Indoktrinacija na Filozofski fakulteti

Tudi na Filozofski fakulteti, ki naj bi študentom privzgajala ljubezen do modrosti in kritično mišljenje, določeni profesorji zlorabljajo svoj položaj in javni šolski prostor ter študentom vsiljujejo teorijo spola.

Profesorji aktivisti teorije spola se ne upajo soočiti z zagovorniki pravic otrok, staršev in starih staršev, ampak zagovarjajo enoumni koncept okroglih miz, kjer dva istomisleča prepričujeta publiko, od katere se pričakuje, da bo istomisleča - študente te iste fakultete. Takšen enoumen koncept okrogle mize je bil izveden tudi v predavalnici Filozofske fakultete, 2. aprila 2015.

Indoktrinacija je vsako poučevanje, ki ne spoštuje potencialne in dejanske racionalnosti učeče se osebe, pa naj si gre za otroka, dijaka, študenta ali koga drugega. Namen indoktrinacije je zmanjšati ali preprečiti, v tem primeru študentom Filozofske fakultete, ki so si ogledali film Ati in oči (Daddy&Papa, 2001), sposobnost lastne presoje, postavljanja pravil – ravnanja v skladu z njimi - in s tem avtonomije.

Namesto, da bi na Filozofski fakulteti spodbujali kritično mišljenje, ki naj bi na osnovi poznavanja omogočalo dvom, primerjavo in presojo kot podlago za avtonomno ravnanje, sta izr. prof. dr. Roman Kuhar, še bolj pa njegova "gostja" prof. dr. Ljubica Marjanovič Umek s svojim avtoritarnim nastopom dokazala, da nimata prav nobenega zaupanja v mladi rod. 

Po tistem, ko so si študentje in nekateri zunanji obiskovalci filmskega večera v organizaciji oddelka za sociologijo na FF, ogledali slabo uro trajajoč film, sta nadaljevala z indoktrinacijo teorije spola in nespretnim dokazovanjem teze, da otrok za zdrav razvoj in srečno otroštvo ne potrebuje očeta in matere, temveč zgolj referenčno osebo na katero se navezuje. Pri tem naj bi bilo popolnoma vseeno, če gre za dva geja, dve lezbijki ali celo posameznika, ki je istospolno usmerjen.  

V šolskem prostoru, še posebno na Filozofski fakulteti, ki bi morala spodbujati kritično, predvsem pa avtonomno mišljenje, je tovrstno ravnanje žalostno, sramotno, predvsem pa skrajno nepošteno. Film Ati in oči namreč že sam po sebi dovolj kritično prikaže zelo težko življenje otrok, ki odraščajo v istospolni skupnosti oziroma ob istospolnem vzgojitelju (staršu). Kljub temu, da režiser dokumentarca za protagoniste zgodbe izbere tako imenovane "istospolne straše" posvojenih otrok in gledalcu ves čas poskuša vzuditi simpatijo in sočutje do njih, pa v ospredje zgodbe - tja, kamor v resnici tudi sodijo - ves čas vstopajo tudi njihovi posvojeni otroci. Ne samo zaradi otroških oči, v katerih se hočeš nočeš zrcali predvsem žalost, bolj zaradi vprašanj, ki jih postavljajo in odgovorov, ki povedo več kot tisoč lepih daril, neprespanih noči in truda, ki ga v ta nenaraven odnos vlagajo istospolni vzgojitelji. 

Odkar  sem gledala ta film, si ne morem izbiti iz glave ljubke mlade deklice, ki je živela pri dveh istsopolnih vzgojiteljih; eden od njiju je bil oče, drugi partner. Deklico jima je donosila nadomestna mati, nekoč dekle enega od obeh partnerjev. Deklica je mamo videvala dvakrat letno, običajno za praznike. Ko so jo vprašali, če mamo pogreša, je odgovorila: "Zdaj, ko jo vidim tako redko niti ne, če bi jo pogosteje, pa bi jo gotovo začela pogrešati." Tudi njena mama je priznala, da si sicer želi več stika z "nesojeno hčerjo", ker pa ni bilo mišljeno tako, da je ona njena "družina", se je iz njenega življenja kolikor se le da umaknila. Deklica je kasneje priznala, da pogosto, kadar je v stiski, piše na forum otrok, ki živijo v istospolni skupnosti (Colage) in se z njimi pogovarja o svojih stiskah. Na ta način poskuša razumeti kolaž zapletenega življenja, ki ga živi. V primeru omenjene deklice še toliko bolj zapletenega, ker sta se partnerja, ki sta si jo "naročila", kasneje razšla.

Kdo je v primeru te deklice referenčna oseba, ki ji bo pomagala pri tem, da postane zdrava, samozavestna ženska, ve gotovo samo prof. dr. Ljubica Marjanovič Umek, ki je na vse dvome o pravilnosti teze, odgovarjala skrajno žaljivo, posmehljivo, diskriminatorno do drugače mislečih, predvsem pa brez slehernega oprijemljivega argumenta. Natančno tako, kot to očita zagovornikom družine, očetovstva in materinstva.

Vesna Vilčnik

P.S. Ameriška sociologinja Judith Stacey je dejala, da bi moral biti ogled tega filma obvezen za vse sodnike, socialne delavce, učitelje, psihiatre, politike in za vsakega soseda. Morda pa res, če bodo le lahko po ogledu filma sami presojali o vsebini in njenem učinku na njihovo zavest - brez da bi jim pri tem kdo pral možgane.

Sorodne novice

Komentarji

Komentiranje trenutno ni mogoče.

KUL.si - Zavod za družino in kulturo življenja je neprofitna organizacija, ki je leta 2009 nastala z namenom pospeševanja temeljnih vrednot: človeškega življenja, človekovih pravic, družine, solidarnosti, demokracije, svobode in aktivnega državljanstva. Spletna stran 24kul.si je interna spletna stran zavoda, Civilne iniciative za družino in pravice otrok ter Koalicije za otroke gre!, namenjena izključno informiranju svojih članov in simpatizerjev.

E-novice

E-novice so namenjene obveščanju o delovanju Zavoda KUL.si in povezovanju vseh, ki jih zanima problematika družine in življenja.

Back to Top