Objavljamo nagovor papeža Frančiška v parlamentarni skupščini Sveta Evrope 25.11.2014. Papež Frančišek je kritičen in zaskrbljen zaradi razvoja Evrope. "Evropo lahko vprašamo: kje je tvoja moč? Kje je tista idejna napetost, ki je navdihovala in povzdignila tvojo zgodovino? Kje je tvoj duh radovedne podjetnosti? Kje je tvoja žeja po resnici, ki si jo doslej strastno posredovala svetu?" 

Gospod generalni sekretar, gospa predsednica,
ekscelence, gospe in gospodje,

​​ve​​sel sem, da lahko spregovorim v tej skupščini, kjer ste zbrani predstavniki Parlamentarne skupščine Sveta Evrope, predstavniki držav članic, sodniki Evropskega sodišča za človekove pravice, kakor tudi predstavniki različnih ustanov, ki sestavljajo Svet Evrope. Dejansko je skoraj vsa Evropa prisotna v tej dvorani, s svojimi narodi, jeziki, kulturnimi in verskimi značilnostmi, ki tvorijo bogastvo te celine. Posebej sem hvaležen gospodu generalnemu sekretarju Sveta Evrope Thorbjørnu Jaglandu za vljudno povabilo in ljubeznive besede dobrodošlice. Pozdravljam tudi gospo Anne Brasseur, predsednico Parlamentarne skupščine. Vsem se iz srca zahvaljujem za vaše delo in vaš prispevek za mir v Evropi, ki ga nudite s spodbujanjem demokracije, človekovih pravic in vladavine prava.

Svet Evrope, ki letos praznuje svojo 65. obletnico, je po zamisli svojih ustanovnih očetov odgovarjal na težnjo k edinosti, ki je vse od antičnih časov naprej razgibavala življenje celine. Kljub temu so skozi stoletja večkrat prevladale partikularne težnje, za katere je značilna sosledica različnih hegemonističnih želja. Pomislimo samo na to, da se je deset let pred 5. majem 1949, ko je bil v Londonu podpisan sporazum o ustanovitvi Sveta Evrope, začenjal najbolj okruten in razdiralen spopad, kar jih pomnijo te dežele, njihove delitve pa so se nadaljevale še dolga leta po tem, saj je tako imenovana železna zavesa celino presekala na dvoje od Baltskega morja do Tržaškega zaliva. Načrt ustanovnih očetov je bil znova zgraditi Evropo v duhu medsebojnega služenja, ki mora tudi danes, v svetu, nagnjenem bolj k zahtevanju kot k služenju, predstavljati vogelni kamen poslanstva Sveta Evrope v korist miru, svobode in človeškega dostojanstva.

Po drugi strani je prednostna pot za uveljavitev miru – da bi se izognili ponavljanju tega, kar se je zgodilo v času dveh svetovnih vojn – priznanje drugega ne kot sovražnika, s katerim se je treba boriti, ampak kot brata, ki ga je treba sprejeti. Gre za trajen proces, ki nikoli ni popolnoma končan. Natanko to so zaslutili tudi ustanovni očetje, ki so razumeli, da je mir dobrina, ki jo je treba vedno znova osvojiti in zahteva nenehno budno pozornost. Zavedali so se, da vojne izhajajo iz namere po prisvajanju prostora, po razjasnitvi procesov, ki gredo naprej svojo pot, pa se jih skuša zaustaviti. V obratnem smislu pa so iskali mir, ki ga je mogoče uresničiti samo s trajno držo sprožanja in razvijanja procesov. Na tak način so uveljavljali pripravljenost na zorenje skozi čas, kajti ravno čas obvladuje prostorja, jih razsvetljuje, preobraža v verigo nenehne rasti brez možnosti povratka. Zato gradnja miru zahteva dajanje prednosti dejanjem, ki sprožajo nove dinamizme v družbi in vključujejo druge ljudi in skupine, ki jih bodo razvili, dokler ne bodo obrodili sadov v obliki pomembnih zgodovinskih dogodkov[1]. Zaradi tega so ustanovili ta trajni organizem.

