V ponedeljek, 12. 1. 2015, je v prostorih Slovenskega zdravniškega društva potekala okrogla miza z naslovom: Poslanstvo, mesto in razvoj paliativne oskrbe v Sloveniji – ali res potrebujemo evtanazijo? Podnaslov oz. vodilo okrogle mize pa se je glasilo: Smrti ne moremo preprečiti, lahko pa preprečimo, da bi umiranje postalo trpljenje.

Okroglo mizo so posvetili bolnikom in njihovim svojcem z željo, da bi ob dogodkih, ki so se zgodili v UKC Ljubljana ne izgubili zaupanja v strokovnost zdravniškega dela in ne živeli v strahu, da bi jim bila na kakršenkoli način pravica do življenja kratena prezgodaj.

Okroglo mizo je vodila Mateja Lopuh, državna koordinatorica razvoja paliativne oskrbe, specialistka anesteziologije in reanimatologije, zaposlena v Splošni bolnišnici Jesenice, kjer vodi Center za interdisciplinarno zdravljenje bolečine in paliativno oskrbo in mobilno paliativno enoto za Gorenjsko.
Na okrogli mizi so sodelovali tudi:
prof. dr. Pavle Poredoš, dr. med. – predsednik SZD, član državne etične komisije; prim. Andrej Možina, dr. med. – predsednik ZZS, prof. dr. Jože Balažic, dr. med. – prof. sodne medicine in deontologije, prof. dr. Štefan Grosek, dr. med. – predsednik Komisije za medicinsko etiko UKC Ljubljana, vodja Delovne skupine za pripravo etičnih priporočil ob koncu življenja, pediater intenzivist, prof. dr. Franc Strle, dr. med. – predsednik Zdravstvenega sveta, strokovnega posvetovalnega organa pri MZ, prof. dr. Janko Kersnik, dr. med. – predsednik Strokovnega sveta Združenja zdravnikov splošne medicine, strokovni vodja Osnovnega zdravstva Gorenjske, prim. Majda Dolničar, dr. med. – Pediatrična klinika UKCL, Klinični oddelek za otroško hematologijo in onkologijo,vodja razvoja paliativne oskrbe za otroke ,  Božidar Voljč, dr. med. – predsednik državne etične komisije,  Maja Ebert Moltara, dr. med. – predsednica Slovenskega združenja paliativne medicine, vodja enote za akutno paliativno oskrbo na OI, Mateja Guštin, dr. med. – splošna zdravnica z dodatnimi znanji iz PO ter Sandra Jerebic, svojka bolnika, ki je bil voden po načelih paliativne oskrbe.

V prvem delu so gostje jasno povedali, da se z evtanazijo ne strinjajo. Božidar Voljč jo je označil kot lažni humanizem. Navzočim so razjasnili pojme kot so evtanazija, paliativna oskrba, samomor z zdravniško pomočjo, terminalna sedacija ter zdravila z dvojnim učinkom.
Poudarli so, da danes lahko z gotovostjo trdimo, da pri pravilnem odmerjanju zdravil z močnim učinkom ni nevarnosti, da bi bolniki zaradi tega umrli – pojem dvojnega učinka je preživet. Prav tako so ostro obsodili vsako razmišljanje o evtanaziji kot ekonomskem vidiku varčevanja denarja.

V drugem delu pa so spregovorili o alternativi evtanaziji, o tem, kaj je pravo sočutje, ljubezen, pomoč. Povedali so, da evtanazijo večkrat laično imenujemo dobra smrt, a to ni. Dobra smrt je tista, ko človek v miru umre doma v krogu ljudi, ki ga imajo radi. Razveseljiv je bil podatek, da v Sloveniji, kjer je paliativna oksrba še precej na začetku, vseeno približno polovica ljudi umre doma. V Veliki Britaniji, kjer je najbolj razvita, pa še vedno veliko ljudi umre v bolnišnici. Voditeljica okrogle mize je povedala, da je to zato, ker je v Sloveniji družina še vedno vrednota in iz tega je potrebno nadgrajevati skrb v domačem okolju. Potrebno je okrepiti socialno podporo bolnikom in svojcem v domačem okolju ter opolnomočiti družino, je še dodala.  Skrb za umirajočega na domu je sočutna, dobra stvar, je darilo. To je izrazila tudi Sandra Jerebic, svojka bolnika, ki je bil voden po načelih paliativne oskrbe. Povedala je, kako je sedaj, po štirih mesecih, odkar ji je umrl oče, mirna, saj ve, da sta z mamo storili zanj vse, kar si je želel.

