Anja Kastelic, od leta 2017 posvečena sestra v Bratstvu Evangelii gaudium, deluje na področju pastorale mladih, zakoncev in družin. Po osnovni izobrazbi je magistra farmacije in terapevtka zakonske in družinske terapije. V letih študija in po njem se je veliko ukvarjala tudi z etičnimi vprašanji v zvezi s farmacevtskimi pripravki. Skupaj z nekaterimi farmacevti je ustanovila Združenje farmacevtov za življenje, ki pa sedaj čaka novega vodjo, ki bi bil pripravljen skrbeti za pravico do ugovora vesti tudi na področju farmacije.

Zakaj ste ustanovili Združenje farmacevtov za življenje? Ali ga slovenska družba potrebuje in zakaj?

Združenje farmacevtov za življenje (ZFŽ) smo ustanovili z željo, da bi povezali vse magistre farmacije, ki jim ni vseeno, kaj izdajajo, in ki čutijo v sebi nestrinjanje z izdajo abortivnih ali potencialno abortivnih sredstev. Združenje je najprej pregledalo obstoječe stanje in ugotovilo, da zakonska osnova za ugovor vesti farmacevtov obstaja, je pa v praksi zelo neuporabljena in doživlja številna nasprotovanja. Zato čutimo veliko potrebo po tem, da se to področje detabuizira in se tudi v praktično delovanje uvede možnost normalnega izvajanja ugovora vesti. 

Kaj bi svetovali svojim kolegom, ki jim delovno mesto onemogoča ugovor vesti?

Ko sem se soočala z nasprotovanji pri izvajanju ugovora v času opravljanja pripravništva, sem ugotovila, kako zelo je to področje aktualno in kako zelo se tukaj krešejo mnenja. In vendar ostaja zatirana ta pravica, da bi vsakdo lahko poslušal svojo vest in se po njej ravnal. Delodajalci se ob farmacevtu, ki želi izvajati ugovor vesti, ustrašijo, da bo padel promet v njihovi lekarni, ustrašijo se, ker je treba urediti nočna dežurstva, ustrašijo se zlorab na tem področju. Veliko teh strahov je razumljivih, mislim pa, da bi se razblinila ob možnosti iskrenega pogovarjanja in sprejemanja različnih pogledov na nedotakljivost vsakega življenja. Menim, da bi morali tudi delodajalci in Lekarniška zbornica prisluhniti vsem farmacevtom, ki so v stiski zaradi množice spornih pripravkov, ter skupaj najti pot. Sicer se dogaja, da farmacija v Sloveniji izgublja strokovne in zelo dobre farmacevte, ki se ne morejo zadovoljiti s prisilno izdajo. Vsem, ki se srečujejo s to težavo na delovnem mestu, predlagam, da ne tišajo svoje vesti, ampak se nam pridružijo, da skupaj najdemo pot in sodelovanje z Lekarniško zbornico. Vsekakor toplo priporočam vsakomur, da sebe vzame zares in ne prekorači meja, ki mu jih postavlja srce. Vsak zase ve, kje je ta njegova meja, ob kateri lahko mirno in veselo živi. 

V čem je problem uporabe kontracepcije?

Informacije o kontracepciji so večinoma zakrite ali popačene. Pod etično sporne zagotovo uvrščamo vso hormonsko kontracepcijo, ki je zaradi mehanizma delovanja na maternično sluznico z namenom, da prepreči ugnezdenje spočetega zarodka, potencialno abortivna. Potencialno, ker študije ne morejo podrobno določiti v koliko odstotkih pride do spočetja, so pa dokazali, da do ovulacije kljub uporabi kontracepcije prihaja, kar pomeni, da se lahko zgodi tudi spočetje, zarodek pa se zaradi stanjšane maternične stene, ki je posledica uporabe hormonske kontracepcije, ne more ugnezditi. Število teh splavov je praktično nemogoče zajeti v študije, se pa dogajajo. Sporna je tudi postkoitalna kontracepcija (t. i. jutranje tabletke), ravno tako intrauterini vsadki (Mirena ipd.), da o pripravkih za izvedbo neposrednega umetnega končanja nosečnosti niti ne govorimo. Sporni so tudi pripravki, ki se uporabljajo pri postopkih umetne oploditve (IVF-postopki), kjer pri vsakem postopku umre vsaj nekaj zarodkov. Tisti, ki ostanejo zamrznjeni in "neuporabljeni", jih uničijo po desetih letih. Namenoma uporabljam izraze, ki jih sicer uporabljamo za predmete, saj smo z vso to kulturo odmetavanja nemočnih človeka postavili na raven predmeta, ne več svobodnega daru.