Blaženi Pavel VI. je nekaj let pozneje spomnil, da »ustanove, ki imajo po pravnem redu in mednarodnem dogovoru nalogo in zasluge, da razglašajo in ohranjajo mir, dosežejo svoj namen, če so nenehno dejavne, če znajo v vsakem trenutku ustvarjati, oblikovati mir«[2]. Potrebno je neprestano hoditi po poti počlovečenja, saj »ni dovolj zajeziti vojne, prenehati z bojevanjem, (…) ni dovolj vsiljen, koristoljuben in začasen mir; težiti je treba k ljubečemu, svobodnemu, bratskemu miru, osnovanem na spravi duš« [3]. To pomeni, da je treba razvijati procese brez tesnobe, zagotovo pa z jasnimi prepričanji in odločnostjo.

Za dosego miru je potrebna predvsem vzgoja za mir, oddaljiti se je treba od kulture spora, ki cilja na sočlovekov strah, na izločanje tistega, ki misli in živi na drugačen način. Res je sicer, da spora ni mogoče zaobiti ali prikriti, ampak ga je treba sprejeti. Toda če ostanemo ujeti v njem, izgubimo perspektivo, obzorja se zožijo in stvarnost postane razdrobljena. Ko obtičimo v konfliktnih okoliščinah, izgubimo čut za globoko edinost stvarnosti[4], ustavimo zgodovino in zapademo v notranja razjedanja neplodnih protislovij.

Žal je mir vse prepogosto ranjen na različnih koncih sveta, kjer razsajajo najrazličnejši spori. Ranjen pa je tudi v Evropi, kjer napetosti ne popuščajo. Koliko bolečine in koliko mrtvih je že prestala ta celina, ki hrepeni po miru, pa vendar tako zlahka zopet zapade v nekdanje skušnjave! Zato je delo Sveta Evrope pri iskanju politične rešitve za trenutne krize pomembno in spodbudno.

Mir pa je na preizkušnji tudi zaradi drugih oblik spora, kot so verski in mednarodni terorizem, ki goji globok prezir do človeškega življenja in brez razlike žanje nedolžne žrtve. Ta pojav na žalost spodbuja pogosto nemotena trgovina z orožjem. Cerkev ocenjuje, da je »oboroževalna tekma ena izmed najhujših nadlog človeštva, ki na nevzdržen način oškoduje revne ljudi«[5]. Mir ogroža tudi trgovina z ljudmi, ki je nova oblika suženjstva našega časa in sprevrača ljudi v trgovsko blago, pri čemer žrtve oropa slehernega dostojanstva. Neredko opažamo, da so ti pojavi med seboj povezani. Svet Evrope prek svojih odborov in strokovnih skupin igra pomembno vlogo v boju zoper take oblike nečlovečnosti.

Kljub temu pa mir ni le preprosta odsotnost vojn, sporov in napetosti. Po krščanski viziji je mir istočasno Božji dar in sad človekovega svobodnega in razumnega delovanja, ki želi uveljavljati skupno dobro v resnici in ljubezni. »Ta razumski in moralni red sloni natanko na odločitvi vesti, da bo v medsebojnih odnosih vladala harmonija, v spoštovanju pravičnosti za vse«[6].

Kako torej uresničevati visoki cilj miru?

