Objavljamo prevod članka Glave in srca, ki je bil objavljen 1. februarja 2014 v levoliberalnem angleškem tedniku The Economist. V članku avtor ugotavlja, da se razprave in kampanje med zagovorniki in nasprotniki priseljevanja, splava in izenačevanja zakonske zveze in istospolne zveze  iz razumske ravni prenašajo na čustveno raven. Po tem modelu je že potekala skoraj triletna kampanja o spornem družinskem zakoniku v Sloveniji, ki je bil zavrnjen 25. marca 2012. Nasprotniki pomena materinstva in očetovstva za vzgojo in razvoj otroka niso imeli argumentov, zato pa so z neizmerno medijsko močjo in vplivom v vseh največjih medijih tri leta pritiskali na čustva gledalcev, poslušalcev in bralcev s prikrojenimi enostransko prikazanimi čustvenimi zgodbami. Kot izhaja iz članka je to premišljena taktiko aktivistov teorijaspola na mednarodni ravni, ki so jo prenesli tudi v naš prostor. Referendum je pokazal, da kljub triletnemu intenzivnemu pranju možganov in "src" državljanke in državljani spoštujejo materinstvo in očetovstvo ter ne podpirajo ekstremistične teorije spola, ki ne priznava, da obstajata naravni ženski in moški spol.

Glave in srca, The Economist, 1. februar 2014

Kaj lahko zmagoviti aktivisti za istospolne poroke naučijo druge?

V ameriški politiki pravice izgubljajo svojo moč. Argumente, ki temeljijo na abstraktnih načelih, čedalje pogosteje prekašajo nejasni pozivi k sočutju in pravičnosti. Aktivisti za in proti istospolnim porokam, reformi priseljevanja ter zakonski ureditvi splava so med prvimi zaznali to spremembo. Če bo trajne narave, se bo za privržence levice in desnice politika precej spremenila.

Začnimo z istospolnimi porokami. Dolga leta so konservativci tarnali, češ da gre za napad na tradicionalno družino. Strastna svarila, češ da radikalci na glavo obračajo svetopisemsko institucijo, so pomagala, da so krščanski konzervativci prišli na volišča in podprli republikanske kandidate ter zagotovila prepoved istospolnih porok v ducatu držav.

Nato so v letu 2012 podporniki istospolnih porok kar naenkrat pričeli zmagovati. Tri države, Maine, Maryland in Washington, so istospolne poroke legalizirale, v Minnesoti pa je prišlo do zavrnitve prepovedi istospolnih porok. Sledile so druge zmage v zakonodajnih telesih zveznih držav in na sodiščih, vključno z Vrhovnim sodiščem. Trdna večina širom države sedaj podpira takšne skupnosti. Deloma zaradi tega, ker vse več gejev svojo spolno usmerjenost razkrije: težko se je bati istospolnega para, ki živi zraven vas ali denimo istospolno usmerjene televizijske voditeljice Ellen DeGeneres. Vendar pa so aktivisti za istospolne poroke stvari tudi temeljito premislili. V iskanju enakosti za istospolno usmerjene so dolga leta črpali navdih v obdobju afirmacije državljanskih pravic za temnopolte. Navajali so, da istospolni pari niso upravičeni do enakih davčnih olajšav in opozarjali na druga pravna neskladja. Pred referendumom v Kaliforniji v letu 2008 je skupina za pravice gejev predvajala televizijski oglas, ki je istospolne skupnosti primerjal z Američani japonskih korenin, ki so jih med drugo svetovno vojno zapirali. Ne glede na to, so se volivci v Kaliforniji odločili za prepoved istospolnih porok. Veliko Afro-Američanov, spodbujenih s strani konzervativnih pastorjev, je ob primerjavah z brizgalnimi cevmi in gumijevkami, ki so jih morali nekoč prenašati, namreč vihalo nosove nad istospolnimi pari.

