski črti do vključno tretjega kolena), med osebama, kjer je vsaj eden od njiju poročen ali pa je že sklenil PACS, je nična. Osebi, ki skleneta PACS, morata pogodbo priglasiti pri sodišču, na območju katerega imata skupno prebivališče. Partnerja sta si v skladu z zakonom dolžna nuditi vzajemno podporo in materialno pomoč. Konkretnejši način izvajanja teh obveznosti določita v PACS. Osebi, ki nista državljana EU, lahko skleneta PACS, če ima eden od njiju dovoljenje za bivanje. Osebe, ki niso državljani EU, nimajo avtomatične pravice do pridobitve dovoljenja za bivanje v Franciji, lahko pa ga pridobijo, če dokažejo trajnost razmerja. Pogodba se lahko sklene tudi izven Francije pri konzularni službi države, v kateri imata partnerja skupno bivališče. S sklenitvijo PACS se partnerja zavežeta, da si bosta vzajemno in materialno pomagala glede potreb skupnega stanovanja in življenja. Od spremembe Code civil leta 2006 sta partnerja dolžna živeti skupaj. Partnerja jamčita solidarno, če je bil dolg napravljen za potrebe skupnega gospodinjstva. Lastniška in finančna razmerja lahko definirata ob sklenitvi pogodbe. Premoženje partnerjev po spremembi Code civil v letu 2006 ostaja ločeno, razen če se partnerja v pogodbi dogovorita za solastnino posameznih predmetov. Pravice do preživnine zakon ne ureja. Partnerja lahko izbereta drugačen premoženjski režim, vendar ga morata definirati v PACS pogodbi ob vložitvi zahtevka na okrajno sodišče. Partnerja sta po treh letih registracije zveze upravičena do skupne obdavčitve kombiniranih prihodkov. Skupna obdavčitev skupnega premoženja je možna takoj. Če eden od partnerjev umre brez oporoke, preživeli nima avtomatske dedne pravice. Po dveh letih trajanja pogodbene zveze velja oprostitev davka za darila »inter vivos« med partnerjema ter zapuščino do določene višine. Partner iz registrirane skupnosti ima pravico, da vstopi v najemno razmerje njegovega partnerja, če se je ta odselil ali je umrl. Če eden od partnerjev na noben drug način nima dostopa do socialnih varščin, je upravičen do uporabe partnerjevega zdravstvenega zavarovanja ter zavarovanja v primeru nosečnosti. PACS ne omogoča skupne posvojitve otrok, skupnih starševskih dolžnosti do otroka ter pravice do medicinske pomoči pri umetni oploditvi. Osebi v PACS nista upravičeni do nadomestila ob smrti partnerja, ki je posledica delovne nesreče. PACS preneha v trenutku, ko partnerja vložita zahtevek na sodišče, če eden od partnerjev sklene zakonsko zvezo ali če umre. Partner lahko enostransko prekine pogodbo, če o tem obvesti drugega partnerja in sodišče. Enostranska prekinitev stopi v veljavo po treh mesecih. Če partnerja ob sklenitvi pogodbe nista definirala lastniških razmerij, lahko premoženjske in finančne posledice prekinitve partnerstva določi sodišče. V Franciji se je v obdobju šestih mesecev po razglasu PACS te možnosti uporabilo kar 15.000 parov.

Z uvedbo in ureditvijo PACS je zakonodajalec na novo opredelil tudi dosedanjo zunajzakonsko skupnost (le concubinage). Zunajzakonska skupnost je definirana kot dejanska skupnost dveh oseb različnega ali istega spola, ki živita skupaj kot par, njuni življenjski skupnosti pa lahko pripišemo atribute stabilnosti in kontinuitete. Zunajzakonska skupnost nima pravnih posledic na področju družinskega prava, ampak zgolj na področju socialnega prava in pri urejanju najemnih razmerij.

Očetovstvo in materinstvo: Francoska pravila o izvoru otroka so bila obsežno reformirana v letu 2006 in 2009. Od leta 2006 francosko družinsko pravo o izvoru otroka ne razlikuje med zakonskimi in nezakonskimi otroci, ampak je izvor otroka odvisen le od dejstva, ali je bil otrok spočet oziroma rojen v zakonski zvezi.

Mati otroka je ženska, ki je navedena v rojstnem listu otroka.