Pot, ki jo je izbral Svet Evrope, je najprej spodbujanje človekovih pravic, na katerega se navezuje razvoj demokracije in vladavine prava. To prizadevanje je izjemno dragoceno in ima globoke etične in družbene posledice, saj je od pravilnega razumevanja teh izrazov in neprestanega razmišljanja o njih odvisen razvoj naših družb, njihovo miroljubno sobivanje in prihodnost. Tako raziskovanje je eden izmed velikih prispevkov, ki ga je Evropa ponudila in ga še vedno nudi vsemu svetu.
Zato na tem mestu čutim dolžnost, da zopet spomnim na pomen evropskega prispevka in odgovornosti za kulturni razvoj človeštva. Pri tem želim uporabiti podobo, ki sem jo vzel od italijanskega pesnika iz 20. stoletja, Clementa Rebore, ki v eni od svojih poezij opisuje topol, katerega veje se stegujejo v nebo in jih ziblje veter, njegovo trdno in neomajno deblo ter korenine, ki segajo globoko v zemljo[7]. Na nek način lahko v luči te podobe pomislimo na Evropo. Ta se je skozi zgodovino vedno stegovala kvišku, k novim in ambicioznim ciljem, pri čemer jo je gnala nepotešljiva želja po spoznanju, razvoju, napredku, miru in edinosti. Toda rast misli, kulture, znanstvenih odkritij je možno samo ob predpostavki, da je deblo trdno in ima globoke korenine, ki ga napajajo. Če se izgubijo korenine, se deblo počasi izprazni in umre, nekoč bujne in ravne veje pa se upognijo k tlom in odpadejo. Tu morda tiči eno od težko razumljivih protislovij osamljene znanstvene miselnosti: za pot v prihodnost je potrebna preteklost, potrebne so globoke korenine, koristen pa je tudi pogum, da se ne skrivamo pred sedanjostjo in njenimi izzivi. Potrebni so spomin, pogum ter zdrava in človeška utopija. Po drugi strani – opaža Rebora – »deblo poganja korenine, kjer je največ resnice«[8]. Korenine se napajajo v resnici, ki predstavlja hranilo, življenjsko limfo katere koli družbe, ki želi biti resnično svobodna, človeška in solidarna. Po drugi strani, se resnica sklicuje na vest, ki ni podvržena pogojevanjem in je zato sposobna prepoznati svoje dostojanstvo, se odpreti absolutnemu in postati vir temeljnih odločitev, ki jih vodi iskanje dobrega za druge in zase ter je kraj odgovorne svobode [9].

Zavedati se je treba tudi, da brez tega iskanja resnice vsakdo postane merilo samega sebe in svojega delovanja, pri čemer odpre pot subjektivističnemu uveljavljanju pravic, kjer pojem človekove pravice, ki ima po sebi univerzalno veljavnost, nadomesti individualistična ideja. To nas v bistvu pripelje do tega, da postanemo neobzirni do drugih in podpiramo globalizacijo brezbrižnosti, ki izhaja iz sebičnosti in je sad takega pojmovanja človeka, ki ni sposoben sprejeti resnice in živeti pristne družbene razsežnosti.

Tak individualizem nas človeško siromaši in nam jemlje kulturno plodnost, saj dejansko preseka plodne korenine, na katerih drevo sloni. Iz brezbrižnega individualizma izhaja kult bogastva, kateremu odgovarja kultura odvečnega, v katero smo pogreznjeni. Imamo namreč preveč stvari, ki jih pogosto ne potrebujemo, vendar nismo več sposobni graditi pristno človeških odnosov, zaznamovanih z resnico in vzajemnim spoštovanjem. Tako imamo danes pred očmi podobo Evrope, ranjene zaradi številnih preizkušenj preteklosti, pa tudi zaradi sedanje krize, s katero se zdi, da se ni več sposobna soočiti z nekdanjo vitalnostjo in energijo. Evrope, ki je nekoliko utrujena, pesimistična in oblegana z vseh strani z novostmi iz drugih celin.