V slovenskih porodnišnicah je končanje življenj nerojenih otrok z zdravili že praktično uveljavljena praksa. Kako ti abortivi uničijo razvijajočega se otroka? 

Res je. Večina umetnih splavov se danes opravi s tabletami, ne več kirurško. Pri tem se uporabljata dve vrsti tablet. Prve sprožijo močne neenakomerne kontrakcije maternice in s tem zadušijo otroka (če je že večji) ali sprožijo izločanje/krvavenje. Druge to krvavenje ("čiščenje") še dokončajo. Med prvim in drugim odmerkom je čas, ko je nekaterim že žal, vendar postopek že teče ... Žal tudi na tem področju zlo postaja precej prefinjeno in zavito v prijazne nasmehe ter skrito krvavenje in bolečino.

Pod etično sporne zagotovo uvrščamo vso hormonsko kontracepcijo, ki je zaradi mehanizma delovanja na maternično sluznico z namenom, da prepreči ugnezdenje spočetega zarodka, potencialno abortivna. Potencialno, ker študije ne morejo podrobno določiti v koliko odstotkih pride do spočetja, so pa dokazali, da do ovulacije kljub uporabi kontracepcije prihaja, kar pomeni, da se lahko zgodi tudi spočetje, zarodek pa se zaradi stanjšane maternične stene, ki je posledica uporabe hormonske kontracepcije, ne more ugnezditi. Število teh splavov je praktično nemogoče zajeti v študije, se pa dogajajo. Sporna je tudi postkoitalna kontracepcija (t. i. jutranje tabletke), ravno tako intrauterini vsadki (Mirena ipd.), da o pripravkih za izvedbo neposrednega umetnega končanja nosečnosti niti ne govorimo. Sporni so tudi pripravki, ki se uporabljajo pri postopkih umetne oploditve (IVF-postopki), kjer pri vsakem postopku umre vsaj nekaj zarodkov. Tisti, ki ostanejo zamrznjeni in "neuporabljeni", jih uničijo po desetih letih. Namenoma uporabljam izraze, ki jih sicer uporabljamo za predmete, saj smo z vso to kulturo odmetavanja nemočnih človeka postavili na raven predmeta, ne več svobodnega daru.

Za nekatere se zdi takšno uničenje spočetega življenja bolj naravno, menijo, da bolj spominja na spontano izgubo nerojenega otroka. Vendar, ali nasilen poseg v naravno dogajanje nosečnosti sploh lahko primerjamo s spontanim splavom? 

Nikoli. Ker srce vsakega ve, kakšen je bil namen, in starša to vesta. Vesta, ali je otrok naravno umrl ali sta to smrt povzročila sama. Četudi je postopek krvavenja podoben, vsaka mama ve, kaj je resnica. Žalovanje pri naravno umrlem nerojenem otroku je precej drugačno od žalovanja po t. i. umetno prekinjeni nosečnosti. Obakrat govorimo o žalosti, ki je ni lahko prebresti. Tudi velja, da vsak par žaluje na svoj način, ker smo zelo različni med seboj. Vendar se pri žalovanju po hotenem splavu v žalost vrine tudi krivda, nadaljuje ali običajno celo poveča se tudi stiska, zaradi katere sta se starša sploh odločila za prekinitev nosečnosti. Vsaka umetna prekinitev nosečnosti je vrh ledene gore drugih stisk in problemov, ki so na področju sprejemanja oz. nesprejemanja lastnega telesa, ženskosti, materinstva, stiske v odnosih, zlorabe, nasilje, moških pobegov ...