Za otrokovega očeta se šteje materin mož, če je ta rojen najprej 180 dni po sklenitvi zakonske zveze in najkasneje 300 dni po prenehanju zakonske zveze. Domneva očetovstva ne velja, kadar materin mož ni naveden v rojstnem listu otroka ali kadar je otrok spočet v času postopka razveze zakonske zveze ali postopka ločitve od mize in postelje. Če očetovstvo ni vzpostavljeno na podlagi domneve, se očetovstvo vzpostavi s pripoznanjem, na podlagi posesti statusa otroka ali s sodno odločbo. Oče oziroma mati pripozna otroka ob vpisu v rojstni list, z izjavo pred državni organom pred ali po rojstvu otroka ali v javni listini. Če pripoznanje ni dano, se izvor otroka določi na podlagi posesti statusa otroka. Pojem posest statusa otroka pomeni, da se izvor otroka določi na podlagi dejanskih okoliščin: imena otroka, skrbi za otroka kot svojega in dajanja videza nasproti tretjim, da otrok izvira od določene osebe. Posest statusa otroka je mogoče dokazovati z vsemi dopustnimi dokazili. Oseba, ki izvor otroka utemeljuje s statusom posesti otroka, lahko od sodišča zahteva izdajo listine, ki potrjuje izvor otroka.

Sodno določitev očetovstva ali materinstva lahko s tožbo zahteva le otrok. Tožbo mora naperiti zoper osebo, za katero meni, da je njegova mati oziroma njegov oče. Če je otrok mladoleten, tožbo v otrokovem imenu vloži tisti od staršev, katerega starševstvo je vzpostavljeno. Po polnoletnosti lahko otrok toži sam. Otrok mora vložiti tožbo v roku desetletnega zastaralnega roka, pri čemer pa ta rok začne teči od dneva, ko je otrok izgubil status otroka ali ko nastopijo okoliščine, na podlagi katerih lahko toži na vzpostavitev očetovstva. V času mladoletnosti otroka desetletni rok za vložitev tožbe ne teče. Po smrti otroka lahko tožbo na vzpostavitev očetovstva oziroma materinstva vložijo njegovi dediči, vendar le, če tudi za otroka še ni potekel desetletni rok za vložitev tožbe.

Očetovstvo in materinstvo je dopustno izpodbijati. Očetovstvo se izpodbije z dokazom, da materin mož oziroma moški, ki je pripoznal očetovstvo, ni oče otroka, materinstvo pa z dokazom, da ženska, ki velja za mater, otroka ni rodila.

Kadar sta pravni naslov za vzpostavitev starševstva in posest statusa otroka usklajena, tj. kadar je starševstvo otroka vzpostavljeno na podlagi domneve očetovstva ali na podlagi pripoznanja in status posesti otroka tudi kaže na to osebo, lahko starševstvo izpodbija otrok, tista oseba, katere starševstvo otroka je vzpostavljeno, ter oseba, ki zatrjuje, da je eden od staršev otroka. Upravičena oseba mora tožbo vložiti v roku petih let od dneva, ko preneha posest statusa otroka ali v roku petih letih od dneva smrti tistega od staršev, katerega starševstvo želi upravičena oseba izpodbijati.

Če pravni naslov za vzpostavitev starševstva in posest statusa otroka nista usklajena, lahko starševstvo izpodbija vsakdo, kdor ima pravni interes za izpodbijanje starševstva (npr. potencialni dedič). V tem primeru velja desetletni rok za vložitev tožbe, ki začne teči, ko je prišlo do spremembe posesti statusa otroka (npr. mož otrokove matere ne živi več skupaj z otrokom in materjo ter ne skrbi za otroka). Za otroka začne rok za vložitev tožbe teči šele s polnoletnostjo.

Očetovstvo in materinstvo pri otrocih, spočetih z biomedicinsko pomočjo: Zakon prepoveduje surogatno materinstvo, saj določa, da so pogodbe, katerih predmet je spočetje ali nosečnost za drugo osebo, nične.

Za oploditev z biomedicinsko pomočjo lahko zaprosita zakonca ali tudi par, ki ni sklenil zakonske zveze. Če osebi nista sklenili zakonske zveze, morata vsaj dve leti živeti skupaj. Za oploditev z biomedicinsko pomočjo lahko zaprosita samo osebi različnega spola. Otrok mora genetično izvirati vsaj od enega od staršev. V primeru spočetja z biomedicinsko pomočjo, kjer je potrebna pomoč darovalca, se med otrokom in med darovalcem ne vzpostavi pravna vez očetovstva oziroma materinstva. Darovalec oziroma darovalka nimata nobenih dolžnosti in pravic do otroka in tudi otrok ne do njega oziroma nje.