Evropo lahko vprašamo: kje je tvoja moč? Kje je tista idejna napetost, ki je navdihovala in povzdignila tvojo zgodovino? Kje je tvoj duh radovedne podjetnosti? Kje je tvoja žeja po resnici, ki si jo doslej strastno posredovala svetu?
Od odgovora na ta vprašanja bo odvisna prihodnost celine. Po drugi strani – da se spet vrnem k Reborini podobi – deblo brez korenin lahko ohranja navidezno vitalnost, a znotraj izgublja vsebino in umira. Evropa mora razmisliti, če je njeno velikansko človeško, umetniško, tehnično, družbeno, politično, ekonomsko in versko bogastvo le preprosto muzejsko gradivo preteklosti, ali pa je še vedno sposobno navdihniti kulturo in odpreti svoje zaklade vsemu človeštvu. Pri odgovarjanju na to vprašanje ima Svet Evrope s svojimi ustanovami prvenstveno vlogo.

Mislim še posebej na vlogo Evropskega sodišča za človekove pravice, ki na nek način predstavlja ''vest'' Evrope pri spoštovanju človekovih pravic. Moja želja je, da bi taka vest vedno bolj zorela, in sicer ne zgolj zaradi soglasja med stranmi, ampak kot sad težnje k tistim globokim koreninam, ki sestavljajo temelj, na katerem so se ustanovni očetje odločili graditi sodobno Evropo.

Poleg korenin, ki jih kaže iskati, najti in ohranjati žive z vsakdanjim osveževanjem spomina, saj predstavljajo genetsko zapuščino Evrope, so tu še aktualni izzivi celine, ki nas silijo k nenehni ustvarjalnosti, da bi bile te korenine plodne v sedanjosti in bi segale k sanjam prihodnosti. Dovolil si bom omeniti samo dve: izziv večpolarnosti in transverzalnosti.

Zgodovina Evrope nas lahko zavaja v smislu, da si jo naivno zamišljamo kot dvopolarno ali največ tripolarno (pomislimo na antično pojmovanje: Rim – Bizanc – Moskva), in se znotraj te sheme, ki je sad hegemonističnih geopolitičnih redukcionizmov, gibljemo tudi pri razlagi sedanjosti in projekciji v utopijo prihodnosti.

Danes temu ni tako in zato lahko upravičeno govorimo o večpolni Evropi. Napetosti, in sicer tako tiste, ki združujejo, kot tiste, ki razpršujejo, se pojavljajo med različnimi, kulturnimi, verskimi in političnimi poli. Evropa se danes srečuje z izzivom ''globalizacije'' na izviren način prek te večpolarnosti. Ni nujno, da se kulture istovetijo z državami: nekatere izmed njih imajo različne kulture in nekatere kulture se izražajo v različnih državah. Isto se dogaja tudi s političnimi, verskimi in družbenimi izrazi.

Globalizirati na izviren način – to poudarjam: na izviren način – večpolarnost vključuje izziv graditeljske harmonije, brez hegemonij, ki, čeprav bi s pragmatičnega vidika dozdevno olajševale pot, dejansko uničujejo kulturno in versko izvirnost narodov.

Govoriti o evropski večpolarnosti pomeni govoriti o narodih, ki se rojevajo, rastejo in se stegujejo v prihodnost. Naloge globalizacije večpolarnosti Evrope si ne moremo predstavljati v obliki krogle, kjer je vse enako in urejeno, a hkrati reduktivno, saj je vsaka točka enako oddaljena od središča, ampak bolj v obliki poliedra, kjer harmonična enotnost vsega ohranja posebnost vsakega dela. Danes je Evropa večpolarna v svojih razmerjih in težnjah. Ni mogoče niti zamišljati si, niti graditi Evrope, dokler te večpolarne stvarnosti docela ne razumemo.