Krivično je, da mora sploh katerakoli ženska pomisliti na splav kot rešitev. To je krik za vse, kajti vsaka nasilna prekinitev nosečnosti pomeni, da smo kot družba postali popolni individualisti, zaprti za svoje štiri stene, izza katerih moraliziramo, manjka pa src, rok in nog, ki so se pripravljena pomešati v te stiske ljudi in konkretno priskočiti na pomoč. Je pa tudi en velik klic vsem tistim, ki se znajdejo v stiski, da ne ostanejo sami, zaprti in ne nasedejo poceni rešitvam, kakršna se v tistem trenutku zdi umetno končanje nosečnosti, ampak prosijo za pomoč. 

Ko se postopek splava začne, ženske pustijo same z njihovimi stiskami. Na oddelkih, kjer potekajo detomori v maternicah, je pogosto izjemno težko vzdušje. Kaj pravzaprav pomeni olajšanje, ki naj bi ga ženske doživele po dejanju abortusa?

Po dejanju se zdi, da je najhuje mimo, navidezno izgine vsaj ta »grožnja« otroka, ki seveda s svojim prihodom zahteva številne spremembe in prilagoditve. Vsak par, ki ima urejene razmere in odnos, se nosečnosti hkrati razveseli, hkrati pa partnerja zaskrbi, ali bosta zmogla ali sta pripravljena ali bo šlo vse v redu? Vsi se bojimo novosti, vendar vsak dar, ki ga prejmemo, povprašuje po tem, ali upamo tvegati in sprejeti ter tako spoznati čisto nove razsežnosti, ki se ob tem odprejo? Otrok je tako velik dar, da temu primerno popolnoma spremeni tudi dinamiko para. Vse to je s splavom navidezno rešeno, vendar nihče ne gre delat splava zato, ker se želi znebiti otroka, temveč zaradi strahu, stiske in groze, ki se pojavi, ko se nosečnost zgodi v težkih situacijah. Žal splav vzame otroka, ne vzame pa omenjenih čutenj, ki vodijo do tega dejanja. Izkušnje kažejo, da se sčasoma ta čutenja le še podvojijo, in četudi ženski ali moškemu uspe po dejanju vsa čutenja odrezati, se nekje vrnejo. Bodisi ob naslednjem obisku belih hodnikov bolnišnice, ob rojstvu drugega otroka, otroka prijateljice, morda vnuka ... Sprožilci, ki prebudijo vsa ta težka doživljanja, so lahko različni. Prav je, da takrat te žene in možje ne ostajajo sami, ampak si upajo poiskati primerno pomoč.

Nekateri trdijo, da je legalni splav varen, drugi pa, da to varnost omogočajo zdravila, ne izurjeni zdravniki. Kljub vsemu pa tudi zaradi legalnega splava še vedno ženske umirajo. Kako to komentirate? 

Razum bo vedno skušal utemeljiti to, kar počnemo. Tisti, ki krade, bo našel vse tehtne razloge, zakaj ni šlo drugače, kakor da ukrade. Družba bo vedno poskušala iskati poti izmikanja odgovornosti, vendar s tem škodi prav tistim, ki se sami znajdejo v stiski in bi morda potrebovali podporo družbe, ki je za življenje in tudi konkretno pomaga, ne pa družbe, ki se zaganja v dokazovanje, da je izguba otroka nekaj dobrega. Legalna ali nelegalna.

Pri vsakem posegu v telo je tveganje. Je pa tako, da tista, ki je trdno in trmasto odločena, da to naredi, bo poiskala način, legalen ali nelegalen. Če pa bi ti postopki ne bili legalni in tako enostavno dostopni, mislim, da bi se v tem času marsikatera ženska vendarle odločila za življenje predvsem za to, ker se ne bi odločala impulzivno in hitro, kar današnji postopki zahtevajo, ampak bi vmes minilo nekaj dni, kak teden ali dva in takrat se panika že poleže. Odločitve, ki jih sprejemamo impulzivno in v afektu težkih čutenj, nikoli niso dobre, predvsem pa ne svobodne.

