Moj prapradedek je pred skoraj 100 leti med I. svetovno vojno padel v Galiciji. Odkar vem za njegovo usodo in zadnji počitek v množični grobnici na Žalah, čutim željo, da mu tam posvetim kanček svoje pozornosti okrog praznika vseh svetih. Tudi letošnja sveča in očenaš sta namenjena ne le njemu, temveč vsem dušam milijonov, ki so izgubili življenje v štirih letih nepotrebnega trpljenja.

Dolga desetletja vladavine treh totalitarizmov in vsiljevanja popolnega relativizma so (in nas še vedno) Slovence silile v opuščanje spoštovanja vsakršnega človekovega dostojanstva in vrednot. Na področju spominjanja naših dragih pokojnih in njihovih neumrljivih duš pa slovenske družbe to nasilje ni uspelo zlomiti. Tako rekoč vsi Slovenci (verujoči in neverujoči) ohranjamo tradicijo spominjanja na svoje prednike in druge pokojne. Žal pa v želji po izkazovanju ljubezni do dragih preminulih pogosto tudi pretiravamo v krašenju njihovih grobov. Pravijo, da smo celo svetovni prvaki v nakupovanju nagrobnih sveč.

Živimo v svetu, ki nas vedno bolj sili v materializem, kar se očitno odraža tudi na področju pietete do umrlih. Tako se na pokopališčih po Sloveniji okrog vseh svetih na enem samem grobu znajde tudi po 60 sveč in drugega okrasja. In prav tu se po mojem skromnem mnenju začne razlog za organiziranje akcije »Manj svečk za manj grobov« - ljudi spodbuditi k materialni zmernosti (in dobrodelnosti)! Tako kot osnovno sporočilo božiča ni v najdražji in (bolj od sosedove) vpadljivi okrasitvi domov, to še bolj velja, ko gre za pieteto do umrlih.

Akcija »Manj svečk za manj grobov« nas spodbuja, da se vrnemo k bistvu praznika vseh svetih, to je spominjanja in molitve za naše drage pokojne, namesto norenja po diskontih za čim večjo količino najcenejših sveč.

Akciji sem se letos na pokopališču Ljubljana-Vič pridružil prvič (v Zagorju v sodelovanju z lokalnim župnikom poteka od leta 2009), v iskrenem prepričanju, da s tem ljudi ne spodbujam, da se prenehajo spominjati in moliti za svoje rajne. Prav obratno. Kot prostovoljec sem obiskovalce tega pokopališča želel spodbuditi, da namesto pretiranega (kaj je pretirano, seveda prepustimo presoji posameznika) krašenja grobov, del za to namenjenih sredstev namenijo invalidskemu vozičku za hudo bolno Zaro, ki ji žal zdravstvena zavarovalnica tega stroška ne krije. Zara se je rodila močno prezgodaj, s številnimi poškodbami, in je, brez vozička, dobesedno odvisna od fizičnega prenašanja svoje mamice.

Za Zaro smo na Viču zbrali 1.533,46 €, v vsej Sloveniji pa smo z akcijo »Manj svečk za manj grobov« prostovoljci nabrali 36.308 € za različne medicinske pripomočke in postopke zdravljenja resnično pomoči potrebnih. Namen akcije »Manj svečk za manj grobov« je po mojem razumevanju ves čas osredotočen na osnovno Kristusovo sporočilo – ljubezen do bližnjega.
Zakaj pišem tole? V prejšnji številki portala 24KUL.si smo lahko prebrali članek, ki po mojem mnenju povsem napačno razume namen in sporočilo akcije »Manj svečk za manj grobov«. Ta akcija je v preteklosti in tudi letos pomagala veliko pomoči potrebnim, ljudi spodbujala k zmernosti in dobroti, zato sem mnenja, da smo delovali v skladu z lepim latinskim pregovorom, ki me vedno znova nagovarja: »Ubi caritas, Deus ibi est«.

Tudi letos bom vse svoje pokojne obiskal nekaj tednov po 1. novembru. Svečo nameravam prižgati le zgoraj omenjenemu prapradedku in drugim žrtvam prve norije 20. stoletja, saj ostalim pokojnim svojcem (hvala Bogu) številne sveče gorijo vse leto. Vsem pa bo namenjena moja molitev in prošnja, da tam zgoraj namenijo kakšno lepo besedo zame.

Boštjan Furlan, koordinator akcije »Manj svečk za manj grobov« v Ljubljani