Zakonca ali zunajzakonska partnerja, ki bosta spočela otroka s pomočjo darovalca oziroma darovalke, morata poprej in ob pogojih, ki zagotavljajo tajnost, izraziti svojo privolitev pri sodniku ali notarju. Ta morata partnerje poučiti o pravnih posledicah njune odločitve, zlasti glede očetovstva in materinstva. Na ta način podana privolitev izključujetožbo na izpodbijanje očetovstva ali materinstva in tožbo oziroma pritožbo zoper dejansko stanje. Obstajata le dve izjemi. Prva je, če tožba temelji na dejstvu, da otrok ni bil spočet z biomedicinsko pomočjo in druga, če se dokazuje, da je bila privolitev neveljavna.

Posvojitev: Obstajata dve vrsti posvojitve, in sicer popolna (l'adoption plénière) in nepopolna posvojitev (l'adoption simple). Praviloma se uporablja institut popolne posvojitve, saj je nepopolna dovoljena le v izjemnih primerih.

Popolna posvojitev vzpostavlja med posvojiteljem in posvojencem enako razmerje, kot velja med roditeljem in otrokom. Pri popolni posvojitvi je dovoljeno posvojiti le mladoletnega otroka.

Zakonca lahko skupaj posvojita otroka, če živita skupaj vsaj dve leti ali če sta oba starejša od osemindvajset let. Če želi otroka posvojiti zgolj eden od zakoncev, potrebuje za to soglasje drugega zakonca. Otroka lahko posvoji tudi neporočena oseba, če je stara najmanj osemindvajset let. Posvojitelj oziroma posvojitelja morata biti najmanj petnajst let starejša od posvojenca. V primeru utemeljenih razlogov lahko sodišče dovoli posvojitev tudi , če med posvojiteljema in posvojencem ne obstaja petnajstletna starostna razlika. Minimalna starost osemindvajsetih let ne velja za posvojitelja, ki posvoji otroka svojega zakonca, mora pa med njim in posvojencem obstajati vsaj desetletna starostna razlika.

Posvojenec mora biti star manj kot petnajst let, saj po petnajstem letu starosti popolna posvojitev ni več dovoljena. Otrok, ki je dopolnil trinajst let, mora dati soglasje za posvojitev. Otroka ni dovoljeno posvojiti še tri mesece potem, ko so starši privolili v posvojitev, ker je rok treh mesecev določen za premislek staršev o svoji odločitvi. Do izteka tega roka lahko starši svojo privolitev v posvojitev še umaknejo.
Postopek popolne posvojitve praviloma poteka v dveh fazah. Prva je namestitev otroka v družino, ki želi otroka posvojiti (šestmesečna preizkusna doba) in druga, sodna faza, je izdaja sodne odločbe, ki razglaša popolno posvojitev.

Pri nepopolni posvojitvi otrok ostane član svoje prvotne družine, na posvojitelja se prenese zgolj izvrševanje starševske odgovornosti. Posvojitelj in posvojenec imata vzajemno dolžnost preživljanja, pri čemer so za preživljanje posvojenca subsidiarno odgovorni tudi posvojenčevi prvotni starši. Pri nepopolni posvojitvi so pogoji glede posvojiteljev enaki kot pri popolni posvojitvi. Bistvena razlika je pri posvojencih, saj je nepopolna posvojitev dopustna tudi po dopolnjenem petnajstem letu otrokove starosti. S posvojitvijo po petnajstem letu starosti se mora strinjati otrok V posvojitev nepopolne posvojitve morajo privoliti tudi otrokovi starši. Postopek posvojitve sestavlja le sodna faza, brez predhodne namestitve otroka v družino bodočega posvojitelja.

Ukrepi države za varstvo otrokove koristi: V Franciji je bil leta 1993 z zakonom z dne 8. 1. 1993 ustanovljen družinski sodnik (le juge aux affaires familiales). Njegova naloga je predvsem skrbeti za uveljavljanje otrokovih koristi. Družinski sodnik odloča v vseh primerih, ko je treba odločiti o vzgoji in varstvu otroka in o vprašanjih, povezanih z izvrševanjem starševske avtoritete (l’autorite parentale). Pristojnosti in naloge organov socialnega varstva ureja Code de la famille et de’l aide sociale (v nadaljevanju: Code fam.). V 56. členu določa, da organi socialnega varstva brez sodne odločbe ne smejo izvajati ukrepov za varstvo otrok, s katerimi bi kakorkoli posegli v starševsko avtoriteto.