Drugi izziv, ki ga želim omeniti, pa je transverzalnost. Pri tem izhajam iz osebne izkušnje: pri srečanjih s politiki različnih evropskih držav sem lahko opazil, da se mladi politiki soočajo s stvarnostjo z drugega zornega kota kot njihovi starejši kolegi. Morda sicer govorijo o navidezno istih stvareh, toda pristop je drugačen. Besede so podobne, glasba pa je različna. To se dogaja pri mladih politikih različnih strank. Ta empirični podatek kaže na resničnost današnje Evrope, mimo katere ne moremo iti na poti k celinskemu utrjevanju in njenem prihodnjem načrtovanju: upoštevati to transverzalnost, ki jo opažamo na vseh področjih. Tega pa ni mogoče storiti brez dialoga, in sicer tudi medgeneracijskega. Če bi želeli danes opredeliti celino, bi morali govoriti o Evropi v dialogu, da bi bila transverzalnost mnenj in razmišljanj v službi harmonično enotnih narodov.

Sprejeti pot transverzalne komunikacije pa vključuje ne samo generacijsko vživljanje, ampak zgodovinsko metodologijo rasti. V sedanjem političnem svetu v Evropi je dialog samo znotraj organizmov (političnih, verskih, kulturnih) lastne pripadnosti brezploden. Zgodovina danes zahteva sposobnost zapustiti svoj prostor in se srečati s strukturami, ki ''vsebujejo'' lastno istovetnost z namenom, da bi jo okrepile in napravile plodnejšo v bratskem soočenju transverzalnosti. Evropa, ki je v dialogu samo z zaprtimi skupinami pripadnosti ostaja na pol poti. Potreben je mladostniški duh, ki bo sprejel izziv transverzalnosti.

S tega vidika z naklonjenostjo sprejemam željo Sveta Evrope, da vlaga v medkulturni dialog, vključno z njegovo versko razsežnostjo, prek Srečanj o verski razsežnosti medkulturnega dialoga. Gre za ugodno priložnost za odprto, spoštljivo in bogatečo izmenjavo med ljudmi in skupinami različnega izvora, etničnih, jezikovnih in verskih izročil, v duhu razumevanja in vzajemnega spoštovanja.
Taka srečanja se zdijo še posebej pomembna v sedanjem večkulturnem, večpolarnem okolju, v iskanju svojega obraza, da bi z modrostjo povezali evropsko identiteto, ki se je oblikovala skozi stoletja, z zahtevami drugih narodov, ki se zdaj pojavljajo na celini.

Znotraj te logike kaže razumeti tudi prispevek, ki ga krščanstvo lahko danes ponudi za evropski kulturni in družbeni razvoj v okviru pravilnega odnosa med vero in družbo. Po krščanski viziji so razum in vera, religija in družba, poklicane k medsebojnemu razsvetljevanju, podpori in, po potrebi, očiščevanju od ideoloških ekstremizmov, v katere lahko zapadejo. Celotna evropska družba je lahko vesela zaradi poživljene vezi med temi področji, bodisi zato, da bi se soočila z verskim fundamentalizmom, ki je predvsem Božji sovražnik, bodisi zato, da bi se izognila ''skrčenemu'' pojmovanju razuma, ki človeku ni v čast.

Prepričan sem, da lahko glede številnih in aktualnih tem pride do vzajemne obogatitve, pri čemer lahko Katoliška Cerkev, zlasti prek Sveta evropskih škofovskih konferenc (CCEE), sodeluje s Svetom Evrope in prispeva temeljni delež. V luči vsega, kar sem ravnokar povedal, je predvsem prostor za etični razmislek o človekovih pravicah, o katerih je vaša organizacija pogosto poklicana, da razmišlja. Mislim še posebej na teme, vezane na varovanje človekovega življenja, občutljiva vprašanja, ki zahtevajo poglobljen razmislek, ki upošteva resnico o celotnem človeškem bitju, brez omejevanja na posamezna zdravstvena, znanstvena ali pravna področja.

Številni izzivi v sodobnem svetu prav tako zahtevajo premislek in skupno prizadevanje, od sprejemanja priseljencev, ki potrebujejo predvsem osnovna sredstva za življenje, zlasti pa priznanje njihovega človeškega dostojanstva. Potem je tu hud problem dela, zlasti zaradi visoke ravni brezposelnosti mladih, ki jo opažamo v mnogih državah – to je resnično hipoteka za prihodnost, pa tudi vprašanje dostojanstva dela.