Ženske iz različnih razlogov razmišljajo o končanju življenja svojih še nerojenih otrok. Kakšne imate vi izkušnje z njimi, kaj jim svetujete v njihovi stiski?

Predvsem, da počakajo. To je najteže, ker se jim zdi, da gori hiša, jaz jim pa rečem, naj še malo počakajo. In vendar prav tista, ki zdrži to noro čakanje, spozna, da se ogenj sam poleže, in ko ni dima, laže vidi, kaj se je zgodilo, in laže spozna, kaj je naslednji smiseln korak. Izkušnje imam različne, mislim, da je najpomembneje takrat biti s človekom, ga ne pustiti samega niti en dan, da "prebrodi" tisto stisko, ki ga sili, da nekaj naredi, in to takoj! Potem je vse laže videti, zadihati in se tudi pogovarjati. Če nekdo zdrži ali ne, pa je stvar tudi osebne odgovornosti in odločitve. Na nas je, da smo takrat poleg kot tisti, ki zadržujemo čas in pomagamo človeku priti do jasne svobode. Potem pa je njegova odgovornost, da se svobodno tudi odloči.

Postabortivni sindrom je pojav, ki ga hoče abortivna industrija zanikati. Če bi bil umor otroka res tako enostavna izbira, bi o tem spregovorilo veliko število žensk, vendar vemo, da ni tako. Kako vi pomagate ženskam, ki so se ujele v izbiro laži?

Predvsem s poslušanjem, z navzočnostjo, z molitvijo ... Spoštujem vsako solzo in vsako boleče spoznanje, ko si žena upa priznati, da je s tem dejanjem najprej zatajila samo sebe. Boli tudi spoznanje, kdo vse jo je zapustil in zatajil, ko jih je najbolj potrebovala (veliko je namreč še prigovarjanja za splav, tudi v krščanskih krogih). Odvisno je tudi, kdaj te matere pričnejo aktivno žalovati. Vsekakor pa poznam tudi primere, ko so se matere resnično spravile tako z Bogom kakor tudi s seboj. Slednje je najtežje. Spravile so se tudi z otrokom, ki ga poimenujejo in postane njihov največji priprošnjik in celo največja tolažba, saj jih ta otrok nosi v življenju. 

Možje pa spet drugače predelujejo te zadeve. Pri njih gre predvsem za to, ali so pripravljeni priti v stik s seboj ter s svojo moškostjo ali ne. Če nekdo sprejme svojo moškost in zazna, kako je poslanstvo varuha in branitelja položeno v njegovo naravo, se da marsikaj narediti.

Za konec me še zanima, kaj po vašem mnenju najbolj uničuje celostno ženstvenost in rodovitnost ženske?

Celostno ženstvenost uničuje strah. Ko ženske nasedemo strahu, da smo same in da ne bo nihče poskrbel za nas, ko nam bo hudo, postanemo nasilne, posesivne, grobe in zasedemo ves prostor ter izrinemo tudi može. Izbrati moramo, ali bomo nežna, čista studenčnica, ki napaja mnoge, ali neobvladljiv hudournik, ki uničuje. Druga skrajnost pa je zdrs v apatijo in naučeno nemoč, kjer se doživljamo kot nebogljene punčke, ki ne morejo ničesar. Rodovitnost pa je povezana prav s tem, koliko se žena doživlja v odnosu, ljubljena, sprejeta najprej od Boga. Od Njega prihaja vsa življenjska rodovitnost in vsakršno materinstvo. Pri tem seveda ne mislim zgolj telesnega materinstva, ampak predvsem na držo, ki je materinska in ki vidi ter vključi drugega. Svet danes potrebuje matere. Potrebuje ženske, ki se ne bojijo več zase, ampak vidijo (D)drugega ter ga vključijo. Ženske, ki rojevajo občestvo, rojevajo prostor, ki vključuje. Nam je tudi dan dar, da naredimo odnose lepe, domače, nežne, pristne. Cerkev in svet to zelo potrebujeta. 

Pogovarjala se je: Irena Polak