Poleg nujnih ukrepov za zavarovanje otrokovih koristi v razveznem postopku poznajo Francozi tudi začasne odredbe, s katerimi je mogoče v nujnih primerih otroka odvzeti staršem. Ukrepe za varstvo koristi otrok ureja CC v posebnem poglavju z naslovom ukrepi vzgojne pomoči (l’assistance educative). Določba 375. člena CC daje mladinskemu sodniku generalno pooblastilo, da ukrepe vzgojne pomoči izreče v vseh primerih, ko je ogroženo otrokovo zdravje, morala ali vzgoja, ne glede na to, ali so starši povzročili tako situacijo ali ne.

Mladinski sodnik lahko otroka odvzame staršem in ga namesti k sorodnikom, v zavod, ki ga sam izbere, lahko pa izbor zavoda prepusti organom socialnega varstva (375-3 člen CC). Z odločbo lahko postavi osebo, ki s svetovanjem in nadzorom pomaga pri vzgoji in varstvu otroka. Osebi, ki zaupa otroka, lahko naloži tudi posebne obveznosti v zvezi z zdravljenjem ali izobraževanjem otroka (375. člen CC) ali postavi družini skrbnika, ki je odgovoren za finančne zadeve v družini. Predlog, da se izreče kateri od ukrepov vzgojne pomoči, kot tudi predlog, da se spremeni odločitev o katerem od teh ukrepov, lahko vložijo starši otroka, oseba ali organ socialnega varstva, ki mu je bil otrok zaupan v vzgojo in varstvo, otrok sam in pristojno ministrstvo.

CC ureja tudi sodni prenos roditeljske avtoritete od staršev na posameznike, sorodnike ali tretje osebe, zasebne skrbstvene ustanove ali na službo socialne pomoči. Prenos se lahko izvrši s soglasjem staršev ali proti njihovi volji, vendar le glede mladoletnika mlajšega od šestnajstih let (členi od 376 do 377-3 CC). CC posebej ureja tudi odvzem in vrnitev roditeljske oblasti v členih od 378 do 381 CC. Zanimivo je, da lahko odvzem roditeljske oblasti izreče poleg civilnega sodišča tudi kazensko sodišče v sodbi, s katero obsodi roditelja zaradi posebno grobih kršitev dolžnosti zoper otroka (378. člen CC). Odvzem roditeljske avtoritete velja glede vseh upravičenj, ki izhajajo iz roditeljske oblasti, tako glede osebe kot glede premoženja otroka. Lahko se nanaša na vse ali na nekatere od otrok. Sodišče lahko odredi tudi delni odvzem starševske oblasti. Odvzem se lahko izreče le glede nekaterih otrok ali pa se odvzamejo le posamezna upravičenja, ki izhajajo iz starševske oblasti. Vselej pa se staršem odvzame pravica do varstva otroka (droit de garde). Poleg CC ureja ukrepe za varstvo koristi otrok tudi Code fam. Code fam. je bil leta 1989 dopolnjen s V. poglavjem, ki ureja ukrepe za preprečevanje trpinčenja otrok in zaščito trpinčenih otrok. Določbe tega poglavja se nanašajo predvsem na sodelovanje med pristojnimi organi glede posredovanja obvestil o trpinčenih otrocih.

Preživljanje: Starša sta dolžna v skladu s svojimi pridobitnimi zmožnostmi prispevati k preživljanju otroka. Dolžnost preživljanja otroka ne preneha z njegovo polnoletnostjo. Pri razvezi zakoncev je zakonec, pri katerem otrok ne živi, za otroka dolžan plačevati preživnino v obliki mesečnih denarnih zneskov. Višino preživnine določi sodnik, če se starša o tem ne sporazumeta. Posebna pravila veljajo za preživljanje otroka, kadar očetovstvo otroka ni ugotovljeno. V tem primeru lahko otrok zahteva preživnino od moškega, ki je v času otrokovega spočetja preživljal mater.

Francosko družinsko pravo pozna tudi dolžnost preživljanja med sorodniki v ravni vrsti kot tudi med tastom oziroma taščo in zetom oziroma snaho.

Rejništvo: Mladoletnike, katerih normalni razvoj je v nevarnosti, ker nimajo staršev, ker so jih ti zapustili ali ker starši iz različnih dejanskih ali pa pravnih razlogov ne morejo izvrševati starševske avtoritete, lahko sprejmejo v rejo posamezniki ali zasebne skrbstvene ustanove. Sodišče lahko po določenem času prenese na te osebe vsa ali pa posamična upravičenja roditeljske avtoritete.

Skrbništvo: Pod skrbništvo (la tutelle) je lahko postavljen mladoletni otrok v naslednjih primerih:
- zaradi smrti obeh staršev;
- kadar starša ne moreta izvrševati starševske odgovornosti;
- kadar ni ugotovljen izvor otroka.

