Zaskrbljujoči skupni imenovalec aktualnih negativnih družbenih trendov je, da mlade potiskajo na družbeno obrobje. Podobno kot v večini drugih evropskih držav (do leta 2060 naj bi bila skoraj tretjina evropskega prebivalstva starejša od 65 let) se prebivalstvo tudi v Sloveniji pospešeno stara. Slovenija je v tem segmentu v samem vrhu držav EU. Ena od posledic je, da se pereče družbene probleme rešuje kratkoročno v prid starejših, tistih ki imajo družbeno moč, in ne dolgoročno – v korist mladih.

V času gospodarske in finančne krize so posledice neodgovorne politike na račun mladih prišle še bolj do izraza. Po letu 2008 se je namesto reformne politike, ki bi omogočila dvig konkurenčnosti gospodarstva in učinkovito premagovanje krize, uveljavila politika nebrzdanega zadolževanja; ne za potrebe produktivnih naložb, pač pa za pokrivanje finančnih lukenj in financiranje tekoče potrošnje. Navidezni socialni mir se iz tedna v teden kupuje z novimi miljardnimi krediti, ki jih bodo morale poplačati prihodnje generacije. V Evropski Sloveniji smo 15.2.2014 z javnim pozivom opozorili na neustavno stanje, v katerem smo že vse od 30.11.2013, ko bi moral biti uveljavljen zakon za izvedbo zlatega fiskalnega pravila. Namesto da bi nam zlato fiskalno pravilo zagotovilo varno finančno prihodnost, je v posmeh mladim ter ustavnosti kot vrednoti Evropske Slovenije. 

Gospodarska kriza je dodatno poslabšala pogoje za uspešen prehod mladih v samostojno življenje in delo ter osnovanje lastne družine. Zadnja leta mladi nimajo normalnega dostopa do trga dela in tudi zato se je delež brezposelnih v starosti od 15 do 29 let letos znova povečal in že presega 26 odstotkov. Povečal se je tudi delež brezposelnih, starih od 30 do 39 let, in znaša že skoraj 24 odstotkov. Trend brezposelnosti med mladimi je uničujoč in se v Sloveniji stopnjuje najhitreje med vsemi članicami EU.

Za slovenski trg dela je poleg privilegiranosti javnih uslužbencev značilna diskriminacija med starejšimi, ki so zaščiteni in praviloma delajo v obliki rednih delovnih razmerij, ter mlajšimi in ranljivimi, ki imajo dostop kvečjemu do slabše plačanih, nestalnih in prekarnih oblik zaposlitev. Vsa »fleksibilnost«, ki jo trg dela premore, je na plečih mladih.

V zaostrenih gospodarskih razmerah mladi plačujejo tudi največjo ceno nefunkcionalnega izobraževalnega sistema. Ta nima ustreznih povezav z gospodarstvom in proizvaja izobraženo, a z vidika delodajalca težko zaposljivo mladino. Zaposlovanje mladih kljub olajšavam danes kratkoročno predstavlja strošek, ki si ga delodajalci težko privoščijo.

Kriza doslej ni privedla do zadostnega padca visokih cen stanovanj. To najbolj prizadene prav mlade. Državne banke že leta odlašajo s prodajo nepremičnin, ki jih imajo v svojih portfeljih in s tem padec cen umetno preprečujejo. Enako dela državna slaba banka. Država bi kot pretežna lastnica največjih bank lahko veliko naredila za lažje reševanje stanovanjske problematike, a odgovorni tega žal ne prepoznajo kot njen interes.

V danih razmerah vse več mladih ostaja odvisnih od pomoči staršev; živijo pod skupno streho in od njihove finančne podpore. Namesto da bi bili mladi gonilna sila gospodarstva, postajajo breme družinskih proračunov in socialnega sistema. Država ne ustvari pogojev, da bi mladi s svojo kreativnostjo lahko prispevali k skupnemu blagostanju.

Ob tem so mladi kot rečeno povsem odrinjeni od centrov odločanja; o pogojih dela odločajo delodajalci in starejši sindikalisti, o siceršnjih razmerah v državi pa politiki z dolgo kilometrino za in pred sabo. Interesi mladih doslej žal niso bili vodilo ne enih ne drugih. Mladina ostaja zgolj soočena s posledicami usodnih odločitev, na katere nima vpliva. Lahko bi ga imela, a sta jo šolski sistem in državna mladinska politika načrtno izšolala za apatične državljane. Ta trend je izjemno nevaren, saj ruši temelje za trajnostno medgeneracijsko sožitje, ki ga naša družba še kako potrebuje.

Glede na navedeno v Evropski Sloveniji predlagamo dvoje. Prvič: vsak ukrep, ki naslavlja posledice finančne in gospodarske krize, morata vlada in državni zbor presoditi z vidika vpliva na mlade. Če ukrepi ne odpravljajo zgoraj navedenih težav ali jih celo zaostrujejo, potem so slabi in jih je treba zavrniti. Drugič: mlade je treba vključiti v procese odločanja. Prvi  korak v to smer ter jasna gesta generacije, ki ima v rokah vzvode oblasti, bi bil spust starostne meje za pridobitev volilne pravice iz sedanjih 18 na 16 let. S tem bi opolnomočili dodatnih 38.000 mladih.

Pogosto slišimo pokroviteljske ocene, češ da stanje v družbi mladih ne zanima. Zanima jih toliko, kolikor šteje njihov glas in ko bo ta  štel, bo drugače. Takrat bo ustrezen pomen dobila še kako potrebna, a žal premalo načrtna in sistematična vzgoja in izobraževanje mladih za zares skupne vrednote Evropske Slovenije.