Močno si želim, da bi se vzpostavilo novo družbeno in ekonomsko sodelovanje, brez ideoloških pogojevanj, ki bi se znalo soočiti z globaliziranim svetom in ohraniti živ čut solidarnosti in vzajemne ljubezni, ki sta tako globoko zaznamovali obličje Evrope prek velikodušnega dela stotin mož in žena – nekatere od njih ima Katoliška Cerkev za svetnike, ki so si skozi stoletja prizadevali za razvoj celine, in sicer tako prek podjetniške dejavnosti kot prek vzgojnih dejavnosti, pomoči in človeškega razvoja. Še zlasti te zadnje predstavljajo pomembno oporno točko za številne revne ljudi po Evropi. Koliko takih je po naših cestah! Oni ne prosijo samo kruha za preživetje, ki je sicer najbolj osnovna pravica, ampak zahtevajo tudi vnovično odkritje vrednosti življenja, ki jo revščina potiska v ozadje, in dostojanstva, ki izhaja iz dela.

Končno je med temami, ki zahtevajo naš razmislek in sodelovanje, varstvo okolja te naše ljubljene Zemlje. Ta predstavlja veliko bogastvo, ki nam ga je dal Bog in nam je na razpolago, ne da bi ga uničili, izkoristili in zapravili, ampak bi, uživajoč njeno velikansko lepoto, mogli dostojanstveno živeti.

Gospod sekretar, gospa predsednica, ekscelence, gospe in gospodje,
Blaženi Pavel VI. je Cerkev opredelil kot »izvedeno v človečnosti»[10]. Po zgledu Kristusa ona v svetu, kljub grehom svojih otrok, ne išče drugega kot služenje in pričevanje za resnico [11]. Ničesar drugega kot le ta duh nas vodi pri podpori poti človeštva.

S tako notranjo držo namerava Sveti Sedež nadaljevati sodelovanje s Svetom Evrope, ki ima danes ključno vlogo pri oblikovanju miselnosti prihodnjih rodov Evropejcev. Gre za to, da skupaj razmišljamo o vsem, da bi se vzpostavila neke vrste ''nova agorà'', v kateri bi se lahko vsaka civilna in verska avtoriteta svobodno soočila z drugimi, kljub ločenosti področij in različnosti stališč, pri čemer bi jo vodila izključno želja po resnici in gradnji skupnega dobrega. Kultura se namreč vedno rojeva iz vzajemnega srečanja, ki spodbuja intelektualno bogastvo in ustvarjalnost tistih, ki sodelujejo v njem. To pa je, poleg uresničevanja dobrega, pravzaprav lepota. Moje voščilo je, da bi Evropa, medtem ko odkriva svoje zgodovinsko bogastvo in globino svojih korenin, sprejema svojo živo večpolarnost in pojav dialoške transverzalnosti, znova našla mladost duha, ki jo je napravila plodno in veličastno.

Hvala!

[1] Prim. Evangelii gaudium, 223.
[2] PAVEL VI., Poslanica za 8. svetovni dan miru, 8. december 1974.
[3] Prav tam.
[4] Prim. Evangelii gaudium, 226.
[5] Katekizem Katoliške Cerkve, 2329 in CS, 81.
[6] JANEZ PAVEL II., Poslanica za 15. svetovni dan miru, 8. december 1981, 4.
[7] Topol iz zbirke: Canti dell'Infermità, Milano 1957, str. 32.
[8] Prav tam.
[9] Prim. JANEZ PAVEL II., Govor pred parlamentarnim zborom Sveta Evrope, Strassbourg, 8. oktober 1988, 4.
[10] Okrožnica Napredek narodov, 13.
[11] Prim. prav tam.

Prevod: Marta Jerebič