Skrbništvo je lahko omejeno zgolj na osebne ali premoženjske zadeve otroka. Lahko je postavljenih več skrbnikov, ki skrbijo za različna področja otrokovega življenja, npr. eden za osebne, drugi za premoženjske zadeve otroka.

Odrasla (polnoletna oseba) je lahko postavljena pod skrbništvo:
- če so se njene mentalne sposobnosti od rojstva bistveno poslabšale zaradi bolezni, nezgode ali starosti in
- če se pri določeni osebi izkaže za nujno, da jo nekdo kontinuirano zastopa pri sklepanju različnih pravnih poslov.

Postavitev polnoletne osebe pod skrbništvo ne pomeni, da se tej osebi odvzame poslovna sposobnost, temveč le, da jo skrbnik zastopa pri pomembnejših pravnih poslih.

Pri odrasli osebi je poleg postavitve pod skrbništvo mogoče uporabiti še dva instituta, ki sta milejše oblike. Uporabita se tedaj, ko je oseba, ki potrebuje pomoč, prizadeta v manjši meri. Gre za postavitev pod nadzor sodišča (sauvegarde de justice) ali oskrbovanje (curatelle).

2. DOPOLNITEV NABORA UREDB EU
2.1. Uredba Sveta ES št. 4/2009 z dne 18. 12. 2008 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah

Uredba Sveta ES št. 4/2009 z dne 18. 12. 2008 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah (v nadaljevanju UvPZ)  se uporablja za preživninske obveznosti, ki izhajajo iz družinskih razmerij, starševstva, zakonske zveze ali svaštva (prvi odstavek 1. člena UvPZ). V skladu s to definicijo uredba zajema zlasti preživninske obveznosti med zakonci, med starši in otroki (tudi preživninske zahtevke staršev nasproti odraslim otrokom), med sorodniki, ki niso otrokovi starši, in otrokom, med zakoncem in otrokom njegovega zakonca. Čeprav uredba ne omenja izrecno preživninskih obveznosti, ki izvirajo iz zunajzakonske skupnosti in istospolne partnerske skupnosti, teorija na podlagi razlage drugih določb uredbe meni, da uredba velja tudi za preživninske obveznosti iz tovrstnih skupnosti.

Pojem preživninske obveznosti je avtonomen pojem UvPZ, ki ga je treba razlagati široko. UvPZ se uporablja tako za periodične kot za enkratne preživninske obveznosti. Zajeti so tudi zaostali zneski in indeksirane terjatve (npr. take, pri katerih je preživnina določena v odstotkih od neto dohodka zavezanca).

Določba 3. člena UvPZ, ki ureja splošno sodno pristojnost v preživninskih zadevah, vsebuje štiri alternativne in med seboj enakovredne razloge pristojnosti. V državah članicah ima sodno pristojnost v preživninskih zadevah:
a) sodišče kraja običajnega prebivališča toženca;
b) sodišče kraja običajnega prebivališča upravičenca;
c) sodišče, ki je po svojem pravu pristojno za postopke v zvezi s statusom osebe, če je preživninski zahtevek povezan s tem postopkom;
d) sodišče, ki je po svojem pravu pristojno za postopke v zvezi s starševsko odgovornostjo, če je preživninski zahtevek povezan s tem postopkom.

Stranki se lahko sporazumeta o pristojnosti, in sicer z vnaprejšnjim pisnim sporazumom (4. člen UvPZ) ali z naknadno golo spustitvijo v postopek (tihi sporazum o pristojnosti, 5. člen UvPZ). Možnost sporazuma o pristojnosti iz 4. člena UvPZ je strankam dopuščena, kadar ima vsaj ena stranka vez z določeno državo članico.

Pravila o priznavanju, izvršljivosti in izvrševanju se uporabljajo za vse odločbe o preživninskih zadevah, ki jih izda sodišče, ne glede na to, kako je ta odločba poimenovana (npr. sklep, sodba, odredba, sklep o izvršitvi, sklep sodnega uradnika o odmeri stroškov sodnega postopka), pa tudi za odločbe upravnih organov, če ti organi zagotavljajo jamstva zlasti glede nepristranskosti in pravice strank do zaslišanja (drugi odstavek 2. člena UvPZ). Uredba zajema tudi sodne poravnave in javne listine ter dogovore v zvezi s preživninskimi obveznostmi, sklenjene z upravnimi organi države članice izvora ali potrjene s strani teh organov (1. in 2. točka prvega odstavka 2. člena UvPZ).