Istospolni aktivisti so prišli do zaključka, da je bil njihov pristop napačen. Z izpostavljanjem diskriminacije so apelirali na razum oz. na glave volilcev. Njihovi nasprotniki (ki so vrteli televizijski oglas o otrocih, ki so prihajali domov iz šole zbegani zaradi predavanj o dekletih, ki se poročajo z dekleti) so nagovarjali srca. Raziskava ciljnih skupin je pokazala, da suhoparni razumski argumenti, ki so pojasnjevali, zakaj se istospolni pari želijo poročiti, volivcev niso prepričali. Izkazalo se je, da so tudi ločeni Američani imeli zakonsko zvezo za želen izraz ljubezni. Zato so aktivisti za istospolne poroke pričeli poudarjati človeške zgodbe o parih, ki so sol zemlje in hrepenijo po tem, da bi svetu pokazali svojo predanost. Nacionalne aktivistične skupine, kakršna je Za Svobodna poroka (Freedom to Marry), so izdale strateške usmeritve s priporočili, naj se kampanje izogibajo 'neposrečenih' primerjav s temeljnimi pravicami in naj poudarjajo, da je 'pravičnost' pred enakostjo (prav zaradi pridobivanja neodločenih volivcev, ki istospolnih partnerjev niso pripravljeni imeti za enake). Bolj ko v takšnih kampanjah do izraza prihaja moraliziranje, bolj nenavadna postaja referenca na 'zlato pravilo', preprost rek - „Ne stori drugim nič takšnega, kar ne bi rad, da drugi storijo tebi.“ - ki ga v že več kot stoletje učijo na ameriških šolah. Med godrnjavimi heteroseksualnimi Američani ni takšnih, ki bi se strinjali, da so istospolni pari enaki kot oni. Thalia Zepatos iz organizacije Svobodna poroka pravi, da strategija vključuje prepričevanje volilcev, da jim obstoječe vrednote dovoljujejo sprejeti istospolne poroke – češ da so dovolj nepristranski, da lahko drugim dovolijo prizadevati si za srečo, in ker istospolni pari zahtevajo vključitev v institut zakonske zveze, ne pa njegovo uničenje.

Na krilih svojih zmag so aktivisti za istospolne poroke izmenjali svoje poglede z aktivisti na področju priseljevanja, ki je zaradi samodrštva že dolgo na mrtvi točki. Aktivistom na tem političnem področju so priporočili, naj namesto političnih podrobnosti izpostavljajo bolečino, ki jo povzročajo trda pravila priseljevanja, kadar privedejo do delitev ljubečih družin. Gibanje za lažje priseljevanje je doživelo uspeh kmalu po pričetku izpostavljanja zgodb 'ljudi, ki iščejo svoje sanje' – mladih migrantov, ki so jih še kot otroke nezakonito privedli v Ameriko, in ki pri tem niso imeli nikakršne krivde, sedaj pa želijo uresničiti ameriške sanje. Veliko republikancev in demokratov v kongresu podpira uvedbo državljanstva za 'te iskalce sanj', in glede na to, da republikanski voditelji v kongresu razmišljajo o vložitvi ustreznih zakonodajnih sprememb na področju priseljevanja, so izgledi za uspeh dobri. Več neenotnosti je glede odraslih priseljencev; pot do državljanstva zanje je mukotrpna. Nekateri konzervativci iz strahu pred razkolom med republikanskimi glasovi želijo odložiti tematiko na čas po novembrskih vmesnih volitvah, ali vsaj do konca obdobja predhodnih volitev.

Po besedah voditelja  ene od proreformno usmerjenih skupin je vprašanje priseljevanja celo zahtevnejše od istospolnih porok, saj je povezano tudi z raso in družbenim položajem. Vendar pa je po njegovi oceni spodbudno, da konzervativni nasprotniki posvečajo toliko časa argumentom, ki se nanašajo na številke in pravni položaj: „Oni si prizadevajo za zmago argumenta razuma, mi pa nagovarjamo srca“.

Z glavo zgubiš, s srcem zmagaš

Pri vprašanju splava pa je konzervativni tabor tisti, ki želi zasesti sredinski prostor. Aktivisti gibanja za življenje (pro-life) so se desetletja upirali in vsako leto januarja v mrazu demonstrirali ob obletnici odločitve v zadevi Roe v Wade, s katero je ameriško Vrhovno sodišče legaliziralo splav v celotni državi. V primerjavi s preteklostjo je bilo letos malo fotografij razkosanih zarodkov. Organizatorji so predhodno pozvali demonstrante, naj jih pustijo doma in naj po letih poudarjanja, da se življenje prične s spočetjem, pozornost raje namenijo vprašanju posvojitev ter sočutju z materami. Gibanje je končno željo po popolni prepovedi splava (manjšinsko stališče v Ameriki) pustilo ob strani in si sedaj prizadeva za prepoved splava po 20 tednu nosečnosti. Ultrazvok naj bi spremenil javno mnenje o 20 tednov starih zarodkih, meni eden od voditeljev aktivistov proti splavu: bodoči starši v pričakovanju naraščaja posnetke le tega v službi s ponosom kažejo na računalniških monitorjih. Aktivisti gibanja za svobodo izbire (pro-choice) bi odvrnili, da splavov po 20 tednu skorajda ni, in da je pravi namen pravzaprav spodkopati reprodukcijsko svobodo ženske. Voditelj na strani gibanja za življenje (pro life) ostro odgovarja, češ da skupine za svobodo izbire s tem argumentom zvenijo skrajno.

V času dvomov in delitev je vztrajanje na togih načelih lahko velika napaka. Kaže, da je sredstvo za razvnemanje privržencev neuporabno za privabljanje volivcev na sredini. Čeprav nepravičnost še vedno prisotna, današnji volivci želijo, da se jim dvori, in ne, da se jih ustrahuje.

Članek si lahko v izvirniku preberete tukaj.