Durštvo Evropska Slovenija, Ljubljana, 4.4.2014Javni poziv k ustavitvi politike proti mladim brez mladih

Zaskrbljujoči skupni imenovalec aktualnih negativnih družbenih trendov je, da mlade potiskajo na družbeno obrobje. Podobno kot v večini drugih evropskih držav (do leta 2060 naj bi bila skoraj tretjina evropskega prebivalstva starejša od 65 let) se prebivalstvo tudi v Sloveniji pospešeno stara. Slovenija je v tem segmentu v samem vrhu držav EU. Ena od posledic je, da se pereče družbene probleme rešuje kratkoročno v prid starejših, tistih ki imajo družbeno moč, in ne dolgoročno – v korist mladih.

V času gospodarske in finančne krize so posledice neodgovorne politike na račun mladih prišle še bolj do izraza. Po letu 2008 se je namesto reformne politike, ki bi omogočila dvig konkurenčnosti gospodarstva in učinkovito premagovanje krize, uveljavila politika nebrzdanega zadolževanja; ne za potrebe produktivnih naložb, pač pa za pokrivanje finančnih lukenj in financiranje tekoče potrošnje. Navidezni socialni mir se iz tedna v teden kupuje z novimi miljardnimi krediti, ki jih bodo morale poplačati prihodnje generacije. V Evropski Sloveniji smo 15.2.2014 z javnim pozivom opozorili na neustavno stanje, v katerem smo že vse od 30.11.2013, ko bi moral biti uveljavljen zakon za izvedbo zlatega fiskalnega pravila. Namesto da bi nam zlato fiskalno pravilo zagotovilo varno finančno prihodnost, je v posmeh mladim ter ustavnosti kot vrednoti Evropske Slovenije. 

Gospodarska kriza je dodatno poslabšala pogoje za uspešen prehod mladih v samostojno življenje in delo ter osnovanje lastne družine. Zadnja leta mladi nimajo normalnega dostopa do trga dela in tudi zato se je delež brezposelnih v starosti od 15 do 29 let letos znova povečal in že presega 26 odstotkov. Povečal se je tudi delež brezposelnih, starih od 30 do 39 let, in znaša že skoraj 24 odstotkov. Trend brezposelnosti med mladimi je uničujoč in se v Sloveniji stopnjuje najhitreje med vsemi članicami EU.

Za slovenski trg dela je poleg privilegiranosti javnih uslužbencev značilna diskriminacija med starejšimi, ki so zaščiteni in praviloma delajo v obliki rednih delovnih razmerij, ter mlajšimi in ranljivimi, ki imajo dostop kvečjemu do slabše plačanih, nestalnih in prekarnih oblik zaposlitev. Vsa »fleksibilnost«, ki jo trg dela premore, je na plečih mladih.

V zaostrenih gospodarskih razmerah mladi plačujejo tudi največjo ceno nefunkcionalnega izobraževalnega sistema. Ta nima ustreznih povezav z gospodarstvom in proizvaja izobraženo, a z vidika delodajalca težko zaposljivo mladino. Zaposlovanje mladih kljub olajšavam danes kratkoročno predstavlja strošek, ki si ga delodajalci težko privoščijo.

Kriza doslej ni privedla do zadostnega padca visokih cen stanovanj. To najbolj prizadene prav mlade. Državne banke že leta odlašajo s prodajo nepremičnin, ki jih imajo v svojih portfeljih in s tem padec cen umetno preprečujejo. Enako dela državna slaba banka. Država bi kot pretežna lastnica največjih bank lahko veliko naredila za lažje reševanje stanovanjske problematike, a odgovorni tega žal ne prepoznajo kot njen interes.

V danih razmerah vse več mladih ostaja odvisnih od pomoči staršev; živijo pod skupno streho in od njihove finančne podpore. Namesto da bi bili mladi gonilna sila gospodarstva, postajajo breme družinskih proračunov in socialnega sistema. Država ne ustvari pogojev, da bi mladi s svojo kreativnostjo lahko prispevali k skupnemu blagostanju.

Ob tem so mladi kot rečeno povsem odrinjeni od centrov odločanja; o pogojih dela odločajo delodajalci in starejši sindikalisti, o siceršnjih razmerah v državi pa politiki z dolgo kilometrino za in pred sabo. Interesi mladih doslej žal niso bili vodilo ne enih ne drugih. Mladina ostaja zgolj soočena s posledicami usodnih odločitev, na katere nima vpliva. Lahko bi ga imela, a sta jo šolski sistem in državna mladinska politika načrtno izšolala za apatične državljane. Ta trend je izjemno nevaren, saj ruši temelje za trajnostno medgeneracijsko sožitje, ki ga naša družba še kako potrebuje.

Glede na navedeno v Evropski Sloveniji predlagamo dvoje. Prvič: vsak ukrep, ki naslavlja posledice finančne in gospodarske krize, morata vlada in državni zbor presoditi z vidika vpliva na mlade. Če ukrepi ne odpravljajo zgoraj navedenih težav ali jih celo zaostrujejo, potem so slabi in jih je treba zavrniti. Drugič: mlade je treba vključiti v procese odločanja. Prvi  korak v to smer ter jasna gesta generacije, ki ima v rokah vzvode oblasti, bi bil spust starostne meje za pridobitev volilne pravice iz sedanjih 18 na 16 let. S tem bi opolnomočili dodatnih 38.000 mladih.

Pogosto slišimo pokroviteljske ocene, češ da stanje v družbi mladih ne zanima. Zanima jih toliko, kolikor šteje njihov glas in ko bo ta  štel, bo drugače. Takrat bo ustrezen pomen dobila še kako potrebna, a žal premalo načrtna in sistematična vzgoja in izobraževanje mladih za zares skupne vrednote Evropske Slovenije.

Durštvo Evropska Slovenija, Ljubljana, 4.4.2014