Bistvena novost UvPZ so pravila o priznanju in izvršitvi preživninskih naslovov. Preživninski naslov, izdan v državi članici, ki jo zavezuje Haaški protokol o pravu, ki se uporablja za preživninske obveznosti iz leta 2007 (v nadaljevanju Haaški protokol),  se samodejno prizna v drugi državi članici, in to brez možnosti ugovora njenemu priznanju (niti zadržka javnega reda države izvršitve ni mogoče uveljavljati, prvi odstavek 17. člena UvPZ). V državi izvršitve se predlog za izvršbo lahko zavrne le zaradi ugovora zastaranja in zaradi nezdružljivosti preživninskega naslova z odločbo, ki je bila izdana ali priznana v državi izvršitve (drugi odstavek 21. člena UvPZ).

Pravni naslovi, izdani v državah članicah, ki jih ne zavezuje Haaški protokol, se izvršijo po določbah UvPZ (23. člen in naslednji členi UvPZ). Priznanje odločbe v državi članici, ki je Haaški protokol ne zavezuje, se lahko zavrne, če odločba očitno nasprotuje javnemu redu države priznanja, če se tožena stranka zaradi kršitve pravice do izjave ob uvedbi postopka ni mogla spustiti v spor in če je preživninski naslov nezdružljiv z odločbo, ki je bila med istima strankama izdana v državi priznanja, ali s predhodno odločbo države priznanja ali tretje države, ki v državi priznanja izpolnjuje pogoje za priznanje (24. člen UvPZ). Odločbo, ki naj se izvrši, je v državi izvršbe pred izvršbo treba razglasiti za izvršljivo (26. člen UvPZ).

2.2. Uredba Sveta ES št. 2201/2003 z dne 27. 11. 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe ES št. 1347/2000 (t. i. Bruseljska IIa uredba)

Bruseljska IIa uredba  se uporablja ne glede na vrsto sodišča v civilnih zadevah, ki se nanašajo na:
a) razvezo, prenehanje življenjske skupnosti ali razveljavitev zakonske zveze (samo za t.i. pozitivne odločbe, katerih posledica je prenehanje zakonske zveze ali življenjske skupnosti);
b) podelitev, izvrševanje, prenos, omejitev ali odvzem starševske odgovornosti (zlasti na pravico do varstva in vzgoje otroka, otrokovih stikov, skrbništvo, rejništvo in podobne institute, otrokovo namestitev v oskrbo zavoda, določitev katerekoli osebe ali telesa, ki je dolžno skrbeti za otrokovo osebnost, premoženje, zastopanje ali pomoč, in na opredelitev nalog te osebe oziroma telesa ter na ukrepe za zaščito otroka v zvezi z upravljanjem in ohranjanjem otrokovega premoženja ter razpolaganjem z njim).

Uredba se ne uporablja za ugotavljanje ali izpodbijanje razmerja starši - otrok, posvojitve, priimek in ime otroka, pravila o polnoletnosti, preživljanje, dedovanje in ukrepe, ki so posledica otrokovih kaznivih dejanj.

Bruseljska uredba IIa vsebuje pravila o mednarodni pristojnosti za izdajo odločb in pravila o priznanju ter izvršitvi sodnih odločb, izdanih v drugi državi članici EU. Krajevna in stvarna pristojnost sodišč znotraj posamezne države članice EU se še naprej določata po pravilih te države. O tem, katero pravo se bo uporabilo, pa odločajo kolizijske norme sodečega sodišča (lex fori), če z mednarodnimi dokumenti ni določeno drugače.

Pravila uredbe o pristojnosti, ki jih morajo sodišča upoštevati pri sprejemu odločitev s področja zakonskih sporov in starševske odgovornosti, so pomembna zlasti z vidika pravne varnosti posameznika, ki lahko z njihovo pomočjo vnaprej oceni, sodišče katere države članice utegne biti pristojno v posamezni zadevi.

Pri priznanju in izvršitvi sodnih odločb uredba bistveno poenostavlja izvršitev odločb v zakonskih sporih in sporih o starševski odgovornosti, izdane v eni od držav članic. Odločbe v teh sporih se v drugi državi članici priznajo avtomatično, ne da bi bilo treba sprožiti poseben delibacijski postopek. Sodna odločba se ne prizna le, če nasprotuje javnemu redu, krši načelo kontradiktornosti ali je nezdružljiva s sodno odločbo v isti zadevi. Uredba vsebuje zgolj pravila postopka za razglasitev odločbe za izvršljivo. Postopek izvršbe se še vedno opravi po pravilih izvršilnega postopka posamezne države.