Voditeljica okrogle mize, Mateja Lopuh,  je zapisala: “Ko so pred toliko leti prvi podvomili v to, da je uspeh zdravljenja zagotovljen samo, če je ozdravljeno telo, se je zgodil pomemben premik v razumevanju celostnega pristopa k človeku. Od stroge obravnave samo telesnega, avtoritete zdravnika, skoraj prepovedi vprašanj o bolezni in izidu zdravljenja, izključevanja bolnika in njegovih svojcev, je prav paliativna oskrba ponudila možnost drugačnega razmišljanja. Ko ti ostane še bolj malo medicinskega orodja za ozdravitev bolezni, se moraš zanesti na povsem druge stvari, kot so, obvladanje najbolj motečih simptomov, čutenje bolnika in njegovih svojcev, hitro prepoznavanje čustvenih stisk, v katere so ujeti, motivacija za življenje, za vsak dan, za vsak dih, ki bolniku pripada. In glej, izkaže se, da so to celo močnejša orodja, kot jih imamo sicer na voljo v obliki modernih tehnologij in zdravil. Da bolniki celo živijo dlje, če zgodaj v poteku njihove bolezni celostno pristopimo k njihovi obravnavi. In tako je povsem zmotno govoriti, da je paliativna oskrba usmerjena na obdobje umiranja. Slišimo celo, da naj bi paliativna oskrba bolnikom in njihovim svojcem jemala upanje. Pa vendar to ni res. Paliativna oskrba pomeni boj za življenje, boj za vsako uro, minuto, za kvalitetno življenje, za lepe spomine, ki ostanejo svojcem, za njihov občutek, da so zmogli stati svojim najbližjim ob strani. Vsaka bolnikova zgodba je nauk, ki ga predajamo naprej in se učimo živeti življenja tu in sedaj. Vsaka izguba življenja za trenutek upočasni čas, da izstopimo iz norega vrtiljaka življenja, ki nas sili, da živimo eden mimo drugega kot roboti. In se zavemo, da smo tukaj skupaj, da je to kar imamo, lepo in da ni stvari na tem svetu, ki lahko nadomesti edino pravo in vsemogočno energijo, ki je ljubezen. Ljubezen do življenja, do sočloveka, do svojih najbližjih, do vseh lepih in manj lepih stvari.”

Zaključili so z mislijo, da lahko slovenskim bolnikom ponudijo mnogo več kot le evtanazijo ali samomor z zdravniško pomočjo. Z visokim strokovnim znanjem, s celostnim pristopom do bolnika in njegovih svojcev bodo lahko dosegli dostojanstveno umiranje v okolju, ki je za bolnika najbolj primerno, pravijo.

Katarina Nzobandora,
Zavod ŽIV!M

Slovarček:

EVTANAZIJA
je usmrtitev na zahtevo bolnika (prostovoljna evtanazija) –npr. zdravnik bolniku na njegovo prošnjo aplicira letalno dozo zdravila. Neprostovoljna evtanazija je usmrtitev bolnika, ki ni sposoben odločati o sebi (bolnik v globoki nezavesti, v deliriju, alije dementen)= zdravniški umor.

SAMOMOR Z ZDRAVNIŠKO POMOČJO
Je namerna pomoč bolniku pri samomoru–npr. zdravnik bolniku na njegovo prošnjo izroči zdravila v letalnih dozah, ki jih le ta sam popije/poje.

TERMINALNA SEDACIJA
So postopki za paliacijo hudih, neobvladljivih simptomov (reverzibilen globok spanec).

PALIATIVNI BOLNIK
Paliativni bolnik je bolnik z neozdravljivo, napredujočo kronično boleznijo, ki ogroža njegovo pričakovano življenjsko dobo.

PALIATIVNA OSKRBA
Paliativni pristop je drugačen od običajnega spremljanja bolnika, ker bolnika obravnava celostno z vseh vidikov: tako telesnega, duševnega, duhovnega, socialnega. Priporoča se, da se začne bolnika čimprej obravnavati na tak način. V poteku bolezni ločimo več ravni paliativne oskrbe: dokler lahko z zdravili še vplivamo na potek bolezni, govorimo o t.i. podporni obliki. Ko lečeči specialist ugotovi, da bolezen napreduje neglede na to, kaj naredi, govorimo o paliativno oskrbi v ožjem pomenu besede; in ko telesni organi postopoma začenjajo odpovedovati, govorimo o obdobju umiranja. Napačno je torej zamenjevati paliativno oskrbo samo z obdobjem umiranja. V obdobju paliativne oskrbe v  ožjem pomenu besede bolniku nudimo sprotno lajšanje vseh simptomov njegove bolezni pa tudi drugih stanj, ki se pojavijo v tem času. Opuščamo pa zdravila in oblike zdravljenja, ki bolniku niso več koristna.