Objavljamo življenjepis pred kratkim preminulega Antona Maroše izpod peresa salezijanskega inšpektorja mag. Janeza Potočnika. Blagohotni Anton Maroša je bil velik spodbujevalec ter podpornik mladih in družin. Prav je, da ga ohranimo v spoštljivem spominu in molitvah.

"In memoriam: Anton Maroša
salezijanec duhovnik

Anton Maroša je bil rojen 16. januarja 1942 v vasi Melinci, župnija Beltinci. Skupaj z njim je bila rojena sestra dvojčica Micka, ki pa je po 14 dneh umrla. Dan pozneje je bil krščen v domači župniji in tam 25. julija 1954 prejel tudi zakrament birme.

Očetu je bilo ime Ferdinand, ki pa je umrl tri mesece po njegovem rojstvu, star komaj 31 let. Materi je bilo ime Ana roj. Zver. Po moževi smrti se ni več poročila, tako je Anton preživel svoja otroška leta sam z mamo. Prve razrede osnovnega šolanja je opravil na Melincih in v Ižakovcih, v Beltincih pa pet razredov državne nižje gimnazije.

S salezijanci se je srečal že v svojih otroških letih. Verjetno pa je imel največji vpliv na njegovo odločitev za duhovni poklic njegov stric - misijonar v Čilu, salezijanec Martin Maroša, ki je prišel na obisk v domačo vas, ko je imel Anton deset let. Pot duhovnega poklica pri salezijancih je začel v Zadru septembra 1957, kjer je obiskoval škofijsko gimnazijo. 15. avgusta 1958 je vstopil v salezijanski noviciat na Reki, kjer je leto pozneje 16. avgusta 1959 izpovedal prve redovne zaobljube v salezijanski družbi. Po noviciatu je v Zadru in na Reki nadaljeval srednješolsko izobraževanje, opravil vzgojno prakso na Kosovem, odslužil vojaški rok, 29. junija 1965 izpovedal večne zaobljube v Ljubljani, tu nadaljeval teološke študije ter bil kljub hudi mamini bolezni tik pred koncem študija na praznik apostolov Petra in Pavla l. 1969 v Murski Soboti posvečen v duhovnika. Novo mašo je obhajal skupaj z rojakoma salezijancema Jožetom Pozdercem in Jožetom Srako v rojstni župniji Beltinci.

Svoje redovniško in duhovniško poslanstvo je kot kaplan, župnik ali duhovni pomočnik opravljal v raznih župnijah in salezijanskih skupnostih v Sloveniji, pa na avstrijskem Koroškem ter v diaspori v tedanji Jugoslaviji: na Kosovem in v Črni Gori. Leta v diaspori so bila zanj zaradi slovenske osamosvojitve ter nadaljevanja spopadov v republikah nekdanje države Jugoslavije obdobje dokaj težkih preizkušenj.

Po vrnitvi v Slovenijo l. 1994 je nadaljeval svoje  duhovniško poslanstvo v raznih župnijah, najdaljše obdobje svojega duhovniškega življenja (10 let) pa je podaril župniji Šentrupert, kjer je bil kaplan od l. 2003 do 2013. Zaradi hude bolezni se je l. 2013 preselil v skupnost starejših in bolnih sobratov na Trstenik, kjer je zadnji dve leti preživljal v potrpežljivem in vedrem prenašanju trpljenja in preizkušenj.

Gospod Anton je bil zelo zavzet, požrtvovalen, uslužen, in pobožen. Prizadeval si je za duhovno in skupno življenje, bil prijazen in ljubezniv. Vseskozi pa ga je spremljalo bolj rahlo zdravje. V njegovih prošnjah za izpoved zaobljub oz. za prejem duhovniškega posvečenja se lepo odraža njegova duhovna podoba: »Vedno sem prosil Marijo Pomočnico in sv. Janeza Boska za to veliko milost, da bi mogel enkrat postati zvest don Boskov sin. Z Božjo in Marijino pomočjo hočem slediti poklicu ter vložiti vse sile, da bi mogel postati dober, svet duhovnik po Božjem Srcu, da bom mogel k slehernemu bratu in sestri pristopiti s Kristusovo dobrohotno in razumevajočo ljubeznijo. Upam, da bom mogel zvesto hoditi za Kristusom ter izpolnjevati njegovo duhovniško službo z ognjem njegove svete ljubezni.«

G. Anton je bil dobrohotnega srca, o sobratih in ljudeh je imel vselej le dobro misel in besedo. Krasila ga je velikodušna razpoložljivost, pri čemer ga je navdihovala Marijina odprtost za Božje načrte. Vseskozi si je zelo prizadeval za duhovne poklice, pri tem pa spodbujal k bolj zavzeti in zaupni molitvi v ta namen. Ko ga je pred dvema letoma obiskala huda bolezen, si je med drugim zapisal: »Ne pozabi na sestrico smrt. Pripravljaj se na njen prihod z ljubeznijo!«

Anton je umrl na praznik Srca Jezusovega 12. junija 2015 v bolnišnici v Ljubljani. Pogreb je bil na Trsteniku, kjer je pokopan v salezijanskem grobu skupaj s svojo mamo Ano. Pogrebne svečanosti je v polni cerkvi vernikov (zlasti iz rodnega Prekmurja in Šentruperta) ob somaševanju številnih sobratov in drugih duhovnikov vodil njegov rojak soboški škof dr. Peter Štumpf.

Janez Potočnik SDB"