2.3. Uredba Sveta EU št. 1259/2010 z dne 20. 12. 2010 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja za razvezo zakonske zveze in prenehanje življenjske skupnosti (t.i. Uredba Rim III)
Uredba Rim III  se uporablja v primeru kolizije zakonov pri razvezi zakonske zveze in prenehanju življenjske skupnosti. Uredba pa se ne uporablja za naslednje zadeve (in to ne glede ali se obravnavajo kot predhodno vprašanje v okviru razveze zakonske zveze ali prenehanja življenjske skupnosti): pravno sposobnost fizičnih oseb; obstoj, veljavnost ali priznanje zakonske zveze; razveljavitev zakonske zveze; priimke zakoncev; premoženjske posledice zakonske zveze; starševsko odgovornost; preživninske obveznosti; sklade ali dedovanje.

Zakonca se o pravu, ki se uporabi za razvezo zakonske zveze in prenehanje življenjske skupnosti, lahko sporazumeta pod pogojem, če izbereta pravo po eni od naslednjih alinej:
a) pravo države, v kateri imata zakonca ob sklenitvi dogovora običajno prebivališče, ali
b) pravo države, v kateri sta zakonca nazadnje imela običajno prebivališče, če eden od njiju ob sklenitvi dogovora tam še vedno prebiva, ali
c) pravo države, katere državljan je eden ali drugi zakonec ob sklenitvi dogovora, ali
d) pravo sodišča, pred katerim poteka postopek.

Uporaba posamezne določbe prava, izbranega v skladu s to uredbo, se lahko zavrne le, če bi bila ta uporaba očitno nezdružljiva z javnim redom države sodišča, pred katerim poteka postopek.

Če stranki ne izbereta prava, ki se uporabi, se za razvezo zakonske zveze in prenehanje življenjske skupnosti uporabi pravo države:
(a) običajnega prebivališča zakoncev v trenutku, ko se je pred sodiščem začel postopek, ali, če to ni mogoče,
(b) zadnjega običajnega prebivališča zakoncev, pod pogojem, da več kot eno leto pred začetkom postopka pred sodiščem tam nista nehala prebivati in če eden od njiju ob začetku sodnega postopka tam še vedno prebiva, ali, če to ni mogoče,
(c) katere državljana sta oba zakonca v trenutku, ko se je začel postopek pred sodiščem, ali, če to ni mogoče,
d) v kateri se je začel postopek pred sodiščem.

3. DOPOLNITEV NABORA KONVENCIJ

3.1. Konvencija o otrokovih stikih (Svet Evrope, 2003)

Konvencija o otrokovih stikih, ki je Slovenija ni ratificirala, v preambuli poudarja, da je treba glede stikov upoštevati predvsem korist otroka, da so stiki tudi njegova pravica in da ima otrok tudi pravico do stikov z določenimi drugimi osebami, ne samo starši. Stiki so po konvenciji osebno druženje otroka z osebo, ki je upravičena do stikov, druge oblike komunikacije med otrokom in upravičeno osebo ter vzajemno pridobivanje informacij o otroku in o upravičeni osebi. Po konvenciji se lahko stiki med otrokom in starši omejijo ali izključijo samo, če je to potrebno zaradi varovanja otrokovih koristi. Stiki lahko potekajo tudi pod nadzorom tretje osebe ali se izvajajo na drug način (ne z osebnim kontaktom), če sicer ne bi bila zagotovljena otrokova korist. Konvencija omenja tudi pravico otroka do stikov z osebami, ki niso njegovi starši, so pa z njim družinsko povezani. Primeroma so navedeni otrokovi starši ter bratje in sestre, države pogodbenice pa lahko določijo tudi širši krog teh oseb in tudi načine, na katere se stiki izvajajo.

Konvencija ureja številna sredstva za izvršitev odločbe o otrokovih stikih. Države pogodbenice morajo v svojih predpisih določiti vsaj tri sredstva, poleg dveh, ki sta obvezni. Obvezni sredstvi sta določitev, da se izvaja osebni stik pod nadzorom tretje osebe ali na drug način, če je osebni nenadzorovani stik v nasprotju z otrokovo koristjo ter določitev postopka za priznanje in izvršitev odločb organov drugih držav o otrokovih stikih. Med drugimi sredstvi, ki jih države članice lahko določijo, so npr. nadzor tretje osebe ob izvrševanju stikov, varščina, ki jo mora dati oseba, pri kateri je otrok, da ne bo onemogočala stikov, odvzem potnega lista. Izvršbe z neposredno izročitvijo otroka za izvedbo stikov konvencija ne predvideva.

4. NOVEJŠA SODNA PRAKSA EVROPSKEGA SODIŠČA ZA ČLOVEKOVE PRAVICE

4.1. Vallianatos in drugi proti Grčiji, št. 29381/09 in 32684/09 z dne 7. 11. 2013

Uzakonitev instituta registrirane partnerske skupnosti zgolj za osebe različnega spola pomeni kršitev prepovedi diskriminacije (14. člen EKČP). ESČP pa v sodbi ne odgovori na vprašanje, ali je zakonska ureditev, ki registrirano partnersko skupnost omogoča zgolj istospolnim parom, v nasprotju s prepovedjo diskriminacije (14. člen EKČP).

4.2. X. in ostali proti Avstriji, št. 19010/07 z dne 19. 2. 2013

V tej zadevi je ESČP ugotovilo kršitev prepovedi diskriminacije (14. člen EKČP) v povezavi s pravico do družinskega življenja (8. člen EKČP), saj avstrijska zakonodaja ni dopuščala, da bi registrirani istospolni partner posvojil otroka svojega partnerja.
4.3. Pascaud proti Franciji, št. 19535/2008 z dne 16. 6. 2011

Osebe, ki se želijo prepričati o izvoru otroka, imajo interes, da pridobijo podatke, s katerimi razjasnijo ta vidik svoje identitete. ESČP pri tem poudari, da je treba varovati tudi interese tretjih oseb, kar lahko pomeni, da teh oseb ni dopustno prisiliti k analizi njihovega DNK zapisa.

4.4. Schalk in Kopf proti Avstriji, št. 30141/2004 z dne 24. 6. 2010

Avstrijska pravna ureditev, ki dopušča zgolj sklenitev zakonske zveze med osebama različnega spola, ne predstavlja kršitve prepovedi diskriminacije (14. člen EKČP) v povezavi s pravico do družinskega življenja (8. člen EKČP). Določba 12. člena EKČP (pravica do zakonske zveze) namreč zagotavlja pravico do sklenitve zakonske zveze zgolj osebama različnega spola.

4.5. Mustafa in Armagan Akin proti Turčiji, št. 4694/2003 z dne 6. 4. 2010

V tej zadevi je ESČP presojalo odločitev turškega sodišča o vzgoji in varstvu otrok. Turško sodišče je enega izmed dveh otrokov zaupalo v vzgojo in varstvo očetu, drugega pa materi. Otroka sta se na določen dan v letu izmenjala pri starših, pri čemer pa nikoli nista bila hkrati pri enem od staršev. ESČP v tej zadevi poudari, da imajo tudi otroci pravico do družinskega življenja (8. člen EKČP). Pri tovrstni ureditvi vzgoje in varstva otrok, po kateri otroka nikoli nista skupaj, se otroka odtujita, kar pa predstavlja kršitev njune pravice do družinskega življenja.

4.6. E. B. proti Franciji, št. 43546/2002 z dne 22. 1. 2008
V tej zadevi sodišče poudari, da pravica do družinskega življenja (8. člen EKČP) posamezniku ne zagotavlja pravice do posvojitve otroka. V kolikor pa pravna ureditev posamezne države dopušča posvojitev otroka s strani ene osebe, morajo državni organi pri odločanju o soglasju k posvojitvi spoštovati prepoved diskriminacije (14. člen EKČP). Ravnanje francoskih oblasti, ki so prošnjo za posvojitev zavrnile zaradi posvojiteljičine istospolne usmerjenosti, predstavlja kršitev prepovedi diskriminacije (14. člen EKČP).

4.7. B. in L. proti Združenemu kraljestvu, št. 36536/2002 z dne 13. septembra 2005
Zakonska prepoved sklenitve zakonske zveze med tastom in snaho oziroma med taščo in zetom predstavlja kršitev pravice do sklenitve zakonske zveze (12. člen EKČP).

4.8. Goodwin proti Združenemu kraljestvu, št. 28957/1995 z dne 11. 7. 2002
Pravna ureditev, ki osebi po spremembi spola z operacijo ne omogoči pravne spremembe spola, prestavlja kršitev pravice do družinskega življenja (8. člen EKČP). V zvezi s spremembo spola sodišče v tej zadevi tudi poudari, da pravna ureditev, ki osebi po spremembi spola ne dopušča sklenitve zakonske zveze z osebo nasprotnega spola (pred spremembo spola je to oseba istega spola), predstavlja kršitev pravice do sklenitve zakonske zveze (12. člen EKČP). 

4.9. Freté proti Franciji, št. 35615/1997 z dne 26. 2. 2002
Zavrnitev soglasja za posvojitev otroka zgolj iz razloga, ker je posvojitelj istospolno usmerjen, predstavlja kršitev prepovedi diskriminacije (14. člen EKČP).